Učitelji iz družine Sattler

Sattler Andrej, učitelj in prosvetni  delavec, rojen 21. nov. 1870 v Cerknem, umrl 14. marca 1953 v Desklah. Učiteljišče je dovršil v Kopru z maturo 1892, usposobljenostni izpit 16. novembra1895. Poučeval je v Tolminu od 1892 do 15. oktobra 1894. Zaradi njegove narodne zavednosti in delavnosti so ga poslale takratne oblasti v Otalež, kjer je ostal do 1. septembra 1907.V Otaležu je tega leta ustanovil Narodno napredno bralno društvo in postal tudi prvi predsednik društva. Iz Otaleža je bil premeščen v Ljubinj kjer je ostal do 1. septembra 1912. Nato je poučeval na Grahovem ob Bači do 1. septembra 1922, ko je bil kazensko premeščen na Ljubinj, toda 13. septembra 1927 predčasno odpuščen iz službe z majhno pokojnino. Po upokojitvi je živel z družino v Tolminu, Gorici, se preselil 13. septembra 1947 za kratek čas v Prvačino, nato je živel na Pristavi (Nova Gorica) in v Desklah, kjer je umrl. Bil je resen in razgledan človek, vodil je pevske zbore in s kulturno in prosvetnim delom budil narodno zavest med Slovenci po vaseh. Najprej avstrijske, potem italijanske oblasti so ga stalno preganjale, a ga niso zlomile.

Hči Božena učiteljica in prosvetna delavka (rojena  5. julija 1903 v Otaležu) je dovršila učiteljišče v Tolminu 1923 in prav tam istega leta dosegla usposobljeni izpit. Učila je na Bukovem (Cerkno) od 1923 do 1930, ko so jo poslali v Poggio Renatico (Ferrara), kjer je ostala do konca vojne 1945. Potem je učila v Dolu pri Dobordobu, v Šempetru pri Gorici, v Prvačini, Rafutu (Solkan) in Desklah do 30. septembra 1954, ko so jo upokojili.

Vir-Primorski dnevnik  1.4 1983 št.76

Sin Branko učitelj in prosvetni delavec (rojen 16. marca 1906 v Otaležu, umrl 8. decembra 1982 v Desklah) je dovršil učiteljišče v Vidmu 1926, nato je dve leti učil v Cerknem, Stopniku in Gorjah, 1928 so ga fašistične oblasti zaradi slovenstva odpustile iz službe.13. 1. 1934 ga fašistična oblast obsodi  zaradi sovraštva do režima(slavofil) , na konfinacijo (prisilno bivanje v določenem kraju) , za dobo 5 let.Leta 1939 se vrne v Tolmin.Znova je začel učiti šele po zadnji vojni: na Kambreškem (1946-47), v Desklah (1947-48 in 1954-64) in na Gorenjem Polju (1948-54). Več let je bil ravnatelj, 1964 pa je bil odpuščen, ker je prišel navzkriž z didakt. ravn. v Cerknem.

Viri-PRIMORSKI SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON/GORICA 1987
IDRIJSKI RAZGLEDI 1987 št.2

Koledniki in pust

Bilo je nekoč na Cerkljanskem.

Od božiča do pusta so hodili po domovih koledniki. Po navadi je šlo za par-eden je godel, drugi pa je imel koš, v katerega je nabiral vse, kar so jima pri hišah dali. Takih parov je bilo več. Bile pa so tudi skupine sestavljene iz več kolednikov. Mask še niso imeli, po navadi so oblekli ponošene suknjiče, stare klobuke, "facule"-rute, nadeli so si papirnate nosove, očala, kakšen fant pa se je oblekel tudi v dekle. Koledniki so navadno imeli tudi kakšen inštrument-harmoniko, orglice, lajno, citre, klarinet, "bombardon"-glasbilo podobno angleškemu rogu. Nekateri pa so ob spremljavi harmonike, zaigrali, kar na glavnik in žlice. 

Koledovali so večinoma siromašni ljudje, bajtarji s številčno družino saj je bilo koledovanje za njih posebna priložnost, da so si nabrali nekaj prepotrebne hrane .Ljudje so jima dali kakšen kos mesa, slanino, svinjski parkelj ali pa uhelj , kakšno jajce, kos kruha, ,tudi različne poljščine in žito. Tega so , ko so končali, nesli v mlin, da so dobili moko. Koledovali so tudi otroci iz revnejših družin. 

Zgodilo se je, da so v nekaterih hišah zaradi majhnih otrok in bolezni tudi zaklenili vrata, zato so šli kar naprej. 


Po vaseh so kolednike težko pričakovali, še posebno otroci. Če so bile hiše skupaj, so otroci že po vasi letali za koledniki, nagajati pa se jim ni smelo. Koledniki so že pred "partonom"  zaigrali nekateri tudi zapeli, potrkali , vrat pa niso sami odpirali. Odpret jim je prišla gospodinja. Predstavili so se pred vsako hišo. Potožili so o svojih težavah. Posebno pa so znali pohvaliti gospodinjo, ki je bila potem bolj radodarna in je bil ob odhodu koš bolj poln. Če pa je imela le-ta odrasle hčere, so hvalili njihovo lepoto in pridnost. Gospodinja jih je potem povabila v hišo, koledniki so kulturno vstopili v hišo , kjer so zaigrali , eden od kolednikov pa je zaplesal z gospodinjo. Zaželeli so gospodarju srečo v hlevu in na polju in povprašali po zdravju. Včasih pa tudi zapeli kakšno šaljivo pesem. Mnogo je bilo smeha in norčevanja. Gospodinja jim je potem postregla z s kozarčkom žganja in kosom črnega kruha. Včasih so kje naleteli na zelje in koruzne žgance, to je bila že prava gostija .Pogosto se je v tem času pri kakšni hiši zbralo tudi več ljudi in so se poveselili skupaj s koledniki. Če kolednikov gospodarji niso povabili v hišo, je to pomenilo nesrečo. So morali priti da so pregnali slabo letino, pred odhodom pa so jim zaigrali še posebno "vižo za repo" da bo bolj debela. Gospodinja se jim je prijazno zahvalila za obisk in jih povabila za naslednje leto. 

Včasih so koledovali tudi fantje. Najraje so se ustavljali po hišah, kjer so bila dekleta, da so plesali in peli. 

Pari in večje skupine kolednikov so hodili okoli tudi po dva tedna. Z obhodi so končali na pustni torek. Po navadi so pri kakšni hiši, pogosto pa tudi po gostilnah, takrat pripravili ples. Je bilo zgovorjeno kdo bo s kom plesal. So bili za pare plesi. Plesali so polko in valcer, drugega ni bilo. Zabava se je končala ob polnoči, saj je po polnoči nastopila pepelnica ter s tem prepoved veseljačenje in strogi post. Kolednikom so se teden pred pustnim torkom pridružile še maškare. Če so bili koledniki iz drugega kraja, pa so se našemili po navadi  domačini. Maškare so hodile na pusta. Malo so se našemili. Hodili so moški, ženske in otroci. Ob pustu se je štelo da se je treba malo poveseliti. 



Viri-
Nataša Hvala-
Knjiga Divje babe na žlikrofih
Koledovanje-De bi bla ripa bel debiela-
Zbirka nalog učencev OŠ Cerkno

Nekaj o velikonočnih običajih na Cerkljanskem

Vir-Edinost(Trst) 8.4 1928 št.85


Praznovanje božiča, velike noči kot tudi drugih praznikov je med našim ljudstvom v zvezi z lepimi običaji, ki pričajo o njegovi vernosti in miroljubnosti. Med njimi seveda mnogo takih, ki bi se brez vsake škode lahko opustili in pozabili. A, žal, godi se ravno nasprotno: mnogo lepih navad, so verno zrcalo slovenska duše, se iz leta v leto bolj opušča, nasprotno pa mnogo grdih, še vedno globoko korenini med slovenskim ljudstvom. O šegah, in navadah na Cerkljanskem se je še silno malo pisalo. Sicer si slovenski običaji v marsičem sličijo, vendar pa ima vsak kraj kako posebnost, ki je vredna omembe.

O kako lepi spomini! Ko smo se bosopeti »predajali platno po Cerkljanskem trgu, smo že takoj po cvetni nedelji pretaknili vso vas in navlekli pred cerkev drv, desk, kolov, polomljenih miz in omar ter podobne ropotije. Vse je bilo dobro, samo da je bilo leseno. Zgradili smo iz nanešenega lesa nekako kolibo, ki naj bi bila simbol Juda Iškarjota. Ko so duhovniki v cerkvi izpeli pretresljive Jeremijeve tožbe in so med molitvami pri oltarju tlesknile šibe po skalah v spomin Zveličarjevega bičanja, smo kot na povelje udarili z gorjačami po lesenem Iškarijotu. da so kar treske letele od njega. Gospod dekan, ki se nam je navadno približal, nas je pa vzpodbujal: «Le dajte! Le po njem, izdajalcu! Kdor najbolj udari, dobi krajcar!» To se je vršilo na veliko sredo, veliki četrtek in petek. Judeževi ostanki so se potem porabili za velik ogenj. Danes tega ni več. Mladi imajo vedno manj smisla za to, kar Je lepo. Že v otrocih se pozna brezizrazna puščoba današnjega časa. Na veliko soboto zjutraj se za cerkvenim zidom zaneti velikonočni ogenj. Ne pa morda z vžigalicami, o ne, temveč eden izmed cerkvenih ključarjev ukreše iskro iz kremena, ki zaneti gobo. Tleča goba se nato zavije v šop slame, katerega je treba vihteti toliko časa, dokler ne vzplamti. Po končanih obredih v cerkvi, hiti vse, staro in mlado, jemat blagoslovljenega ognja! V ta namen si kmetje že čez zimo pripravijo gobe. Naj boljša je bukova; da pa je dobra in da rada gori, jo je treba skuhati in dobro stolči. Na gobi zamorejo nesti ogenj v celo uro in še več oddaljene okoliške vasi. Ta in oni si tudi «fajfo» zaneti z blagoslovljenim ognjem, češ da bo tudi ona «žegnana»

Doma pa že pričakuje gospodinja, ki je pripravila vse potrebno. Gospodar prinese iz kleti najlepšo gnjat, dekla nabere iz podstrešnega letnika suhih repnih olupkov, ki o veliki noči ne smejo manjkati v nobeni hiši. Ta navada je stara in ima za seboj svojo pravljico. V onih časih, ko so še turški neverniki prišli nadlegovat mirne naše dede, je nekoč bila huda lakota, tako da so še za veliko noč morali jesti suhe repne olupke V Idriji imenujejo to jed"aleluja." Da pa se je ta navada ohranila, pač ne bo radi spomina, temveč ker, so dobro pripravljeni repni olupki izborna jed. — Če greš« na veliko soboto po Cerknem, boš povsod čutil prijeten duh repnih olupkov, ki veselo vro na vsakem ognjišču.

Ko je kuha pri kraju, pa se zamesi «žegnanica» in «budija «Žegnanica» je navaden kruh iz pšenične moke, «budlja» pa nekaka povrtica iz pšeničnega in koruznega testa. Povaljka se, položita drug na drugega in se zavijeta. Mladina pa ima opravila s pirhi. Včasih so jih barvali s čebulnimi olupki; zdaj pa se bolj poslužujejo umetnih barv. Vseh teh dobrot pa se na veliko soboto nihče ne sme dotakniti. Proti večeru zloži gospodinja vse pripravljene jedi v jerbas. Na dno položi "žegnanico", na njo gnjat, nato pridene hrena, ki tudi ne sme manjkati, vrhu tega pa še pirhov in jabolk.

Če počakaš na veliko noč po zgodnji maši pred cerkvijo, da konča blagoslov jedi, boš tudi videl nekaj zanimivega. Komaj duhovnik izgovori: Amen, se usuje skozi cerkvena vrata cel roj deklet z lepo okrašenimi jerbasi na glavi, ki, hoteč prehiteti druga drugo, urno bežijo proti domu. Pravijo namreč, da se ona, ki prve prispe z jerbasomi domov, prav gotovo poroči tisto leto. Doma mora vsak poskusiti nekaj «žegnanega». Še celo kokoši dobe blagoslovljenih lupin.

Marsikaj bi bilo še omeniti in želeti bi bilo, da bi nam kdo obširneje in natančneje orisal lepe navade naših ljudi. Žal pa, kot sem že omenil, se šege in navade, ki smo jih prejeli od svojih dedov, vedno bolj opuščajo. Z njimi pa izginja iz naših domov tudi ona domačnost, ki tako blagodejno vpliva na človeka, ko se iz hrupnega sveta vrne pod rojstni krov. Mesto nje pa se vrinja vedno bolj meščanska popačenost, z njo pa neizbežna revščina in nesreča. Živimo v tem, kar je domačega, in to ohranimo, ker le v tem je naša rešitev. 

Otalež naš domači kraj

Ivan Malavašič 



Že skoraj dolgih tisoč let minilo 

je od tedaj, 

ko si znan, 

ko ti, 

Otalež naš predragi 

si v zgodovino zapisan. 


Da kleni rod je tu prebival 

njegova dela govore 

in da tako 

bo še nadalje 

srce in pesmi ti žele! 


Kot rože,ki krase domove 

bleste prijazne se oči 

ljudi,ki oživljajo domove, 

ki tare tisoč jih skrbi. 


A vendar hrabri in pogumni 

in delavni ,kot mravlje so 

njih vera cerkve je zgradila, 

njih znoj napajal je zemljo, 

poštenost jim krasila lica, 

zvestoba srce in oko! 


Pod varstvo sv.Katerine, 

ki farna je zavetnica, 

naš rod po teh vaseh prebiva, 

kjer sloga še svoj dom ima, 

v podružnih cerkvah sveti Jurij 

in Miklavž domujeta, 

ki v dobroti in pogumu 

ljudem pripovedujeta. 


Že tisoč let tu rod prebiva, 

ki po slovensko govori, 

na svoji zemlji pridno dela, 

Marijo in Boga časti. 


Spoštuje kar uči ga vera, 

na praznik v božji hram hiti 

in prosi in se zahvaljuje, 

žaluje in se veseli. 


Sto petdeset let je minilo, 

kar nova cerkev tu stoji, 

v njej Jezus noč in dan domuje 

in milost se ljudem deli! 


Ko sveta maša se obhaja 

pojo zvonovi v lepši svet 

a Jezus na oltar prihaja 

ta vseh cvetov najlepši cvet. 


Slovenske lipe šepetajo 

nam o preteklih davnih dneh 

in trta vinorodna tiho 

ponuja sladki nam nasmeh. 


Gozdove,njive,senožeti 

odseva sonca zlati žar 

av sadovnjakih, 

v hlad odetih 

zori nam sladki božji dar. 


Le kdo ne ljubil bi teh krajev 

in skromnih, 

tihih teh ljudi 

cerkva in vseh lepot naštetih 

in trdoživih teh rodov. 


O,naj v predragih teh domovih, 

še naše pesmi se glase! 

In tudi v dneh prihodnjih,mirnih 

molitve k nebu naj hite! 


Dokler slovenska še molitev 

doma sred toplih bo domov 

v očeh se še svetlo blestela 

bo luč slovenskih se rodov!