Lazar Anton, duhovnik, rojen 11. jan. 1927 v Idriji kot tretji izmed sedmih otrok, mati Marija Zajc, gospodinja,rojena 30.10 1896 v Jaznah pri Otaležu v številni kmečki družini.Septembra 1920 je poročila rudarja Petra Lazarja rojenega 26.6 1891 in prišla z njim v Idrijo v staro domačijo pri cerkvi sv. Antona.Hiša je bila zelo revna, krita s skodlami, s kuhinjo, kjer je bilo ognjišče, a brez oken. S pridnostjo jo je počasi popravil, prizidal majhen hlev, vse to pa je požar v noči na 2. oktober 1928 uničil in vrgel na cesto mlado družino, ko je bil četrti otrok na poti. Leta 1929 jim je uspelo na istem mestu postaviti nov, trdnejši dom , medtem pa je družina rasla ..Leta 1941 se je rodil zadnji otrok.V družini je bilo vsega 7 otrok, 4 sinovi in 3 hčere.Druga svetovna vojna je prinesla nove skrbi in težave, saj ni bilo lahko prehraniti tako številno družino. Razen lakote in strahu pa je družina vendarle preživela brez večjih materialnih ali človeških žrtev.Medtem so šli otroci drug za drugim od doma za svojim delom in poklicem.
Anton se je tako spominjal tistih časov."Ko še nisem bil star dve leti, je naša hiša v noči na 1. oktober zgorela. Kletne prostore smo dali sosedom, ker so jim italijanski vojaki pobrali hišo. Jesen je bila, listje je padalo, pihal je veter. Zvečer je dekla počistila ognjišče in vrgla žerjavico za hišo... Mama, ki je bila noseča, je opazila ogenj, sosedje so šli zvonit v bližnjo cerkev. In smo se rešili. Mi in kravica. Naša mama je nato nosila prodajat mleko v Idrijo, da smo dobili kaj denarja. Saj nismo bili prav reveži, družina pa je rastla, popraviti smo morali hišo. Nekaj mesecev sem nato bival pri stari materi v Jaznah v župniji Otalež. Ko me je nona odpeljala, se nisem hotel ločiti od mame; potem pa ne od none.Starejši brat je obiskoval še slovenske šole. Jaz sem prišel, ko je bilo že vse italijansko. V enem razredu v Idriji nas je bilo petdeset - sami fantje. Šola je imela devetnajst razredov. Naš tata prav ni mogel Italijanov. “Po kaj so prišli Lahi? Kdo jih je klical"? je pravil. Potem so prišle frančiškanke iz Humina; bilo so dobre dušice, fašizem pa jih je izkoriščal za poitalijančevanje. Ko sem šel v prvi razred osnovne šole, je bila učiteljica stara sedemnajst let, imela je nemški priimek. Imeli smo jo radi, bila je sposobna.Po petih letih osnovne šole sem imel “avviamento al lavoro " (usmerjanje v poklic; op. p.). Eni so iz Idrije hodili k salezijancem v Gorico, mi nismo imeli te možnosti. Neki gospod nas je učil nemščine; ukazal nam je, naj beremo nemške knjige, on pa je medtem bral časopis. Že takrat sem imel željo, da bi postal duhovnik.
Anton se je po osnovni šoli, ki jo je je obiskoval v Idriji,odpravil na semenišče. Njegovo študijsko pot so zaznamovali veliki in tragični zgodovinski dogodki: ko je bil v semenišču, je tudi v naših krajih divjala 2. svetovna vojna in po prvih letih v Gorici so se mladi študentje morali preseliti v Castellerio pri Vidmu. V času obiskovanja Teološke fakultete ljubljanske univerze pa so bila skoraj na dnevnem redu preiskovanja in zasliševanja duhovnikov in bogoslovcev, ki jih je opravljala tajna policija totalitarnega režima Republike Jugoslavije. Mašniško posvečenje je g. Lazar prejel v ljubljanski stolnici 29. junija 1952, kmalu nato pa je bil imenovan za vikarja v Spodnji Idriji.Duhovniški poklic ga je nato popeljal za nekaj časa v Ledine,Tolmin, v Log pod Mangartom, v raj pod Triglavom: Sočo in Trento, deset let pa je deloval v Zavratcu. Goriški prijatelj msgr. Močnik mu je v začetku 70. let prejšnega stoletja zaupal, da v zamejstvu že primanjkujejo slovenski duhovniki; g. Lazar se je tako odločil za prestop v goriško nadškofijo in se leta 1972 preselil v Doberdob,kasneje v Števerjan in nazadnje v Gabrje. Z dopisi in krajšimi članki je sodeloval v goriškem Katoliškem glasu.Umrl je 17.4 2016 v Gorici.(Vir-Katoliški glas,Novi glas)
Ni komentarjev:
Objavite komentar