Člani Mohorjeve družbe iz Otaleža

Mohorjeva družba je najstarejša slovenska založba, ustanovljena 27. julija 1851.

Javno sta Mohorjevo družbo razglasila Andrej Einspieler in slavist Anton Janežič ter njuni prijatelji. K temu jih je spodbujal Anton Martin Slomšek. Za zavetnika so izbrali svetega Mohorja. Leta 1852 je družba poslala 785 knjig svojim članom. Društvo je avstrijska oblast podredila leta 1853. Prvi, ki je družbo vodil, je bil Andrej Einspieler iz Celovca. V tistem času je bil Celovec zelo slovenski. Člani te družbe so bili ljudje iz vseh vrst poklicev, od škofov do kuharic in kmetov.

Seznam članov Mohorjeve družbe v župniji Otalež v letih 1872-1918(Vir-Koledar Mohorjeve družbe Celovec)

1918

1917

1916

1915

1914

1913

1912

1911

Otalež. Buda Vinko , kurat; Černe BI., učitelj; Božič Lovro, Eržen Jože, Mlakar Alojz, Kacin Iv., Ambrožič Jan , Gruden Jan.; Bizjak Valentin, cerkv.; Peternelj Karol, Jereb Franc, Lipužič Peter, Zajec Anton, Magajne Franc, Simonič Jože, Jereb Jože, Vončina Luka, Zajec And.; Pavšič Mohor, org.; Pavšič Greg., Bevk Mat., Bogataj Jože, Jereb Ign., Bizjak Jože, Magajne Jože, Slabe Ant., Zajec Val., Rejec Fr., Podobnik Jem., Kogej Val., Bizjak Janez, Mlakar Ant., Rejec Anton, Kat. slov. izobraž. društvo, Kogej Št., Lipužič Peter, Bogataj Janez, Oblak Lovro, Vehar Fr., Brejec Jan., Bašelj Franc, Zajec Franc, Peternelj Fr., Magajne Ant., Prebel Jan., Šavli Jan., Zajec Franc, Rekajne Anton, Bašelj Jan., Brejec Rih.; Eržen Urban, kolar; Jereb Franc, Magajne Andrej, Likar Rozal., Mlakar Apol., Filipi Julija,- Močnik Neža, Peternelj Rozal., Rejec Mar., Kenda Marij., Eržen Ivana, Peternelj Franca, Tratnik Marij., Magajne Mar., Peternelj Neža, Likar Jerica, Bogataj Marija, Kofol Ter., Likar Luc., Kacin Mar., Kogej Kat., Ambrožič Štefan., Kofol Mar., Mlakar Kat., Močnik Mar., Razpet Mar., Svetik Luc., Kogej Zof., Likar Neža, Kogej Mar., Lipužič Mar., Zajec Kat., Šavli Mar., Jereb Marij., Bevk Ivana, Zajec Franca. (P. Idrija.) 86  (1910)

1909

Otalež. Buda Vinko, kurat; Pavšič Janez, org.; Bizjak Val.,

cerk.; Gruden Jern.-, Zajec Ant., gostilničarja.; Prebel Jan., Jereb Fr. (38),Magajne And., Oblak Fr., Rejec Fr., Magajne Ant., Vončina Luka,Slabe Ant.; Kacin Jan., mizar; Božič Lov., Peternel Karol, Kogej Val., Magajne Jož.; Jereb Fr., črevljar; Vehar Fr., Oblak Lovro,Mlakar Ant. (107), Mlakar Ant. (126), Kogej Št., Bralno društvo,Jereb Jože, Zajec Fr. (233), Magajne Fr., Zajec Val.. Zajec Andr.,Bevk Mat., Eržen Jož., Bevk Pet., Brejec Jan., Črv BI.; Bašelj Jan., cerkveni ključar; Lipužič Pet., Zajec Fr. (73), Bizjak Jož., Likar Mat.,Bizjak Jan.; Bašelj Fr., cerkov.; Bogataj Jože, Mlakar Al., Rekajne Ant., črv Fr., Ambrožič Jan., Simonič Jože, Jereb Ign.; Kumar Jak., cestar; Eržen Urban, kolar; Zajec Mat., Kacin Mar., Likar Rozalija, Peternelj Fr., Likar Lucija, Simoni Mar., Jereb Katar., Zajec Franč., Močnik Neža, Peternelj Rozal., Filipič Julija, Kenda Marij., Likar Neža, Bogataj Mar., Raspet Mar., Magajne Mar.. Brejc Zof., Šavli Jera, Eržen Iv., Lipužič Marij., Kogej Katar.. Podobnik Neža, Svetik Luc., Kofol Mar., Peternelj Neža, Močnik Ana, RejecMarija, Jereb Štefan, Peternelj Jožef, Kofol Terezija, Mlakar Kat., Zajec Marj., Lipuži Peter, Filipić

 And. (P. Idrija.) 85 

1908

1906

Otalež. Wester Jan. , kurat. — Moški : Sattler Andr., učit.; Pavšič Jan., org.; Bizjak Val., cerk.; Gruden Janez, Eržen Jože, Jereb Fr., Filipič Andr., Lipužič Pet., Brejc Jan., Mlakar Anton, Rejc Fr., Magajne Ant., Podobnik Jem., Božič Lor., Bizjak Jan., Liker Mat., Peternel Fr., Peternel Jože, Mlakar Ant., Kogej Štef., Vončina Luka, Bevk Mat., Oblak Lor., Vehar Fr., Prebel Janez, Bevk Pet., Bevk Fr., Bogataj Jože, Zaje Fr., Slabe Ant., Zaje And., Ambrožič Jan., Eržen Urb., Zaje Val., Bašelj .Tan., Pavšič Tomaž, Bašelj Fr., Peternel Kar., Lipužič Pet., Jereb Dom., Magajne Fr., Jereb Jože, Bevk Jan., Jereh Fr., Červ BI., Simonič Jože, Magajne Jože, Božič Andr., Zaje Ant., Štravs Fr. — Ženske : Filipič Jul., Bašelj Johana, Magajne Mica, Likar Roz.. Bogataj Mica, Bizjak Mica, Brejc Zof., Zaje Kat.. Pavšič Ter., Kacin Roz., Rejc Marj., Simonič Mica, Oblak Kat., Zaje Franč., Kenda Marj., Jereh Kat., Liker Luc., Peternel Neža, Močnik Mica, Bevk Franč., Kacin Mica, Peternel Roz., Peternel Franč., Kogoj Kat., Magajne Al., Eržen Johana, Respet Mica, Liker Neža, Zaje Neža, Močnik Luc., Kafol Mica, Peternel Marj.(P. Cerkno.) p.Idrija 83    (1905)

1904

Otalež-Wester Jan., kurat,Sattler Andrej., učitelj,Pavšič Jan., organist,Bizjak Valentin., cerkovnik,Gruden Jan,Eržen Jože,Jereb Feliks, Magajne Fr., Cerv Bl., Filipi Gašper, Peternel Jož., Vehar Fr.. Bevk Pet., Jereb Fr., Kafol Jož., Slabe Ant., Zaje Ant., Rejc Fr., Bizjak Jož., Likar Matevž, Bašelj Fr., Bogataj Jož., Zajc Fr., Peternel Jan.. Magajne Andr., Peternel Fr., Mlakar Ant., Kogej St.. Zajc Val., Jereb Jož., Lipužič Pet., Bašelj Jan., Eržen Urb., Bevk Jan., Bevk Fr., Zajc Andr., Prebel Jan., Podobnik Jern., Jereb Fr., Treven Jan., Lipužić Pet., Dežela Pet., Mlakar Ant., Bizjak Jan., Tratnik Mat., Simonić Jož. — Žene: Kacin Marija, Kacin Franč., Likar Roz., Bevk Franč., Peternel Franč., Peternel Marij., Jereb Kat., Bogataj Mica, Rejc Marij., Brejc Zof., Kavči Franč., Simonič Mar., Kenda Marij.. Zajc Kat., Likar Luc.. Likar Neža, Zajc Franč., Ambrožič Roz., Močnik Rozal., Respet Mar., Kogoj Kat., Peternel Neža, Močnik Mar., Oblak Katar., Zajc Neža, Červ Kat., Peternel Katarina. (P- Cerkno.) 73  (1902)

1901

1900

1899

1898

1897

1895

1894

1893

1892

1891

1890

1889

1888

1887

1886

1885

1884

1883

1882

.

1881

1880

1879

1878

1877

1876

1875

1874

1873

Otalež . Wester Janez , vikar; Bevk Leopold, Filipič Valentin, Bizjak Valentin, Mlakar Janez, Peternel Janez, Filipič Ana, Simonič France, Bašelj Jakob, Peternel Katarina, Bašelj Mica, Mrovlje Mica, Kenda Franca, Podobnik Mica, Podobnik Matevž, Bevk Marjana, Bogataj Jože, Peternel Jernej, Simonič Mica, Vončina Val., Zaje Andrej, Vogrič Marjana, Gruden Janez, Zaje Tomaž, Lapajne Mica, Magajne Marjana, Kogej Franca, Jereb Jakob, Jereb Janez, Pavšič Urša, Likar Jože, Zaje Valentin, Ržen Jože , Kafol Jera , Zaje Terezija, Likar France , Močnik Neža, Podobnik France.
1872

Aldo Kumar - skladatelj

Aldo Kumar, slovenski skladatelj 20.10 1954  Travnik pri Otaležu.

Aldo Kumar je vsestranski slovenski skladatelj, čigar skladateljski opus obsega zborovsko, solistično, komorno, vokalno-instrumentalno, scensko in filmsko glasbo, glasbena govorica pa je pogosto v duhu istrske glasbe. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je zaposlen kot izredni profesor.


IZOBRAŽEVANJE
- Gimnazija Jurija Vege v Idriji,
- Pedagoška akademija v Ljubljani,
- Akademija za glasbo v Ljubljani,
- izpopolnjevanje na Poljskem (skladatelji B. Schaeffer, K. Mayer, W. Kotonski).



DELOVANJE
- dirigent Komornega zbora Zorko Prelovec iz Idrije (1977-1983),
- dirigent zbora Igo Gruden v Nabrežini pri Trstu (1985-1987),
- učitelj kompozicije na Glasbeni matici v Trstu (1986, 1987),
- vodja glasbene delavnice za nadarjene otroke EKO v Fiesi (1992-1994),
- član Društva slovenskih skladateljev,
- član Strokovnega sveta Narodnega doma Maribor / Mariborske filharmonije,
- član strokovne žirije za podelitev Župančičevih nagrad,
- strokovni sodelavec Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti,
- izredni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Rafael Podobnik fotograf, raziskovalec, zobozdravnik

Slika Idrijski razgledi 1997

Podobnik Rafael, fotograf, raziskovalec, zobozdravnik, rojen 10. oktobra 1942 na Straži pri Cerknem. Oče Jože, voznik, žagar, trgovec, direktor, mati Karolina Zajc rojena v kmečko-delavski družini v Lazcu pri Otaležu, kuharica. Osnovno.šolo obiskoval v Cerknem in nižjo gimnazijo v Idriji. Od 1961-66 študiral na Stomatološkem odd. Med. fak. v Lj., diplomiral 13. jan. 1967. Mojster fotografije Fotografske zveze Slovenije, platinasti odličnik Mednarodne zveze za fotografsko umetnost, Fotografirati je pričel leta 1958 v fotografskem krožku idrijske gimnazije, ki ga je vodil Vali Treven. Najvišji domači naziv mojster fotografije je prejel leta 1989. Pripravil je preko 100 osebnih razstav, imel sprejeta dela na več kot 500 skupinskih razstavah in prejel preko 140 priznanj. Opaznejše monografije so Osojna Primorska (1989, 1997), Obrusnice (1998), Rafael Podobnik (2002), Let v lunino senco (2006). Ob osamosvojitvi Slovenije je Foto kino zvezo Slovenije preoblikoval v Fotografsko zvezo Slovenije, bil njen predsednik v letih 1991 – 1996 in jo leta 1993 včlanil v FIAP.


Raziskoval je  zaganjalke (intermitentne izvire). Na podlagi večletnega merjenja Zaganjalke v Volkovi grapi na Cerkljanskem je 1968 postavil hipotezo o vlogi zraka pri zaganjanju in o tem napisal razpravo: Zaganjalka (Idrijski razgledi1968)

Preko 25 let odkriva in raziskuje kultna mesta rodne vere. Preseneča ga njihova številčnost, raznolikost, pogostnost sedanjega verskega obiskovanja in do sedaj neznani načini darovanja. Nasprotuje mešanju ali enačenju rodne vere z mnogo mlajšimi in dejansko uvoženimi staroslovanskimi verovanji. Da ne bi vse metali v isti koš in izgubili njeno enkratnost, jo je imenoval rodna vera.

Duhovnik Lazar Anton

Lazar Anton, duhovnik, rojen 11. jan. 1927 v Idriji kot tretji izmed sedmih otrok, mati Marija Zajc, gospodinja,rojena 30.10 1896 v Jaznah pri Otaležu v številni kmečki družini.Septembra 1920  je poročila rudarja Petra Lazarja rojenega 26.6 1891 in prišla z njim v Idrijo v staro domačijo pri cerkvi sv. Antona.Hiša je bila zelo revna, krita s skodlami, s kuhinjo, kjer je bilo ognjišče, a brez oken. S pridnostjo jo je počasi popravil, prizidal majhen hlev, vse to pa je požar v noči na 2. oktober 1928 uničil in vrgel na cesto mlado družino, ko je bil četrti otrok na poti. Leta 1929 jim je uspelo na istem mestu postaviti nov, trdnejši dom , medtem pa je družina rasla ..Leta 1941 se je rodil zadnji otrok.V družini je bilo vsega 7 otrok, 4 sinovi in 3 hčere.Druga svetovna vojna je prinesla nove skrbi in težave, saj ni bilo lahko prehraniti tako številno družino. Razen lakote in strahu pa je družina vendarle preživela brez večjih materialnih ali človeških žrtev.Medtem so šli otroci drug za drugim od doma za svojim delom in poklicem.

Anton se je tako spominjal tistih časov."Ko še nisem bil star dve leti, je naša hiša v noči na 1. oktober zgorela. Kletne prostore smo dali sosedom, ker so jim italijanski vojaki pobrali hišo. Jesen je bila, listje je padalo, pihal je veter. Zvečer je dekla počistila ognjišče in vrgla žerjavico za hišo... Mama, ki je bila noseča, je opazila ogenj, sosedje so šli zvonit v bližnjo cerkev. In smo se rešili. Mi in kravica. Naša mama je nato nosila prodajat mleko v Idrijo, da smo dobili kaj denarja. Saj nismo bili prav reveži, družina pa je rastla, popraviti smo morali hišo. Nekaj mesecev sem nato bival pri stari materi v Jaznah v župniji Otalež. Ko me je nona odpeljala, se nisem hotel ločiti od mame; potem pa ne od none.Starejši brat je obiskoval še slovenske šole. Jaz sem prišel, ko je bilo že vse italijansko. V enem razredu v Idriji nas je bilo petdeset - sami fantje. Šola je imela devetnajst razredov. Naš tata prav ni mogel Italijanov. “Po kaj so prišli Lahi? Kdo jih je klical"? je pravil. Potem so prišle frančiškanke iz Humina; bilo so dobre dušice, fašizem pa jih je izkoriščal za poitalijančevanje. Ko sem šel v prvi razred osnovne šole, je bila učiteljica stara sedemnajst let, imela je nemški priimek. Imeli smo jo radi, bila je sposobna.Po petih letih osnovne šole sem imel “avviamento al lavoro " (usmerjanje v poklic; op. p.). Eni so iz Idrije hodili k salezijancem v Gorico, mi nismo imeli te možnosti. Neki gospod nas je učil nemščine; ukazal nam je, naj beremo nemške knjige, on pa je medtem bral časopis. Že takrat sem imel željo, da bi postal duhovnik.
Anton se je  po osnovni šoli, ki jo je je obiskoval v Idriji,odpravil na semenišče. Njegovo  študijsko pot so zaznamovali veliki in tragični zgodovinski dogodki: ko je bil v semenišču, je tudi v naših krajih divjala 2. svetovna vojna in po prvih letih v Gorici so se mladi študentje morali preseliti v Castellerio pri Vidmu. V času obiskovanja Teološke fakultete ljubljanske univerze pa so bila skoraj na dnevnem redu preiskovanja in zasliševanja duhovnikov in bogoslovcev, ki jih je opravljala tajna policija totalitarnega režima Republike Jugoslavije. Mašniško posvečenje je g. Lazar prejel v ljubljanski stolnici 29. junija 1952, kmalu nato pa je bil imenovan za vikarja v Spodnji Idriji.Duhovniški poklic ga je nato popeljal za nekaj časa v Ledine,Tolmin, v Log pod Mangartom, v raj pod Triglavom: Sočo in Trento, deset let pa je deloval v Zavratcu. Goriški prijatelj msgr. Močnik mu je v začetku 70. let prejšnega stoletja zaupal, da v zamejstvu že primanjkujejo slovenski duhovniki; g. Lazar se je tako odločil za prestop v goriško nadškofijo in se leta 1972 preselil v Doberdob,kasneje v Števerjan in  nazadnje v Gabrje. Z dopisi in krajšimi članki je sodeloval v goriškem Katoliškem glasu.Umrl je 17.4 2016 v Gorici.(Vir-Katoliški glas,Novi glas)

Paul John Sifler, slovenski skladatelj, orglavec in zborovodja

31. december 1911, Polhov Gradec, † 20. maj 2001, Hollywood, ZDA.

Življenje družine Kacin iz Otaleža je bilo vsaj v treh rodovih močno povezano s Polhovim Gradcem.Tja je pogosto že v 19.stoletju zahajal Janez Kacin,ko se je hodil učit izdelovanja harmonijev.Tja je poslal tudi svoji hčerki Rozo in Franco,da bi se naučili dobro kuhati.V polhovem Gradcu je nekaj let orglarsko službo opravljal Janezov sin Ivan,rosno otroštvo pa je tam preživel tudi njegov vnuk Pavel.



Ko je namreč mlad,izšolan glasbenik Ivan Kacin v Polhovem Gradcu delal kot organist in zborovodja,se je spletla ljubezen med njim in mlado pevko Terezijo Gerjol,ki je v cerkvenem zboru zelo lepo pela sopran.Z Ivanove strani je bila ljubezen kratkotrajna,s Terezijo se ni želel poročiti,je pa obrodila trajen sad.Na silvestrovo leta 1911 se jima je rodil sin Pavel.Za Rezo so se v nosečnosti začeli težki časi.Na njenem domu v gostilni Pri Janezu so ji odrekli gostoljublje.Zatekla se je v Ljubljano,kjer je Pavla tudi rodila.Pozneje se je odločila boljše življenje zase in za otroka poiskati v Ameriki.Komaj osemmesečnega sinka je zaupala v rejo Šifrerjevim,prijaznim sosedom v Polhovem Gradcu in načrtovala,da ga bo takoj,ko si bo v Ameriki uredila najnujnejše,vzela k sebi.Računala je da se bo to zgodilo kmalu,a prva svetovna vojna,ki je ameriške Slovence odrezala od domovine,je čas ločitve močno podaljšala.Pavel je ostal v Polhovem Gradcu do svojega devetega leta.

Pavel ob prejemu zakramenta sv.birme leta 1920

Terezija Gerjol si je medtem v mestu Waukegan blizu Chicaga uredila življenje in si ustvarila novo življenje.Službo je dobila ob pomoči brata.Srečno se je poročila z Janezom Šifrer iz Setnika pri Polhovem Gradcu.V zakonu sta se jima rodili dve hčerki,leta 1920,ko so se povojne razmere toliko uredile,da je bilo potovanje čez celino spet mogoče,pa se je družini pridružil še Rezin prvorojenec. Čez "veliko lužo" ga je z ladjo peljala soseda iz Polhovega Gradca Johana Jesenovec,ki se je tudi izselila v Ameriko.V Ameriki je očim Janez fanta lepo sprejel,ga posvojil,mu dal svoj priimek in Pavel Gerjol je postal Paul John Šifler.Začelo se je novo,ameriško poglavje njegovega življenja,ki ga je močno zaznamoval glasba.Kmalu po prihodu ga je mama dala učit klavir k slovenski učiteljici.S študijem klavirja je potem nadaljeval vse do konservatorija.Denar za šolanje si je služil z raznimi priložnostnimi deli.V začetku je opravljal predvsem fizična dela,že pri 14 letih pa se je prijavil na prosto mesto pianista v lokalnem kinu,kjer je imel nalogo neme filme spremljati z glasbo.Nekaj je zaslužil,hkrati pa pridobival pomembne izskušnje,kar je bilo pozneje,ko je začel z resnim študijem glasbe,zelo dragoceno.Sorazmerno zgodaj je začel s korepetiranjem pri zboru in s poučevanjem klavirja,tako da je bil ob študijo res polno zaseden.Orgle so prišle na vrsto kasneje, z njimi se je srečal po naključju.V neki brezbiterijanski cerkvi so mu namreč dovolili sesti za ta mogočen inštrument,zvok orgel in cerkvena glasba sta ga tako prevzela,da sta zaznamovala vse njegovo nadaljno delo.Kljub temu je formalno glasbeno izobrazbo na konservatoriju v Chicagu pridobil iz klavirja in kompozicije.Za diplomo prve stopnje je napisal koncert za klavir in orkester,ki ga je leta 1938 kot solist izvajal s Chicago Simphony Orchestra in zanj prijel nagrado Beaux arts Award.Življenska pot ga je počasi zapeljala med organiste in zborovodje,pozneje tudi skladatelje.Svoj prvi koncert je imel leta 1934 prav na orglah.Službo organista je sprva opravljal v Waukeganu,kjer je vodil tudi velik,50 članski mešani cerkveni pevski zbor,ki so ga sestavljali sami Slovenci.Drugo svetovno vojno je Šifler po zaslugi orgelskega znanja prežIvel dokaj mirno in varno.Služil je v mornarici v Detroitu,kjer je bila mornariška šola,a se mu ni bilo treba udeleževati vojaških vaj in bojnih operacij.Igral je orgle za mornariško godbo,podobno kot veliko let pred tem njegov oče Ivan Kacin v avstro-ogrski mornarici v Pulju.Po koncu druge svetovne vojne se je Paul vrnil v Waukegan,a le za kratek čas.Nekega dne se je namreč pri njem oglasil glasbeno zelo nadarjen John La Montaine,ki si je želel v New York in je Paula prepričal,da je šel z njim.La Montaine je v New Yorku delal kot pianist,Paul pa si je služil kruh z poučevanjem in igranjem klavirja,predvsem pa z orglanjem.Med drugim je leta 1947 na Broadwayu igral klavir v predstavi"SouthPacifik".Organist je bil v različnih cerkvah.Podobno kot v Waukeganu je Paul tudi v New Yorku vodil velik slovenski pevski zbor Slovan.V New Yorku je začel Paul tudi veliko komponirati.Po devetnajstih letih je Paul zapusti New York in se preselil v Kalifornijo, v Hollywood.Tudi njegov prijatelj La Montaine,takrat že uspešen pianist in skladatelj,se v New Yorku ni dobro počutil.Spet sta združila denar in kupila hišo v starem lepem West Hollywoodu..Ustanovila sta lastno založbo Fredonia Press,ki je izdajale le njune note in gramofonske plošče.Na štirih ploščah je Paul igral lastne orgelske skladbe.Sifler je bil izredno plodovit skladatelj. Najbolj je znan po delih za orgle, sicer pa je mnogo skladb, tako z naslovi kot s tematiko, vezanih tudi na rojstno Slovenijo. Npr. 4 slovenske rapsodije, Slovenski triptih za klavir, Trije preludiji na slovenske cerkvene himne, itd.Slovenstvu je bil vdan vse svoje življenje.Na obisk v domovino je prvič prišel leta 1960,po skoraj štiridesetih letih bivanja v Ameriki.Prvi orgelski koncert v domovini je imel leta 1973 v Ljubljani.Umrl je 20.5 2011 v Hollywoodu.

Pavlova veličina je bila v tem,da do nikogar ni gojil zamer.Nič ni zameril svoji mami,ker ga je ob odhodu v svet pustila pri tujih ljudeh.Znal in zmogel je razumeti,da je to storila z najboljšimi nameni.Nič ni zameril maminim sorodnikom,ki  ga kot sad grešne ljubezni niso sprejeli medse.Ob prihodih v Slovenijo je obiskoval vse.In verjetno tudi svojemu očetu Ivanu Kacinu ni zameril,da ga je zapustil še pred rojstvom in ga tudi takrat,ko je brez mame živel v Polhovem Gradcu ni nikoli obiskal.Kdaj se je Kacin začel zanimati za Paula ni znano.V nekem intervjuju je Paul povedal,da na njegovo odločitev za orgle očetova glasbena pot ni vplivala.Da je tudi njegov oče organist je namreč izvedel šele po tistem,ko se je že zapisal kraljici inštrumentov.

Vir-Oče in sin zapisana glasbi-pokrajinski arhiv v Novi Gorici

Zbor društva Slovenski narodni dom v Waukeganu.Paul Šifler v prvi vrsti tretji z leve.

Naši v Ameriki-Ivan Lipužič

John Lipuzich (Ivan Lipužič) na sliki ( v drugi vrsti v sredini ), skupaj z nekaterimi člani JSZ ( Jugoslovanske socialistične zveze ) v Chicagu leta 1926. Vir-Proletarec(Chicago) 29.4 1926 št.972


Rojen je bil 10. maja 1887 v vasi Lazec .V Ameriko je prišel leta 1907 in se naselil v mestu Lincoln. Delal je v premogovnikih v Coloradu( Pyrolite, Rockvale), Pennsylvaniji (Lincoln) in Illinoisu(Chicago). Bil je član SNPJ( Slovenske narodno podporne jednote) v katero je pristopil leta 1917 in JSZ(Jugoslovanske socialistične zveze). Bil je tudi član premogarske unije v Mascoutah. V Chicagu je bil član društva Francisco Ferrer št. 131 SNPJ in v klubu št. 1 JSZ. Zbiral je denarne prispevke za pomoč stavkajočim rudarjem in denarne prispevke za časopis Proletarec.

Leta 1925 se je preselil v Chicago v iskanju nove službe.Dobil je delo v rudniku “pri McCormicku" v Chicagu. Stanoval je pri družini Hochevar. Dne 12. marca 1927 je v bolnišnici okraja Cook umrl. Bolehal je, od kar se ga je lotila influenca in mu pustila svoje posledice, ki jih ni prebolel. Pokopan je bil dne 14. marca na češkem narodnem pokopališču. Na pogrebu so govoril v zadnji pozdrav v imenu društva in kluba SNPJ Filip Godina, predsednik John Olip in za klub št.1 Chas.Pogorelec. Vence na krsto so mu položili društvo, klub, unija, družina Hochevar in prijatelji, družina Justina Zajca rojaka iz Pluženj , osebje časopisa Proletarec in  člani JSZ. Lipužič je bil v  mirne narave. Rad je bil dobre volje in nikoli ni iskal prepirov. Pomagal je rad kjer je le mogel. V rodnem kraju so za njim žalovali mati,tri sestre in brat.

Sokrajan iz Lazca je dne 1.5 1927 v časopisu Edinost iz Trsta v njegov spomin napisal: "Poln upov in nad je odšel. Svest si svoje moči je mislil, da bo tujina milejša. Poln življenja, poln moči Je zapustil dom, sorodnike in znance. Šel je, nadejajoč se srečni bodočnosti, šel v upanju, da dobi za svoje delo vredno plačilo. Kakor mnogo drugih tako je odšel i on, oči uprte v svoj cilj v zavesti svoje moči. In sedaj, po dvajsetih letih od takrat, sedaj, ko je zaduhtela zunaj pomlad, ko so zapeli ščinkovci in zagostoleli liščki, je prišla preko duhteče prirode do nas žalostna vest. Ivan Lipužič je obnemogel v svojem delu, tujina ga je izčrpala, vzela mu poslednjo moč ter mu v plačilo ponudila skromen kotiček za njegov počitek. Hudo nas je zadela vest, da je v daljni tujini zopet preminil naš rojak. Da je onkraj oceana izdihnil naš tovariš iz trpljenja. Usoda tudi tam ni mila. Dragi lvan! Daleč si šel iskat sreče, daleč boljših časov. Mislil si, da česar ti ne da domovina, ti bo dala tujina. Kakor tisočero drugih si bil prevaran tudi ti. Tudi tebi je pokazala tujina, da hoče od človeka vse moči, da hoče njegovega duha in njegovo telo. Vse si ji žrtvoval. V zahvalo ti je dala prepričanje, da si prevaran. Daleč od nas si zapustil to dolino solz. Ni bilo brata, ne matere ne sestre, da bi ti nudila roko v slovo. Niti zapel zvon pri Sv. Katarini zadnje popotnice, na tvoj grob ni kanila solza iz domačega očesa. Ne pokriva te domača gruda. Niti onega malega kotička za tvoj počitek, ti ne moremo ponuditi tu, kjer si preživel svoja deška leta. Spavaj sladko v daljni tujini. Lahka ti bodi tuja odeja. Nam pa, ob tej izgubi, bodi v tolažbo, da je Ivan izpolnil svoje dolžnosti tudi v tujini. Da je bil brat med brati, tovariš svojim tovarišem. Zavedajmo se, da ni delal sramote ne nam ne naši vasi ter postavimo si ga za vzgled, tako mu ohranimo trajen spomin. Vsem ostalim naše sožalje. Vaščan."