Glas in domovina: Življenjska pot Ivana Likarja

Ivan Likar-Vir Jutro 30. 6 1939 št. 149 

Društveni delavec , pevec , pevski organizator in pravniški pisar

Glas in domovina: Življenjska pot Ivana Likarja

Iz idiličnega Otaleža v svet znanja

Zgodba o Ivanu Likarju se začne sredi slikovitih, a odročnih hribov nad Cerknim. Rodil se je 27. junija 1854 v Otaležu, v vasi, kjer sta trdo delo in ljubezen do domače grude oblikovala značaj tamkajšnjih ljudi. Že v rani mladosti je v njegovo življenje vstopila glasba. V letih med 1868 in 1870 je v Cerknem kot učitelj in organist služboval njegov starejši brat Gašper. Ta je hitro prepoznal bratovo nadarjenost in bister um. Ivan je skupaj s sestrami prepeval v cerkvenem zboru, brat pa ga je medtem neutrudno poučeval dveh umetnosti, ki sta ga spremljali vse življenje: orglanja in igranja na violino.

Tisti čas je bil za slovensko Primorsko poseben. V osnovnih šolah je takrat zvenela čista slovenščina, kar je v mladih srcih utrjevalo narodno zavest. Vendar pa je pot do višje izobrazbe zahtevala več. Če je želel mladenič nadaljevati šolanje na višji šoli v Idriji, je morala njegova govorica dobiti tudi nemški zven. Brat Gašper je prevzel vlogo mentorja in Ivana temeljito pripravil na ta jezikovni preskok. Trud je bil bogato poplačan – Ivan Likar je šolo v knapovski Idriji končal z odliko.

Namesto rudarskih rovov ali profesorske suknje pa ga je premamil trgovski poklic. V Idriji je kot trgovski uslužbenec nabiral prve izkušnje štiri leta, nato pa ga je pot zanesla na gorenjsko stran, v tisočletno Škofjo Loko.

Loka in srečanja, ki so tlakovala pot

Čeprav je bil Ivan Likar v Škofji Loki le dve leti, so bila ta leta ključna za njegovo kulturno in politično zorenje. Mesto pod Loškim gradom je takrat živelo živahno čitalniško življenje. Likar se je takoj vključil v pevski zbor in začel nastopati v gledaliških predstavah domače čitalnice.

V tistem obdobju so se v Loki križale poti mladeničev, ki so pozneje globoko zaznamovali slovensko zgodovino. Med igro, pesmijo in domoljubnimi pogovori sta se mu pridružila takratna dijaka: Ivan Šubic, poznejši priznani umetnik in dolgoletni direktor srednje tehniške šole v Ljubljani, ter dr. Andrej Karlin, ki je kasneje sedel na tržaški in mariborski knezoškofovski prestol. V tem krogu ambicioznih in narodno zavednih intelektualcev se je Likar dokončno izoblikoval v moža akcije.

Celjski prelom in srečanje z dr. Sernecem

Leta 1876 je dvaindvajsetletni Ivan Likar prispel v Celje – mesto, ki je takrat postajalo eno najbolj vročih bojišč za slovenski narodni obstoj. Po dveh letih dela v celjski trgovini je naredil korak, ki je definiral njegovo nadaljnjo usodo. Vstopil je v pisarno dr. Josipa Serneca, legendarnega celjskega odvetnika, narodnega buditelja in borca za pravice Slovencev.

Kot uradnik je v Sernečevi pisarni ostal polnih osemnajst let. To ni bilo le uradniško delo; bila je prava politična in domoljubna šola. Likar je iz prve vrste opazoval, kako se kuje slovenska politika na Štajerskem. Njegova natančnost in zanesljivost sta mu prinesli velik ugled, zato je leta 1884 prevzel mesto zastopnika ugledne banke Slavija. To finančno ustanovo, ki je podpirala slovensko gospodarstvo, je uspešno in z neoporečno poštenostjo vodil skoraj štiri desetletja, vse do leta 1922.

Vir-Domovina (Celje) 5.4 1894 št.10

Vir- Ilustrovan narodni koledar 1905 letnik 17

Vir-Ilustrovan narodni koledar 1906 letnik 18

Steber celjskega kulturnega in športnega življenja

Če je Likar čez dan urejal bančne in uradniške posle, so bili njegovi večeri posvečeni narodu. Takoj po prihodu v Celje je postal srce tamkajšnje čitalnice. Pel je, igral v gledališču, kmalu pa prevzel tudi odgovorni vlogi odbornika in tajnika.

Njegov vizionarski duh se je pokazal leta 1882. Ko so v Mozirju ustanavljali sploh prvo sokolsko društvo na takratnem Spodnjem Štajerskem, je bil Likar zraven kot soustanovitelj. Postal je uradni sokolski poverjenik za Celje in to idejo med meščani gojil polnih osemnajst let. Ko so leta 1900 končno dozoreli pogoji za ustanovitev samostojnega Celjskega Sokola, so Likarja upravičeno imenovali za »krstnega botra« društva, saj je bil prav on tisti, ki je slovensko gimnastiko in narodno zavest pripeljal v mesto ob Savinji.

Likarjeva ljubezen do glasbe pa je v Celju dobila epske razsežnosti. Bil je soustanovitelj in vzoren, do krajcarja natančen blagajnik Celjskega godbenega društva ter steber Glasbene matice. Največ svojega srca pa je poklonil Celjskemu pevskemu društvu. Od njegove ustanovitve leta 1894 ni zamudil skoraj nobene vaje; njegov glas je polnih petindvajset let bogatil slovensko pesem v mestu. Za te izjemne zasluge ga je domače društvo imenovalo za častnega člana, leta 1919 pa mu je Jugoslovanska pevska zveza podelila častno diplomo za četrt stoletja zvestega prepevanja.

V ognju narodnih bojev: Pravda, ki je segla do cesarja in papeža

Najnapetejše poglavje Likarjevega življenja se je pisalo leta 1883, ko so se v Celju in okolici razplamteli ostri narodnopolitični boji med Slovenci in Nemci. Nemška struja je želela obdržati popoln gospodarski in politični nadzor nad mestom in okolico, slovenski tabor pa se je boril za svoj jezik in avtonomijo. V petih letih so se zvrstile tri izjemno napete občinske volitve. Slovenci so se morali boriti proti renegatskemu vplivu – tistim domačinom, ki so se zaradi zvez s celjskimi mogotci in mestnim kapitalom raje potujčili.

Likar je bil zaradi svoje priljubljenosti in ostrega jezika izbran za glavnega propagatorja in agitatorja na terenu. V pisarni je vedno dobil dopust, nato pa je neutrudno hodil od vasi do vasi, budil zavest med kmeti in organiziral volivce. Slovenci so po hudih bojih zmagoslavno izbojevali celjsko okoliško občino nazaj v svoje roke.

Vendar je bila cena visoka. Likarjevo neumorno delo je tako močno zmotilo nasprotnike, da so proti njemu sprožili t. i. »veliko pravdo«. Ta sodni proces je prerasel lokalne okvire in postal mednarodni politični škandal, o katerem sta morala na koncu odločati in izreči zadnjo besedo sam avstrijski cesar Franc Jožef ter rimski papež.

Bolezen, priznanje in večna zapuščina

Politični pritiski, nenehni sodni boji in neprespane noči so terjali svoj davek. Likar je hudo zbolel. Dve leti je njegovo telo hiralo pod težo bolezni in zdelo se je, da se njegovo življenje izteka. A njegova trdna volja je zmagala – zdravje in moč si je naposled povrnil šele po dolgotrajnem zdravljenju v slavnem zdravilišču Karlovi Vari.

Njegovo delo za slovenski narod ni ostalo neopaženo. Leta 1932, v jeseni njegovega življenja, je na njegov naslov prispelo najvišje državno priznanje. Za svoje zasluge na kulturnem, gospodarskem in narodnem področju je bil odlikovan z redom sv. Save V. stopnje.

Ivan Likar je bil mož, ki je svoje življenje nesebično razdal trem ljubeznim: slovenski pesmi, sokolskemu gibanju in odrski umetnosti. Bil je eden tistih tihih, a neupogljivih stebrov, brez katerih bi Celje in njegova okolica izgubila svoj slovenski obraz. Njegovo ime ostaja zapisano med tistimi zaslužnimi možmi, ki so iz majhnih virov ustvarili veliko reko slovenskega kulturnega in političnega ponosa.