Bedno šolstvo na Cerkljanskem

ŠOLSTVO NA CERKLJANSKEM
Iz cerkljanskih hribov.

Vir-Soča 18.1 1884 št.3

Cerkljanom in cerkljanskemu okraju sploh se rado očita, da so v omiki za drugimi preveč zaostali, da so še celih sto let za drugimi. Kes je sicer, da se naš okraj ne more še meriti s tisto mero, s katero se meri večina okrajev na Goriškem. Res je, da ne moremo se stopiti v kolo tistih vasij in trgov, katerim že cvete lepša sedanjost, kateri že več ali manj uživajo sad prejšnjega truda, med tem ko moramo mi še pridno orati in sejati. A resnica je tudi, kar mi vsak raj potrdi, kedor naše razmere pozna, da naš okraj ni za toliko let nazaj, kakor ga nekateri obsojujejo  in da je ravno naš okraj v zadnjih letih napravil tak korak, kakoršnega malo kak drug v tako kratkem času. Glavna naloga nam tedaj bodi, da s pričetim delom pridno napredujemo, da našim obsojevalcem čez nekaj časa tisto mero napredka in omike pred noge postavimo, s katero se sedaj drugi ponašajo, da s ponosom in brez strahu glavo povzdignemo ter porečemo: »Tukaj smo, prosimo, sodite nas . Kako pa to dosežemo? K temu nam bodo pomagala naša bralna društva, krepko delovanje za naroden napredek navdušenih mož in pa dobro urejeno šolstvo. O obeh prvih točkah se je že mnogo pisarilo, samo o šolstvu še nikedar; zato prestopimo danes k tretji točki ter poglejmo, kako se razvija in na kaki stopinji je naše narodno šolstvo. Bedno šolstvo se je na Cerkljanskem še le v zadnjih letih nekoliko razvilo, kajti še pred par leti je bila pri nas samo ena redna šola in to dvorazrednica v Cerknem. V zadnjih letih se je to število nekoliko pomnožilo in upati smemo, da nam čas tudi to dopolni, kar še pomunjkuje. Napredek se sicer pokazuje, ali z napredkom niso gg. učitelji in duhovni pomočniki povsem zadovoljni, dasiravno niso sami tega krivi, ampak precej slabo šolsko obiskovanje, ki je pri nas, splošno govorjeno, pomanjkljivo. Kaj je temu uzrok? Glavna uzroka sta prevelika zanikrnost starišev in prevelika popustljivost krajnih šolskih svetov . Ako hočemo imeti dober napredek in redno obiskovanje, moramo tudi skrbeti, da stariše dovedemo do tega, da bodo svoje otroke redno v šolo pošiljali. To pa dosežemo na dva načina: s podučevaujem in s  kaznijo. Naši ljudje so večinoma (ne ravno povsod in ne vsi) še stare korenine. Njih naučeni neomikani predniki so jim originali (vzgledi), — na te se naslanjajo in zidajo svojo trditev; zato ne spoznajo, kako korist imamo od šole. Treba je tedaj, da to sami spoznajo, da jih pri vsaki priliki skušamo privesti do spoznanja šolske koristi.Ko se to zgodi, se tudi obiskovanje nekoliko zboljša, ker skušnja nam kaže, da samo kaznovanje pri nekaterih malo izda, da nekatere celo bolj trmasto napravi.In vendar ne smemo tudi tega pripomočka zanemarjati, ampak moramo ga, kjer nI drugače, pogosto v rabo vzeti. V razsodbo in predlaganje dana je ta oblast krajnim šolskim svetom. Kedor je imel že priložnost to stvar bolj natanko spoznavati, ali kedor to stvar dobro razume, mi rad pritrdi, da ravno predsedovanju krajnemu šolskemu svetu ni tako lahko, kakor bi si kedo mislil, — ampak da je težka in neprijetna naloga. Predsednik mora imeti dober želodec in dostikrat zataknena ušesa. Naši ljudje (in to je še po mnogih drugih krajih) ne poznajo postav, ne vedo, ali pa nočejo verovati, od kod prihajajo, nočejo poznati lastne koristi, zato zvrnejo uzrok vsake kazni na predsednika. To še ni dosti. Obsujejo ga z grdimi priimki in kletvinami od nog do glave, zato se ta posel marsikomu precej zamrzi; mož zgubi pogum za nadaljno postopanje, češ: čemu bi po nepotrebnem spravljal sovraštvo v hišo ? Gg. predsedniki!Res je, da vaše opravilo rodi dostikrat jezo in sovraštvo, a to naj vas ne straši. Tolaži naj vas misel, da sedanje ljudstvo vašega postopanja ne razume. Navdušuje naj vas zavest, da delate iz blagega in čistega namena, le soobčanom v korist, z namenom, da bi tudi vašim ljudem prišla lepša bodočnost, z namenom da spolnujete s tem svojo nalogo. In kadar morate za vaše blago prizadevanje kako grenko slišati in požreti, — naj vas to ne žali, ampak z mirnim srcem recite; „Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." Sedanji rod vam je nehvaležen, ker vas ne razume; a pride čas, ko se vas bodo sedanji učenci kot odrasli možje hvaležno spominjali, ter vaše ravnanje odobravali. Ko vam marsikedo, kateremu je le vaše ravnanje pripomoglo, da je prišel do veljavnega moža, polen hvaležnosti stisne roko z besedami: »Stoterna hvala vam, gospod* ; ko boste videli nasledke vašega prizadevanja na več straneh v podobi svetlih zvezd; ko z veseljem zapazite in pozdravite bližajočo se lepšo prihodnost svojemu ljudstvu, tedaj se tudi vam razjasni obraz, vse obsojevanje in zmerjanje pozabite in odpustite ter z neizmerno zadovoljnostjo sami sebi priznate: „Saj sem vendar le pametno delal." Ako tedaj hočemo, da se tukajšnje šolsko obiskovanje zboljša, se moramo z vso ostrostjo in krepkostjo prijeti dela. Ne glejte na besede nerazumnih trdovratnežev. Kaj bi bilo s poslanci in ministri, katere celo po humorističnih listih rišejo, ako bi jih to tako hitro oplašilo? Pogum tedaj, in vodijo naj vas pri tem delu besede pesnikove;
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,
Kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
 A delo in trud vam nebo blagoslovi !

Čižmarjev Tone

P.s Leta 1881 so v vasi Otalež začeli zidati šolsko poslopje..Pouk je bil v tistem času neobvezen ,zato je bila tudi udeležba zelo majhna.Tu je od leta 1883 začel obvezen celodnevni pouk za vse otroke.Prvi učitelj v novi zgrajeni šoli je bil učitelj Anton Miklavčič.

Sveti večer po starem v Otaležu

TEKLO JE DAVNO LETO 1872.. .
SVETI VEČER PQ STAREM V OTALEŽU
Vir-Janez Dolenc Novi glas(Gorica-Trst)18.12 1997 št.49

Jeseni 1871 je prišel na goriško gimnazijo kot na svoje prvo službeno mesto mladi profesor Fran Levec iz Ljubljane in poučeval slovenščino v vseh razredih. Dijake je navajal, da so v počitnicah zapisovali ljudska izročila in ljudske šege. Vse te zapise je po vrnitvi v Ljubljano izročil graškemu slavistu dr. Gregorju Kreku. Njemu je namreč Slovenska matica zaupala uredništvo izdaje slovenskih ljudskih pesmi. Zaradi sporov z moralisti v odboru Matice ni prišlo do te izdaje, ampak jo je šele 25 let kasneje uresničil dr. Karel Štrekelj. Zaradi nesoglasij z njim mu dr. Krek ni izročil zapisov goriških dijakov in so tako ostali neobjavljeni. Krekova vnukinja Milena, ki živi na Dunaju, je šele nedavno to zapuščino posredovala v rokopisni oddelek NUK. V njej je več zbirk ljudske poezije in proze, opis šeg pa je en sam; zapisal ga je četrtošolec J. Jereb verjetno leta 1872 med počitnicami
v rojstnem kraju Otaležu. 

Ker se bliža Božič, naj ta Jerebov zanimivi spis objavim po originalnem zapisu z le nekaterimi nujnimi popravki.

Jedva sem že čakal božičnih počitnic. Ko so se približale, sem z veseljem pospravil grške in latinske kalamone’ in jo ubrisal čez hribe in doline. Jaz sem daleč doma, toda nič ne de. Čim daljša je pot, tem raje grem. Ko pridem na sveti večer domov, so ravno ogenj, oljko in blagoslovljeno vodo pripravljali. Čez četrt ure so šli kropit in kadit vse shrambe in
tudi živino. Tamošnji ljudje mislijo, da zategadelj lezerčina v hišo ne sili in da je rojeni bogek raje v hiši, kjer lepše diši. Predno je avemarijo odzvonilo, so streljali, da je bilo veselje slišati. Ko seje storila noč, smo se usedli okoli peči in nekoliko peli. Nasitivši se petja, jamejo pripovedovati vraže drug za drugim. Spanec se meje bil že polastil, a čuvši, da
pripovedujejo vraže, sem se zopet predramil in nastavil ušesa. Prvi pripoveduje, da ko bi šel o polnoči k maši in bi nesel s seboj stol iz devetih sort lesa narejen – namreč takega lesa, ki nima listja, ampak igle- in bi se usedel nanj, bi se stegnil velik mož čez pokopališče in bi hotel stol kupiti, ako tudi ves svet stane. Drugi ga zavrne rekoč: Ni tako, ampak coprnice bi videl, ako bi imel tak stol. Vse bi bile proti durim obrnjene. A po “Ite missa est” bi moral hitro teči čez bližnji potok. Ako ga coprnice do potoka doidejo, ga raztrgajo. Kaj misliš, da ne vem, saj so bile sosedovega Tončka skoro ulovile, ker je bil poskusil to “ceremonijo”. Košček suknje so mu bile že odtrgale, ko je ravno čez potok skočil.
Zopet drugi pravi: Pojmo v ris pa bo prišel hudič in bo nastavil nad nami goreče gore. Pa prmojruha, da jaz ne uidem, ako nastavi nad mene tudi celi svet. Ako dostanemo pa bomo tirjali, kar bomo hoteli, nam bo moral dati. Medtem pade kolovrat na tla in jaz pravim, da to tudi kaj pomeni: da nas bo kdo ubil ali kaj drugega. Na tihem pa
sem se smejal v pest, ko sem videl, kako so neumni. Četrti pa jame pripovedovati: Kar vi pravite, ni res; pa poslušajte, jaz vam povem, kar se na sveti večer zgodi. Med tem, ko je to govoril, mu je pala fajfa iz ust in na vso moč jame kleti. Ko se potolaži, zopet nadaljuje: Kdor gre opolunoči na pokopališče in nese s seboj praprotno vejico
z roso sv. Ivana poškropljeno, spozna vsakega mrliča v grobu, ali je zveličan ali ne. A berač, ki pri peči mirno sedi in prav slasnto vleče iz fajfe turški tobak, ker je celo leto komis puhal, se oglasi rekoč:
V vsem, kar pravite, je le malo ali pa nič resnice. A jaz zagotavljam, da je prav gola resnica, da fant na sveti večer v vodi vidi svojo prihodnjo nevesto in dekle svojega prihodnjega ženina. Tudi se vidijo v vodi tisti, ki imajo prihodnje leto umreti. Zdaj pa zvonovi milo in veličastno k maši zadonijo. Vsak jo tedaj pobriše na svojo pot. Večidel k maši, a nekateri tudi v ris; pa ne vem, ali so kaj dobili ali nič.

OPOMBE
1 Kalamon je prvotno pomenil v 18. stoletju tiskano črno vezano knjižico z naslovom ”Kolomonov žegen”, v kateri so bile nenavadne molitve, zagovori in zarotitve. Po prepričanju preprostih ljudi se je dalo z njo tudi preklicati ali odgnati hudiča. V prenesenem pomenu pa je beseda dobila pomen za šolske knjige.
2 Lezerčina je pomenila vse, kar “leze”: kače, kuščarji ipd.
3 Avemarija je večerno zvonjenjev Marijino čast.
4 Za Božič ali Veliko noč je bilo nekoč v navadi streljanje z malimi železnimi možnarji, kar so kljub prepovedim oblasti v bližini cerkve opravljali moški.
5 “Ite, missa est” pomeni v latinščini zaključne besede maše v pomenu “pojdite, maša je končana”.
6 Pri nas pravijo ris krogu, ki se s šibo naredi na sveti večer v samoti, kamor se ne sliši ne zvona ne petelina. (Opomba avtorja Jereba).
7 Dostati, stara beseda za “vzdržati”. (Pleteršnik)
8 Turški tobak, ki je slovel kot najboljši, so tedaj tihotapili največ iz turške Bosne. Prim. Jurčičevo povest Tihotapec.
9 Komis, najbrž tedaj najcenejši in najslabši “komisni”, vojaški tobak.

Narodno blago na Cerkljanskem

IZ CERKLJANSKIH HRIBOV
Vir-Soča 1.3 1884 št.9
V novejši dobi so se slovenski rodoljubi lotili zopet težkega, a važnega dela, nabiranja in priobčevanja narodnega blaga. Važnosti narodnega blaga mi ni treba opisovati, ker več ali manj je gotovo že vsakemu znana. Narodno blago je merilo duševne zmožnosti našega ljudstva. Ono je neminljiv spomenik narodne moči in njegovega uma. Ono je kazalo, katero nam kaže pot, po kateri naj se sedanja literatura razvija. Ali kljub neprecenljivej vrednosti narodnega blaga se mnogi Slovenci malo, premalo ž njim pečajo. Rod za rodom izmira in z rodom ginejo narodni ostanki; kar je zginilo, je zginilo za vedno, nikedar več se ne povrne. Veliko mož se je že trudilo in se še vedno trudi, da bi ta narodni zaklad, kjer in kolikor je še mogoče, rešili pogina. Veliko se ga je pogubilo, veliko se ga je rešilo, a še veliko več ga je, katero še vedno pričakuje dneva rešitve. Okraj, kateri že dolgo brez uspeha pričakuje in kliče rešiteljev, je cerkljanski. Zastonj se obrača do svojih rojakov, do svojih razumnikov, zastonj kliče druge slovenske rodoljube na pomoč,.Nikdo ga ne sliši, ali pa ga noče slišati. Čudno! Kaj bi bilo temu uzrok ? Morda pa okraj v resnici ne more izpolniti tega, kar objubuje; morda nima narodnega blaga?Krivico bi delal kedor bi mu to očital! Ima ga in to ne v majhni, ampak v veliki meri. Kar m narodnega blaga tiče, se naš okraj s ponosom lahko meri z marsikaterim drugim, a vse to je še mrtev zaklad. Cerkljanski okraj je v tem obziru podoben hribu, kateri hrani v sebi najlepše in najdražje kamene, a nobeden se ne potrudi, da bi jih poiskal, da si bi bilo treba samo malo zemljo odgrebsti in kameni bi se prikazali. Znano je, da kraji, kateri so v bližini ali vsaj v ožji dotiki z mesti, so svoje prvotno življenje ali življenje svojih pradedov popolnoma spremenili. Narodne šege, noše, običaje, vse je poplavila spreminjajoča se mestna oblizanost. Navzeli so se mestnega življenja in mestnih izdelkov, domače blago so začeli zanemarjati, popuščati, tako da dandanes je že težko zaslediti pravo narodno življenje. Pri nas na Cerkljanskem je to vse drugače. Mestna omika ni imela moči do nas; zato je do novejših časov ostalo med narodom vse to, kar so od nekdanjih časov rod za rodom po dedavali. Šege, navade, običaji, narodna slovstvena dediščina, vse je ostalo skoro popolnoma nepremenjeno in to večinom do zadnjega desetletja. Do zadnjega desetletja, pravim, kajti kakor se je v novejšem času začela širiti pri Slovencih nekaka občna narodna zavest, občno narodno gibanje, tako so se tudi Cerkljani v zadnjih letih začeli z veliko navdušenostjo zanimati za napredujočo omiko. Ljudstvo seje začelo zanimati za časnike, za novosti.Ustanavljajo se čitalalnice,bralna društva, napravljajo se ljudsko veselice. Pevovodje se z vso močjo prizadevajo, da bi odstranili grdo popevanje in tudi pri nas vcepili in razširili kali umetnemu narodnemu petju. Narod se je pričel zanimati za to, kar je novo, kar je umetno; prejšnje se mu dozdeva nepopolno, prenavadno, začenja je zanemarjati, popuščati. S tem se začenjajo narodni proizvodi polagoma zgubljati v večno pozabljivost. Veliko našega narodnega blaga visi tedaj nad nevarnim, globokim propadom; samo še en rod, in koliko nam ga zgine v preteklosti. Cerkljani morejo biti ponosni na svojo narodno dediščino. Po mnogih krajih, v katerih so Slovenci v dotiki z drugimi narodi, je več ali manj tuji upliv sodeloval na razvitek narodnega blaga. Našemu okraju je povsod le naš jezik, naš narod mejaš, zato je vse to, kar ima, izsrastlo iz lastne zemlje brez tujega upliva. Vse kar ima, imenuje sad svojega uma, občutke svojega srca, okvir svojega življenja. Drugo, kar daje našemu okraju častno mesto, je množina starinskih knjig. Tudi v tem obziru se more naš okraj ponašati, ker hrani v sebi veliko takih knjig, katere so dandanes že jako redke. V mislih so mi knjige z letnico 1690 in naprej: o onih iz našega stolelja niti ne govorim. Pri tej priložnosti naj omenim pridige Janeza Vipavskega, Pohlinovo slovnico, njegove "Molitvene bukvice", več zvezkov pobožnih pesmi, katere spadajo v to dobo, in več drugih, ki se še vedno med ljudstvom nahajajo, Žalibog, da so začeli te knjige od dne do dne bolj uničevati in da se jih je že veliko uničilo, ker ljudstvo sega sedaj raje po novejših, ker se mu prejšnje dozdevajo brez prave vrednosti. Neizmerna škoda je, da smo toliko časa zgubili, ne da bi se bili potrudili za stare priče slovenskega slovstva, Pozni smo,skoro prepozni med tem, ko so drugi svojo narodno njivo že davno poželi, in pobirajo zadnje ostanke, leži pri nas še vsa njiva nepožeta a poteptana, in tedaj ni čuda, ako se je že veliko drazega semena izgubilo. Kako žalostno je slišati: Moj stari oče, ta jih je znal, in kako lepe, dva dneva bi vam jih imel dosti praviti. Mož je umrl in ž njim je umrlo vse, kar je vedel in znal, ker sedanji rod se veliko toga več ne spominja. Ali pa,ako prašaš po kaki knjigi, za katero si zvedel,ti odgovori:Saj ni dolgo,odkar se je tukaj povaljavala,gotovo so jo otroci raztrgali. Žalostno sicer, a kaj se hoče,kar je zginilo, je zginilo, tega ne prikličemo več nazaj. Na noge Cerkljani!Dasi je preteklost veliko za vselej pogubila, nam vendar sedanjost  še mnogo ponuja; ako to rešite, ste  svojo čast pred svetom rešili. Sramotno bi bilo, ako bi se vam moralo očitati, da se niti toliko ne potrudite, da bi njivo, katero so vam drugi nasejali, poželi. Pokažite svetu, da niste svojih talentov zakopali, ampak da ste modro ž njimi ravnali, kar pričajo obresti, katere sedaj pobirate in katere s ponosom slovenskemu svetu pokažete. Pokažite svetu, da svoje zaklade tudi sami cenite, da cenite in spoštujete vaše pradede. S tem pridobite da vas bodo tudi drugi spoštovali. — Na delo tedaj!

Čižmarjev Tone

Žganjekuha na Cerkljanskem

IZ CERKLJANSKIH HRIBOV

Vir-Soča 22.2 1889 št.8

5 febr. — Mnogo se sosebno zadnji čas govori in piše o žganjepivstvu. Deželni zbori, kakor tudi državni zbor skušajo izdati ostre postave, da bi se kolikor mogoče, temu v okom prišlo. Povišal se je koncem lanskega leta davek na žganje; ali s tem je vendar še bore malo pomagalo. Krivo je po mojem mnenji, da se kmetom in sploh vsakemu dovoljuje kuhati žganje; če tudi sadno.Žganje ni tako škodljivo, kakor tako imenovana „paljenka" ali geruš,a vendar je škodljivo. Ker je naše ljudstvo žalibog že preveč nagnjeno tej strupeni pijači, je posebno to najhuje, da puščajo premočno žganje; slišal sem namreč ljudi, ki trdijo, da manj od 24% je le voda. Pa tudi ne poznajo mere ter se v istini liki z vodo zalivajo s tem strupom. Se ve, da tudi če spije le nekoliko te „božje kapljice", kakor jo imenujejo, je hitro, ob pamet, kakor bi ga po glavi vdaril. Na jesen, ko je obilo sadja, misli vsak, kako bi ga najbolje razpečal; tedaj komaj začne teči žganje, hitra pokušajo, če bode vredno piti; pridejo domači, sosedje, na to cela vas ter pokušajo, dokler ne steče, in to od prvega do zadnjega. Letos, ko je bilo pri nas obilo sadja, ima vsaka hiša doma žganje in to je ugodno posebno „vasovalcem* in, kjer ga še kaj ostane, pustni čas tudi „kolednikom. Pride par škripačev v vas in ti obirajo od jedne hiše do druge; mislim, da bi bil vže čas, da bi se tudi tej stari grdi razvadi v okom prišlo; slednjič se ustavijo, kjer jim je bolj ugodno. Tu se zbere ves mladi svet ter pleše noč in dan, vmes pa teče žganje, na zadnje pride do pretepa, tako da marsikdaj odnese kdo krvavo glavo domu, če ga morejo še nesti noge. Žalibog imamo to zimo že več tacih slučajev. G. kaplanu primerilo se je v neki vasi, da so prišli fantje in celo dekleta žganjeni (vinjani ne velja) k izpraševanju; bili so bledi in zaspani od bedenja in žganja. Da pa iz take mladine ne pride dobrih gospodarjev in gospdinj, to bode vsakemu jasno, in kaka bo še le deca takih od žganja prepitih ljudij. Ni čudo tedaj, da vedno teže dobivajo za vojake sposobnih mladeničev, da se polnijo bolnišnice in norišnice ter da vidno propada obče blagostanje.  Zelo potrebno in koristno bilo bi tedaj, če bi tudi zastran kuhanja sadnega žganja gosposka kaj drugače ukrenila ter kolikor toliko omejila žganje in če bi ne dovolila vsakemu in v vsaki meri kuhati, ker tako daja se jim le prilika do žganjepitja.
Čižmarjev Tone


GLAS O ŠKODLJIVOSTI ŽGANJA
Vir-Kmetijske in rokodelske novice 31.3 1852 št .26
Vsaka reč nezmerno vživana je škodljiva, — ni pa reči, ki bi bila bolj škodljiva kakor je žganje, ako ga človek pije vsak dan, ali le včasih pa takrat nezmerno, ali že o mladih letih. Žganje je močen vinsk cvet, ki čeravno z vodo zmešan tako prešine vse ude in vso kri človeka, kakor vsaka druga strupena reč, s ktero ima narveči enakost, ker tudi strup, ki življenje spodkopuje ali clo mahoma konča, zamore v rokah zvedeniga zdravnika in ob pravim času dobro zdravilo biti.  Ravno taka je z žganjem. Če zdelan postaran človek za zajterk ob hudim delu majhin kozarček žganja povžije, mu ono podrega oslabljene čutnice in jih poživi, da se zdelani starček bolj močniga čuti, — kakor hitro pa žganje večkratna dan pije ali če ga na enkrat čez mero vseka, je pa preč ob moč, žganje mu čutnice tako zdraži, daposlednjič še ob to malo moč pride in se celo tresti začne. Ako se pa clo že mlaji človek žganja loti, mu je vsaka kaplja strup , ki iz začetka bolj na skrivnim in po tatinsko svojo strupeno moč v truplu širi, dokler se očitne znamnja ne pokažejo. Tudi vsaka druga pijača, ki ima lastnost v sebi človeka vpijaniti, pripelje sčasoma ali pa tudi mahoma hude nasledke, — vunder tako kmalo, tako gotovo , tako hudo nobena druga kot žganje, zato, ker nobena druga nima toliko vinskiga cvet a v sebi, kot žganje, ki je po večim delu čist cvet. Prijatel čuj! kaj žganje dela, ako v kaki skledi z ognjem do njega prideš — vžge se ti in gori. Naj ti bo to očiten dokaz : kaj tudi v životu dela; če ne gori, pa saj tli, dokler se pijanec posuši. Tudi žganje je božji dar, tudi žganje mora biti na svetu za mnoge fabrike in zdravila, — ali zoper žganje kot navadn o vsakdanjo pijačo, kakor se žalibog! sedanji čas vedno bolj vživa, mora sleherni, ki svoj narod ljubi, svoj glas povzdigniti. Vem dobro , da je tak glas večidel le glas vpijočiga v pušavi, posebno ob letinah, kose malo vina pridela in je zavoljo tega vino drago, žganje pa dober kup —vunder ne sme ljudomil človek jenjati svariti in svoj glas povzdigovati, ne da bi zmirjal pijance, kterim je vsaka beseda le bob v steno, ampak da odkriva škodljive lastnosti žganjice in poduči tiste, ki se še podučiti dajo in celo ne vejo, da je žganjica strupenica.