Kmečka hiša na Cerkljanskem

NA PUSTEM ROVTU

Praded ga je izkrčil,

ded posadil,

oče razširil,

sin poškropil

s krvjo

in vnuk prepustil

pustoti.

(Rafael Podobnik)



Cerkljansko leži v zahodnem delu Slovenije. Je zelo hribovito in gozdnato. Naseljeno je bila pred več kot 500 leti. Prvotni prebivalci so morali iztrebiti gozd, da so pridobili zemljo za njive in travnike. Bivališča so običajno gradili v bolj strmem svetu, da so obvarovali zemljo, ki jim je dajala pridelke za preživetje.

Nekoč so za gradnjo uporabljali domače gradivo, saj možnosti za pridobivanje dobrin od drugod takrat skoraj ni bilo. To so bili v glavnem les, kamen, apno in slama za kritino. Po odkritju cementa so ponekod strešnike izdelovali doma.

Pri delitvi zemljišča so si boljše parcele lastili veliki kmetje. Posesti v strmih bregovih in pustih gmajnah, v težko dostopnem svetu, so imeli v glavnem v lasti mali kmetje in bajtarji. Tudi njihove kmetije so se med seboj razlikovale. Tako so bile hiše bogatih zelo velike, druga gospodarska poslopja so bila ločena od hiše. Pri malih bajtarjih pa je bilo vse drugače. Vse so imeli v enem poslopju, spodaj sta bila hlev in svinjak, zgoraj pa so stanovali.

Za Cerkljansko je značilna t. i. cerkljansko-idrijska hiša, ki je vrhhlevna oziroma vrhkletna. Taka hiša je že navzven kazala lastnikovo veljavo. Hiše so imele po navadi še druga gospodarska poslopja. Kmetje so se učili iz izkušenj in tako kmalu ugotovili, da ni pametno imeti vsega imetja na enem mestu. Zato so gospodarska poslopja, npr. kozolce in hleve, začeli graditi ločeno. Tudi sena niso več shranjevali doma, saj so zgradili senike (svisli), da jim ob morebitnem požaru ne bi vse zgorelo. Ti so jim tudi (o)lajšali delo, saj so lažje spravili seno pod streho. Za tisti čas je bil velik napredek, če so si kmetje zgradili sušilnico za sadje (pajštvo), da jim sadja ni bilo treba sušiti v krušni peči. Blizu hiše je po navadi stal hlev, nekateri so imeli celo mlin.

Za cerkljansko-idrijsko hišo je značilno, da je s čelom obrnjena v dolino. Hiše so bile dokaj velike, mogočne, imela so majhna okna in strmo dvokapno streho. Nadstropne so bile le pri bogatejših kmetih, ostale so bile skromnejše. Kritina je bila slamnata. Čelo je bilo pogosto okrašeno z lesenim opažem. Značilni so tudi široki napušči (muši). Stene hiš so bile okrašene npr. z venci, okrasnimi vzorci, včasih celo s sončnimi urami. Posebni so bili »šivani« vogali. Mnoge hiše so imele na fasadi lepe freske ali pa so bile poslikane s preprostimi okraski in podobami svetnikov. Ljudje so bili še prepričani, da jih bo podoba svetnika varovala pred požari in drugimi nesrečami. Zunanjost pa so popestrili s kamnoseškim okrasjem. To so bili kamniti okenski okviri, stopnice, portali iz klesanega kamna. Portale so premogle le velike kmetije.

Vsaka hiša se je imenovala po prvotnem gospodarju, npr. Pr' Janezu, Pr' Jožetu, Pr' Petru … Lastniki so se menjali, hišna imena pa so po navadi ostala. Nekatere so dobile ime tudi po poklicu, ki ga je opravljal gospodar, npr. Pr' Mlinarju, Pr' Šuštarju, Pr' Klobučarju …


Skozi glavni vhod hiše se je vstopilo v obokano vežo, iz nje pa v »hišo«, osrednji dnevni prostor, in od tam v kamro. To je bila kmečka spalnica. V pritličju je bila po navadi tudi shramba. Strop v »hiši« je bil lesen, okrašen s štukaturami. Po navadi je imel še vrezano letnico izdelave. V kotu je bila velika kmečka peč, ob peči pa klop in sedeži (zdiči). Na nasprotni strani je bil postavljen »bohkov kot«, ki se zopet vrača v oblikovanje sodobne slovenske hiše. Ob dolgih zimskih večerih so se tam zbirale ženske, ki so klekljale, predle, si krajšale večere ob petrolejki. V drugem kotu je bila velika miza, okrog nje široka klop in štirinožni stoli. V tretjem kotu je bila mizarska miza (veštraunk), pod njo pa tnalo. Gospodar je tam popravljal svoje orodje. Na sredi kuhinje je bilo odprto ognjišče z veliko napo, spodaj je bilo kurišče za peč. Dimnik je bil iz kuhinje speljan po srednji nosilni steni vse do podstrešja. Na podstrešju je bila t. i. dimna kamra, v kateri se je dim ustavljal. V njej so prekajevali meso. Ostrešje (rušt) je bilo narejeno pretežno iz trdega lesa (jesen, češnja, hrast). Način vezave strehe se je imenoval »nemške škarje«.

Cerkljansko danes šteje več kot dvajset vasi z raztresenimi domačijami. Žal je v današnjem času večina domačij prepuščena propadu. Kjer ni nasledstva, se hiše podirajo, kar nudi žalostno podobo ob pogledu na hišna okna, zaraščajoče se vhode, podirajoča se ostrešja. Starejši so pomrli, mlajši so odšli.

Stari časi so se že močno odmaknili. Nekatere danes še ohranjene hiše so močno predelane, da svoje prvotne oblike pravzaprav ne kažejo več. Večino starih hiš zamenjujejo nove, na mestu, kjer so nekoč stale stare. Identiteta cerkljanske arhitekturne pokrajine počasi in vztrajno izginja.

V današnjem svetu si tako le težko predstavljamo, kako in v kakšnih razmerah so ljudje nekoč živeli … Rafael Podobnik (fotograf) in Rafael Trpin (slikar) sta s fotografijami, slikami in skicami, objavljenimi v knjigah, skušala zajeti nekaj dragocenih biserov, ki bodo naslednjim rodovom pričali o življenju naših dedov in pradedov.

Vir- R5 Revija  srednje šole za oblikovanje in fotografijo 2008

Zapisala Malvina Aurelia Lubec, Mentorica: mag. Jasna Kralj Pavlovec, prof.

Spominske pripovedi

SPOMINSKE PRIPOVEDI MOJE BABICE 

Vir - R5 Revija srednje šole za oblikovanje in fotografijo 2008

Zapisala Malvina Aurelia Lubec, po pripovedovanju stare mame Marije Uršič, doma iz Cerknega Mentorica: mag. Jasna Kralj Pavlovec, prof.

Enajsta šola moje babice

Moja babica je preživela mladost v zaselku Maruškovec ob cesti, ki pelje iz Cerknega proti Idriji. V družini je bilo pet otrok; ona je bila najstarejša. V bližini so bili še bratranci, sestrične in drugi otroci, zato jim nikoli ni bilo dolgčas. Mama, ki je bila šivilja, ji je vedno naredila kako lepo punčko iz cunj. Prišle so druge deklice in skupaj so se igrale. Iz ostankov blaga so krojile oblekice za punčke. Zelo rada se spominja zimskih večerov, ko so se otroci in mama spravili na peč. Tedaj so bile na vrsti pravljice, ki so jih tako radi poslušali. Mama se je običajno vsa utrujena od celodnevnega šivanja in drugega dela ulegla na peč, otroci pa so sedeli na klopi. Pripovedovala je pravljico o Rdeči kapici, roparjih, ciganih, razbojnikih in čarovnicah. Pravljice so nastajale v njeni domišljiji in neredko se je zgodilo, da je isto pravljico povedala drugače kot prejšnji večer. Pa so jo spomnili, da se je zmotila; da ni bilo tako. Včasih je sredi pripovedi tudi zaspala in pravljica je ostala nedokončana. Najlepše pa je bilo ob reki Idrijci. Takrat je bila reka še čista. Zlasti poleti so otroci komaj čakali, da so opravili domače obveznosti, potem pa so šli na prod. Stikali so za raznimi predmeti, ki jih je prinesla povodenj. Vse, kar so ljudje odvrgli v reko, so uporabili za igro. Učili so se tudi plavati, toda kako! Od doma so prinesli deske, dolge kak meter. Položili so jih na vodo, se zanje prijeli z rokami, z nogami pa so brcali in voda jih je nesla naprej. In tako so se naučili plavati. Kljub skromnosti so babici ostali lepi spomini na enajsto šolo in srečno otroštvo.

Predvelikonočni običaji moje babice

Na cvetno nedeljo so otroci prinašali v farno cerkev v Otaležu k blagoslovu »vivunke« (butare). Babica mi je pripovedovala, kako so otroci že nekaj dni prej stikali po grmovju in nabirali razno vejevje. Brinove vejice, bršljan, leskove palice šibje, kakšno cvetočo breskovo vejico in drugo. Vse to so povezali v butare, jih okrasili še z rumenimi jabolki, kakšno papirnato rožo in pisanimi trakovi iz krep papirja. V nedeljo zjutraj so se skupaj s sosedovimi otroki napotili v uro oddaljeno farno cerkev v Otalež. Med potjo so primerjali, kdo ima lepši »vivunk«. Zanimivo je bilo tudi pred cerkvijo. Malo večji fantje s klobuki na glavi in prekratkimi hlačami so prinesli ogromne okrašene »vivunke«. Primerjali so jih med seboj in ugibali, kateri je večji in lepši. Nemalokrat se je zgodilo, da so se po maši stepli z njimi in jabolka so se kotalila na vse strani. Najzanimivejši običaj se je babici zdel blagoslov kresilne gobe. Na velikonočno soboto zjutraj so za cerkvijo zakurili ogenj. Otroci so od vsepovsod prihajali s kresilnimi gobami. Ob ognju so jih prižgali in duhovnik jih je blagoslovil. Potem so jih odnesli domov. Med potjo niso smele ugasniti, sicer blagoslovljenega ognja, s katerim so pokadili hišo, shrambo in živino v hlevu, ne bi prinesli domov. Zato so gobo, ki je bila pritrjena na žici, med potjo stalno vrteli. Spomini so še živi. Babica je bila stara osem let, ko se ji je zgodilo nekaj neprijetnega. Mama, ki je bila šivilja, ji je za veliko noč sešila lepo roza obleko, a kar ni mogla počakati, da bi jo oblekla za praznik. Nadela si jo je že v soboto, ko se je odpravljala na blagoslov gobe. Med vrtenjem v zraku je preskočila velika iskra na krilo in na tkanini je nastala velika luknja. Bila je zelo nesrečna. Bala se je domov. Vendar pa ji je pozneje mama luknjo le zakrpala, ostali pa so spomini.

Spomini na prababico

Vsi so ji pravili Mati. Bila je drobna ženička, z ruto, zavezano zadaj, nosila je dolgo temno krilo in dolg pisan predpasnik z velikim notranjim žepom. Delovna noša je bila narejena v modrotisku. Ko ni več gospodinjila, je rada prebirala kaka semena za žetev, včasih je še kaj pokuhala, ko so ostali delali na polju. Največ pa je presedela v »ždiču«, lesenem stolu, ob peči. Tam je bil vedno tudi rožni venec - »patnošter« z velikim križem. Rada je molila. Sedela je na »zdiču«, na steni pa je tiktakala velika ura z nihalom. Babica pravi, da ji je bilo zjutraj najbolj zanimivo to, da je ob bitju vsake polne ure rekla na glas: »Ura bije, ta angelski glas. Ko zadnja ura bila bo, Marija prid po nas.« Otroke je imela zelo rada. Nikoli ni nobenega oštela. Rada se je tudi pogovarjala z njimi. Če je le mogla, jim je kaj ponudila iz velikega žepa v predpasniku. Včasih je bilo jabolko, hruška ali pa krajček kruha. Bonbonov takrat niso poznali. Bila je vojna …

Spomin

 " Knjig naj se drži in šole ... Kaj ti bo učeni mož? Ivančk ni za kmetijo , saj še krave na zna nahranit. Kako bo potem skrbel zate in grunt ? Dokler bodo moje oči gledale na ta svet , on ne  bo prišel na našo domačijo, pa tudi če bi imela vse življenje ostati sama. Naj vse propade, če treba tako kot njim . Njega že ne boš vzela za moža ... "

Jerici je bilo hudo a bila je tiho in ni rekla nič materi, ki je pri ognjišču mešala žgance v skledo .Sama je dobro vedela  ,da Ivančk bolj ljubi njihov grunt kot njo samo a vendar se ji je smilil .  Njegova domačija bo kmalu prodana. Ivančkov oče Franc je bil porok za 15 tisoč lir svojemu bratrancu  Alojzu  za nek posel v Gorici.  Alojz  se z njim ni rešil in s tem so bili v bedo pahnjeni Franc in vsa družina. Franc je zaradi tega začel hirati .Če zadane kmeta nesreča na gruntu, za njegovo bolečino ni zdravila. Spomladi ga je vzela pljučnica. Zdravnik v Idriji je rekel, da je imel šibko srce. A nihče ni vedel , da mu je oslabelo srce, ker ga je bratranec osleparil  in je propadel njegov grunt.

Ivančk je bil nežen fant, zelo navezan na rodni dom .Kmečko delo mu ni dišalo. Pri delu na gruntu se je ogibal znoja in žuljev. Najraje je posedal na klopi pod mogočno lipo pred domom, opazoval naravo , čital knjige in pisal pesmi. Že od malih nog si je želel postati učitelj  in si je zato tudi izbral za študij učiteljišče v Tolminu. Ko se je nekega dne vrnil domov in izvedel da bo posestvo prodano ga je to zelo potrlo. Kruta realnost je zazijala pred njim , postajal je vse bolj žalosten, v njem je umrla želja po učenju in spreletela ga je grozna misel, da bo izgubil ljubljeni dom in bo primoran oditi delat v tuji svet. Spoznal je da je nemočen on in ves njegov rod. Takrat se je v njem porodila zanj rešilna misel! Prijateljico Jerico vzamem za ženo. Njo še najbolje poznam . Moških potomcev tam ni , le ona in starejša sestra . Le tako lahko rešim sebe in naš rod iz te bede, ki nas je zadela, naenkrat , kot strela z jasnega .

Jerica je ljubila  Ivančka a njena mati in sestra sta bili proti tej ljubezni ." Spravil bo še našo kmetijo na boben, tako kot njegov oče njihovo. Preveč je lahkoveren in nedelaven. Le kako bo vzdrževal tebe in družino in skrbel za grunt. Če pa po študiju nastopi delo učitelja , saj veš da sedaj Italijani slovenske učitelje pošiljajo v notranjost Italije službovat,  kaj misliš oditi z njim . Veš da bi se oče obrnil v grobu če bi to storila, saj si je zmeraj želel , da s sestro ostaneta na domačiji in peljeta naš rod naprej . Vzela boš sosedovega Johana on je pošten in delaven kmečki fant,  s seboj bo prinesel lire in delovne roke in ni slab, veš ni slab .Pa tudi z njegovimi starši sem že govorila , je že vse dogovorjeno. "

Jerica se je z Ivančkom večkrat zvečer dobivala na zmenku za staro vaško šolo. Rada je z njim shajala. Ljubila ga je, čeprav ne bi smela. Ljubila je njegov nežen ovalen obraz, njegove modre oči .

" Veš Jerica včasih si želim, da bi bila spet otroka, da bi bila spet učenec in učenka , da bi se spet vrnili tisti lepi brezskrbni mirni časi . Se spomniš kako je bilo ko sva prav tu v tej šoli prvič sedla v šolske  klopi in kako smo se  otroci podili po teh naših lepih zelenih travnikih in obronkih  gozdov . Občutek imam da se poznava že celo večnost. Nekaj je kar me vleče k tebi . Priznam  nisem zaljubljen , a vseeno bi te rad za ženo vzel. Dobila boš dobrega moža ,nama rodila otroke in najin in naš slovenski rod bo šel naprej . Gospod župnik mi pravi , da je vsako leto manj otrok in da se boji da v stotih letih na Cerkljanskem izginemo . Zdaj pa so tu še Italijani in občutek imam, da nam bodo kmalu še govoriti slovensko prepovedali. V šoli otroke italijansko učijo.  V krčmi nas postrani gledajo, če le preveč na glas govorimo. Bog ne daj , da bi še kakšno lepo narodno slovensko pesem zapeli. Brž bi nas v Gorico v zapor peljali. Le v cerkvi nam je to še dovoljeno. Samo nihče ne ve kako dolgo še. "

" Ja prav imaš"  je odgovorila Jerica in s cmokom v grlu nadaljevala  "veš Ivančk , zelo te imam rada a več kot prijatelja midva ne moreva biti , k nam na domačijo ne moreš, mi mati ne pusti. Je že drugi izbran . Sosedovega Johana vzamem, mi drugega storiti ni . Kmalu bo poroka. Veš Johana jaz nočem za moža , ga ne ljubim tako kot tebe a moram mati ubogati , ljubša mi je kot ti ."

Jokajoče ga  je objela . Oči so se mu zarosile." Nisem otrok a jokal bi , kričal od bolečine, da bi se slišalo vse tja do Masor in do Bevkovega vrha. A ne bom. Nočem da vedo Otaležci , kako mi je hudo. Kaj naj zdaj ? Domačija bo kmalu prodana. Upal sem , da me vzameš , čeprav sem slutil , da tu ne bo sreče. Zdaj moram z doma. V Ameriko grem ."

" V Ameriko. Kaj boš pa tam počel? Saj nikogar ne poznaš ! "

" Sem govoril z Jernejem na Logu .Saj veš v Ameriki so že skoraj vsi Vogričevi iz Pluženj. Matevž mu piše v pismu, da je vse urejeno , da imam zagotovljeno delo v rudniku v bližini Chicaga . Tam je že veliko naših rojakov iz našega konca . Tudi Lipužičev Ivan iz Lazca. Saj se ga spomniš iz šolskih dni ?"

Po dolini Idrijce je kar naenkrat prisopihal  vlažen zrak  in s seboj prinesel  zlovešče črne oblake .Nenadoma se je ulil dež. Še nebo je zajokalo zanj in zanjo .Ugasnile so zvezde, luna ni več sijala. 

Odšla sta vsak svojo pot .

Parnik je plul  že več dni iz Trsta  v Ameriko. Peljal je primorske in mnoge cerkljanske fante na dolgo negotovo pot. Vsakdo je s seboj nosil svojo skrito zgodbo preteklega življenja .

"Čemu si se ti odločil za pot v Ameriko" je vprašal Ivančka znanec.

"Prodali nam bodo posestvo , pa te sramote nočem gledati."

" Ali misliš, da bomo dobili  delo v Ameriki?"

"Upajmo. Sicer, meni je znanec že priskrbel delo v rudniku ."

"Si poročen"

"Poročiti bi se moral . Imel sem že izbranko. A njeni so  temu nasprotovali. Saj ni potreba ,da bi se človek poročil ravno iz ljubezni. Že poroka na domači zemlji je ljubezen."

Nekdo je zaigral na harmoniko in fantje so zapeli:

Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo,

nazaj nas več ne bo.

Ivančk je umolknil  in odšel v kot ladje. Iz žepa je potegnil sliko, ki mu jo je dala Jerica za spomin preden je  zapustil rodno vas. Slikal  jo je v Idriji fotografski mojster Josip Pelikan .Ob pogledu na sliko in Jeričin obraz so  pri njem na plano privreli spomini . Zajokal je in skrivaj brisal solze.

Orkanski veter je parnik vse močneje zibal sem ter tja. Grom za gromom je udarjal v nemirno morje. Ivančk  je stopil k okroglemu okencu kabine in zrl v razburkano morje. Valovi visoki kot gora so ladjo bliskovito nagnili  in grozili da jo pogoltnejo.  Harmonika je utihnila. Bledi prestrašeni obrazi so zrli drug v drugega. Smrtni strah je objel močne kmečke fante. Ivančk je pokleknil in solzne oči  k nebu povzdignil, milo je jokal in molil: " Reši nas vsega hudega, vsemogočni Bog ." 

Ko se je na razburkanem morju ponosni parnik boril z valovi so v Otaležu plesali. Jerica je praznovala poroko . Močni kmečki fant Johan jo je vrtel po plesišču.

"A me imaš kaj rada ? " je vprašal ženin Jerico.

"Seveda" je na kratko odgovorila, potem pa tiho dodala : "Zaradi grunta"

Takrat se je zunaj na nebo za trenutek pojavila neka čudna svetloba. Vsi so obstali.

"Od kod ta pojav. Da ni kakšen spomin ali pa je kdo umrl?" je preplašeno vprašal ženin.

Jerica se je  spomnila na prijatelja na odprtem morju . Takrat jo je spreletel srh .

"Ja , Ivančk je umrl zame in za domačijo. "