Življenje v Lazcu med italijansko okupacijo

Marija Aljančič leta 1957 v Kopru(Vir-Slovenski jadran)

Vasica Lazec je zelo majhna, saj šteje samo 35 hišnih številk. Pred vojno so bili v njej samo štirje taki kmetje, ki so ob primerni letini pridelali dovolj za svojo potrebo .Drugi so bili bajtarji ,ki so se preživljali tudi s sezonskim delom, kajti redno delo je bilo pod Italijo privilegij le za nekatere. Ker sem bila rojena leta 1923,se dosti ne spominjam življenja naše vasice pred vojno. Vem pa ,da se je pri nas doma in tudi drugod veliko govorilo o krivici, ki nam je bila prizadejana s tem ,da so naše kraje zasedli Italijani in da to ne more večno trajati. Prosvetnega dela v našem kraju za časa italijanske okupacije ni bilo. Še tisti slovenski učitelji, ki so jih nekaj časa pustili v naših krajih so bili kasneje premeščeni v notranjost Italije .Spominjam pa se ,da je mama skrbela za to ,da smo se otroci ,še preden smo šli v šolo ,doma naučili slovensko čitati .Tako so delale tudi druge matere .Mislim, da je bilo prav v tem času delo slovenske matere in žene na Primorskem sila važno za ohranitev slovenske besede in s tem tudi slovenske narodne zavesti, kajti italijanski fašizem je uporabljal vse mogoče nasilne metode, da bi čim prej potujčil zasedene kraje. Ravno v naših krajih so imeli pri tem početju malo uspeha, menim, da ravno po zaslugi visoke narodne zavesti ki j je znala slovenska mati vcepiti otrokom. Omeniti velja tudi vlogo, ki jo je takrat imela pri nas slovenska knjiga .Javne knjižnice je okupator zaplenil in knjige požgal. Toda v vaseh so ostale na podstrešjih skrite cele knjižne zbirke Te knjige so mene ,kot tudi drugo mladino seznanile s Prešernom, Gregorčičem, Cankarjem in drugimi našimi velikimi možmi, o katerih v italijanski šoli nismo slišali. Brali smo največ v zimskem času, kajti poleti smo bili vpreženi v delo .Posojali smo knjige drug drugemu. Ni nam bilo težko iti po knjige tudi uro daleč h kakemu kmetu, za katerega se je vedelo da ima dobre in lepe knjige. Tako smo hodili h kmetu Pavliču v Masore, ki je imel na podstrešju celo knjižnico. Prepovedana nam ni bila samo slovenska beseda, ampak celo slovenska pesem.  Samo v cerkvi smo še lahko slovensko peli.
Ko je Italija leta 1941 napadla Jugoslavijo, so bili vsi ljudje v naši vasi in v sosednjih vaseh prepričani, da je sedaj prišel čas osvoboditve izpod italijanskega okupatorja .Pričakovali smo, da bo to v nekaj dneh. Toda močnejše in hujše je bilo razočaranje, ko smo videli kako hitro in klaverno je razpadla jugoslovanska armada. Vse prebivalstvo je bilo nekaj časa zelo poparjeno in pobito. Naši fantje in možje so bili mobilizirani v italijansko vojsko .orožja jim niso zaupali .Vtikali so jih v posebne delavske bataljone, da bi s svojo miselnostjo ne okužili drugih enot. O narodnoosvobodilnem gibanju smo v naši vasi izvedeli nekaj več šele v letu 1942.Meseca junija je prinesel tovariš Darko Lipužič v vas prvo partizansko literaturo .Vesti o obstoju narodnoosvobodilnega gibanja smo sprejemali z velikim veseljem in zadoščanjem saj je to v nas utrjevalo zavest, da vojna le ne poteka tako ,kot je trobila vsakodnevna uradna propaganda in v tem smo videli obet tako zaželjene osvoboditve izpod osovraženega italijanskega fašizma .V oktobru in novembru so dobile vesti o osvobodilnem gibanju dosti bolj konkretno obliko .V okolici so se že pokazali partizani. i zveden je bil uspešen napad na orožniško postojanko v Zakrižu .Za obletnico oktoberske revolucije je bilo raztreseno po glavni cest i vse polno lističev z borbenimi parolami. Ti dve akciji sta silno odmevali po vsej okolici. Okupatorju sta jasno pokazali, da ni na svojih tleh in da njegova potujčevalna politika in obrodila sadu. S posredovanjem Kofolovih fantov iz Pluženj se je sestala v naši vasi prve dni januarja 1943 prva trojka. Sestavljali so jo trije mladinci :Hedvika Bizjak, Filip Lipužič in jaz .Sestali smo se v vaški gostilni pri pokojni tovarišici Ivani Bizjak, ki je kljub strahu pred okupatorjem dala na razpolago prostor in je od tistega dne tudi sama aktivno sodelovala ,dokler je niso zaprli. Sestali smo se ponoči. Morali smo biti oprezni ,kajti najbližja okupatorjeva postojanka je bila le pol ure daleč v Otaležu. Sestanek je vodil Jože Primožič-Miklavž. Razložil nam je, za kaj gre. Ni nam pri tem pozabil nakazati širše perspektive ,namreč, da v tem boju ne gre samo za narodno osvoboditev, ampak tudi za socialno. Za nas vse je bilo to drugo vsaj toliko ali pa še bolj važno kot ono prvo.Z vsem žarom smo zgrabili za delo. Saj do takrat kot vaški mladinci in mladinke nismo imeli nikakih možnosti razvoja in učenja ,niti pravice do dela. Tovariš Miklavž nam je dal takoj tudi konkretne naloge :povezati v
osvobodilno fronto vse zavedne vaščane in pripraviti širši vaški sestanek, na katerem bi izvolili prvi vaški odbor OF ,in pa seveda nabirati prostovoljce za našo partizansko vojsko. Dne 29.januarja je bil potem širši sestanek, na katerega smo povabili vse ,ki smo jih imeli za zavedne Slovence .Sestanek je bil ponoči v hiši bolj na koncu vasi, ki smo ji rekli ”na Robu ”,pri tovarišici Alojziji Kenda. To je bila zelo zavedna slovenska žena in je bila od tega dne ena najaktivnejših žena v naši vasi .Na to pot je usmerila tudi vseh šest svojih otrok.
Omejeni sestanek sta vodila tovariša Jože Primožič-Miklavž in Jaka Štucin-Cvetko .Širšemu krogu vaščanov sta razložila cilje in naloge Osvobodilne fronte. Izvoljen je bil tudi vaški odbor OF. Že v ta prvi odbor se je volilo s stališča,da bodo morale za delo na terenu zgrabiti predvsem ženske, ker bodo možje odšli v brigade. Izvoljen je bil sedem članski odbor, v katerem so bile naslednje žene :hišna gospodinja Alojzija Kenda, Hedvika Bizjak ,Marija Zajc ,Pavlina Zajc in jaz.Za šestega in sedmega člana se ne spominjam dobro, mislim da sta bila dva tovariša.
Odbor je od tistega dne aktivno delal pri naslednjih nalogah :mobilizacija v partizanske enote ,zbiranje in odpremljanje živeža, vojaške opreme in orožja ter sanitetnega materiala, dalje pobiranje narodnega davka in narodnega posojila ter vključevanje novih ljudi v osvobodilno gibanje. Največja skrb odbora je bila, kako preprečiti da bi okupator še kakšnega vaščana dobil v svojo vojsko, Vzdrževali smo tudi vezo z možmi in fanti, ki so bili že mobilizirali in ji obveščali o osvobodilnem gibanju .Odbor si je delo razdelil . Vse naloge so opravljale predvsem žene, članice odbora .Odbor je dosegel lepe uspehe, zlasti pri mobilizaciji v enote NOV .Dne 15.februarja je bil množičen odhod v partizane. Odšlo je okoli 20 vaščanov .Italijani tega seveda niso mirno gledali .Množičen odhod ljudi iz naše vasice v partizane jih je razdražil .meseca marca je odgnal v zapore 6 moških in 4 ženske, predvsem starejše .Kar so imeli premičnega premoženja so zaplenili.

Vir-Marija Aljančič
Iz knjige-SLOVENKE V NARODNOOSVOBODILNEM BOJU

Zbornik dokumentov,člankov in spominov(Zavod”Borec” 1970)

Fašistični zločin v Cerkljanskem Vrhu

V gozdu Sončnica v bližini Cerkljanskega vrha je od decembra 1942 do marca 1943 večkrat taborila četa 1.bataljona Soškega odreda.Hrano so partizani dobivali na bližnjih kmetijah.

Marca 1943 je 2. četa 1. bataljona  onesposobila rudnik bakra v Planini nad Cerknim. Ko so se partizani po uspešni akciji vračali proti Cerkljanskemu Vrhu, je borec Anton Jereb iz Planine padel in si poškodoval nogo, tako da ni mogel nadaljevati poti. S spremljevalcem je ostal v varstvu Janeza Peternela, po domače Pri Janezu, v zaselku Krog. Ker je bilo italijanskim fašistom izdano , da so na Krogu partizani so čez teden dni, v soboto 13. marca, prišli italijanski vojaki  in obkolili Janezovo in sosedovo hišo, po domače pri Jerci na Krogu. Ranjenega partizana so domačini skrili v krušno peč. Partizanu, spremljevalcu se ni uspelo pravočasno umakniti.Italijanski vojaki so ga aretirali, pretresli hišo in v izbi  našli dinamit, nahrbtnika, titovki in puški. Tako dolgo in temeljito so pregledovali hišo, da so končno v peči odkrili skritega ranjenca. Ta je mednje vrgel ročno bombo, ki pa ni eksplodirala.
Italijanski vojaki so tako dolgo streljali v odprtino peči, da so ubili Jereba, nato njegovo truplo zvlekli na plano, zažgali Janezovo in sosednjo hišo, ter gospodarska poslopja, še prej pa pokradli iz njih, kar se jim je zdelo vredno.  Isti dan so požgali tudi taborišče partizanske čete.
Stanovalce obeh hiš  so gnali do soseda Kotnika, kjer so nekatere med njimi pustili ostale pa gnali naprej na Kladje , kjer so jih skupaj s preživelim partizanom naložili na kamion in jih odpeljali v Cerkno v karabinjerski zapor ,ki je bil brez oken.V temi so bili zaprti deset dni.23.marca so jih po dva in dva vklenili , naložili na kamion in odpeljali na Most na Soči ,kjer so jih naložili na vlak in odpeljali v zapore v Trst.
Poročilo navaja, da je ranjenca izdala Marija Mlakar, po domače Zeleniška iz Cerkljanskega Vrha, ki je bila zato usmrčena.

Premična bolnišnica Vojkove brigade v Otaležu

Na organiziranem osvobojenem ozemlju so bile med drugo svetovno vojno tudi partizanske bolnišnice. Ena izmed njih je bila v Cerknem. Svoje bolnišnice so imele tudi brigade. Vojkova brigada jo je imela v Otaležu. Šele precej kasneje, v decembru 1943, je bila ustanovljena korpusna bolnišnica »Franja«

Premična bolnišnica 31. divizije Vojkove brigade v Otaležu

V Vojkovi brigadi je Nace Pervanja organiziral sanitetno službo, potem je od štaba brigade dobil nalogo, da zbere ranjence iz Polhograjskih Dolomitov in okolice Cerknega, ki so se zdravili po hišah, ter organizira zanje oskrbo v bolnišnici brigade. Ranjenci so bili iz raznih enot 31. divizije, tako da je bolnišnica v Otaležu postala divizijska. Ranjence so najprej nastanili v Micini (Marija Jereb) hiši. Ko jih je bilo več, so jih preselili v večji prostor nad gostilno, kjer je bil prej pouk. Pred vojno je prostor uporabljal gostilničar za skupinske obiske, npr. ob porokah, pogrebih ipd. Iz bivše italijanske kasarne v Otaležu so prinesli 12 železnih postelj (kavalet) in posteljne vložke. Nace je iskal pomočnike, ki so kaj vedeli o saniteti. Ko je v Cerknem srečal sovaščana Franca Kobala,  ki je bil v KM Cerkno sanitetni referent, se je s KM Cerkno dogovoril, da so ga odstopili bolnišnici.

Franc Kobal je po srečanju z Nacetom Pervanjem postal njegov pomočnik na vseh njegovih poteh do konca vojne. Nace je opisal, kako so vaščani Otaleža, še posebej dekleta, nudili vso pomoč ranjencem. Tako so pri Mežnarju (Jože Bizjak) mati in hčerki Rozina - Zinka in Marija kuhale in pekle kruh, veliko so pomagale vaščanke Marija Bašelj, Albina Eržen in Ivanka Pilat. Pilatova je bila iz Štanjela, od kapitulacije Italije do konca vojne je v Otaležu in Jaznah poučevala kot partizanska učiteljica. Po vojni je učila na italijanski šoli v Piranu. Za perilo je skrbela Frančiška Tušar, ki so ji pomagale tudi druge šivilje, zlasti Jerica Oblak. Število ranjenih je naraščalo. Pripeljali so štiri nepokretne: eden je bil ranjen v hrbtenico, drugi je imel hudo razcefrano izstrelno rano na nogi, tretji prestreljeno koleno in drugo nogo, četrti zlom noge in obeh rok. Ranjenci so imeli strelne rane ter rane od topovskih granat in ročnih bomb po vsem telesu, največ po rokah, nogah in ramenih. Med njimi je bil Francoz Sergej, ki mu je krogla prebila nogo nad kolenom. V Vojkovi brigadi je bilo več Francozov, ki so bili večinoma iz okolice Marseillea in so k partizanom prišli iz italijanskega ujetništva. Tri ranjence so pripeljali iz Žirov. Nekateri so imeli rane že inficirane, gnojne in zanemarjene. Dva ranjenca sta bila iz Idrije. Eden je bil Dolfe, drugi Milan Mravle. Prišli so Dušan, Stane in še dva iz Gorenjske, Vlado Besednjak iz Pedrovega. Za pomoč je v Otalež prišlo tudi več partizank, saj je število ranjencev naraslo na 27. Poslane so bile iz enot ali terena, da bi se izučile za bolničarke. V Lazcu pri Otaležu sta bili na okrevanju partizanski bolničarki domačinki, in sicer 17-letna Pavla Kokošar iz Šercerjeve brigade in 18-letna Vera Močnik - Živka, po vojni Dukić, ki je bila oktobra ranjena v obe nogi v boju Vojkove brigade pri Sovodnjah. Dokler je bila bolnišnica v Otaležu, sta pomagali v njej.

Vera Đukič-Močnik v knjigi -Slovenke v narodno osvobodilnem boju ,opiše delovanje takratne premične bolnice v Otaležu: "Vodil jo je Nace Pervanja s Prapretnega brda na Tolminskem .Po poklicu je bil zobotehnik, zdaj pa je moral biti bolničar in tudi zdravnik. Ko sem prišla v bolnico je bilo veliko ranjencev .Najprej je bila bolnica v kmečki hiši, ko pa je postala premajhna, smo jo preselili v gostilno. Jaz sem kmalu okrevala ,ostala pa sem v bolnici, ker nisem bila sposobna za daljše pohode. Pomagala sem kjerkoli je bilo potrebno. V bolnici sem ostala do novemberske ofenzive. Takrat se je bolnica morala umakniti. Lažje ranjence je odpeljal Nace Pervanje na varnejši kraj ,meni pa je naložil nekaj težkih ranjencev. Pet smo jih spravili v bunker pri Slabetu na Bevkovem vrhu, po dva pa še k dvem drugim kmetijam. Dva sta ostala na Otaležu v hiši, kjer je bila dotlej bolnica. Ljudje so lepo skrbeli za njihovo varnost in za hrano, jaz pa sem jih hodila prevezovat. Sicer pa sem se preoblekla v civilno obleko in se držala okrog doma. Vsi ti ranjenci so z mano vred srečno preživeli ofenzivo. Dva so nemci sicer našli pri nekem kmetu, a sta se dobro izgovorila, da sta bolnika .Eden od njiju je znal nemško in to mu je prišlo zelo prav. Pač so nemci ob tej hajki odkrili v vaseh nekaj internirancev,ki so se vračali iz italijanskih ječ in taborišč in jih pobili. Tudi sama sem nekoč ,ko sem se vračala od svojih ranjencev proti domu, naletela na Nemce in bi jo kmalu skupila. Streljali so za mano ,a spustila sem se po drči in jim tako brž izginila izpred oči. Srečno sem se vrnila domov.

Proti koncu oktobra sta prišli iz Vojkove brigade še Jelka Dragin iz Lokovca nad Ajdovščino in Marija Jurman - Mimica iz Idrije. Rekli sta, da so ju poslali »na tečaj in prakso iz prve pomoči«. Nace je imel za vse štiri bolničarski tečaj, priskrbel jim je celo zvezke in svinčnike. Tako se je oblikovala premična bolnišnica 31. divizije. Zaprosil je tudi za strokovno zdravniško pomoč. Prišel je dr. Volčjak, ki je le nekaj dni prej vstopil v partizane in je sodeloval pri oskrbi zahtevnejših poškodb. Hrane je bilo dovolj, bila je dobra, rane so se ranjencem lepo celile, bili so varni, saj je bila brigada v bližini, štab pa v Otaležu . Po 10. novembru 1943 je sovražnik začel zbirati sile za vdor na osvobojeno ozemlje okoli Cerknega. Nace je dobil nalogo, da bolnišnico preseli na varno, proti Tolminskemu, kjer ni bilo bojev. S Francem sta sklenila, da se premaknejo na Šentviško planoto. Odšli so 13. novembra, ko se je sovražnikova ofenziva že začela. Jesensko, že skoraj zimsko vreme, pravkar zapadel sneg in mrzel veter so pestili kolono ranjencev. Nepokretne tri partizane so nosili, enega, ki ni mogel premikati nobenega uda, so skrili, »zabunkali«, v Otaležu in ga prepustili vaškim dekletom, ostali so s težavo lezli po poteh okoli Cerknega. Najtežje je bilo po strmi poti proti kmetiji na Hmenici in naprej do domačije Feliksa Slabeta. V sneg so morali delati stopnice, da so pomagali nosilcem ranjencev. V skritem bunkerju pri Slabetu so pustili še tri nepokretne ranjence, saj jih niso mogli več nositi. Nace je zanje zadolžil Vero in Pavlo. Medtem ko je urejal njihovo skrivališče in dajal navodila obema bolničarkama, je naročil Francu, naj z ostalimi 23 ranjenci pod vodstvom vodiča Jožefa Močnika iz Kojce s spremstvom nadaljuje pot. Franc je skozi Kladje, Planino, Novake, Poljane in Labinje ob zori pripeljal kolono v Jesenico. Planiral je počitek, a so se približevali Nemci. Kljub utrujenosti so morali naprej skozi zaselek Kojco v Laharn in čez Bukovsko grapo v Police. Šele tu so se lahko pri Kovčku najedli in naspali, naslednji dan pa spet v sneg in čez Gorski Vrh do Šentviške Gore. V prazni hiši, ki je bila odmaknjena od drugih, vendar blizu Francovega doma, pri Martinkarju, so si uredili bivališče. Prišlo je obvestilo, da so na Šentviški planoti Nemci, zato so se umaknili iz hiše v bližnji gozd in pritajili, Franc pa je na bližnji vzpetini oprezal, če se bodo Nemci približali . Nacetu so se pri Slabetu pridružili bolan Francev brat Justin Kobal, še en ranjenec s prestreljeno nogo, in nekaj razpršenih partizanov. V neki hiši med Kladjami in Novaki so pozno ponoči naleteli na skupino partizanov, ki je izgubila stik s svojo enoto. Med njimi je bil tudi kurir vodstva 31. divizije Ignac Hvala iz Gorskega Vrha. Nace ga je prosil, naj jih vodi do Šentviške planote, saj sam poti ni dobro poznal. Ta skupina partizanov je bila kar dobro oborožena, vseh je bilo sedaj že 15 in čutili so se bolj varne. V Poljanah so naleteli na tankovsko zaporo ceste, ki pelje v Cerkno. Nemški tanki so cesto zapirali tako, da so bili razporejeni na ovinkih in so se neprestano prevažali od enega do drugega cestnega zavoja. Med premikom tanka so pohiteli čez cesto. V Jesenico so prišli le nekaj ur za Francem in ranjenci, vendar za njimi že niso več mogli, saj so Nemci prihajali z Bukovega. Pojesti niso mogli niti obroka, ki so jim ga pripravili domačini. Terenec Ciril Klavžar iz Jesenice jim je svetoval pot skozi Zakojco in čez hrib Kojco, za njimi je s smrekovo vejo zabrisal sledi v snegu. V Kojci so jih preletavali nemški avioni – štuke, spuščali so svetlobne rakete in mitraljirali pobočje. Na vrh Kojce so se povzpeli po napornem gazenju snega, pri katerem so se izmenjevali na čelu skupine. Nace se je jezil na vodiča, da jih je peljal po tako naporni poti, pri tem ga je podprl Rus Mihajlov, ki je tudi bil v skupini. Vodič je trdil, da je tako svetoval terenec, ki je že vedel zakaj. Med grmovjem na vrhu hriba so počakali noči, potem so se spustili navzdol in v Spodnjem Bukovem prešli na Šentviško planoto ter se opolnoči privlekli v Gorski Vrh k Hvalovim, kjer je bil doma vodič. Tu so se ogreli, najedli in nekoliko naspali ter poslovili od borcev, ki so odšli k svoji enoti. Naslednji dan se je Nacetova skupina pridružila Francu na Prapetnem Brdu. Franc je med tem pri Martinkarju (Lapanja) na Prapetnem Brdu, nastanil največ ranjencev, pet najtežjih. Na Sleme pri Matjaku, Matiju (Kogoj) je dal Vlada Besednjaka iz Pedrovega, pri Črvu nekega Jožeta z Vipavskega, v Grapo (Laharnar) Francoza Sergeja; vsi trije so imeli prestreljene noge nad kolenom. Pri Andrejcu (Lipušček) je nastanil nekoga drugega; za ostale ni bilo potrebno posebej skrbeti, razen za hrano. Obiskovala in negovala jih je Marija Šorli, Mica. Že čez nekaj dni, ko je prišel Nace z ostalimi, se je z aktivisti dogovoril, da usposobijo za SP Kikeljnovo hišo na Brdu. Enonadstropno hišo, ki je imela v pritličju ognjišče in železen štedilnik, veliko izbo in še eno sobo, v nadstropju pa spalnico in shrambe, so očistili in se postopoma preselili vanjo. Nace je ocenjeval, da se lahko iz nje hitro umaknejo na več strani, blizu je tudi rob Šentviške planote, kjer se svet prevesi pod Krog, proti dolini Idrijce. Pred njimi je bil v hiši sedež VOS in krajši čas že SP. Pripadniki VOS so se preselili na sosednji obronek k Smudinu.

Viri-Knjige
Slovenke v nerodno osvobodilnem boju-Zbornik dokumentov, člankov in spominov
Čas človečnosti -Jelka Peterka, Rok Uršič
Enaintrideseta divizija-Stanko Peterlin