Ljudska medicina

 

V ožjem pomenu je ljudska medicina, ljudsko zdravilstvo ali etnomedicina preprosto, nestrokovno zdravljenje notranjih in zunanjih bolezni ljudi s čarovnim in naravnim zdravljenjem (zdravila rastlinskega. živalskega, človeškega in mineralnega izvora). Zdravilci so v preteklosti izvajali samo čarovna ali samo naravna zdravljenja ali pa oboje. Nekateri so sloveli kot uspešni izvajalci določenih metod zdravljenja ali so zdravili le določene bolezni. Znanje se je prenašalo ustno in pisno. Čarovno zdravljenje so izvajali z izgovarjanjem besednih obrazcev, z določenimi kretnjami in z uporabo določenih predmetov. Pred moro so otroke ščitili s pentagrami in rdečimi trakovi na zibelki. Moro in nekatere bolezni so zdravili tako, da so bolnika pretikali skozi odprtine (na primer skozi razcepljena drevo ali odprtino v skali). Uroke so preprečevali z zagovori, pljuvanjem, brisanjem, vodo in ogljem, blagoslovljeno vodo in kajenjem z rastlinami. Z zlatimi predmeti (na primer uhani) so zdravili zlatenico, glavobol in bolezni oči. Oči so zdravili tudi s steklenimi in poldragimi kamni (Jagode za oči) . Epilepsijo so zdravili s trganjem bolnikovih oblačil. Nekatere bolezni so skušali prenesti na drug objekt. Bradavice so na primer zdravili tako, da so za vsako bradavico naredili po eno zarezo na palico in jo zavrgli ali pa so naredili vozle na niti in nit nato zakopali. Ječmen na očesu in gliste pri otrocih so odpravljali s posebnimi kretnjami (žetje ječmena, britje glist) in z zagovarjanjem. Tudi kačji pik so zagovarjali. Zelo razširjena je bila notranja in zunanja uporaba zdravilnih rastlin, iz katerih so pripravljali čaje, tinkture, obliže, olja, mazila, obkladke, inhalacije in kadila. Najpogosteje so uporabljali kamilico, lipo, šentjanževko, netresk, arniko, meto, bezeg, trpotec, žajbelj, pelin, koprivo, brin, česen in čebulo. Med zdravili človeškega izvora sta bila največkrat v uporabi materino mleko in urin. Z mlekom so na primer zdravili bolezni oči in ušes. S pitjem urina so na primer zdravili rano na želodcu in z njim tudi izpirali rane. Med zdravili živalskega izvora so bili v rabi kravje mleko, maslo, kravjaki, konjske fige, pajčevina, vosek, med in masti. S polšjo mastjo in pajčevino so na primer zdravili rane, z beljakom opekline. 

Vir- http://www.eheritage.si/DDC/DDC_022_046_VAIWYVQUODUMKLTJBSDSWWVEYNQSLY.pdf

Franc Kacin doma iz Pluženj, daleč naokoli poznan zdravilec je konec 19.stoletja napisal na ne natiskanem listu knjižice za vpis davkov zagovor" Za strup izgovorit." V nasprotju z drugimi zdravilci je klical na pomoč sv, Jurija in sv. Marieto.

Vir- https://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/0354-0316_10_zupanic_slavec_zagovori.pdf

KAKO IN S ČIM SO ZDRAVILI LJUDSKI ZDRAVILCI NA CERKLJANSKEM ?

Damače zdrawila-

Kako so zdravili zobobol pri otrocih ? Na zob so si dali cigaretni ogorek in se šli na vrt prekucevati ( U usta sn di wačew čik, ka s me zabie balile , pa sn se šla na wort preckowat na hlava ). 1.

Kadar se je komu naredil ječmen na očesu, se je zatekel k zdravilcu, ki ga je znal požeti. Stopil je prednej in se modro držal. Zdravilec si je skrčil levo roko predse, z desno in deloma tudi z levo ( ponekod so uporabljali tudi srp) , je posnemal gibe pri žetvi in govoril: »Ječmen žanjem, ječmen žanjem, ječmen žanjem …« Trikrat je ponovil tudi kretnjo in vsakokrat pljunil čez rame.

Če  je otroka kdo prestrašil . ( Če sn se kaha wastrašla, je šla pa mat mrowe take strhat dol, čir je bil kešn trhlen hluod, m pa na križ slama pred hiše.Pa je pa tistu di na wahn, pa sn pa mahla čikle taj har uzihnt, nej nuoter, m pa je šlu skuz šuoje če har won, da me je wazrajla, ka sn se kaha wastrašla.) ---- kaha-koga ,wastrašla- ustrašila, mrowe- mrve, čir- kjer, wahn- ogenj, mahla- morala, šuoje- žensko splovilo, won- ven .2.

Kako so zdravili gliste pri otrocih? Otroku so dali česen na vrat ( Česn sma dil na wrat , sma ha kumej nesl , sa djal, če je hlistaw watrak )  .3. ali pa je otrok dvignil krilo in ga je mama sunila v trebuh ,  da bi tako gliste prestrašili ( sm čikle uzihnla har , pa mi je butnla v tribh , de se boje hliste ustrašle) .4 . Zdravili so tudi  z brinovim oljem , čebulo in česnom kuhanim na sladkem mleku .

Kako so zdravili zobobol pri otrocih ? Na zob so si dali cigaretni ogorek in se šli na vrt prekucevati ( U usta sn di wačew čik , ka s me zabie balile, pa sn se šla na wort preckowat na hlava.) .5.

Kako so zdravili glavobol ?  Na glavo so si navezali koprive ali pa krompir ( Na hlava sma dil pa kapriwe , sa mi nawezal , al pa krampirje, worhanu sa mi nawezal, za hlavabol.) .6. Zdravili so tudi s hrenovimi obkladki na nogah , z bezgovim obkladkom, z kuminovim kropom ali sirovko, poprom, tudi z obkladki iz zelja.

Kako so zdravili bolečine v trebuhu ? Na vrt so se šli prekucavati in postavili so se na glavo (Na hlava sma se mahl it  preckowat če won na wort, sma se tak wabrnil na hlawa , če je tribh balu.) .7. Bolečine v trebuhu so zdravili tudi s sajami v kropu. Z  rmanom, kumino in jajcem.

Zdravljenje vnete kože med nogami. Otroka so posadili na vratno krilo  in z vrati delali prepih ( Če ima watrak rdejču dal, per ta mal,  mat  je pa mene naštima , sm pa u wrata mahla stapit , pol je pa z vratam sem pa kie , de se je tistu zhubilu.). 8.

Vir-1.2.3.4.5.6.7.8.-Knjiga Nataše Hvala -Divje babe na žlikrofih  -Domača zdravila Lazec

ZDRAVLJENJE-

Rane - V okolici Otaleža so rano sprali z urinom, potem pa nanjo položili pajčevine, staro salo, konjske fige, robidovo listje ali pa uporabili posip iz prahu gobe prašnice.

Gnojne rane - s kajenjem s prisadno repo ali pa še toplimi svinjskimi iztrebki, čebulo . 

Šen akutno vnetje kože  - s privezovanjem cunje, pokajene nad “pulfrom” 

Zlatenico  - z vodo od kislega zelja “zeu’nco” ali z repno vodo 

Epilepsija  in zvijanje v trebuhu- človeški seč .(1.)

Bradavice so odpravili s povezovanjem in mazanjem s čebulnim sokom, z ovseno slamo, z orehovim izcedkom in mlečnikom. 

Prsne in krvne bolezni s tavžentrožami. 

Jetiko z “veroniko” (modro rožo), 

Grižo s suhimi borovnicami.

Čiščenje krvi s šentjanževimi rožami v vinu. 

Menstrualne težave s kamilico, rutico in tavžentrožami .

Revmo s staro svinjsko mastjo .

Repik pri bolečinah v prsih in za izpiranje ran .

Želodec z šentjanževko , tudi s kuminovim kropom ali sirovko, poprom, pelinom. 

Pljučnico z obkladkom grenke skute, ponekod s puščanjem krvi, solitrom ali smodnikovim prahom na sladkem mleku. 

Uporaba kamilice pri zdravljenju oči, prebave. 

Vnetje grla z obkladki z bezgovim cvetjem .

Zdravljenje  tura s toploto ali čebulo. 

Kašelj s pelinom, luštrekom in bezgovim cvetjem. 

Prisad "ognojitev" so zdravili s toplimi kravjimi iztrebki ali  s kajenjem s smolo .

“Zagnide” (zanohtnice) s kropom .

Vneto grlo z obkladki iz špeha, z lipovim in kamiličnim čajem .

Zdravljenje vnetih oči z ženskim mlekom ali z  obkladkom s pravkar pomolženim kravjim mlekom. 

Gnojne oči  polagali v materinem mleku namočene hostije. 

Odpravljanje kurjih oči s špehom in izrezovanjem .

Bolečin v prsih z rmanom.

Prehlada s pelinom. 

Zdravljenje hrast z ženskim mlekom. 

Revmatizma z mazanjem z “luskarenino” v žganju .

Zdravljenje ušes s toplim oljem .

Zdravljenje modrasovega pika z arniko, rmanom .

Vir- Barbara Sosič Slovenski etnografski muzej -Gradivo o ljudski medicini v zapisih terenskih ekip slovenskega etnografskega muzeja 

Vir-(1) Vračanje k naravnim metodam zdravljenja - Univerza v Mariboru - Diplomsko delo Dagmar Gojčičova

Srečanja v Piranu

Življenjske pripovedi prebivalcev Pirana

zbrala in uredila Špela Pahor

 Piran 2007

V. Z

Naš mili rodni kraj

Avtor pesmi-

Filip Vehar iz Otaleža

Otalež, 

že tisoč let obstajaš.

Med hribovjem lepim se ohranjaš.


Na vrhu 

veličastna cerkev Katarine,

ki trdote dela 

ohranja nam spomine.


Si bil odtalan od grofa morda nekoč,

se zgodaj talil je sneg nekdaj,

še tujec rad se vrača v ta kraj.

Morda studenec velik je izviral iz tal.


Krasi te Špik, planina,

 čistina senožet nekoč .

Z vrhov smrek, gozdov 

in polja si objet. 

So okna odprta v belino alp.

V dolini reka nič več ne šumi.

Prav nikamor danes več se ne mudi.

V vrhovih blisk in grom 

in pisk še zdaj rohni. 

A v srcih naših veličina tvoja vedno še živi. 

Robert Janez Jereb - Pater , potujoči učitelj in zbiralec narodnega blaga na Cerkljanskem

O patru, učitelju in "zbiralcu narodnega blaga na Cerkljanskem " Robertu  Janezu Jerebu iz Otaleža je malo znanega. Zbiral in zapisoval je predvsem pripovedke in šege ter  prispeval velik doprinos k zapisu Cerkljanskega narečja . Zakaj je ostal v senci mnogih primorskih,  predvsem pa cerkljanskih zbirateljev ljudskih običajev ostaja skrivnost. 

Rojen je bil  30. V. 1859 v Otaležu . Leta 1869 je začel obiskovati klasično gimnazijo v Gorici . kjer le leta 1877 uspešno maturiral.

V študentskih letih se je veliko družil s kasnejšim duhovnikom, škofom, nadškofom, goriškim metropolitom Frančiškom Borgio Sedejem iz Cerkna  in  slavistom, jezikoslovcem , narodopiscem Karlom Štrekljem iz Gorjanskega na Krasu .

Po končani gimnaziji leta 1877 je odšel na Dunaj, kjer je nadaljeval s študijem. Med študijem je bil dejaven, saj se je aktivno udejstvoval v Slovenskem literarnem društvu, ki je delovalo med slovenskimi študenti visokih šol na Dunaju. K temu ga je pritegnil njegov urednik in nekdanji gimnazijski učitelj Fran Levec. Leta 1887 prevzame službo uradnika v finančnem ministerstvu na Dunaju. Skupaj z Karlom Štrekljem pa  leta 1891 vlogo  tajnika  pri Podpornem društvu za slovenske visokošolce na Dunaju.

Leta 1892 je vstopil v benediktinski red , študiral je teologijo v Admontu. Samostan leži v kamniti gorski dolini v gorovju Gesäuse na zgornjem Štajerskem.

Prvo sveto mašo je daroval v rojstnem kraju Otalež .

Novomašniška barvna podobica iz leta 1896. Aver: upodobitev križa, ovce, cvetlic in golobov z napisom “Prenašaj potrpežljivo življenja bridkost, Zveličarjeva ljubezen jo spremlja v radost.” Rever: natiskano posvetilo ob novi maši Roberta Jereba, 25. 10. 1896 v Otaležu.

(Nova maša). V nedeljo 25. oktobra. daroval je v Otaležu pri Cerknem prvo sv. mašo domačin č. g. P. Robert Jereb, bivši uradnik pri c. k. fin. ministerstvu, zdaj benediktinec v Admontu na Gor. Štajerskem. Mnogo brojna množica iz cele okolice je pričala, da slov. ljudstvo še spoštuje duhovski stan (Vir -Primorski list 10.11 1896 št.32)

(Posvečenje in primati.) Dne 8. nast. Prečastiti princ-škof iz Seckaua je v svoji rezidenci kapeli podelil višja reda dvema klerikoma častitega benediktinskega samostana Admont: gospodu Edmundu Wabitschu iz Gradca in gospodu Robertu Jerebu iz Otaleža v okolici Gorice, potem ko sta pred kratkim sprejela opravili slovesne redovne zaobljube pred znanim in visoko zaslužnim samostanskim prelatom gospodom p.Caetanom Hoffmannom. G. P. Edmund bo jutri, 11. oktobra bo svojo prvo sveto mašo daroval v čudovitem Blasienmünstru v Admontu, G. pater Robert je svojo prvo sveto mašo obhajal 25. oktobra v župnijski cerkvi domačega mesta Otalež.  - Naj bo dejavnost mladih kapitularjev v službi, ki je tako bogato zaslužna za krščansko kulturo. Benediktinske ustanove bi morale biti blagoslovljene, da bi med sobrati redovniki in v svetu okoli sebe našle neminljivo priznanje, tako kot njihovi predhodniki, ki jim njihova plemenita naloga v dolgem, več kot osmih stoletjih, nikoli ni postala tuja. , katerih spomin na njihovo duhovno veličino, njihovo očarljivo dobroto in ljubezen neizbrisno živi ne le v analih opatije, ampak predvsem v zgodovini naše kronske dežele.

Vir-Südsteirische Post 10.10 1896

Od leta 1897 kaplan v vasi  St.Lorenzen v Paltenthalu na avstrijskem Štajerskem. Umrl v Admontu  8.5 1928.

Admont
Danes zjutraj je umrl duhovnik benediktinskega reda
Robert Jereb v 60. letu. 
Rojen 30. maja 1859 v Otaležu
,10. oktobra
1896 posvečen v duhovnika.

Vir  -Grazer Volksblatt 9.5 1928

Rojstna hiša Roberta Janeza Jereba

Jeseni 1871 je prišel na goriško gimnazijo kot na svoje prvo službeno mesto mladi profesor Fran Levec iz Ljubljane in poučeval slovenščino v vseh razredih. Dijake je navajal, da so v počitnicah zapisovali ljudska izročila in ljudske šege. Opis šege , ki jo je zapisal takratni četrtošolec Janez Jereb verjetno leta 1872 med počitnicami  v rojstnem kraju Otaležu. 

SVETI VEČER PQ STAREM V OTALEŽU

Vir-Janez Dolenc Novi glas (Gorica-Trst) 18.12 1997 št.49

Jedva sem že čakal božičnih počitnic. Ko so se približale, sem z veseljem pospravil grške in latinske kalamone’ in jo ubrisal čez hribe in doline. Jaz sem daleč doma, toda nič ne de. Čim daljša je pot, tem raje grem. Ko pridem na sveti večer domov, so ravno ogenj, oljko in blagoslovljeno vodo pripravljali. Čez četrt ure so šli kropit in kadit vse shrambe in
tudi živino. Tamošnji ljudje mislijo, da zategadelj lezerčina v hišo ne sili in da je rojeni bogek raje v hiši, kjer lepše diši. Predno je avemarijo odzvonilo, so streljali, da je bilo veselje slišati. Ko seje storila noč, smo se usedli okoli peči in nekoliko peli. Nasitivši se petja, jamejo pripovedovati vraže drug za drugim. Spanec se meje bil že polastil, a čuvši, da
pripovedujejo vraže, sem se zopet predramil in nastavil ušesa. Prvi pripoveduje, da ko bi šel o polnoči k maši in bi nesel s seboj stol iz devetih sort lesa narejen – namreč takega lesa, ki nima listja, ampak igle- in bi se usedel nanj, bi se stegnil velik mož čez pokopališče in bi hotel stol kupiti, ako tudi ves svet stane. Drugi ga zavrne rekoč: Ni tako, ampak coprnice bi videl, ako bi imel tak stol. Vse bi bile proti durim obrnjene. A po “Ite missa est” bi moral hitro teči čez bližnji potok. Ako ga coprnice do potoka doidejo, ga raztrgajo. Kaj misliš, da ne vem, saj so bile sosedovega Tončka skoro ulovile, ker je bil poskusil to “ceremonijo”. Košček suknje so mu bile že odtrgale, ko je ravno čez potok skočil.
Zopet drugi pravi: Pojmo v ris pa bo prišel hudič in bo nastavil nad nami goreče gore. Pa prmojruha, da jaz ne uidem, ako nastavi nad mene tudi celi svet. Ako dostanemo pa bomo tirjali, kar bomo hoteli, nam bo moral dati. Medtem pade kolovrat na tla in jaz pravim, da to tudi kaj pomeni: da nas bo kdo ubil ali kaj drugega. Na tihem pa
sem se smejal v pest, ko sem videl, kako so neumni. Četrti pa jame pripovedovati: Kar vi pravite, ni res; pa poslušajte, jaz vam povem, kar se na sveti večer zgodi. Med tem, ko je to govoril, mu je pala fajfa iz ust in na vso moč jame kleti. Ko se potolaži, zopet nadaljuje: Kdor gre opolunoči na pokopališče in nese s seboj praprotno vejico
z roso sv. Ivana poškropljeno, spozna vsakega mrliča v grobu, ali je zveličan ali ne. A berač, ki pri peči mirno sedi in prav slastno vleče iz fajfe turški tobak, ker je celo leto komis puhal, se oglasi rekoč:
V vsem, kar pravite, je le malo ali pa nič resnice. A jaz zagotavljam, da je prav gola resnica, da fant na sveti večer v vodi vidi svojo prihodnjo nevesto in dekle svojega prihodnjega ženina. Tudi se vidijo v vodi tisti, ki imajo prihodnje leto umreti. Zdaj pa zvonovi milo in veličastno k maši zadonijo. Vsak jo tedaj pobriše na svojo pot. Večidel k maši, a nekateri tudi v ris; pa ne vem, ali so kaj dobili ali nič.

OPOMBE
1 Kalamon je prvotno pomenil v 18. stoletju tiskano črno vezano knjižico z naslovom ”Kolomonov žegen”, v kateri so bile nenavadne molitve, zagovori in zarotitve. Po prepričanju preprostih ljudi seje dalo z njo tudi preklicati ali odgnati hudiča. V prenesenem pomenu pa je beseda dobila pomen za šolske knjige.
2 Lezerčina je pomenila vse, kar “leze”: kače, kuščarji ipd.
3 Avemarija je večerno zvonjenje v Marijino čast.
4 Za Božič ali Veliko noč je bilo nekoč v navadi streljanje z malimi železnimi možnarji, kar so kljub prepovedim oblasti v bližini cerkve opravljali moški.
5 “Ite, missa est” pomeni v latinščini zaključne besede maše v pomenu “pojdite, maša je končana”.
6 Pri nas pravijo ris krogu, ki se s šibo naredi na sveti večer v samoti, kamor se ne sliši ne zvona ne petelina. (Opomba avtorja Jereba).
7 Dostati, stara beseda za “vzdržati”. (Pleteršnik)
8 Turški tobak, ki je slovel kot najboljši, so tedaj tihotapili največ iz turške Bosne. Prim. Jurčičevo povest Tihotapec.
9 Komis, najbrž tedaj najcenejši in najslabši “komisni”, vojaški tobak.

Avgusta 1872 je v Slovenskem narodu profesor  g. J . Baudouin  de Curtenay iz Petersburga objavil poziv dijakom, učiteljem in drugim izobražencem poziv k zbiranju folklornega gradiva .Na poziv so se odzvali tudi mnogi Cerkljani.

J . Baudouin  de Curtenay je temeljito obdelal ravno cerkljansko narečje na podlagi zbranih pravljic, anekdot, ugank, pregovorov, pesmi, fraz in posameznih besed. Pri tem so mu v letih 1872-73 pomagali Frančišek Sedej, takratni dijak 8. razreda goriške gimnazije in kasneje metropolit in nadškof goriški, Janez Ržen, takratni občinski tajnik, Janez Rejc, občinski tajnik iz Šebrelj, in , 13-letni učenec iz Cerknega F. Mavrič. Pripovedovalci so bili ,okoli deset let stara cerkljanska dečka , A. Sedej in M. Kosmač,  in Janez Jereb iz Otaleža, četrtošolec goriške gimnazije.

Prispevki so bili objavljeni  v člankih:
1.Der Dialekt von Cirkno (Kirchheim), Arch. für slavische Philologie VII(1884), str. 386-404 in str. 575-590
2.Sprachproben des Dialektes von Cirkno (Kirchheim), Arch. für slavische Philologie VIII(1885), str. 103-119 in str. 274-290 ter str. 432-462
 

JANEZ JEREB JE PRISPEVAL LJUDSKO PRIPOVEDKO-

UGANKE-

IN SKUPAJ S FRANČIŠKOM BORGIO SEDEJ TUDI SLOVAR CERKLJANSKIH BESED

Z črko J. so bile označene  besede, ki izhajajo iz jezikovnih vzorcev, ki jih je zapisal Jereb.
Z črkama JS. pa besede  iz besedil, ki jih je povedal Jereb in zapisal Sedej.

PRIMER- 

V LETOPISU MATICE SLOVENSKE- za leto 1892 v članku Karla Štreklja - IZ BESEDNEGA ZAKLADA NARODOVEGA- lahko zasledimo več prispevkov Janeza Jereba

S.JERNEJ ALI JERNEJ, JERNEJEVO (24. avgusta).

Na sv. Jerneja dan se ne sme orati; kdor pa le orje, tega sreča sv. Jernej in pravi: „Ti me ne spoštuješ; jaz sem uže dosti dolgo na meh odrt; zdaj bom pa tebe odrl in tvojo kožo nosil". In odere ga. (Na Cirkljanskem zap. g. J. Jereb.)


VELIKA MAŠA, VELIKA GOSPOJNICA ALI VELIKI ŠMARIJN  = Vnebovzetje [Marije d. ali Marijino](15. avgusta).

Na Goriškem (Cirkljanskem) mislijo, da zleze na Rožnico vsa ,lezerčina' v vodo, zato se ne sme nikdo kopati ta dan. (Zapisal g. J. Jereb.)


MALA MAŠA ,MALA GOSPOJNICA ALI MALI ŠMARINJ  = Marije device rojstvo (8. sept.).

Gosp. J. Jereb, priobčivši nam, da na „Rožnico" (,Veliko šmarijo' 15. avgusta) zleze na Cirkljanskem vsa ,lezerčina' v vodo itd., piše nadalje: „zopet na drug Marijin praznik (ne vem, ali 25. marca ali pa 8. sept.) ne sme se na drevesa plezati, ker je takrat tako velik praznik, da celo ,laznina' sili kvišku . . proti nebeški kraljici, in vse kar lazi, je ta dan po drevju. Te in one prepovedi se vsakdo strogo drži.

MESEC(LUNA)

„Mlaj ima veliko moč na poljske pridelke; o mlaju ne sme se ni sejati, ni žeti, sicer žito prazno klasje rodi, oziroma spravljeno trohni, korun (krompir) o mlaju okapan, gnije, — niti sadja ne smeš o mlaju spravljati, ni detelje, ni trave kositi itd. Nekaj je baje resničnega pri tem; večkrat sem se pa prepričal sam, da niso lačna goveda niti pokusila jako lepe detelje, o mlaju pokošene, najslabšo pičo pa grabila v slast; večina tega, kar se pripoveduje o ,mlade lune' vplivu, je seveda le prazna vera ali pa vraža." (S Cerkljanskega Zapisal. J. Jereb).

V LETOPISU MATICE SLOVENSKE - za leto 1894 v članku J. Navratila -SLOVENSKE NARODNE VRAŽE IN PRAZNE VERE PRIMERJENE DRUGIM SLOVANSKIM IN NESLOVANSKIM-  zasledimo naslednje prispevke Janeza Jereba




USODNA ZNAMENJA PO LJUDEH 

Ako se odpraviš na dolgo pot ali po drugačnem opravilu, ,moraš' najprej srečati možkega; ako je pa prvi človek, katerega srečaš, ženska,, morda celo . . stara baba, imel bodeš nesrečo. (Na Cerkljanskem; zapisal g. I. Jereb.)

USODNA ZNAMENJA PO STVAREH SPLOH 

Cerkljanska vera pa uči tako: Ako ,zvoni' ogenj v peči, vrzi ne koliko kruhovih drobtin v plamen, zmoli tudi očenaš za duše v vicah, in rešena bo duša iz vic. (Zapisal. g. I. Jereb.)

KALAMON -črno vezana knjižica,  v kateri so bile nenavadne molitve, zagovori in zarotitve.

Jerebove uganalce (Uganke)

"Uganalce" iz leta 1872. Avtor četrtošolec goriške gimnazije Robert  Johann Jereb iz Otaleža .

Objavljeno  v knjigi iz leta 1885  Arch. für slavische Philologie -Der Dialekt von Cirkno (Kirchheim) stran 275 .

Avtor- Baudouin de Courtenay

Ljudska pripovedka

Pripovedka iz leta 1872. Avtor četrtošolec goriške gimnazije Robert Johann Jereb iz Otaleža .

Pripovedka objavljena v knjigi iz leta 1885 Arch. für slavische Philologie -Der Dialekt von Cirkno (Kirchheim) stran 118 - Avtor- Baudouin de Courtenay

Iz življenja bajtarjev

Želja vsakega bajtarja je vedno bila,  kupiti si nekaj malega zemlje od kmeta in si postaviti lastno bajto in zraven njivo in vrt.  Kmetje pa so prodajali le manjvreden svet, od katerega niso imeli nobene koristi. Na primer »travnik - nerodovitno« ali »puščava« kot je bilo zapisano v zemljiški knjigi. 

Kljub majhnemu znesku ,se je večkrat zgodilo, da bajtarji niso premogli vsote,  zato so zemljišče kmetu odplačevali delno z denarjem, pridelki  in še največ  z dnino. Kmet si je s tem zagotovil stalno in poceni delovno silo. Zemljišče in bajto so v večini z  delom plačevali vse življenje.

V ministerskem ukazu 11.9 1848 je bilo zapisano --- " Ako se je bajtar zavezal, gospodarju zemljiša, na kterim je bajto naredil, ali kup v denarjih odrajtovati, ali pa vsako leto nekoliko pridelka dajati ali k njemu delat hoditi, tak mora te dolžnosti tudi prihodnjič spolniti, zakaj one ne izvirajo iz zaveze podložtva ampak iz zaveze posebne pogodbe --Ravno tako se ne smejo po novih postavah motiti tisti bajtarji , ki v kmetijskih bajtah stanujejo in za to gospodarjem ob žetvi, mlačvi, košnji in drugih splošnih delih delat hodijo. Tacih dolžnost jih te postave ne odvežejo, zato ker tudi ne izvirajo iz zaveze podložtva. Ako bi se tedaj taki bajtarji  kaj obotavljali, jim bo to malo pomagalo, — gospodar ima pravico, jih iz bajte spoditi in konec bo vse pravde. "( Vir- Kmetijske in rokodelske novice 13.02.1850 )

Kakšni so bili odnosi med kmetom in bajtarjem v naših krajih, pa je poročal dopisnik iz Otaleža v časopisu Soča 9.3 1883 številka 10--" Tukajšnje ljudsko stanje je podobno onemu zgodovinskemu času, ko je bilo ljudstvo še razdeljeno na kaste. Tudi naše prebivalstvo se samo deli na dva dela in sicer: v kmete in v bajtarje. To je pač majhen razloček, bi si marsikedo mislil. Res je majhen, in po mnogih krajih ga celo ni. In vendar kak razloček je tu ? Najlepša primera bi bila, ako primerjamo našega kmeta z aristokratom, bajtarja pa z nekdanjim plebejcem. Tak razloček si naše više glave domišljujejo. Naš aristokrat si misli: »Jaz sem kmet, tisi ubog bajtar, bodi zadovoljen, ako dobiš to kar meni ostaja. Bajtar, boječa duša, molči in trpi, da, tak rešpekt ima pred njim, da si ne upa še po vodo iti, ako je kmet z živino pri koritu. Ti ubogi bajtar bodi zadovoljen in ponosen, ako kaka viša kmečka glava s teboj spregovori, in kadar z njim govoriš, pazi, da vso vodo na njegovo kolo obrneš. Včasih bi kmet rad kaj vozil, a pot se mu zdi preslaba. Tedaj skliče vse sosedne hlapce — bajtarje in jih pošlje pripravljat pot gospodu. Naš bajtar popade lopato, motiko tu kar more, ter teče po klancu, da mu vse škriplje pod škornjami, kajti od zgoraj je dano to povelje. Ako je treba pa včasih deliti kako zemljišče, ali kaj druzega, tedaj si prilastuje samo aristokrat pravico do tega. Včasih se oglasi kak pravicoljuben glas rekoč: „Kaj hočemo pa z ubogimi ? »Obesimo jih v dimnik jih denimo sušit, da jih bomo imeli za prihodnji pust”,se oglase učeni možje. Bog vam jih blagoslovi in zraven vaše nenasitljive želodce, da ni imeli enkrat dosti in bi tudi ubogemu kaj privoščili, ker tudi on je ustvarjen po božji podobi.

Hiše bajtarjev bile največkrat lesene. Prednji del je bil zgrajen iz lesenih brun. Hiše, ki so bile v bregovih, so bile z zadnjim zidanim delom v zemlji, prislonjene v breg. Notranja oprema je bila zelo skromna. Zadnji del, kjer je bila črna kuhinja je bila le polica za odlaganje posode ter omara-skrinja za shranjevanje živil. Tla so bila  v začetku kar zemlja, kasneje pa lesen pod. Dnevni prostor je bil pri lesenih hišah obdan z lesenimi deskami in je bil tudi delovni prostor, saj je bila v njem mizarska delovna miza, kjer so si izdelovali in popravljali orodja za kmečka dela. V »hiši« je bila le najnujnejša oprema -- peč, čez celotno dolžino »hiše« pa drog za obešanje obleke., mentrga, dva stola in postelja za starše .Mlajši otroci so spali na krušnih pečeh malo starejši pa večinoma v senu »na vrh« hiše, kamor se je prišlo le iz zunanje strani - tudi pozimi!

Poleg bajte je bilo še malo njivice in košenine, da se je nekaj malega pridelalo. Predvsem žito in krompir , ki sta  bili poglavitni sestavini v prehrani bajtarjev. Sejali so proso, ajdo, ječmen, oves, pšenico fižol in malo zelja. Njive je bilo potrebno prekopati, še prej pa pognojiti, da bi zasejano ob svojem času obrodilo bogate sadove. Ker velikokrat do njiv ni bilo vozne poti, so morali nositi gnoj v koših. Vse njive so večinoma v visečih legah, zato so spet v oprtnikih iz spodnjega dela njive nosili prst .

Mnogi si niso mogli privoščiti krave. Če pa je bil v hlevu teliček, je bil največkrat za poplačilo davkov. Okoli domov so se pasle koze, da so dajale mleko otrokom, kokoši ,v svinjaku pa je le ponekod krulil prašič.

Skrb za preživetje je bila najpomembnejša v življenju bajtarjev. Skromna obdelovalna površina in majhno število živine pa jim za življenje ni zadoščalo, so vso delovno moč čimprej in čim bolje izrabili.  Ker so bile v tistem času družine zelo številčne in je bilo pri hiši veliko otrok in s tem tudi lačnih ust , so morali otroci že zgodaj od doma. Največ jih je tedaj služilo za pastirje,  služit so odhajali od sedem do deset let stari dečki ,v starosti od deset do dvanajst let pa za pastirice .  Za službo so se domenili starši. Za svoje delo so pastirji prejemali le hrano in ob letu obleko, če je bilo potrebno. Ko so dopolnili 15 ali 17 let, so postali hlapci in dekle. Šele kot hlapci ali dekle so dobili plačilo 

v denarju.

V boju za preživetje so si bajtarji pomagali na različne načine. Predvsem gospodinje in otroci, ki so bili še doma, so skušali zaslužiti kakšen dinar s prodajo masla, jajc, gob in kostanja.

Bilo je tudi veliko bolezni, zaradi katerih je umrlo veliko otrok v dobi odraščanja.  Veliko jih je zbolelo za tuberkulozo, tako da so bili v nekaterih družinah vsi okuženi. Otroci so bili večinoma bledolični , nezadostno hranjeni in za zimo slabo oblečeni. Zimske suknje, volnenih jopičev takrat ni imel nihče.

Delovna obleka bajtarjev je bila zelo cenena, pogosto zelo revna in izdelana iz doma pridelanega blaga, predvsem  grobega domačega platna. Revščina se je najočitneje kazala v  ponošenih zakrpanih oblekah.

Edino praznična (nedeljska)»Zakmašna«   je dosegala tako pri moških, kot tudi ženskah kmečke standarde.