Narodnjak Ivan Likar

Ivan Likar-Vir Jutro 30. 6 1939 št. 149 

Društveni delavec , pevec , pevski organizator in pravniški pisar

Rodil se je 27. junija 1854 v občini Cerkno (Otalež.) Kot deček je sodeloval s svojim bratom Gašperjem, ki je bil  v Cerknem učitelj in organist v letih 1868-1870  in s sestrami pri cerkvenem petju, brat ga je pa obenem učil orglanja in igranja na violino.

Ker je bilo takrat na Primorskem v slovenskem delu dežele v šolah vse slovensko, za višje šole v Idriji pa je bilo potrebno tudi znanje nemščine, ga je brat na to posebej pripravil. Ivan Likar je končal šolo v Idriji z odliko. Nato se je posvetil trgovskemu poklicu. V Idriji je služboval štiri leta. Pozneje je bil dve leti v Škofji Loki. Tam je sodeloval pri pevskem zboru in predstavah v čitalnici skupno s poznejšim direktorjem srednje tehniške šole v Ljubljani Ivanom Šubicem in s poznejšim tržaškim in mariborskim knezoškofom dr. Andrejem Karlinom, ki sta bila takrat še dijaka. 

Leta 1876. je prišel Ivan Likar v Celje. Po dveh letih službovanja v trgovini je vstopil kot uradnik v pisarno pokojnega narodnega borca dr. Josipa Serneca. Tu je ostal 18 let. Leta 1884. je postal zastopnik banke »Slavija« ki jo je uspešno vodil vse do 1. 1922.

Vir-Domovina (Celje) 5.4 1894 št.10

Vir- Ilustrovan narodni koledar 1905 letnik 17

Vir-Ilustrovan narodni koledar 1906 letnik 18

Likar se je po svojem prihodu v Celje začel takoj udejstvovati v čitalnici kot pevec in igralec. Prva leta je bil tudi odbornik in tajnik čitalnice. Ko je bilo leta 1882. v Mozirju ustanovljeno prvo sokolsko društvo na bivšem štajerskem, je bil Likar med soustanovitelji društva in poverjenik za Celje, dokler ni bil ustanovljen Celjski Sokol leta 1900, ki mu je bil Likar tudi »krstni boter«. 

Z veliko vnemo je sodeloval Likar tudi pri Glasbeni Matici v Celju in Celjskem godbenem društvu, ki mu je bil soustanovitelj in vzoren blagajnik. Ko navdušen pevec pa je posvetil Likar posebno ljubezen Celjskemu pevskemu društvu, pri katerem je sodeloval kot pevec ves čas od ustanovitve 1. 1894. Celjsko pevsko društvo je izvolilo Ivana Likarja za njegove velike zasluge za častnega člana. Jugoslovenski pevski savez pa ga je leta 1919 za več kot 25 letno aktivno pevsko udejstvovanje odlikoval s častno diplomo. Tudi razna druga narodna in kulturna društva so štela Likarja med svoje soustanovitelje, odbornike in agilne člane.

. 

Ivan Likar je prejel priznanje tudi  najvišjega mesta. ko je bil 1. 1932. odlikovan z redom sv. Save V. stopnje. Ko so se 1. 1883. pričele v Celju in okolici narodno politične borbe med Slovenci in Nemci, zlasti pri občinskih volitvah v celjski okolici, ki so bile v petih letih trikrat in pri katerih so Slovenci po hudih bojih zopet izbojevali celjsko okoliško občino, je dobil Likar kot odličen propagator vedno dopust za, neumorno in uspešno agitacijo. To delo mu je nakopalo veliko pravdo, saj sta v tej pravdi spregovorila zadnjo besedo avstrijski cesar Franc Jožef in rimski papež .Pri tem delu si je nakopal Likar težko bolezen. Hiral je dve leti in je ozdravel šele v Karlovih Varih. 

Likar spada med tiste zaslužne može, ki so se pred vojno odlično udejstvovali v borbi za slovenski značaj občin v celjskem okrožju, ki so bile delno pod renegatskim vplivom zaradi zvez s tedanjimi celjskimi mogotci in celjskim mestnim gospodarstvom. 

Ivan Likar je gojil vse življenje globoko ljubezen do petja, sokolskega dela in odrske umetnosti.

Manj znana pot iz Idrijske v poljansko dolino-Leta 1982

Vir-Primorski dnevnik 1982 številke.158.159.160,161,162
Tomaž Pavšič

KJE JE STRAŽA IN KJE POT V OTALEŽ ?

Ko pri Pirhu nad Želinom zavijemo okrog ovinka, smo kmalu pri cestarski hiši. na kateri je ,nekoč pisalo Casa cantuniera AASS Strada statale n. 57  del Vipacco e dell Idria.Še pred to hišo je križišče od koder vodi stranska cesta v Otalež, do kamor je 4- km. Smo že onkraj- cestnega napisa, ki se boči nad  Pirhovo grapo ali Luknjo. Stara cesta je nekoč peljala bolj naokoli do same grape, kjer ie bil in je še vedno zidan most. Tu je bila tudi žaga. Iz nje pa je nastala prenovljena stanovanjska hiša. Pod Italijo so tu zgradili mogočen most podoben viaduktu. Dela je bil prevzel goriški gradbeni oziroma cestni podjetnik Mattiroli, katerega delavci so most zgradili po letu 1930. Baje je stal natančno milijon lir. Po devetem septembru 1943 so ga idrijski rudarji oziroma njihova partizanska skupina razstrelili da se je porušil in je od njega ostal le še en steber. Žal ta razstrelitev ni imela nobene vojaške koristi, saj je bila nemškim tankom v novembru 1943 dobra tudi obvozna cesta tistih nekaj sto metrov, ki so jo partizani sicer res spodkopali, a je bila hitro popravljena. Že prvi večer po miniranju se je na nezavarovanem porušenem mostu ubil domačin iz hiše v bregu nad mostom, ko se je vračal zvečer iz gostilne na Želinu. Ta porušeni most je dolga povojna leta kazal svoje žalostne ostanke in ves tovorni in avtobusni promet se je počasi vil po starem obvozu, dokler ni bil pred slabimi desetimi leti zgrajen nov nasip čez Pirhovo grapo. Material so nekaj mesecev vozili iz idrijske topilnice, namesto, da bi ga v Idriji vsipali v reko. Bila je to dobra in uspešna zamisel.

PLUŽENJSKA RIHTARIJA

Prav ko pridemo do konca na sipa, se je že treba obrniti na levo po ozki asfaltni cesti proti Otaležu. šele nekaj let pred. vojno so nekdanji kolovoz razširili v "mulattiero". seveda iz vojaških namenov cesta Je bila primerna, tudi za skromen avtomobilski promet. Pred kakimi devetimi leti pa so otaleške vasi tudi z ne majhnim lastnim doprinosom, dobile asfaltno cesto, čez nekaj let nato pa še avtobusno progo, ki je zdaj podaljšana do Jazen. Te kraje — posebej Lazec, Plužnje in Otalež — ter nekdanje življenje v njih zelo lepo in verodostojno opisuje Hubert Močnih, znani goriški šolnik, rojen na Krekovšah v idrijskih gozdovih, ki je bil v letih 1912- 1916 kot mlad učitelj najprej v službi v Lazcu, nato pa v Otaležu. Učil je tudi mojega očeta, ki je bil 11 let mlajši od njega. Marsikaj koristnega je napravil za mladino in sploh za ljudi v otaleških vaseh. Z očetom sta si bila prijatelja in tega njunega razmerja ni zabrisal niti čas: hvala bogu, sedaj sta še oba živa.

PO PODROČJU,KI SO GA NASELILI TISTI,KI SO BEŽALI PRED TOLMINSKIM GROFOM

Na naši poti bomo šli skozi Plužnje, vasico, kjer so že davno pred prvo vojsko premogli gasilski dom — gasilsko društvo so bili namreč ustanovili po nekem požaru, ki je bil uničil velik del vasi. Šli bomo tudi skozi glavni kraj, Otalež, medtem ko bomo na Gorenje Jazne gledali nekoliko z višine, ko se bomo vzpenjali po bregu nad vasjo do razvodja. Lazca ki je tik nad Plužnjami, a pomaknjen nekoliko nazaj, ne bomo videli, pač pa se njegova cerkvica, ostro zarisuje iznad pobočja in je vidna že s samega križišča na Želinu kot piše Močnik, "saj se iz doline tako lepo vidi podružna cerkev sv. Jurija, znanilca pomladi". Vse te vasi ležijo na prisojnih pobočjih Bevkovega vrha (1051 m). Prva naselitev naj bi bila po nekaterih podatkih okrog leta 1000 a še zelo redka. Nedavne arheološke najdbe pri kmetu Čerinu (Pisku) v Gorenjih Jaznah (gre za ostanke vodovodnih cevi) pa navajajo na sklep, da je bilo to področje naseljeno tudi že v rimskih časih, medtem ko je bila ozka dolina Idrijce tam spodaj sila redko naseljena (razen Spodnje Idrije) še vse tja v novejše čase. Še deželna cesta ob Idrijci je bila grajena šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Krepkejša kolonizacija v teh krajih naj bi bila izvedena v 13. stoletju. Sem naj bi bili prišli ljudje od Kamnega in Kobarida, da bi oživili po raznih epidemijah opustošene kraje. Vsekakor imamo v znamenitem Tolminskem urbarju iz leta 1377. ki ga je po zadnji vojni s komentarjem izdal zgodovinar Milko Kos, že naštete vse te vasi, se pravi Lazec, Plužnje. Otalež in Jazne, ki so spadale v okvir tako imenovane «Pluženjske rihtarije» (Rictvria de Plusina). Rihtarija je bil izraz za področja novejše kolonizacije (tako na primer tudi rihtarija Nemški Rut), medtem ko so se starejše fevdalne upravne enote imenovale dekanije.

Čeprav je to ozemlje nekdanje Tolminske v urbarialnih zapisih bolj znano po vasi Plužnje je glavni kraj vendarle Otalež. Otalež je bila namreč nekoč davčna občina, ki je spadala pod veliko občino ali županijo Cerkno kjer je bil tudi sedež sodnega okraja, ,kratko dobo v začetku na celo sedež samostojnega političnega okraja. V Otaležu je bil tudi sedež duhovnije kuracije. ki je bila pred vojno povišana v župnijo. Nekdanja davčna občina, ki se je ujemala s terezijansko katastrsko občino Otalež, je bila precej večja od današnje krajevne skupnosti Otalež. ki obsega poleg Otaleža le še Plužnje, Lazeč in Jazne. Večji od krajevne skupnosti je obseg župnije, ki obsega še Masore. Katastrska občina pa je vendar ostala v svojih nekdanjih mejah kamor spada tudi del Straže, oziroma se je v času Italije še celo povečala za tiste dele naselij, ki jih je Italija zasedla prek razvodja, čez nekdanjo deželno mejo. V katastrsko občino Otalež tako danes poleg nad tisočaka na desnem bregu (Bevkov vrh), spada tudi nad tisočak na levem bregu (Jelenk 1106 ni), ki gospoduje nad nekam divje in skrivnostno izoblikovanimi Masorami gorskim grebenom s strmimi pobočji, ki se malone od Spodnje Idrije do Želina vleče nad levim bregom Idrijce.

 V 14. stoletju je bila tod še sama goščava, polna divjadi, šele pozneje so se tod naselili tisti, ki so bežali pred grabežljivim tolminskim grofom in njegovimi gastalskimi hlapci ali pa so si iztrebili skromno domačijo tam do kamor grof še ni prihajal terjat "svoje pravice". Masore (včasih pisano tudi Masora) so pravzaprav ena zadnjih gmot na severu, ki so prek sedla na Oblakovem vrhu še povezana z masivom Trnovskega gozda. Ime je gotovo še predromansko, lahko pa da so Masore etimološko tudi v sorodu z dalmatinskim Mosorjem. Pisatelj Vladimir Kavčič jih večkrat omenja na straneh svoje knjige Pustota, v kateri se usoda puntarjeve družine, ki beži s Tolminskega, začne dogajati prav v Otušju, v Masorah, kjer družina prenočuje pri dobrih ljudeh. Če se toliko ustavljam pri Masorah je pač zaradi tega, ker ta strmi greben ves čas zremo na naši desni onstran Idrijce, ko se iz Želina vzpenjamo čez Otalež na Sovodenj.

V Plužnjah je bil Močnik ustanovil tudi mlekarnico, ki je delovala še pod Italijo. Danes precej obnavljajo hiše, sicer je pa v času pred prvo vojsko tu bila edina hiša (pri Grudnu), kjer niso kuhali v krušni peči, ampak že na štedilniku. Leta 1968 je vas štela 39 hiš, vendar jih je skupaj le slaba polovica, vse ostale so položene v bregove in na majhne police vse dol do Idrijce. Sonca je tod precej, trdega kmečkega dela pa je bilo nekoč več ko so obdelovali več njiv in so se hrbti pripogibali pod težo košev. Nemci so vas požgali 14. junija 1944. V salonu pri Grudnu ali pa na štali pri Maruškovcu so bili v času partizanstva pogosti mitingi, se pravi veselice z govori, igrami, petjem in plesom Danes seveda tako v Plužnjah kot v ostalih vaseh vse hodi na delo bodisi v Cerkno, Spodnjo Idrijo ali Idrijo. Življenje se je precej spremenilo, a marsikatere stare navade ljudje še niso pozabili .Mislim, da ajde že dolgo več ne sejejo, še vedno pa so mi v spominu cvetoča ajdova polja, na katerih so se pasle čebele, s starim očetom pa sva v pozno avgustovski nedelji pešačila na obisk k sorodnikom v Lazec

«MAR NE VESTE,DA SO TI KRAJI,TI LJUDJE NAŠI NOVI MEJAŠI FURLANIJE-SLOVENCI  ?»
VEDOMCI IZ OTALEŽA

Ko pridemo do križišča pri kapelici, pri Pluženjskem znamenju, se splača ustaviti avto in se ozreti po okolici. Do središča vasi je kratek odcep ravne ceste, ki nas pripelje do Zadružnega doma, kjer je trgovina in ima sedež prosvetno društvo oziroma oktet France Bevk, ki se tako imenuje že skoraj trideset let. Tam zraven je tudi gostilna, ki je nastala iz preurejene nekdanje orožniške vojašnice, nekaj korakov naprej pa je montažno postavljena nova šola: spred treh let; prejšnjo, iz kamna zidano, zgrajeno še davno pred prvo vojsko, ki jo je opisal tudi Močnik, je namreč prehudo prizadel potres leta 1976. Pluženjsko znamenje je nekoč stalo na levi strani ceste v bregu. a ob rekonstrukciji ceste pred kakimi osmimi leti so ga prestavili na sedanje še bolj razgledno mesto. Nekdanji precej obsežni Marijin kip so po načrtih arhitekta Berceta iz Trsta in po prizadevanju nekdanjega Otaleškega župnika Jožka Berceta iz Dornberka preložili v arhitektonsko zanimivo in lepo kapelico.

Naša pot na Sovodenj seveda drži naprej po klancu navzgor proti cerkvi in nam ni nujno stopiti v vas. Na višini 603 m, kakih 80 m nižje kot je Sveta Gora. »tam gori na planinci, pri sveti Katarinci se boči prostorna župna cerkev s 24 m dolgo ladjo in z zvonikom še od prejšnje cerkve, ki ni v primernem sorazmerju s cerkvijo tako velikih mer. Ravno za cerkvijo, ki jo obkroža pokopališče(kot pri vseh starih župnih cerkvah), se cesta prevesi nekoliko navzdol. Popotniku bi priporočal, naj se tudi tu ustavi, stopi na pokopališče. ki ima sijajno lego z lepim razgledom, ter pogleda tudi v cerkev; po navadi je odprta, če ne je ključ v župnišču.

Prav blizu vhoda v cerkev bomo morda opazili nagrobni spomenik mlademu učitelju Alojzu Kokošarju Umrl je zaradi pljučnice 31.4 1929 star komaj 25 let. Na nagrobniku mu piše:" Kar ti dalo je nebo, Posvetil ti si vse mladini, posvetil vse si domovini." Bil je izredno priljubljen mlad učitelj, ki so ga imeli vsi radi. Bil je poročen in njegova žena Pavla živi sedaj v Kopru. Bil je tudi pesniško nadarjen in vsi so pričakovali, da se bo razvil v literata. Ob njegovem pogrebu je nastal nekak politični incident, ko njegovi šolski tovariši, slovenski učitelji s Cerkljanskega (glavni pobudnik je bila pokojna Marija Rutar iz Tolmina) italijanskemu učiteljstvu niso dovolili, da bi narodno zavednemu učitelju na njegovi zadnji poti nosili vence z italijanskimi napisi. Tam zraven je tudi nagrobnik vikarja Kosa, ki ga omenja tudi Močnik v svojih Spominih.

Pa stopimo še v cerkev, o kateri se ni še nihče lepše izrazil, kot je zapisal P. Cella v furlanskem časopisu Ce fastu? leta 1929 (4. št.). Naj navedemo odstavek iz njegovega članka z naslovom I lusinz di Otales: Insom di Otales a e la bielissime glesie di sante Caterine ca samee un domo. Dute la braure di Otales a e in che glesie. cu las statues e i fre gios dai altars ndoraz. e cussi ben furnide che di sagre a par un paradis.» Razložiti moram, odkod to furlansko pisanje. Pred leti mi je prof.' Pavle Meritu poslal fotokopijo Celovega spisa I lusinz di Otales s prošnjo po, naj pozvem, kaj je v ozadju te tako imenovane slovenske pripovedke («Lejende slovene), kakor je v podnaslovu zapisal P .Cella .Avtor namreč v prispevku, ki obsega dve strani in pol podaja tri zgodbe o vedomcih, ki jih v Otaležu imenujejo vidaunki. Furlanski pisec prisrčno predstavi zemljepisno lego Otaleža, so pravi- «Otales al e un biat paisut cal passone su pa’ rive da Mont di Beuk slargiat tal miec’ da campagne in face di Masora, enfre Lasez, Plusne e Jasne. In naprej: »Otales ai e ju pal ciainal da Idrie, dos ores di sot la zitat di Idrie. Prav simpatično (v dobi, ko je fašizem že sedem let krepko vladal Italiji!) piše o prebivalcih, ko se sprašuje: ,«Mar ne veste, da so ti ljudje in ti kraji naši novi mejaši Furlanije. Slovenci naše nove domovine? (»No saveiso che oneste int e chesc’ pais a son i nostis confinanz dal Friul, i Slovenos da noste nove Patrie?*).

Predolgo bi bilo obnavljati vse tri zgodbe, ki so v Otaležu še vedno žive. Tudi pisatelj Bevk je eno svojih del naslovil «Vedomci» Eno od teh treh zgodb je v cerkljanskem dialektu iz Lanišč zapisana tudi v Kondorjevi knjižici 154 (Tine Logar, Slovenska narečja, 1975); dogaja se prav tako deloma v Masorah, le da pripovedovalka Olga Treven ne govori o vedomcih, pač pa o peklenski jagi. Za ozadje te furlanske objave sem nazadnje le zvedel od sedaj že pokojne Marije Rutarjeve iz Tolmina (Kolarjeve iz Zaloga), ki je kar 25 let vodila tolminski muzej in je že kot mlada učiteljica v Jaznah in Otaležu zbirala ljudsko blago. Imela je že za cel zvezek popisanih raznih običajev, zgodb in pričevanj iz preteklosti, ko jo je takratni didaktični ravnatelj v Cerknem P. Cella (imena ne vem), nekako v letih 1925-28, bil je po rodu iz Karnije, prosil, naj mu te zapiske posodi, tako da bo nekaj tega prišlo v "Ce fastu"? Videti je. da mu je Rutarjeva te zgodbe morala ponoviti v italijanščini, da si jih je lahko zapisal. Maria Rutarjeva mi je še povedala, da je bil ravnatelj Cella izredno korekten do slovenskega učiteljstva in da je verjetno prav zaradi tega moral zapustiti Cerkno, kjer se je sicer zelo dobro počutil.


NA OBMOČJU OTALEŽA SO SE NAŠE BRIGADE VEČKRAT SRDITO SPOPADLE S SOVRAŽNIKOM
"TU SPIJO,KI ZA NAS SO PALI "

V zgodovini so le medli podatki o nesrečah, ki so zadevale te kraje. V prav starih časih je večkrat kosila kuga, bila so leta lakote. grof pa je neusmiljeno izžemal svoje tlačane. Prva svetovna vojska je tudi pobrala veliko ljudi. Fantje in možje so padali po vseh frontah od Karpatov do Tirol in Doberdoba, doma pa je zadnji dve leti vojne hudo gospodarila lakota. Z razglednih vrhov je bilo videti ob večerih svetlikanje s soške fronte, zamolkle bobnenje topov je oznanjalo vedno nove napade in bitke. Druga svetovna vojska pa je bila še strašnejša od prve, saj je ni bilo več hiše še  tako .skrite, ki ne bi bila tako ali drugače povezana z osvobodilno borbo in sploh z vojnim dogajanjem.

Prva organizatorja OF na območju otaležkih vasi (ki so vse spadale pod nekdanjo občino Cerkno), sta bila Jakob Štucin - Cvetko in Jože Primožič - Miklavž. 15. februarja 1943 je iz teh vasi šlo v partizane eno samo noč 32 fantov in mož. Najbolj množično so šli v partizanske vrste vaščani Lazca. Sledile so internacije in zapori, a najhujše je bilo šele po kapitulaciji Italije. Vasi Lazeč. Plužnje. Otalež in Jazne namreč ležijo na desnem bregu Idrijce, ob kateri teče cesta Idrija Most na Soči. Po njej je motorizirana nemška vojska od septembra 1943 pa do konca vojne večkrat vdirala iz Idrije  v osrčje osvobojenega o zemlja severne Primorske, se pravi na Cerkljansko in Čepovansko. Zato so bili na območju Otaleža stalni položaji naših brigad, ki so se večkrat srdito spopadle s sovražnikom. Tu se je pogosto zadrževala Vojkova brigada, ki je med borci štela veliko domačinov.pa tudi Gradnikova in garibaldinska brigada sta poznali te kraje. O velikih žrtvah pričata partizansko grobišče in spomenik na pokopališču, ki je posvečen vsem domačim padlim in vsem tistim, ki so tod padli. Spomenik je Zveza borcev postavila 28. 10. 1962; odkril ga je pisatelj France Bevk. pa tudi besede, ki so na njem vklesane, so njegove: Tu spijo, ki za nas so pali. S srci. vročimi kot plamen so nam svobode luč prižgali in nam svetili v lepše dni. Večno kot ta beli kamen hvaležnost v prsih nam gori.

Spomenik je zasnoval Ivo Prelovec iz Idrije. Krog in krog zelene trate za nizkim pokopališkim zidom, so razporejeni kamni z vklesanimi imeni padlih in umrlih v internaciji. Skupno je bilo 76 padlih in drugih žrtev iz Otaleža in sosednih vasi tu pa so pokopani tudi padli iz drugih krajev. med njimi je več nepoznanih partizanov. Vas je bila med vojno večkrat delno požgana, prvič pa je doživela letalski napad 18. 3. 1944. V nekdanjem Ambrožičevem "Salonu "so bili mnogi partizanski mitingi in tudi proslava Gregorčičeve stoletnice. Slovenska partizanska osnovna šola je bila v vasi odprta 8. 10. 1944. Poučevala je Ivanka Pilat, sestra župnika Antona Pilata (roj. v Štanjelu). ki je bil tudi sam z vsem srcem naklonjen partizanskemu gibanju od vsega začetka.


Do 9. septembra 1943 je bila v vasi orožniška oziroma karabinjerska postaja, do 26. julija 1943 tudi oddelek fašistične obmejne milice, od leta 1920 do razpada Italije pa celo vojaška posadka ob mejnih straž (GAF), medtem ko se je brigada finančnih straž iz vojašnice v Jaznah odselila kmalu potem, ko so Nemci na jugoslovanski strani bivše meje postavili minska polja. Kljub temu je bilo v letih 1942/43 na področju Otaleža 141 pripadnikov italijanskih oboroženih sil. Vsa ta vojaška sila pa vendar ni mogla preprečiti osvobodilnega gibanja, ki je kmalu zajeto vse vasi in skoraj sleherno hišo. Nekaj časa je bila v Otaležu tudi manjša partizanska bolnica.

Kot rečeno, so bili najhujši časi šele po razpadu Italije. Nemški vdori na osvobojeno ozemlje so bili pravi roparski pohodi in ljudje so se Nemcev bali kot v starih časih Turkov. Partizanske brigade in posamezni bataljoni so jih večkrat uspešno odbili, toda tudi partizani, zlasti manjše skupine, ki so jim Nemci včasih prišli za hrbet. so imeli velike izgube in v Otaležu je bilo več partizanskih pogrebov, ki so ljudi napolnili z žalostjo, pa tudi s še večjo odločnostjo in pripravljenostjo za osvobodilni boj. Pri vseh teh pogrebih ki so jih lepo pripravili z udeležbo šolarjev, vaščanov in partizanov. je seveda kot duhovnik sodeloval domači župnik Pilat, ki je tudi pomagal prepoznavati neznane padle in je potem sporočal prizadetim družinam. Na otaleškem pokopališču sta pokopana tudi dva po pol brata znane goriške časnikarke in televizijske delavke Dorice Makuc, ki so ju Nemci zverinsko umorili na Hmenici nad Otaležem. V Otaležu je bil namreč doma njen oče Andrej Kacin, znameniti izdelovalec harmonijev in orgel.

ČEZ KANAVC NA SOVODENJ

Ko se še enkrat z otaležkega pokopališča ozremo na vse strani, nadaljujemo našo pot proti Sovodnju. Kmalu pridemo v mešan gozd in tam se na križišču tudi konča asfalt. Pot nadaljujem po dokaj dobri «mulatieri», ki so jo na ovinkih večkrat širili in po njej vozi tudi avtobus. Tod je zemlja že bolj rdečkasta, med praprotjo rastejo borovnice, najdejo se tudi gobe. Ko se čez kilometer ali dva izvijemo iz objema gozdov, zagledamo hiše (Gorenjih) Jazen, na prijaznem gričku tam spodaj pa nas pozdravlja podružna cerkvica sv. Miklavža, ki po zidni zasnovi izhaja iz 17. stoletja, a ima lepo izdelan lesen oltar iz prejšnjega stoletja. Do sem vozi avtobus, naprej si pomaga vsak po svoje. V Jaznah je bila rojena Marija Bašelj - Vogrič (1931), ki je napisala knjigo iz partizanskih časov Ljudje bodo ostali.

Po cesti, ki je nekoliko manj vzdrževana, se v nekaj ovinkih (spet po gozdu) vzdignemo še više, speljana je bila k obmejnim utrdbam. Paziti moramo, da ne bi zašli preveč na levo v breg po poti, ki nas bi privedla v Mrzli vrh ali k Mrzlikarju. Sicer je tam gori tudi zanimivo zaradi lepega razgleda. Pri Mrzlikarjevi kmetiji je spomenik sedemintridesetim padlim, pretežno -iz bataljona Gradnikove, ki je bil tu zahrbtno napaden. V takratnem boju je padel tudi študent Milan Bogataj sin Marije Bogatajeve iz Gorice. Po očetu izhaja prav iz Gorenjih Jazen od koder je bil doma njegov stari oče, učitelj v Kobaridu.

PROSTO MIMO RAZMAJANIH OBMEJNIH KAMNOV,KI SO NEKOČ LOČILI ITALIJO IN JUGOSLAVIJO

Ko pridemo na najvišjo točko, se pravi na razvodje med Idrijco in Poljanščico oziroma Soro, ali recimo, med Sočo in Savo, med Jadranom in črnim morjem, se splača nekoliko oddahniti. Še vedno je na istem mestu križ z razpelom, ali kot pravijo na Kranjskem, božja martra; nekoč ko so se vanj ozirali tihotapci, domačini in samotni popotniki. Pod Avstrijo je tod tekla deželna meja, Italijani pa so se po prvi vojski spustili še nekoliko bolj v dolino na oni strani, da je bila meja bolj strateška in še bolj »sveta«. Sedaj tu pod Kanavcem (kot se imenuje nekoliko višje stoječa kmetija) ni nobene meje več. Tod teče slovenska planinska transverzala, pa tudi idrijsko cerkljanska planinska pot. Odpre se nam pogled v čisto nov svet, ki je nekoliko bolj planotast, in čeprav ga režejo nekatere tesne dolinice, so pobočja precej položnejša kot na primorski strani, celoten zemeljski relief pa je tod precej bolj dvignjen. saj ima Sovodenj še vedno 592 m nadmorske višine, medtem ko so najnižje otaleške hiše ob Idrijci precej nižje, na višini 270 m.

Za hrbtom bomo pustili pogled v globoko idrijsko dolino in še rahlo slišno šumenje reke ter se podali po novem pobočju navzdol. Iz nekdanjega kolovoza, ki so ga pred nekaj leti razširili, je nastala nova prometna zveza med Primorsko in Gorenjsko, res da ni primerna za avtobuse in velike kamione, a s kakim kombijem se varno spustiš po pobočju nad dolinico, ki te najprej vodi mimo kmetije v Lanišah, ki je nekoč spadala v občino Nova Oselica in torej pod Kranjsko, a so jo ob rapalski pogodbi 1920 Italijani obkrožili s »presveto mejo« — sacri confini, tako da je bila usoda te kmetije za naprej povezana s Pri morsko. Pri hiši se pišejo Uršič in fanta mojih let  s katerim smo skupaj hodili k nauku, ki ga je imel gospod Pilat, je blizu hiše raztrgala mina ena od tistih, ki so jo bili nastavili v strogo za varovan 50-metrski pes ob meji z Italijo. Ubogi fant iz Laniš je bil tako ena od prvih žrtev, ki jih je pokosila ta »nemška« meja. Za njim je bilo še precej smrtnih nesreč vse, dokler partizani niso pobrali vseh min in jih porabili za svojo oborožitev.

Ko prestopimo to nevidno črto, ki je četrt stoletja delila sosede in slovenske brate, zagledamo onstran potoka na desni borne ostanke na pol podrte nekdanje «karaule«, ki smo ji mi pravili kar baraka, čeprav je bila predpisano zidana, s tistim majhnim opazovalnim stolpičem na sredi takšne, kakršne so najbrž tudi kje doli daleč na balkanskih, grških in albanskih mejah. Okrog razpadajočih zidov so visoko v nebo zrasle ponosne temne smreke, ki v mojih otroških letih niso bile večje od božičevega drevesca v preprosti kuhinji.

V tisti karavli, ki je danes ni več, sem tudi jaz nekoč jedel srbski »pasulj«, ko so nas ulovili «grenčerji», kakor smo s to nemško - srbsko skovanko imenovali graničarje, ki smo jih tudi mi z italijanske strani skoraj vse poznali tudi po imenu. Celo to smo vedeli, kateri so »dobri« in kateri so »te hudi«. Pred barako se je dvigal visok drog, na katerem je visela jugoslovanska zastava, čez potok do vhoda pa je vodil majhen mostiček. Na naši, se pravi italijanski strani, ni bilo ničesar podobnega, saj je bila financarska kasarna šele globoko dob za mejo v Dolenjih Jaznah, le tam v gozdu nad Lanišami so imeli neko zasilno uto. Spominjam se, da smo se ogibali samo Italijanov in če smo neopaženo prišli v bližino graničarske karaule, smo lepo vprašali stražarja, če smemo na Sovodenj po moko. Skoraj zmeraj so nas pustili, posebno otroke. le  kadar je bila »grenca zaprta«, tako so rekli, tedaj se ni bilo šaliti z odločnimi graničarji. ki so, komaj so zavpili «stoj». skoraj tudi že streljali. Drugače pa so bili z nami otroci izredno prijazni.

Učitelj Frančišek Bogataj

Rojen-Jazne 1861, umrl-?

Rojen je bil v Jaznah pri Otaležu leta 1861. maturiral je na učiteljišču v Kopru leta 1881. UčiteljevaI je na Tolminskem, med drugim v Soči, Bovcu in na Livku. Najdlje je bil nadučitelj v Kobaridu. V Bogatajevi družini je bilo pet učiteljev oziroma učiteljic Društveno, zlasti prosvetno in gospodarsko delo v Kobaridu je v letih pred prvo vojno čutilo prisotnost nadučitelja Franca Bogataja. Kobariška šola je bila v priročnem, gospodarskem, prometnem in kulturnem stičišču breginjskega ter bovškega kota, kobariških gorskih vasi kakor tudi Soške doline od Tolmina navzgor, zato je odigrala povezovalno vlogo med šolami v zgornjem Posočju in nadučitelj Franc Bogataj je bil povezovalni člen med učiteljstvom. Dalj časa je bil predsednik okrajnega učiteljskega društva in poverjenik Slovenske šolske matice. To situacijo je na mah zrušila soška fronta leta 1915. Kobarid so takoj zasedle italijanske čete, nadučitelj Bogataj je sicer ostal v Kobaridu, a brez službe. V nekim dopisu v Slovencu tistih dni — dopis je prišel v uredništvo skozi Švico -. beremo, da je v Kobaridu mrgolelo italijanske vojske. Kobaridci, kolikor jih je bilo dama. so se koj znašli: odprli so nešteto gostiln, v vsaki drugi hiši je bila gostilna in Kobaridci so postali gostilničarji Tudi nadučitelj Bogataj je postal krčmar in se tako preživljal. Po vojni se je umaknil v ozadje, bil še nekaj let vodja šole v Kobaridu in šel kmalu v pokoj.

Rekorder Dominko

Avtor pesmi -Vinko Šumrada-Radoš 
Pesem; Rekorder Dominko je napisal v Žireh, 3. 1. 1944 in je posvečena kulturniku v Vojkovi brigadi, po avtorjevih besedah, simpatičnemu in korajžnemu fantu, ki je trikrat v enem tednu plaval čez ledeno Idrijco.Njegove podvige pa so iz zasedene vasi Lazec opazovali okupatorjevi vojaki.

Reko Idrijco poznate,ni široka ne globoka,
večkrat reši nas zagate,če preveč v borbah poka
V zimskih mesecih je hladna,kopel v njej ni baš najbolja,
če bredeš jo, kar iznenada te mine vsaka dobra volja.

Partizanu malo mari,če jo brede ali plava,
to samo koristi stvari:naša vojska je bolj zdrava.
V zimskem plavanju v vodi se začenja tekmovanje.
Resnica je, da v tej modi Dominko naš uspehe žanje.

Rekorde nove zdaj postavlja,v tednu trikrat brede reko,
s startom strumnim se proslavlja,naj ima plimo al’ oseko.
Včasih brede, včasih plava,včasih skače kar na glavo,
je boljši mokra cela glava,kot imeti padlih slavo.

Šla je z vodo dalje kapa,šlo je z vodo fino žganje,
kaj to briga vse junaka,samo da uspehe žanje.
„Rekord je moj za vsako ceno!”pravi vrli naš Dominko 
— kot nekdaj sem osvojil ženo si priborim zdaj lovoriko!”

Še švabi, ki opazovali so z Lazca slavne te podvige,
častno salvo so mu dali, Dominko pa jim kaže fige.
„Rekorde nove sem postavil,če hotel rad sem al’ nerad,
saj veste že, kaj bi še pravil. Naj švabi pišejo me zad.”

Kontrabant

Leta 1920, dve leti po koncu velike vojne in nastanku kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bila podpisana Rapalska pogodba. Z njo je Slovenija izgubila tretjino ozemlja. Meja je odrezala Primorsko od ozemeljske celote, vasi in kraji ob njej, pa so se nepričakovano znašli v obmejnem pasu. Meja je vplivala tudi na versko življenje in šolanje otrok. Prebivalci nekaterih vasi ob meji so
bili tako nasilno ločeni od svoje fare in pokopališč, saj so morali hoditi k maši na italijansko stran in tam pokopavati tudi svoje mrtve. Otroci so morali hoditi v italijanske šole, v katerih je veljala prepoved uporabe slovenskega jezika. Prebivalci so za prehod meje rabili prepustnice.  Življenje se je zelo spremenilo, saj so ljudje ob meji po večini izgubili prejšnje vire zaslužka.

Ljudem, ki so se znašli na tej ali oni strani meje, se je življenje čez noč spremenilo. Njihove poti do prejšnjega načina zaslužka so bile prekinjene, nova država pa je bila slab gospodar in življenje je postalo še težje kot pod cesarjem. Živeli so slabo, primanjkovalo je nekaterih dobrin, ki jih ljudje kljub revnim prihrankom niso mogli kupiti. A ljudje so prilagodljivi in med redkimi prehodi meje so kmalu spoznali, da na drugi strani primanjkuje določenih vrst blaga, ki ga je bilo zato mogoče prodati brez težav in po dosti višji ceni. V bližini meje so kot gobe po dežju pognale trgovinice in zasilna skladišča blaga, po katerem je bilo povpraševanje. Čez skrita sedla med hribi je začel teči blagovni promet. Oblasti so bile do pretoka blaga, od katerega ni imela državna blagajna nič, zelo neizprosne in pooblastila graničarjev ter financarjev na obeh straneh, so bila skoraj neomejena. A dober zaslužek v težkih časih je izredno mamljiv in ni je sile, ki bi ustavila denarja lačnega človeka, ki se je enkrat že do sitega najedel sladke bele pogače, umesene le od kratkotrajnega tveganja in strahu. Mraz in visok sneg, torej vreme, v katerem ne bi nekoč nihče šel v gozd, je omogočalo varnejše tihotapljenje. Ponoči je bilo vsekakor varneje tihotapiti, kot podnevi. Ljudje so tihotapili posamično pa tudi v manjših ali večjih skupinah. Tako je nastalo tihotapstvo ali znameniti kontrabant.

Z malim tihotapstvom so se tedaj na obmejnem območju ukvarjali skoraj masovno,nekateri morda iz radovednosti, še več pa zaradi zaslužka, saj so si tako lahko privoščili lagodnejše življenje .Staro in mlado, veliko tudi ženske, tihotapili so celo otroci, ki še niso imeli legitimacij in so bili bolj za izvidnico. Če so jih slučajno ujeli, so jim graničarji primazali kakšno okrog ušes in jih obrnili nazaj. Najmanj težav pri prečkanju meje so imele lepe ženske, zato so običajno nosile najbolj prepovedane stvari. Tako so kavo, surovo(nepraženo), da je ni bilo moč zavohati, preko meje prenašale v posebej narejenih vrečkah iz blaga, ki so si jih zavezale okoli pasu pod obleko. V manjših količinah so jo "švercali" tudi v krušnih štrucah iz katerih so prej odstranili sredico. Saharin ,hranjen je bil v majhnih okroglih rdečih škatlicah z morda 100 tabletkami so ga skrivale pod spodnjicami , ovite ob stegnih, v štrucah kruha, katerim so odstranili sredico, ter tako skrivaj prenašale preko meje. »Kontrabantarji« so iz Jugoslavije večje količine blaga na skrivaj (praviloma ponoči) dostavljali do meje na mestih, kjer ni bilo graničarjev, tam pa so jo nato Primorci prevzeli, pretovorili in odpeljali na svojo stran. Večje tovore so prevažali s konji. Da jih ni bilo slišati, so jim obvezali kopita.

Tisti, ki so živeli na meji z Italijo, so imeli več »bližnjih srečanj« z italijanskimi vojaki. Eden izmed švercarjev je o kontrabantu zložil tudi pesem Tihotapska(Kontrabantarska):

Ves obupan premišljujem,

kje denar bi jaz dobil.

Vsepovsod zabave polno,

da bi vsaj predpust minil.

Pa odrešilna misel pride,

kontrabantat bom začel,

gor čez Mrzli vrh jo mahnem,

pa bom brž denar imel.

Kaj pomaga dobra misel,

če pasaporta ni,

da ženskega bi bil jaz spola,

šel bi lahko brez skrbi.

Ženske, te imajo prednost,

kadar grejo kontrabant,

ker vzbudijo radovednost,

kaj na njih pokriva gvant.

Hlačke vsake Margarete

monopola polne so,

saharina, cigaretov,

tudi kafeta nekaj bo.

A ko so hlačke en mesec stare,

takrat žlahtno je kafe,

pa pravijo italijanske dame,

kranska roba prima je!

Če pa organ obmejni vpraša

jo za obmejno kartico,

ona se lepo namuzne,

oh, saj veš, katera bo.

No pa bodi,

hodi srečno,

bueno-note ji želi.

Mi pa moški zadaj v strahu,

čakamo, kaj bo,

da ta dva si odpojeta

to prečudno glorijo.

Srečno smo prišli v Italijo,

ko petelin je že pel,

se obnašali dostojno

in šli spat na živinski hlev.

Povpraševanje je bilo po marsičem, saj so bile razlike v cenah tudi večkratne .Večinoma kar na hrbtih tihotapcev, so v Italijo romali že omenjena saharin, ki je dosegel petkratno ceno in kava, tobak, vžigalice, ki so jih na drugi strani prodajali po dva do štirikrat višji ceni ,tihotapili so tudi živalsko krzno, cikorijo, suhe gobe. Dobro je šlo v promet tudi meso. Nazaj  so prinesli denar, včasih pa enostavno na drugi strani takoj nakupili blago, ki ga je primanjkovalo doma, svila(cenjene so bile kombineže),dežnike ,nogavice ,južno sadje ,riž ,čokolado ,vino, ki na jugoslovanski strani v trgovinah sploh ni bilo na prodaj, točilo se je le v gostilnah in je bilo zelo obdavčeno. Za kilogram riža, katerega je bilo v Italiji na pretek in ni imel prave cene, je bil zaslužek kar osemkraten.

Poklicni tihotapci pa so prekupčevali z konji ,živino ,gradbenim lesom.

Nekateri so pri tem početju izgubili vse, neredki celo glavo, saj je bila meja vedno bolje varovana, ker tihotapstvo kajpak ni bilo po godu ne eni ne drugi strani. Leta 1934 sta bila pri prečkanju meje v bližini vasi Jazne na Cerkljanskem ustreljena dva domačina iz Jazen, Mirko Simonič in Slavko Vogrič. Jernej Vogrič oče ustreljenega Slavka v pismu ki ga je poslal sestri Pauli v Ameriko opisuje ta tragičen dogodek.


Draga sestra! Poročati ti moram žalostno novico. Dne 17. aprila sta se napotila moj sin Slavko in njegov tovariš Mirko Simonič na Sovodenj v Jugoslavijo, da si kaj nakupita, ker je tam vse ceneje. Saj ti je gotovo znano, da je tudi pri nas kriza in da je brezposelnost kakor povsod. Odšla sta z doma, okrog pol 10.zvečer in sta prekoračila mejo okrog 11. zvečer.
Ker pa ju ni bilo dolgo nazaj, sta jim šla dva druga fanta naproti in sta čakala ob meji .Okrog 12. ure je bilo slišati strel za strelom. Oddanih je bilo osem strelov. In mrtva sta obležala moj sin Slavko in Mirko Simonič. V bližini stoji hiša, iz katere je neka ženska opazila ,da so graničarji zakurili ogenj. Kmalu je zagledala truplo, ki je ležalo na zemlji. Graničarji so vrveli sem in tja, piskali na piščalke in se smejali, prav kakor divji lovci, ki ustrele jelena. Omenjena ženska je videla iz svoje hiše, kako so graničarji obračali truplo mojega mrtvega sina Slavka. Prišel je še drugi graničar, ki je ležečega sunil s puškinim kopitom ter se porogljivo zasmejal. Potem je prišla cela tolpa srbskih hajdukov skupaj ,pili so žganje in se smejali. Prav kakor indijanski ljudožrci!  Moram tudi omeniti, da sta bila omenjena fanta ujeta in so ju držali zaprta okrog eno uro in, namesto da bi ju izročili sodniji, so ju ustrelili. Kopa je prišla komisija na lice mesta, so pa lagali graničarji ko cigani ,češ, da sta oba bežala ter da se nista na ponovni klic ustavila. Ker niso imeli nobenih dokazov, da sta kaj nosila, so pa šli v bližnjo hišo in vrgli vsakemu en zavoj tobaka. V dotični hiši so graničarji stanovalce prisili, da so jim morali odstopiti tobak. Tako se dela v tisti blaženi Jugoslaviji! Ljudje pa mislijo, da tam teče mleko in med — v resnici pa tečejo solze in kri. Veliko bi lahko še napisal o grozotah srbskih hajdukov, a solze mi zalivajo oči silne žalosti nad nenadomestljivo izgubo mojega dobrega sina, ki ni nikomur nič žalega storil, pa je moral umreti tako mlad mučeniške smrti. Kdo ve, kaj so delali z njima, ko so ju ujeli in ju potem odpeljali na mejo ter tam ustrelili. Tako delajo jugoslovanske oblasti! Nas s kroglami rešujejo in razbijajo most združitve. Menda imajo toliko narodnega čuta ko led toplote
 Pošiljam tudi Slavkovo sliko

.Ne veš kako nam je hudo po njem. Dotična ženska, ki je bila v nesrečni noči blizu ustreljenih, je dejala, da je slišala Slavka, ko je milo in jokajoče izdihnil. Sprejmi mnogo srčnih pozdravov! Tvoj brat Jernej.
















Bilo je tudi več aretacij in obsodb tihotapcev. Iz takratnega časopisja:

25-Ietna Marija Čermova iz Otaleža pri Cerknem je bila obtožena, da je šla čez mejo brez potnih listin, da ni plačala dotične takse in da je vtihotapila 4 kg kave, 280 gr čaja in 1 kg saharina. Pred sodniki je trdila, da je dobila vse te reči od neke ženske, ki prihaja iz Jugoslavije. Obsojena je bila na globo 993 lir radi sprejema tega blaga, drugih točk obtožbe pa je bila oproščena(Jutro 22.11 1930)


Dne 23. maja sta se pred goriškim sodiščem zagovarjali zaradi tihotapstva 38 letna Katarina Zajc in 25 letna Angela Pušelj iz Pluženj
pri Cerknem. Iz Jugoslavije sta tihotapili domov moko, kavo, sladkor in tobak. Prva je zaradi tega enkrat že bila kaznovana. Sedaj so jo v drugič prijeli. Zato je dobila 20 dni zapora in 100 lir globe, Pušljeva pa le 50 lir globe.(ponedeljski Slovenec 3.6 1935)


V Lazcu pri Cerknem so finančni stražniki aretirali 41 letno Marijo Šturmovo in 30 letno Katarino Čefarinovo iz Davče, v Novakih pa 31 letnega Franca Oblaka iz Srednje vasi. Vsi so jugoslovanski državljani. Aretirani so bili, ker so ilegalno prekoračili mejo.(Novi list Buenos Aires 4.4 1936)


Zaradi tihotapstva jestvin in prehoda čez me jo so dobile: Danijela Marvin iz Otaleža 25 dni zapora, 3 mesece in 9 dni aresta, ter 2350 lir denarne kazni, Frančiška Pirih iz Otaleža 1 mesec in 5 dni zapora, 3.183 lir denarne kazni, 4 mesece in dva dni aresta, Katarina Pirih iz Otaleža, 15 dni zapora 1.516 lir denarne kazni, dva meseca in 6 dni aresta, Marija Pirih z Otaleža, 15 dni zapora, 1.516 lir denarne kazni, dva meseca 2 mes. in 6 dni aresta, M. Pirih iz Otaleža, 15 dni zapora, 2.350 1. den. kazni, tri mesece in 9 dni aresta.(Novi list Buenos Aires 12.12 1936 št.156)


Sodnijskim oblastem sta bila naznanjena zaradi tihotapstva čaja, tobaka in sirkove moke Franc Jeram iz Podlanišč in Ljudmila Brez iz Pluženj pri Cerknem. Oba so zalotili finančni stražniki na meji, ko sta hotela prenesti blago v Idrijo.(Slovenski list Buenos Aires  2.2 1940 št.154)


Z vse ostrejšimi nasprotji med Jugoslavijo in Italijo ter vse bolj zaprto mejo je postajal tudi kontrabant vse težji. »Ko so se na rapalski meji počasi dograjevale utrdbe italijanske vojske, je tihotapljenje postalo vedno težje. Ko so začeli utrdbe graditi še Jugoslovani, je bilo vse še bistveno težje. In leta 1940 se je tihotapljenje ustavilo, saj je Jugoslavija zgradila sklenjeno verigo bunkerjev in mejo obdala z žičnimi ovirami.




Mnogokrat slišana zgodbica o iznajdljivi lepi Mici živeči ob nekdanji rapalski meji se je v ljudski verzni obliki v otaležko-cerkljanskem narečju takole zapisala piscu knjige Ob stari meji – Tomažu Pavšiču.


Pesem pripoveduje o tem,kako je Mica tihotapila čez Jug-Ita mejo.

»In Monte Massora«, tam gor sn dama,
Kot »Mizza la Bionda« Teljan me pazna.
Jest Lahe za norca bla rada imi,
pa ki mi tu nuca, kaku bom pa žvi!
Pa muoka če h Malk, kafe mpa tabak
Hadila sn jest, kot hadu je vsak.

»Če daš mi ‘un bacin’, te stim čez Kanavc«,
je djau mi financ, vos zvit kot Jepavc;
glih tu m je djau grenčer, Jovanovič,
ka vse se ga j balu, j bi žleht kot hudič.

Se nisn nauna kot uasu zabit,
deb vama se stila u kriemple dabit.

Sn sapla, sn hrapla,
sn kumaj prdiha čegar na kaunfin,
na »cippo« se usiedla, vsa makra, vsa gin …
Le ki mi zdej morte, se zdej sn na srid!
Na naga v Italiji, ta druga če čiez:
ta liva financ, ta prava pa grenčer
me je uliku pačiz.
»Pa dođi ovamo«, me kliče Srbjan,
»O, vieni tesoro«, mi miga Teljan.

Sn tuhta, sn grunta, ki čem zdej nardit?
Me snubta, se pulta, me četa dabit.
Glih takrat pa poršle, ka dilau se je mrak,
sa iderske babe mpa šle pa tabak:
se grenčer je zmedu, še bel pa Teljan,
se tulk kantrabanta ni videu živ dan!
Sn s kamna skačila, se skrila za grom,
neč nins paglieda, leti sn dalvon.



KONTRABANTARJI IN KONTRABANTARICE

Tomaž Pavšič

Primorski dnevnik 5.3 1978 št.54

....Na italijanski strani je meja potekala daleč od večjih naseljenih krajev in so ponavadi tudi sami financi od svojih postojank do mejne črte imeli precej daleč. V obmejnih krajih so imeli nadzorno službo karabinjerji, fašistični miličniki in finančni stražniki (financi), vendar so si v praksi delili svoje naloge: karabinjerji so zasledovali kriminalna in politično-subverzivna dejanja, tihotapcev pa niso preganjali, razen če je prišlo do konkretne ovadbe (izdajstva), nekateri so celo redno kupovali jugoslovanske cigarete od kontrabantarjev; zaradi svoje surovosti so bili znani fašistični miličniki (milizia confinaria) iz postojank v Otaležu in pri Ledinah, pa tudi tem je šlo v glavnem za lov na politično sumljive ljudi, ki bi se zadrževali ob meji, in jih tihotapci niso dosti brigali; pač pa je bila financem zaupana skrb za carinsko integriteto države, 'ti so bili glavni čuvarji "presvetih meja". Skoraj vsi verbali (zapisniki), ki so privedli tihotapce pred sodišče, so bili sestavljeni na obmejnih postojankah finančnih straž. "Fiamme gialle" so torej imele glavno dolžnost in cilj: zatreti kontrabant na jugoslovanski meji. To jim je uspevalo včasih bolje, včasih slabše.Velikih ulovov niso imeli, pogosto, vsako toliko pa so le spravili kako ubogo žensko, ki so jo dobili z jugoslovansko  moko "dopelnularco", kavo ali cigaretami, v zapor v idrijski grad ali v tolminske sodnijske zapore. Prve kazni so bile pogojne, druge pa ne več. Treba je bilo priti pred tribunal v Gorico, vendar navadno nobena ni šla, zato je še zaradi tega dobila posebno denarno kazen. V hišo je prišel karabinjer s sporočilom, kdaj se je treba iti zapret. Seveda so to morale ubogati, sicer bi jih odgnali s silo. 15 dni zapora ni bila tako huda stvar, vendar si bil v Italiji s tem za večno umazan. Ženske so v idrijskem gradu klekljale ali pa pomagale gospodinjiti gvardijanki, oziroma ženi jetniškega paznika. Sicer se je pa dalo finance včasih tudi preprositi. Solze z ženskih lic so precej pomagale, še več pa njihova ženska fantazija, ki je zmogla nadvse zvite in ganljive zgodbe, ki so jim južnjaški financi včasih celo verjeli. Nerodno in nevarno je bilo to, da je bilo financev  povsod polno, tako tistih v uniformi, s klobuki in peresi ter rumenimi našitki na zelenih ovratnikih, kot tudi tistih v civilu. Tako je lahko kontrabantar z velikim trudom varno spravil blago domov, pa so ga potem kje sredi Idrije ali pa na avtobusu (korieri) prijeli, odkrili in odvedli naravnost k brigadirju, marešalu ali celo na tenenco v Idrijo ali Cerkno. Treba je poudariti, da se v letih abesinske vojne in po njej, ko so varuhi meje postali pozorni zlasti na moške (uhajali so antifašisti, komunisti in tigrovci, ki so hodili na akcije nazaj na Primorsko in se spet umikali v Jugoslavijo), začne predvsem ženski, celo otroški kontrabant. če so sumljivega moškega zajeli na meji, je bil lahko hitro osumljen veleizdaje, vsekakor so ga skušali kaznovati za nedovoljen prehod meje, za kar je bila predvidena zaporna kazen treh mesecev (če so komu uspeli dokazati, da je koga spravil čez smejo, je bil konfiniran), medtem ko so ženske (kontrabantarice) kaznovali skoraj vedno le za carinski prestopek, za kar je bila predvidena nižja kazen.

Bili so časi, ko smo kar v trumah, kot hodijo danes na športni dan, hodili otroci po moko na Sovodenj. To je bil obmejni promet, pa vse brez prepustnic in potnih listov! Pred financi smo se otroci skrivali (8- do 12-letni!). graničarji pa so nas skoraj zmeraj pustili "skozi. "Seveda to ni bil kak urejen mejni prehod, saj je bila na italijanski strani samo straža v osebi enega ali kvečjemu dveh finaneev, ki pa ga največkrat ni bilo na tistem mestu, na jugoslovanski strani smo pa res šli skoraj čisto mimo karavle (to turško besedo smo pa že takrat poznali). V skriti grapi nedaleč od meje je bila trgovina" pri Malki," ki je delovala bolj kot za domačine, za nas, ki smo bili doma "s tega kraja". Pri Malki smo se nalizali šumi bombonov, najedli ogrske salame in napili malinovca, saj so bile pri nas znane le arančate rekoaro, pa pašerete Giovanni Kos Idria in Tutta Filippo  Tolmino, pa mortadela in karamele. Mi otroci smo bili prežeti s kontrabantarskimi zgodbami, pa to ni bila kaka lahkotna kavbojščina, saj smo doživeli dosti strahu: če so nas dobili financi, so nas cele ure zasliševali in konec je bil ta, da so bili kaznovani starši, nekoč so nas fašisti oklofutali in nam sežgali koše oprtnike, drugič so nas ustrahovali graničarji, nas držali do trde noči v karavli, a nam tudi dali jesti pasulj (leta 1940!)...

Življenje v času tolminskega punta

V začetku 18. stoletja je bila  večina hiš  pritličnih, lesenih in kritih s slamo. 

Vir-Sočasnik 2013 št 1,2,3,4,5-2014 št.1,2

Karla Kofol, etnologinja, Tolminski muzej


Kmetje, ki so predstavljali kar 80 odstotkov prebivalstva, so bili v 17. in 18. stoletju že močno razslojeni. Tisti brez zemlje so služili kruh z občasnim ali stalnim delom pri premožnejših kmetih in podeželskem plemstvu, sledili so srednji ter veliki posestniki, počasi pa je naraščal tudi sloj delno ali popolnoma svobodnih kmetov. Osnovna dejavnost vseh je bilo kmetovanje.

Podložniki v dolinah so se pretežno ukvarjali s poljedelstvom, kmetje v višje ležečih območjih pa so se preživljali predvsem z živinorejo. Od lege in predvsem družbenega ter gospodarskega položaja kmečkega gospodarstva so bile odvisne tudi bivanjske razmere njegovih članov.

BIVALIŠČA NAJREVNEJŠIH

Med najrevnejšimi prebivalci Tolminske so bili v začetku 18. stoletja manjši kmetje, kajžarji in različni kmečki posli, ki razen hiše ter zaplate zemlje običajno niso premogli ničesar drugega. Živeli so v skrajno preprostih, delno ali v celoti lesenih, bivališčih, ki so nudila predvsem zavetje, toploto in streho nad glavo, drugega udobja pa tu ni bilo. Glavni in največkrat tudi edini prostor teh najbolj skromnih kmečkih bivališč je bila tako imenovana hiša, kjer so kuhali, jedli in spali številni družinski člani, pogosto pa tudi njihove domače živali, predvsem kokoši. Osrednje mesto hiše je bilo nizko ali nekoliko dvignjeno ognjišče, ki pa ni služilo zgolj za pripravo skromnih obrokov, ampak je bilo tudi glavni in edini vir toplote ter umetne svetlobe. Kuhinjsko posodje je bilo preprosto in maloštevilno. Večino jedi so skuhali v kotlu, obešenem nad ogenj, kruh pa so pekli kar na ognjišču, pod lončeno ali železno pokrovko obloženo z žerjavico. K ognjišču je običajno spadalo še nekaj lončenih in železnih loncev ter zglavnik in trpiš, ki sta služila za podlaganje polen ter odlaganje loncev. Skromno pohištvo je bilo leseno in večinoma nizko. Edini visok kos je v nekaterih hišah predstavljala omara s predali in policami namenjena shranjevanju živil. Na zidni polici ali v enem izmed kotov je stal lesen škaf z vodo. Od drugega pohištva so uporabljali večinoma le trinožnike, preproste klopi in mizo, postelj pa najrevnejši kmečki prebivalci niso premogli. Spali so na senu in v listju ali pa na preprostih zasilnih ležiščih, ki so jih uredili na ilovnatih ali kamnitih tleh edinega večjega bivalnega prostora, ki ga je skromna hiša premogla.

VIŠJI BIVANJSKI STANDARD PREMOŽNEJŠIH KMETOV

Tudi bivališča premožnejših kmetov so bila v času tolminskega punta še vedno pretežno lesena, nekateri bolj podjetni pa so že bivali v zidanih pritličnih ali nadstropnih hišah, ki so zagotavljale večje udobje in višji bivanjski standard. Boljše hiše so že premogle več ločenih prostorov. V vhodni veži, ki je bila že delno ali v celoti obokana, se je nahajala črna kuhinja. Tu je ob steni stalo kamnito ognjišče, ob katerem je bil predpeček in ustje krušne peči, ki je sodila med najpomembnejše pridobitve tedanjega kmečkega stavbarstva ter bivalne kulture. Zagotavljala je boljše ogrevanje bivalnih prostorov in omogočala dodaten prostor za spanje, vplivala pa je tudi na tehnologijo priprave hrane. V njej je bilo moč peči kruh, potice in kolače, na njej so v posebnih lesah sušili sadje, služila pa je tudi za pečenje mesa ter kuhanje jedi, ki so zahtevale daljši čas obdelave. Krušna peč je bila v glavnem prostoru hiše − v izbi, ki je bila najtoplejši, najsvetlejši in največkrat tudi največji prostor kmečke hiše. Dim se je z ognjišča dvigal pod kamniti obok in uhajal na prosto skozi glavna vrata ali posebne odprtine nad njimi. Črna, prepišna in zadimljena je bila tako samo veža, ostali prostori, kjer so se večinoma zadrževali ter spali člani družine, pa so bili neprimerno boljši od tistih, v katerih so bivali člani najrevnejših kmečkih družin. Kakovostnejša je bila tudi gradnja, ki je že vključevala različne dekorativne elemente, tako da je stavba že na zunaj pričala, kakšnega stanu je njen lastnik. Razlike med revnimi in premožnejšimi kmeti so se kazale tudi v notranji opremi bivališč. V izbi, kateri so ponekod že dodali tudi eno ali več kamr, je nasproti peči stala kmečka miza z enostavno izdelanimi klopmi. Ob njej se je ob jedi in delu vsaj enkrat na dan zbrala cela družina. Poleg gospodarja in gospodarice ter njunih staršev so bili to še tete in strici, hlapci ter dekle in seveda številni otroci. Lesena skrinja, ki je prišla k hiši običajno z nevestino balo, je bila drug najpomembnejši kos kmečkega pohištva. Njihovo število in kakovost sta bila odvisna od premožnosti kmetije, namenjene pa so bile predvsem za shranjevanje oblačil, posteljnine in manjših hišnih dragocenosti. Le redki premožnejši kmetje so v 17. in 18. stoletju že premogli tudi posteljo. Če so jo imeli, je bila namenjena hišnemu gospodarju in gospodarici, ostali člani družine pa so še vedno spali, kjer koli je pač bilo mogoče: na ter ob krušni peči, na klopeh, skrinjah, zasilnih ležiščih na tleh, senu in listju, majhni otroci pa tudi v lesenih nečkah ter pletenih košarah.

KLET-KMEČKA ZAKLADNICA

Z razširitvijo in preureditvijo kmečkih bivališč so na podstrešju ali v drugem delu bivanjske stavbe uredili tudi poseben prostor za hrambo pridelkov in živil. Najpremožnejši so za ta namen v bližini stanovanjske hiše in ostalih gospodarskih poslopij postavljali posebne ločene stavbe, ki jih na Tolminskem imenujemo kleti. To so bili manjši leseni ali zidani objekti, v katerih je bil pridelek varno spravljen ne samo pred različnimi živalmi, ampak tudi pred morebitnimi tatovi. Tako v hišnih kot v samostojno stoječih kaščah ali kleteh so večino prostora zavzemali veliki kasoni, skrinje, v katerih so hranili različna žita, pod stropom je bilo obešeno posušeno meso, v manjših lesenih posodah pa so shranjevali raznovrstno suho sadje. V kleti so običajno hranili tudi flaškone z žganjem in moštom, pogosto pa tudi različna semena ter zelišča. Repo, zelje in ostale povrtnine, ki so potrebovale bolj vlažen in temnejši prostor, so shranjevali v hramih, večinoma vkopanih v zemljo, ki so jih uredili v delu hiše ali bližnjem gospodarskem poslopju.

PREHRANJEVALNE NAVADE

Glavna težava prehrane kmečkega prebivalstva v letih pred tolminskim puntom ni bila toliko povezana s kakovostjo jedi, ki so jih uživali, ampak predvsem z neprestanim pomanjkanjem. Pogoste slabe letine, živinske bolezni ter dajatve, ki so jih kljub vsemu morali oddajati zemljiškemu gospodu, so najrevnejši kmečki sloj pahnile v več desetletij trajajočo lakoto in podhranjenost. Za razliko od maloštevilnih kmetov, ki so se ukvarjali tudi z donosno kmečko trgovino, so revnejši podložniki do denarja za plačevanje tedaj že prevladujočih denarnih dajatev lahko prišli le s prodajo pičlih pridelkov in raznih izdelkov. Odpovedati so se morali najbolj kakovostnim živilom (pšenica, mast, mesni izdelki, sir) ter uživati zgolj preproste jedi iz manj hranljivih in cenenih živil.

SKROMNI,ENOLIČNI IN NA HITRO PRIPRAVLJENI KMEČKI OBROKI

  Vsakdanja kmečka prehrana ni bila samo skromna, ampak tudi enolična in slabo pripravljena. Iste ali podobne jedi so tako otroci kot odrasli običajno jedli za zajtrk in kosilo, in to dan za dnem. Kljub obilici pridelane pšenice je bil pšenični, torej boljši kruh, na kmečkih mizah le poredko, običajno zgolj ob največjih praznikih in porokah. Jedli so predvsem črn ajdov kruh oziroma kruh iz ajdove moke, ki so ji dodajali ovseno, ječmenovo ali proseno moko. Iz žit in ajde so kuhali različne kaše: proso so kuhali z zeljem, repo in suhim sadjem, mlekom ali smetano, iz ješprenja in prekajene slanine je nastal ričet. Druga najpogostejša jed je bil močnik. Pripravljali so ga iz na vodi ali mleku kuhane pšenične, ajdove in ječmenove moke in mu dodajali kislo mleko ter kuhano sveže ali suho sadje. Iz močnika so se razvili žganci, iz plemiške kuhinje pa so prišli tudi v kropu kuhani štruklji iz kvašenega testa. Med pomembnejši mi živili so bili seveda tudi mleko, sir in drugi mlečni izdelki. Za zabelo so uporabljali svinjsko mast, ki so ji pogosto dodali še čebulo, medtem ko so maslo večinoma prodali. Poleti in jeseni je postal kmečki jedilnik vendarle nekoliko bolj razno lik in obogaten tudi z raznovrstno svežo zelenjavo, začimbami in sadjem. Gospodinje so iz repe, zelja in druge zelenjave (fižola, graha, leče, boba, čičerike, buč, kumar) kuhale različne zelenjavne juhe in druge jedi, otroci pa so se sladkali s sadjem in različnimi gozdnimi sadeži. Na vrtovih so gospodinje gojile tudi razna zelišča (čebulo, česen, drobnjak, peteršilj, majaron, meliso …), ki so jih dodajale jedem, in jim tako izboljševale okus. Pomemben del prehrane so predstavljala tudi jajca, ki so bila med obveznimi dajatvami, zato jih je doma pogosto primanjkovalo. Jedi so še dolgo sladkali zgolj z medom in izboljševali z vinskim ali sadnim kisom, solili pa so jih le v majhnih količinah, saj je bilo sol treba kupiti. Večino soli so kmetje porabili za konzerviranje mesa, ki pa je bilo tudi pri premožnejših kmetih na mizi zelo poredko. Perutnino, ovčetino in najboljše kose svinjine so običajno oddali kot obvezno dajatev ali prodali na trgu, za domačo rabo pa pustili zgolj manj kakovostno meso, glavino, kosti, parklje in podobno. Večino svinjskega mesa, ki jim je ostalo za domačo rabo, so posušili, prekadili in obesili v klet, na mizo pa je prišlo ob večjih delih, praznikih in posebnih priložnostih. Govedo so običajno še živo prodali, zato je goveje meso na mizo zašlo le izjemoma.

HIGIENA

S telesno higieno se niso pretirano ukvarjali. Dnevno so si umivali le roke in obraz, temeljitejše kopanje ter umivanje celega telesa pa je prišlo na vrsto le redko. V 17. in začetku 18. stoletja je namreč veljalo splošno prepričanje, da je pretirano umivanje škodljivo ter lahko celo smrtno nevarno. Skrb za čistočo telesa je bila zato omejena predvsem na tako imenovano suho umivanje, to je odstranjevanje umazanije in odmrle kože z drgnjenjem grobe krpe.

OBLAČILNI VIDEZ KMEČKEGA ČLOVEKA

Glavni element njihovega zunanjega videza je bila obleka, ki je postajala očiten kazalnik vedno večje razslojenosti kmečkega prebivalstva. Najrevnejši so v kroju in materialih poskušali slediti premožnejšim kmetom, tem pa so bili za vzor meščani ter plemiči. Prvi so skozi celo odraslo življenje nosili le oblačila, ki so jih iz grobih doma izdelanih tkanin sešili sami, drugi so ponosno razkazovali oblačila iz kupljenega blaga, ki so bila okrašena z uvoženimi modnimi dodatki, kakršne so ponujali mestni trgovci. Vpliv Gorenjcev in Italijanov Najpogostejši oblačilni materiali kmečkega prebivalstva so bili raznovrstno sukno in platno, mezlan, usnje ter polst, redkejši pa svila in polsvila, žamet, čipka ter različne bombažne tkanine, ki jih na slovenskem podeželju sledimo šele od 18. stoletja dalje. Oblačila podložnikov, ki so v času tolminskega punta živeli v tolminskem gospostvu, pa niso bila povsem enaka. Na Cerkljanskem in v višje ležečih vaseh se je kazal vpliv gorenjskega oblačilnega videza, v krajih ob Soči pa je bilo čutiti močnejši vpliv italijanske mode, ki se je širila predvsem iz bližnjih mest – Trsta, Gorice in Čedada.

LJUDSKA POBOŽNOST

Cerkveni obredi in zasebna praznovanja (krst, poroka, smrt) so nedvomno predstavljali svetlejšo in zabavnejšo stran kmečkega življenja. Takrat je prišla na mizo boljša hrana, družili in veselili so se s prijatelji ter sorodniki in tako vsaj za kratek čas pozabili na vsakdanje tegobe ter skrbi. Največja cerkvena praznika sta bila velika noč in božič, posebne cerkvene slovesnosti pa so potekale tudi ob drugih cerkvenih praznikih ter predvsem ob godu farnega zavetnika. Vsi ti dogodki pa so lahko imeli tudi temno stran, saj so ljudi zavajali k pretiranemu veseljačenju in ohlapni morali. Svetno in cerkveno oblast so s tem v zvezi skrbele predvsem pregrehe, kot so zakonolom, prešuštvo, bigamija ter incest, tem pa so bile dodane še preklinjanje, praznoverje in čarovništvo. Vera v slednje je bila v 17., pa tudi v večjem delu 18. stoletja še zelo živa, kazni za obsojenko ali obsojenca pa izredno hude. Čeprav je bila smrt sestavni del življenja in so se ljudje vsakodnevno srečevali z njo, je vendarle vzbujala grozo ter strah in je zato postala ena izmed glavnih vzgojnih sredstev v rokah svetnih ter cerkvenih oblasti. Bogaboječi ljudje, ki so živeli v stalnem strahu pred božjim pogubljenjem, so se zato množično zgrinjali v cerkve, se udeleževali procesij in romanj ter vdano plačevali dajatve, namenjene vzdrževanju cerkva in dušnih pastirjev. Obisk cerkve in spremljanje cerkvenih obredov pa ljudem ni pomenilo zgolj služenja Bogu, temveč je nudilo tudi duhovno zavetje ter občutek pripadnosti občestvu enako mislečih in čutečih. Posebno vlogo pri obredih so imele tudi pridige, ki so bile samostojni in težko pričakovani del sleherne maše.Domači ali gostujoči pridigarji so namreč vernikom poleg verske vzgoje in vzgoje srca prinašali tudi aktualne novice ter različna znanja in učenosti.

GOSPODARSKE IN DRUŠTVENE RAZMERE

Kmečka posestva so bila po obsegu različna in so se delila v več razredov. Največje so bile hube oziroma grunti, ki so se delili še na manjše dele, sledili so ruti, košanije, kajže in druge oblike drobnih kmečkih ter polkmečkih gospodarstev. Večina dajatev se je v tem času že plačevala v denarju, še vedno pa so bile v veljavi tudi dajatve v blagu. Poleg obveznosti do zemljiškega gospoda in cerkve so morali kmetje plačevati tudi vedno več državnih davkov, ki so posegali predvsem na področje trgovine ter drugih neagrarnih dejavnosti.

KMETIJSTVO IN OBRT

Iznajdljivejši in bolj podjetni posamezniki so poleg kmetijstva opravljali tudi različne obrti. Te so bile na kmetih večinoma zgolj dodatna dejavnost, ki pa je prinašala pomemben dodaten zaslužek. Na Tolminskem so bile najbolj razvite kovaška, tesarska, mlinarska in žagarska obrt, pa pletarstvo, predilstvo, tkalstvo in čevljarstvo, barvarstvo, strojarstvo itd. Dodaten zaslužek sta prinašala tudi oglarstvo in sirarstvo, največ pa je bilo tedaj moč zaslužiti s kmečko trgovino, prevozništvom ter gostinstvom. Večina kmečkega prebivalstva je bila v drugi polovici 17. stoletja še vedno v podložnem razmerju. Zemljiškemu gospodu so morali za zakup kmetije in uporabo srenjske zemlje plačevati tako imenovane zemljiške dajatve ter javnopravne davščine (sodni stroški, različne pristojbine), še vedno pa so bili obvezani opravljati tudi tlako. Te je bilo na Primorskem, v primerjavi z ostalimi deželami, manj, obsegala pa je predvsem občasno delo na posestvih v lasti zemljiškega gospoda, vzdrževanje poti, največkrat pa so podložniki svoj delež odslužili s tovorjenjem in prevažanjem raznovrstnega blaga.

GOSPODARJENJE Z GOZDOVI

Stalen, zanesljiv in pomemben vir dohodkov so bili tudi gozdovi, zato je vladar poskušal najboljše in najdonosnejše obdržati v neposrednem upravljanju. Taki gozdovi so dobili status deželnoknežje posesti in so prišli pod upravo finančnega urada, imenovanega dvorna komora. Ta je za nadzor nad gozdovi ustanavljala deželne gozdne urade, ki so s pomočjo gozdarskih mojstrov organizirali sečnjo, plavljenje in prodajo lesa. Prvi tak urad za Goriško in Furlanijo je bil ustanovljen leta 1533, glavni kupci lesa iz Posočja pa so bili vse do 18. stoletja Benečani. Sečnjo v deželnoknežjih gozdovih tolminskega gospostva so gozdni uradi oddajali v zakup najboljšim ponudnikom. To so bile večinoma italijanske družbe, ki so poleg sečnje prevzele tudi plavljenje in prodajo lesa. Do konca 16. stoletja so izsekavali predvsem kameralne gozdove nad Sočo in Tolminko, v 17. stoletju pa se je sečnja preselila v dolino Idrijce in Trebušice. Tu je italijanska družba leta 1662 zgradila dvoje posebnih grabelj za lovljenje lesa, ki so ga s plavljenjem spravljali iz obsežnih in težko dostopnih gozdov ob srednjem toku Idrijce, Trebušice in Hotenje. Svoje gozdove so seveda imeli tudi domači zemljiški gospodje. Posekan les so koristili za lastne potrebe in prodajo, dodaten zaslužek pa jim je prinašala tudi najemnina, ki so jo morali v zameno za gozdno pašo ter čiščenje gozdov plačevati podložniki. Intenzivna sečnja in paša sta gozdove sčasoma tako prizadeli, da so lokalni fevdalci in državne oblasti na nekaterih območjih koriščenje omejili ali celo povsem prepovedali. Že v začetku 17. stoletja so skušali zmanjšati sečnjo na Bovškem, konec stoletja pa so bili prvi ukrepi izdani tudi za Tolminsko. Najbolj prizadeta sta bila Kolovrat in Matajur, zato je tolminsko gospostvo leta 1723 prebivalcem vasi Volče, Dolje, Volarje, Kamno, Smast, Ladra in Idrsko zaukazalo popolno prepoved sečnje. Nadzor nad gozdovi v Posočju pa se je z novim »gozdnim redom«, izdanim leta 1732, še poostril. Cesar Karel VI. je zagrozil s smrtno kaznijo vsem, ki na prepovedanih mestih »drevesom verhe sekajo, v gozdu s koso travo sečejo, koze in ovce v gozd gonijo in gozde zažigajo«.

Bralno društvo v Otaležu

V Otaležu je bilo januarja 1907 ustanovljeno prvo društvo na tem koncu cerkljanske. Narodno napredno bralno društvo je ustanovil takratni Otaležki učitelj Andrej Sattler, ki je postal tudi prvi predsednik društva. Namen društva je bil: podajati društvenikom zabavno in poučno berilo, predavanje, zabave, veselice .Sattlerja na mestu predsednika društva leta 1908 zamenja domačin Ivan Ambrožič.

1.9.1907 priredi Bralno društvo v vasi Travnik pri Jernejcu na  prvo veselico .Dopisnik v časopisu Soča 5.9 1907 napiše:"
Prvega septembra je bil pri nas zanimiv in vesel dan. Takega še ni bilo v naši dolini; po naših hribih so stare naselbine, ali ni bilo še nobenega društva in nobene veselice. Prvo društvo se je ustanovilo začetkom t. L. Na prvi veselici, 1. t. m. je bila udeležba prav sijajna, več kakor smo pričakovali. Prihiteli so nam na pomoč kot bratje domačini vrli cerkljanski možje, fantje in udje “Narodne čitalnice” s predsednikom, katerim se iskreno zahvaljujemo za obisk in podporo. Vsa čast tudi udeležencem iz Spodnje Idrijo in iz idrijskega mesta, kot našim sosedom. Žal nam je bilo, da nismo videli v svoji sredi svojega prijatelja, bivšega našega učitelja g. A. Sattlerja, sedaj učitelja v Poljubinu, ustanovnika in prvega predsednika bralnega društva. 13 let je bival med nami. Bil je marljiv, delaven in med nami priljubljen; ni ga med nami, ki bi se mogel kaj pritožiti radi njega. Poljubinci se ga lahko veselijo. Dobili smo naslednika, prišel je k nam 31. avg. t. l. in dne 1. sept. smo ga videli v svoji sredi na veselici. Upamo, da bo tako z nami kakor je bil g. Sattler."

Sattler Andrej

Pri rednem občnem zboru »Bralnega društva» v Otaležu, ki se je vršil 15. decembra 1907 , je bil enoglasno izvoljen za častnega člana g. Andrej Sattler, zaradi zaslug pri ustanovitvi društva in potem kot prvi predsednik društva.



23.8 1908 bralno društvo priredi novo veselico.Dopisnik iz Otaleža  v Delavskem listu  21.8 1908 št. 34 napiše:
Veliko veselico priredi ,,Bralno društvo v Otaležu“ v nedeljo dne 23. avgusta t. l. v prostorih Franceta Vogrič št. 12 Travnik. Vspored:

1.) slavnostni govor;

2.)šaljivo srečkanje;

3.)šaljiva pošta;

4.) J. Aljaž "Oj Triglav moj dom" poje možki zbor

5.) P. H- Sattner "Pogled v nedolžno oko", možki zbor;

6. I. Prelovec, "Narodne pesmi" možki zbor.

Pevske točke bo izvajal pevski zbor prostovoljnega gasilnega društva v Idriji. Med posameznimi točki igrajo komperti. Začetek veselice ob 3. uri popoldne. Vstopnina za nečlane 40 vin. za osebo. V slučaju slabega vremena se vrši veselica v nedeljo dne 30. avgusta. Ker je čisti dobiček veselice namenjen v svrho društvene knjižnice se bo tudi preplačila hvalevredno sprejemalo. K obilni udeležbi vabi Odbor. Tudi „Delavski List“ priporoča tamošnjim in zunanjim sodrugom, da se udeleže v velikem številu te koristne in potrebne domače zabave, ki jo priredi vrlo bralno društvo v Otaležu. Na veselici bo navzoč kakor čujemo tudi sodrug dr. H. Tuma, ki bo preskrbel navzočim prav gotovo kak izreden užitek svojega globokega znanja. Na delo tedaj za kulturo in napredek.


Bralno društvo v Otaležu priredi dne 19. septembra t. 1. veselico v prostorih g. Fr. Vogriča št. 12 s sledečim sporedom : 1. Slavnostni govori. 2. Šaljiva pošta. 3. Šaljivo srečkanje. Med posameznimi točkami igra godba. Vstopnina 30 v za osebo. Začetek ob 3. popoldne.(Vir-Rdeči prapor 28.8 1909 št.90)

Društvo je delovalo po načelih socialistične misli in je bilo večkrat deležno verbalnih in besednih napadov in onemogočanje prireditev s strani takratnih klerikalnih  oblastnikov.
Bralno društvo v Otaležu je prosilo pri cerkljanskem županstvu dovoljenja za ples.Dovoljenja pa ni dobilo in to že v drugo(Soča 16.9 1909)

Vir-Delavski list(Trst) 7.8 1908 št.32

Marijina družba v Otaležu

Župnik  v Otaležu v letih 1928-1939 Anton Krapež in Marijina družba(slika iz knjige Otalež skoraj tisoč let znano naselje na sončni strani Alp, med Primorsko, Notranjsko in Kranjsko)



Kljub temu da so nekateri farani nasprotovali ustanovitvi Marijine družbe v Otaležu je bila ta, kot prva na cerkljanskem ustanovljena 22.12 1912 leta. Marijina družba je bila cerkvena organizacija, kateri člani so se po Marijinem zgledu trudili biti čim boljši kristjani. Slovesen sprejem 45 deklet v Marijino družbo v Otaležu je izvršil preč. g. katehet Osvald iz Idrije. Društvo je na začetku delovalo pod vodstvom vikarja Vincenca Buda, ki je ustanovil tudi Marijin vrtec za deklice. a jo je kmalu moral zapustiti zaradi bolezni. Njegovo mesto je prevzel junija 1913 vikar Josip Kos in se z vnemo in ljubeznijo oprijel vodstva Marijine družbe. Na binkoštni ponedeljek so blagoslovili zastavo Marijine družbe, ki so se jo udeležile vse sosedne Marijine družbe iz Cerkna, Novakov, Nove Oselice, iz Leskovce, Žirov, Ledin, Idrije, Sp. Idrije. Verski časopis Bogoljub je 15.6 1915 o tej slovesnosti poročal: "Naša Marijina družba je dobila toliko za željeno zastavo, delo baronice M. Spann v Gorici, katera se je slovesno blagoslovila na binkoštni ponedeljek popoldne. Novo zastavo so prišle pozdravit vse sosedne Marijine družbe iz Cerkna, Nove Oselice, Žirov, Ledin, mesta Idrije in od Sp. Idrije s svojimi zastavami. Sprevod, ki se je pomikal od župnišča v cerkev med slovesnim pritrkavanjem zvonov, je bil veličasten. Slavnostni,času in zastavi primerni cerkveni govor gospoda Fr. Oswalda, mestnega kateheta v Idriji,je globoko ganil srca vseh navzočih. Nato je blagoslovil zastavo domači g. kurat. Navzočih je bilo pet duhovnikov. Pevci iz raznih Marijinih družb so prepevali Marijine pesmi pri vrnitvi iz cerkve, ko so morali zvonovi vsled oblastvene prepovedi že utihniti. Dan 24. maj 1915. pa ostane zgodovinski za Otaležko Marijino družbo, s krvjo in obenem zlatimi črkami napisan v domači zgodovini, ko se je zastava blagoslovila v tako viharnem času."

Bogoljub marca 1916 tudi poroča v dopisu iz Otaleža:" Vseh članic šteje sedaj naša družba 60. V preteklem letu je bil tretji sprejem »Bogoljuba« imamo povečini vse naročene, če ga katera nima, si ga izposodi pri drugi. Pogostnega sv. obhajila se pridno udeležujemo, dasi imajo nekatere več kot eno uro hoda do cerkve. Ob nedeljah se vadimo v petju, pojemo pri shodih in pri molitvenih urah, »Bogoljub« je to tudi že večkrat poudarjal: kdor lepo pobožno zapoje, ta dvakrat moli. Pa v naši Marijini družbi se to še premalo Upošteva. Nekoč smo bili v sosednji fari, ko so članice Marijine družbe imele češčenje presv. Rešnjega Telesa in so vmes pele družbene in druge primerne pesmi. To lepo navado smo vpeljali tudi pri nas, toda nekaterim se to čudno in smešno zdi, češ: pa že zopet nekaj novega! Dekleta, malo več zanimanja za petje! Pri shodih lahko vsaka poje, katera ima količkaj posluha, družbene pesmi. Malo več edinosti je treba, da bomo v resnici tudi čutili to, kar pesem izraža.

Leta 1917 je bilo v družbi  63 deklet; ena je med letom 1916 umrla, tri so bile izbrisane.

Vir-Bogoljub 1923 št.12

Ob deseti obletnici družbe je bila 24.12 1922 slovestnost.  Dekanijski voditelj iz Idrije, g. prof. Fr. Oswald, je imel lep cerkven govor. Marijina družba je pristopila k skupnemu sv. obhajilu. Popoldne so se dekleta zbrala v župnišču, kjer je g. voditelj podal kratko poročilo o delovanju družbe tekom desetih let. Vojna je družbo razrahljala: suhe veje so odpadle, tiste pa, ki ljubijo Boga in Marijo, so vztrajale. Družba je štela 35 deklet. Imela je tudi Marijin vrtec. Imela  evharistični, dramatični  in dobrodelni odsek .Zbirale so prispevke za sirote, za domače fante-vojake v prvi svetovni vojni. Leta 1914 je Marijina družba za vojake zbrala 13 klopcev volne, 1 zajčjo kožo. 1 odejo, 1 rjuho....