Vir-Soča 15.2 1884 št.7
Vir-Soča 22.2 1884 št.8
Dandanes se stari običaji večinoma popuščajo in z novejšimi namestujejo, česar pa ne moremo šteti v kak poseben napredek, ker ravno običaji naših pradedov so nam pravo zrcalo našega narodnega življenja. Uzrok temu je večinoma upljiv mest in bolj omikanih trgov na vaške prebivalce. Vendar dobimo še kraje, kjer novejša kultura ali omika ni še izpodrinila naših lepih starih navad in običajev. K tem krajem spada s prav majhno izjemo cel cerkljanski okraj. Ker smo ravno v pustnem času, ko je ženitovanje na dnevnem redu in daje hrano vsakdanji govorici, morda komu ustrežem, ako podam sliko tukajšnjih ženitovanjskih običajev. "Jelenkov Miha je dobil grunte in ta pust se bo ženil" , se nekega dne zažene govorica po vasi. »Bog ve, s katero ? marsikedo radovedno upraša. Na to važno uprašanje pa ne ve nihče odgovoriti in tudi Miha bi se mogel še sedaj tej radovednosti streči. Jelenkov Miha je sin premožnega kmeta in ima za seboj že trideseti leto svojega življenja. "Dolgo, dolgo je odlašal", morda kedo poreče. Za naše kraje ni to nič predolgo in nič Čudnega, ker naši judje ne dajo radi gospodarstva prezgodaj iz rok in prav imajo. Tudi Mihov oče je ostal dolgo časa gluh vsem njegovim prošnjam. Vendar kaplja na kapljo tudi kamen predolbe; stari se je omočil, izročil mu je grunte in sedaj se bo Miha ženil. "Koliko bi lahko priženil ?" je Mihova prva misel ; "katero naj vzamem", njegovo drugo uprašanje; kajti, odkritosrčno govorjeno, dasiravno mu je ženitev velikokrat na misel prišla, vendar, katero naj bi vzel, ni pa v resnici še nikedar premišljeval, ker mi se ne ženimo na medvedovo kožo, dokler je nimamo, ampak še le tedaj, ko imamo medveda v svoji oblasti. Prepričan je pa naš Miha, da nobeno teh uprašanj mu ne bo delalo posebne preglavice, ker njegovi grunti niso zadnji in poleg tega je še precej »brdak" mladenič (brdak rabijo za lep, prijeten). Masorova Polona je prijetno dekle in nje oče trden kmet, tam najprvo poskusimo. Snubača Miha že ima, drevi pojdeta kar snubit. Pri Masorovih so ravno povečerjali in Polona je začela že klekljati, ko stopita Miha in ujegov snubač v sobo. Nepričakovano obiskanje je seveda naenkrat vsem jasno. Potica, katero imajo za tak slučaj v tem času vedno pripravljeno, je hitro na mizi. Zraven potice se v naglici še skuha in prinese na mizo kaka mesnina, klobase, ali kaj enacega. Ko ta majhna pojedina konča, prestopijo k resnemu razgovoru. Snubač, kateri ima v takih rečeh že precej skušnje, prizadeva se sicer z vso svojo zgovorniško umetnostjo! da bi Mihcu pridobil nevesto, ali kakor kaže njegova umetnost bo imela malo uspeha, ker Miha je previsoko poskočil. Dolgo še drug drugemu nasvetujejo, prigovarjajo, dokazujejo, pa vse zastonj. Masorar se ne uda, Miha neče odjenjati in odšla sta, ne da bi bila kaj usnubila. Jelenkov Miha je dobil »škarpeto« (ni usnubil), se drugi dan hitro raznese po vasi. Mihetu pa to še ni vzelo poguma, "saj Logarjeva Franca tudi ni slabša od Polone, tje pojdemo drevi", si misli. In res sta šla . Ponavljal se je prizor prejšnjega večera, samo s tem razločkom, da je snubač v svoje največje veselje z manjšo zgovornostjo svoj namen vendar le dosegel. Miha je moral sicer na ceni nekoliko odjenjati, a to nič ne de, dobil je za to pa bolj berdko nevesto. Sedaj, ko ima nevesto, pojdejo drugi teden "pravico delat" (ženitovanjska pisma pisat). Predno je pa stari Jelenko vso oblast sinu izročil, si je "izgovoril kruh" in sicer na dva načina. Ako bo sloga, bodo lahko skupaj živeli, ako pa ne, mu morajo vsako leto dati določeno mero žita, masla, mesnine itd.,.da ne bo treba staremu Jelenku mladim v zobe gledati. Prišel je zadnji teden pred poroko. Ženin in nevesta bosta ta teden »vabila nasvatovščino«. Predno nastavita korak temu opravilu, izbere si ženin "druga", nevesta pa "družico" v pomoč, in to navadno iz bližnjih sorodnikov, le redko kedaj iz prijateljskih krogov. Drug in družica sta tedaj večinoma le za poročene imenitni osebi.Pozabiti pa ne smemo dveh oseb, katerima je povsod odločena največja čast in prvo mesto, namreč "starešine ali „"velikega očeta" in "velike matere." Posebno je pa "veliki oče" glava in kralj cele svatovščine. Po njegovi osebi že naprej sodijo svati in ljudje iz svatovskih krogov celi značaj in velikost prihodnje svatovščine. A Miha je vse to dobro vedel, zato se je pa prizadeval, da bi izvrstnega dobil in dobil ga je. Drugo mesto zasedejo sosedi. Beseda sosedi ima pa tukaj ves drug pomen, nego po drugih krajih. Sosedi niso najbliže stanujoči, ampak tukaj si vsaka hiša izbere kake tri povoljne druge hiše v nekako prijateljsko zvezo, katerim je tudi dolžnost, da, ako bi kedo iz te rodovine umrl, mu jamo skopljejo, ga na pokopališče prinesejo in zagrebejo. To so tedaj naši pravi sosedi. Pri ženitovanju imajo ti sosedi prednost pred sorodniki. Ti morajo iti (sicer ne pod postavo), med tem ko sorodniki lahko brez sramote odrečejo. Glede vabilcev ženina in druga (ali neveste in družice) naj še omenimo, da gotovo nobeden gospodar ne zamudi prilike, poslužiti ju tisti večer, ko sta prišla vabit, z dobro potico (beseda potica je popolnoma domač izraz) in krožnikom polnim mesnine. Ko imata pa oditi, stisne vsak obljubljeni ali neobljubljeni svat ženinu Mihcu še cel srebern goldinar v pest, ali pa velik kos svinske krače pod pazduho. Cel pust se bo Miha z njimi masti! Vabilo je končano. Prišel je zadnji dan pred poroko, Danes pojdejo po balo. To je zopet dan kateri da radovednim zijalom zopet za celi dan dosti govorjerna, ali kaj hočemo, vaški obsodbi ne moremo uteči. Danes zjutraj se je Miha posebno čedno obril, oblekel se v najlepšo obleko, zapregel dva vola, poklical še kaka dva druga pomagača in šli so na nevestin dom, kjer jih je zraven bale pričakovalo tudi ukusno pripravljeno kosilo. Okolo dveh popoldne se po celi bližnji okolici zasliši strel treh aii štirih patron. "Balo peljejo "enoglasno zaupijejo in planejo iz hiš na cesto. In kaj vidijo? Popolnoma nič novega; to, kar so že stokrat videli. Zraven navadnih reči nas najbolj zanima nov kolovrat z velikim šopekom na vretenu, kateremu so in to ne brez premiselka odločili najvišje mesto. Zraven tega zapazimo na vozu kot del dote tudi nov srp, motiko in druge take reči, katere bo Franca spomladi potrebovala, še celo "kljekIjarskega polštra" (blazine) niso pozabili. Poleg voza pa ponosno koraka ženin Miha, kateri sedaj ljudi, sedaj svojo balo dopadljivo in samozavestno pogleduje, češ; "Jaz sem Jelenkov, kmetov sin. Bala je srečno domov prišla in se ravno po sobi spravlja. Navada je tudi, da pri tej priložnosti kak ženin nekoliko pojoče! Se je tudi Miheta to pripetilo, mi ni znano, ker nisem bil zraven, prašal ga pa tudi nisem. Vse to, kar smo do sedaj opisali, je nekako pripravljanje,, ali predženitovanjska doba. Prava doba, ali pravo narodno ženitovanjsko življenje se začne še le s "krancelnovnim večerom."
"Krancelnov večer"To ime se bode marsikomu zdelo neznano in čudno.. Krancelnov večer ni nič druzega kakor tisti večer pred poroko. Tukajšni ljudje se najbrž boje da se ne bil kedo od zadnje svatovščine pozabil potice rezati ali plesati; zato napravijo neko predvajo ali poskušno prihodnjemu dnevu. Kaj hočemo previdnost je povsod dobra! Že pred mrakom tega krancelnovega večera je "svatovska soba" popolno preoblečena. Mize so težko obložene; a soba je še prazna , svatov še ni, k večemu če kak "šeškar glavo notri vtakne. Okoli ognjišča, ali bolje rečeno okoli peči(ker peč ima tukaj dve službi: peči in ognjišča) se vrti toliko kuharic, da bi bilo težko preračuniti, ali pride na vsako en cel lonec. Zdaj zadoni na koncu vasi godba — marš (stopaj) — domačih godcev. ,"svate peljejo","zakričijo šeškarji" in jo uderejo naravnost na tisto stran od koder godba prihaja. Niso se motili! Skozi vas prvi za godci ponosno koraka oče starešina, svest si svoje današnje časti. Od domačih je prijazno in z vso spoštljivostjo sprejet. Ko je ta na svojem mestu, pride na vrsto drug in potem ostali svatje. Seveda vsi z godbo. Sramotno bi bilo in tega tudi nobeden ne dopusti, da bi kedo brez godbe, kakor kak ukraden svat, priceptal v hišo (Kaj omenimo, da se na nevestini strani gode enake ceremonije.) Soba je polna, svatje se posedejo, sklede prihajajo na mizo in sedaj se vsak posluži tega, kar in koliker mu je drago in ljubo, Začne pa vse starešina, popred si nobeden ne upa, ker danes imajo gosti "rešpekt" pred njim. Ko so svatje želodec zadovolili, odračunijo tudi nogam primeren davek,— čemu bi sicer godci najlepše "štajriše" (štajerske, njim najbolj navadne plese) zbirali. Cela stvar se godi precej mirno in tiho. Največ nemira in "šundra" delajo ti sitni "šeškarji". "Kakošno pleme so pa ti šeškarji?" bo marsikedo prašal. Ker smo jih že večkrat imenovali, naj tudi nekoliko besed o njih povemo. ,"Šeškarji" so vsi nepovabljeni gostje !Ako rečem, da od otroka v naročji do starčka s palico v roci spada vse k tej častiti družbi, se gotovo nič ne pregrešim. Kaj pa delajo? Za vrati in okoli peči se stiskajo, presojujejo in pričakujejo, da ulovijo od kake strani kak kozarec vina. Druge naloge nimajo. Sicer pa "šeškarji" morajo biti. Svatovščina brez šeškarjev je ravno toliko vredna, kakor slavec brez glasu. In tako se nekateri pri plesu, drugi z razgovorom, tretji z gledanjem in poslušanjem razveseljujejo vsak po svoji moči pozno v noč .Polnoči je ravno odbilo. Ženin Miha, katerega smo bili ves ta čas čisto pozabili, česar pa hvala Bogu ni zapazil, ker je skoraj vedno plesal, je že popolnoma svatovsko oblečen in naznanja svatovščini; da se podajo na nevestin dom* Ako še povemo, da ga neko posebno nagnenje, neka nestrpljivost tako zgodaj tje vleče, mu tega gotovo nobeden ne zameri, :ker moj Bog, saj tudi nam se ni drugače godilo, a ženinovo opombo so hitro vsi pripravljeni in tudi res kmalu odidejo. Da se to godi s hrupom in da jih skoro do nevestinega doma vedno godba spremlja, že razumljivo. Kljub vsem težavnim potom dospejo vendar srečno tje. Vrata na nevestinem domu najdejo trdo zaprta in pri vsakem oknu enega stražnika, Miha, Miha, kaj bo to! Oče starešina povsod prvak in voditelj, se hoče tudi tukaj kot tak pokazati. Pogumno, kakor kak vojskovodja stopi bliže in v imenu postave zahteva, naj še vrata odprejo!Seveda ostane vse njegovo ostro zahtevanje brez uspeha, dokler se prebivalci ne prepričajo, s kom imajo opraviti. Ko se pa porazumejo in spoznajo, da so le svojci, jim odprejo in kličejo: dobro došli. Sedaj izdelujejo skupno nalogo krancelnovega večera. Nekateri plešejo, drugi se pogovarjajo, zraven še godci-šaljivci katero vmes vržejo in to traja ne le do sončnega vzhoda, ampak še dosti čez . Ob enajsti je napovedana maša in ura poroke. Sedaj je deseta. Treba bo tedaj končati in se podati proti cerkvi, Svatje so hitro svatovsko napravljeni in za odhod pripravljeni, Če šteješ, našteješ jih vse, samo nevesta še manjka. "Oče, kje je .nevesta?" vpraša starešina. "0, pa bo blez že prišla" , mu ta kratko odgovori, O Franca!O Franca!"kliče Miha s potrtim glasom. France le ni. "Skrila se nam je" nekateri oglasijo in zbežijo jo iskat.Res se je bila skrila (ljudska navada). Za nekaj trennutkov jo pripeljejo vso objokano pred svatovski krog.Par tolažilnih besed, pa je kmalu bolje. Sedaj, ko stoji cela svatovščina v pražnji obleki pred nami, vidimo najlepše,kakošnja je njihova oprava. Obleka je navadna; seveda najlepša.Ženin,starešina in drug imajo neko prednost ah neko posebno znamenje okoli klobuka, namreč širok rudeč pajukelc (trak) in veliko večje šopke, drugi imaju manjše šopke a seveda vsi za klobukom. Na ženski strani n posebnih znamenj.Odpravljajo se. Prvi stopajo godci, kateri piskajo nepretrgano da jim že krv v glavo sili, celo do cerkve. Sploh jim je godba eden najvažnejših faktorjev !Za njimi pridejo možki svatje in sicer v prvi vrsti starešina, ženin in drug. Ženin je v sredi. Za temi korakajo ostali svatje. Na to pride ženski oddelek v ravno istem redu. Ženski in možki svatje so tedaj ločeni. Cela hvatovska družba se pomika v popolnem neredu, kakor čeda na pašo; vendar pa to nič ne de, saj v cerkev so vendar le srečno prišli, kjer se je Mina za vedno zvezal s Franco. Maša je končana in ljudstvo rado vedno rije iz cerkve. Pred cerkvijo jih že pričakujejo godci.Ko so vsi svatje zbrani, zaigra godba in hajd naprej; a ne na dom, ampak naravnost v vaško krčmo. Družba pe pomika po prejšnem načinu. Miha tudi sedaj ni tako srečen, da bi mogel stopati poleg svoje ženice, ampak zopet so ga potisnil med starašino in druga. V vaški krčmi kjer je tudi pripravljena nekaka pojedina, se vrši vse po prejšnjem redu, samo dase še večji tropi šeškarjev porivajo od svatov do godcev. Okoli sedme zvečer se zopet cela družna vzdigne in jo ureže naravnost na ženinov dom.No, tukaj se je še le ogenj vnel v največji meri. Da nazadnje marsikatera glava že na mizo leze da ima marsikedo na nogah že žulje, a da vendar še udriha ob tla, da imajo godci ustnice že upehane od vednega pihanja, tega mi še omenjali ni treba, ker se samo ob sebi razme. Petelini so že začeli peti,bo treba vendar le končati; po božji in človeški postavi bil bi že skoro čas. Predno se pa razidejo, se odračuni vsakemu svoj del od vsega tega, kar so na svatovščini užili. Nazadnje se z veliko častjo prinese na mizo "kolara" (veliko kolo iz pšenične moke). Predno pa začne starešina kolaro rezati in deliti, razvije se med nje nositeljem in starešino cel šaljiv razgovor. Ako ga dobro izpeljeta, je ubema v čast. Zadnji še le pridejo reveži godci na vrsto. Ko, pa oče starešina že napravi, da bodo morali svatje za godce globoko v žep segniti, saj so se godci dosti trudili, med tem ko so se drugi razveseljevali.Določi tedaj precejšno svoto, katero mora vsak svat odšteti. Polovica tu skupne svote se odšteje kuharicam, a brez vse slovesnosti, med tem ko se pri godcih to z nekako častjo zgodi.Pukrijejo namreč štiri ali pet krožnikov. Na eden se denedoločena svota in godec mora paziti, da pravi krožnih pogodi. Ako pravi zadene je ujema v čast, če ne pa v zasmeh..Pričelo se je ze daniti, ko svatje odhajajo. Tudi to se ne godi na tihem, ampak vsakega posebej spremlja nekoliko časa godba. Za nekaj trenutkov je v hiši prav tako, ko pred kranclovim večerom, samo z razločkom, da se je družina za eno glavo pomnožila. Hiša ima sedaj novega gospodarja in srečni Miha mlado ženico. Leto pozneje sem pri neki priložnosti Miha obiskal.Potica je bila hitro na mizi, Pravil mi je, da s Franco prav zadovoljno tu mirno živita."Ko bi sam ne videl,bi skoro ne veroval,da je pri tako srčni izbiranji neveste vendar le toliko srečnih zakonov", mu opomnim. Resnica je kar praviš.. Glej Tone! Ako poudarjam našo navado, ni ravno slaba. Ima namreč to prednost, da nas vsaj za nos ne morejo voditi; med tem ko se ta drugod tako rado prigodi. Pa kaj ti bom pravil, saj si morda že sam poskusil."Prav imaš, Miha!" mu odgovorim. „Dve reči ti še želim; da bi stara navada povsod tako dobro zadela, kakor pri tebi, in da bi tvojih otrok otroci ravno tako praznovali zenitovanje,kakor ti."Bog daj!" mi še odgovori; poslovila sva se in nikedar več se nisva videla.
Čižmarjev Tone
Ni komentarjev:
Objavite komentar