petek, 24. marec 2023

Zgodba iz davnih dni

Na osojnih strmih obronkih zraven gozda , ne daleč od potoka, ki teče v dolino je stala majhna hiša na samoti . Več kot pol  ure hoje je bilo do prvega soseda. Edini dostop do hiše sta bili ozki stezi. Ena je vodila v vas, druga pa v dolino do glavne Idrijske ceste.

"Toliko boljše za dobro vzgojo otrok , ker niso obdani od slabih zgledov in navad , kakor otroci , ki živijo v  vaseh ali večjih mestih"  - je večkrat pripomnil  gospodar .

Seveda , imel je v mislih svojega osemletnega sina edinca. Lovro je bil majhen suhljat otrok, mirne narave , že zgodaj naučen dela mu ni bilo težko ničesar postoriti. Le večje  sitnosti zanj ni bilo , kot to, da je moral zgodaj vstati, še preden je petelin prvič zapel.

"Lovro , vstani . Živino moraš peljati na pašo." - kar zmrazilo ga je , ko je slišal materin ukaz.

Po skromnem zajtrku je iz hleva prignal živino in jo gnal na pašnik. S seboj je vzel še košček kruha, par jabolk ali pest suhega sadja . Poleti si je skromen obrok hrane nadomestil z raznimi gozdnimi sadeži. Kdaj pa kdaj  si je na njivi premožnejšega kmeta kakšen krompir "sposodil "in ga spekel na žerjavici . Prav teknil mu je.

Čas na paši mu je hitreje minil če je srečal koga od drugih pastirjev, ki so pasli na planini. Ob raznih pastirskih igrah je bil dan kmalu naokoli. Ko se je sonce že počasi skrilo za goro je spravil skup svoje krave in jih gnal proti domu. Pred temo je bil že doma.

V cerkev je s starši hodil vsako nedeljo. Tega se je prav veselil, saj razen pastirjev ni med tednom srečal nikogar od sovrstnikov. Rad pa je prisluhnil tudi pogovorom starejših, ki so si po tednu snidenja od zadnje maše imeli marsikaj za povedati.

Po maši sta z mamo odšla domov. Treba je bilo pripraviti kosilo. Oče pa je zavil v vaško gostilno  k Jerebu na frakelj žganega in moževanju o družinskih in kmečkih težavah. Pogovor je je največkrat zavlekel v pozno popoldne ali celo večer.

Zelo so ga veselili prazniki .Mati je spekla boljšega kruha pa tudi košček svinjskega mesa je dobil.

Pozimi , ko zunaj ni bilo važnejšega dela , ga je mati učila tiskanega branja. Stara mati  je ob večerih pripovedovala  zgodbe iz davnih dni , največ pa o strahovih , duhovih , spominih  ... Kakšno zgodbo je pristavil še oče . Vse je kar malo mrazilo od strahu . Zgodbe o strahovih so bile tako grozne  da je Lovro s strahom v duši legel spat . In ne daj Bog da bi ponoči moral kam ven.

Veliko raje pa je prisluhnil stricu, ki se je jeseni vrnil iz vojaške službe in njegovim hecnim zgodbam iz vojaškega življenja v tujih deželah. Cesarju je zvesto služil, kar osem let.

Očetu pa to ni bilo prav nič povšeči.

"Pri soldatih se je še  kleti  nemško naučil , ko mu gre kaj narobe  ne slišimo drugega kot  scheisse in schwein."

Nekega leta na božični večer je zapadlo veliko snega. Bila je lepa svetla noč. Luna je prijazno sijala z jasnega neba  na zasneženo zemljo.  Vsi domači so bili zbrani v hiši . Po molitvi rožnega venca  so sedli k mizi , mati je prinesla repo in krompir. Po večerji , so posedli na klop okoli  kmečke  peči , oče je prinesel nekoliko orehov ter začeli so igrati liha soda in tako praznovali sv. večer.

Med igro so se o  raznih stvareh pogovarjali, . Ko nihče ni vedel več kaj povedati, se je oglasila stara mati ter pričela pripovedovati , da ko je bila ona še otrok ji je stari oče pripovedoval zgodbo , da se prav na božični večer ob polnoči pri bistrem studencu, kateri v skalovju izvira, poln škaf cekinov napolni, tistemu, ki je pod srečno zvezdo rojen . 

V trenutku se je Lovru porodila ideja. "Nocoj opolnoči moram k studencu odnesti škaf in upati, da se napolni s cekini."

Očetu je potarnal da se ne počuti dobro , da bi rad spal in da ne bi šel k polnočnici.

Zaprl je oči , se delal , kot bi spal. Slišal je , kako so šepetali med vrati , kako je mati rekla : "Bogi naš Lovro. Kar naj počiva. "

Vsi  so odšli k polnočnici razen stare mame, ki je varovala hišo. Ko je Lovro opazil ,da je stara mati zadremala za pečjo se je po tiho splazil iz hiše skozi zadnja vrata .

Zunaj je bilo veliko snega in hud mraz , da je škripalo pod nogami in ščipalo v lica. V skednju je vzel škaf in stopil s tihimi, skoraj boječimi koraki po snežni gazi do studenca kamor so podnevi hodili po vodo in gnali živino napajat.

Ko je prišel do studenca je postavil škaf .Bilo ga je strah in ni čakal da se škaf z vodo napolni.

Hitro je odhitel proti domu ozirajoč se na vse strani . Napeto je strmel v temo , vsak šum ga je vznemiril in povsod so se mu prikazovale podobe iz zgodb o strahovih . Že premik sence s krošnje drevesa , šum vetra in škripanje vej  so mu vzbujali tak strah, da je prišel domov naježenih las.

"Zjutraj , ko bo dan odidem po škaf. "

Ker je bil Božič ga zjutraj ni nihče budil. Ko je mati odšla z vedrom po vodo k studencu , ki jo je rabila za pripravo zajtrka je tam našla škaf poln navadne , čiste , kot led mrzle studenčnice .O cekinih ne duha ne sluha.

 Ko je Lovro vstal so se mu vsi smejali , oče pa mu je dejal: " Ker si strašljiv ti je sreča pokazala figo!"

sreda, 8. marec 2023

Občinska zemljišča v davčni občini Otalež

Oznanilo cesarskega in kraljevega poročnika z dne 21. novembra 1900.

Po dekretu cesarsko-kraljevega ministrstva za notranje zadeve z dne 2. novembra 1900.
29. decembra 1900 odobren sklep goriškega državnega odbora z dne 10. jan. 1900 glede
razdelitve občinskega zemljišča davčne občine Otalež.

Besedilo v nemškem jeziku.




Vir- Österreichische Nationalbibliothek -Avstrijska nacionalna knjižnica

petek, 3. marec 2023

O hišni pomočnici

Od previdnosti, pridnosti, snage, reda, varčnosti hišne gospodinje odvisi pogosto blagostanje in sreča cele kmetijske družine. Od gospodinje je navadno odvisno, ali dobi vsak posel v hiši o pravem času delo in da je tudi z veseljem in dobre volje opravi. Ker je v kmečkih družinah hišna gospodinja tolike važnosti, zdi se mi potrebno, da spregovorim o opravilih, katera mora dobro poznati, ako hoče biti pridna gospodinja.


Kmečka opravila morajo biti vsakej dobri hišni gospodinji popolnoma znana, kakor tudi vrsta, po kateri razna dela eno za drugim sledijo. Pri kmetiji se pogosto tolko del na enkrat združi, da posestnik ne ve, katero bi poprej začel. V tacih slučajih mora vsak člen družine pridno in razumno sodelovati, posebno pa gospodinja in gospodar, ako hočeta, da eno ali drugo delo ne zastane. Gospodinji mora biti znana vrsta, po kateri je treba opravljati kmečka opravila tudi zato, da se more z možem posvetovati, kako bi se moglo to ali ono delo najbolje izvršiti.

Dobra gospodinja mora poznati več ali manj vsako zemljo in mora vedeti, katera rastlina se dotični zemlji najbolje prilega. Dalje mora poznati dobroto raznih semen, čas setve in sajenja, kakor tudi umno vrtnarstvo.

Ako hočemo, da bode kmečko dekle kot prihodnja gospodinja svojej nalogi popolnoma kos, mora se uže na očetovem domu v vseh hišnih in kmetijskih delih izuriti. To jej bode v prihodnje kot samostalnej gospodinji velike koristi in neobhodne potrebe.

Ako v domači hiši ni jej mogoče, da bi se to naučila, naj se pošlje nekaj časa v kako drugo dobro hišo, da se vsem kmetijskim opravilom dobro privadi. Kadar je enkrat omožena, potem je prepozno za tako učenje in take skušnje.

Dobra gospodinja mora biti popolno izurjena v živinoreji, ker na manjših posestvih prepuščajo navadno možki to delo ženskam, a sami gredo na razne kraje, posebno čez zimo, da si kaj prislužijo. Znati mora, kako se ravna z gnojem na gnojišči in v hlevu, kako se živina čisti, koliko krat se živini na dan jesti daje in kako se piča pripravi. Prav tako mora biti izurjena v molži, in mora vedeti, kako se zmede dobro maslo in kako se dober sir naredi.

Velike koristi je za kmečko hišo, ako zna domača gospodinja spretne in zanesljive posle izbrati.

Gospodinja mora skrbeti, da ima vedno vse potrebne reči v zalogi, da more hitro v roke vzeti, kadar kaj potrebuje. Marsikedaj se pa godi, da kadar gospodinja kako reč potrebuje, jo mora še le celi dan po vasi na posoda iskati. V tem se že vidi, kakošna gospodinja je.

Dobra gospodinja mora biti izvedena v spravljanji korenstva in zelenjave v pripravljanji dobre kisave v jeseni t.j . zelja in repe, kakor tudi v spravljanji vseh drugih poljskih pridelkov. Gospodinji ne sme biti neznano, kako se špeh in meso soli, kako se meso suši ter kako se napravlja dober in okusen kruh. Te reči je treba tako natanko znati, da si ve gospodinja v teh zadevah vedno pomagati, če tudi ne more drugih za svet prašati. Poznam kmečke hiše, katere imajo vsega dovolj v zalogi, ali gospodinja pripravi iz najboljših stvari slabo jed in zato posli pri tacih hišah nikdar dolgo ne ostanejo.

Glavna skrb kmečkih mater mora biti ,da se njihove hčere dobro izuče v vseh kuhinjskih delih, da navadijo prati, plesti, kakor tudi kolovrat goniti itd. To so najvažnejša opravila za vsako kmečko hčer, ktera misli postati kmečka gospodinja — v pravem pomenu besede.

Nahaja se pa uže dandanes na Slovenskem jako veliko posestnikov, kteri svoje hčere tako vzrejajo, da kadar dorastejo, niso ni za kmeta ni za gospoda, ker za kmeta so previsoko izobražene, za gospoda pa premalo. To je pa največkrat glavni uzrok, da, ako tako dekle tudi dober posestnik poroči, gre navadno prej ali poznej rakovo pot.

Slovenski pregovor pravi: "Žena drži tri vogle hiši, mož pa enega" ; drugi  pa: "Mož ne pripelje s štirimi konji toliko v hišo, kolikor mu žena odnese v predpasu."


 Vir-Soča 21.3 1884 št.12