Vedavštvo na Cerkljanskem

Verovanja in mitologija.

Vedavštvo=Vedavki=Duhovi.

Včasih so ljudje pojave, ki si jih niso znali razložiti ( npr. svetenje močvirskega plina ponoči ), pojasnili s pojavom duhov, ki so ponoči hodili naokrog. V cerkljanskem narečju se je za te duhove uveljavil izraz VIDAUNKI.



Vedavštvo na Cerkljanskem.

Vir-Soča 18.4 1884 št.16

Soča 25.4 1884 št.17

Kakor vemo iz zgodovine, stvarjali so si stari Slovani to drugi narodi svoje krive bogove in so jim pripisovali božje lastnosti. V poznejših letih, ko se je prava vera med narodi razširila in utrdila, so krivi bogovi zgubili svojo veljavo in njih češčenje je ponehalo. Nekaki ostanki nekdanjih božanstev so se vendar še do novejših časov ohranili. Ljudska domišljija si je tudi v poznejših letih stvarila neka bitja, katerih sicer ne pobožuje, a pripisuje jim vendar neke čeznaravne moči in zmožnosti. Tudi Slovenci ne delajo v tem obziru izjeme. Dasiravno so bajke o vilah, rojenicah, vedavkih, volkodlaku itd. lastne Slovanom in Slovencem sploh, si vendar različni kraji samo nenekatera teh izmišljenih bitij bolj živo predstavljajo in to dostikrat glede na lego kraja. Po nekaterih krajih je bolj razširjena prazna vera o volkodlaku in njegovi kervoločnosti, po drugih zopet o vilah in rojenicah ; a na Cerkljanskem si je ljudska domišljija najbolj živo opisala vedavke in njih čeznaravne moči. Po ljudski domišljiji ali prazni veri nastopi nesrečna usoda, katera je določena kakemu človeku, da bo moral zraven od Boga danega mu življenja prenašati le življenje vedavka, že z njegovim rojstvom. Ta žalostna usoda vedavštva mu je namenjena za celo življenje, ako ga poseben slučaj te nadloge ne oprosti. Pravijo, da ljudje svoje dušne in telesne darove in prednosti že seboj na svet prinesejo. Tudi vedavki prinesejo po ljudski pravljici že z rojstvom svojo vedavško prednost na svet, ali bolje rečeno neko znamenje, katero kaže, da jim je določeu vedavški delokrog in ki jih razlikuje od druzih navadnih ljudi. To znamenje je neki čuden zob, v katerem tiči vedavška moč. Ako bi človek ta čudodelni zob hitro pri rojstvu zgubil, to je ako bi mu ga kdo odvzel, odvzeta bi mu bila s tem tudi vedavška moč in postal bi navaden človek. Zato priporočajo nekateri babjeverci, naj bode prva skrb vsaki materi in vsaki babici, da novorojencu v usta pogleda, ter da mu hitro zob izdere, ako mu ga je narava podelila; s tem je rešen po njih mislih vseh nadlog in težav, katere bi ga pričakovale. Ta nauk se po mnenji babjevercev preveč zanemarja zato menijo, da imamo še vedno toliko vedavkov. Mladi vedavk ostane, kakor gerški mladenič, do sedmega leta doma, pri svojih stariših, brez vsakega znamenja glede določenega mu prihodnjega poklica. Vedavške zmožnosti, katerim daje moč čudodelni zob, najbrže niso še razvite, so še slabe. S sedmim letom pa je končana doba vsakdanjega navadnega življenja; zanaprej je odločeno takemu človeku tudi drugo življenje, katero ga tira pod jarem drugih moči. Stari vedavki vedo po ljudski pravljici dobro za vsakega svojega sobrata in kedaj ima začeti svoje delovanje. Prvi sveti večer po dopolnenem sedmem letu pridejo ti zastareli vedavki na novincev dom in ga vzamejo prvič seboj, pa na tako čuden način, da ga nobeden domačih, ne pogreši. S tem je kakor srednjeveški vitežki mladenič sprejet v družbo svojih sovrstnikov. Kakošno opravilo in kake zmožnosti pa imajo vedavki ? Določena jim je težka in neprijetna naloga. Med tem, ko drugi ljudje po končanem dnevnem opravilu lahko brez skrbi počivajo, morajo oni, kakor ljudstvo pripoveduje, še svoje drugo, vedavško življenje nadaljevati in sicer tako, da se po križpotih med seboj hudo pretepajo. Navadno se to godi, pravijo, v adventnem času, a največo moč da ima kvaterne sobote večer. Veliko pravljic nahaja se med ljudstvom, katere nam to njih trpljenje popisujejo. Večinom so si slične, ker nam pripovedujejo le eno in isto stvar. Za ta slučaj navedem sledeči pravljici. Neki gospodar je imel mladega hlapca, kateri je od dne do dne videzno bolj slaboten postajal. Gospodarju se je to čudno zdelo. Nekega dne sta na polji orala. Pri tej priliki ga gospodar popraša, kako je to, da se od dne do dne bolj suši, dasiravno ne dobiva tako slabe hrane in tudi z delom ni preobložen. Hlapec se izgovarja, da mu tako ne more pomagati, in ako bi mu mogel, bi mu gotovo ne hotel. Gospodar ga sili, naj mu uzrok sušenja razodene, in obljubi, da je pripraviti pomagati mu po svoji moči. Hlapec se sicer brani, a slednjič mu vendar razodene uzrok rekoč "Vidite, jaz sem vedavk in se moram vsak večer z drugo osebo svoje vrste pretepati. Ako vas je res volja, poskusiti me rešiti, držite se mojega naročja. Urežite danes tri leskove mladike in skrite se v tisto bukovo duplo, katero vam je gotovo znano. Jaz pojdem mimo vas v podobi bele megle. Pridem počasi, ker, kakor vidite, moči so mi že opešale. Pustite me mirno mimo iti. Nekoliko za menoj pride druga, črna megla. Ta megla je neka gospa iz devete dežele, katera me preganja. To meglo udarite z vsemi tremi mladikami in ako se vam posreči sem rešen.Gospodar mu obljubi, da hoče poskusiti, zvečer se poda na določeno mesto. Dogodilo in posrečilo se mu je vse prav tako, kakor mu je hlapec naročil — in hlapec je bil rešen. Drugi dan sta zopet orala. Naenkrat ga hlapec popraša, ali sliši kako zvonenje. Gospodar posluša, a ne sliši ničesa. Hlapec mu veli. "Poslušajte čez mojo ramo !"Gospodar ga uboga in res mu neko oddaljeno zvonenje na uho prihaja. Hlapec mu to razloži in reče: »Glejte, to zvonenje prihaja iz devete dežele. Sedaj zvoni gospi, katero ste vi ubili, ko ste mene rešili. Ako bi me ne bili vi včeraj rešili, bi me bila ta gospa v kratkem umorila."

Druga bajka, katera nam opisuje vedavštvo, je sledeča. Neki mož je imel ženo, katera je v adventnem času vsako noč ustala, odšla in prišla še le zajutra nazaj. Mož je to zapazil in sklenil pozvedeti, kam žena zahaja. Šel je tedaj neko noč za njo. Ko je žena prišla do namenjenega mesta, se je ustavila, a mož je splezal na bližnji oreh. Vedavki so se začeli pretepati, so njegovo ženo raztrgali ter kose po zraku metali. Mož na orehu je eno rebro ujel. Proti jutru so kose zopet zloževali, a ker tistega rebra niso mogli dobiti, so odlomili orehovo vejo in so ji naredili novo rebro. Pozneje ako sta se kedaj prepirala, je mož ženi večkrat nagajal, da ima orehovo rebro. Rekli smo, da so dane po ljudski pravljici vedavkom nenavadne moči. Njim ni noben hrib prestrman. Z enako hitrostjo hodijo po strminah, kakor po ravnem. Dana jim je posebna hitrost, da ko blisk preidejo iz kraja v kraj. Visoko skalovje, globoki propadi, vse to jih nikakor ne zavira, ker ni ga propada, da bi ga ne mogli preskočiti. Pri tem opravilu ima včasih vsak vedavk tudi svojo luč, in ko se snidejo, združijo se vse te luči zopet v eno samo luč. Od tod morda tudi prihaja, da si ljudje svetlobo, katero ob vodah vidijo predstavljajo kot vedavke,marsikedo nam ve pripovedovati, kako so ga vedavki v podobah luči skoro celo pot do doma spremljali. Vedavki večkrat tudi skupaj večerjajo in kar so z lučmi naredili, lahko tudi s skledo napravijo, razdelijo jo namreč in zopet zložijo. Človek jih pri tem opravilu lahko zasači in, ako so mu sicer znani, jih lahko tudi sedaj spozna. Za tak slučaj mu sicer nič zalega ne naredijo, ali gorje njemu, ako bi jih izdal, da bi namreč drugim povedal, katere je v vedavski družbi zapazil. Takega bi pri kaki drugi priliki gotovo brez milosti raztrgali. Tudi o tem imamo bajke, katere je stvarila ljudska domišljija. V prejšnjih časih je potoval neki mož skoz smrekov gozd. Prišel je do mesta, kjer s ti se dve poti križali, in tukaj je naletel na vedavke, ko so ravno večerjali. Ko ga ti zagledajo, razdelijo veliko skledo, katera je stala na sredi, na dva dela, odmaknejo kosa na obe strani poti ter pustijo moža po poti naprej. Predno pa odide, mu ostro zapretijo, da bo gorje njemu, ako jih izda. Mož jih sicer ni izdal, ali v svoji neprevidnosti se je vendar toliko izrazil, da jih je videl, in tudi za ta majhen prestopek je bil kaznovan, Tisti mož je pozneje enkrat zopet na omajene vedavke naletel in zaradi prvega prestopka se ga tako nagnali, da je ves moker domov prisopel in je" vsak las imel svoj curk" Druga pravljica. Bila sta pastir in pasterica, katera sta navadno skupaj pasla. Pasterica je nekega dne slučajno naletela na vedavke in kakor otroci, kateri ne morejo nobene reči zamolčati, ,ih je izdala. Bila je zato tudi hudo kaznovana m sicer s tem, da so jo pod nekim orehom na križanji dveh poti raztrgali. Pastir je bil pa na orehu ter je vse to opazoval, in ko so začeli kose po zraku metati, je eno rebro ujel. Pozneje so kose zopet spravljali, ker so jo hoteli oživiti; a ker niso mogli najti enega rebra, so ga iz lesa naredili in pastir je pozneje ubogi pasterici večkrat nagajal, da ima leseno rebro. Čarodejstvo in vedavštvo sta sicer dva različna pojma in vsako trna svoje zastopnike. Vendar ljudska domišljija pripisuje vedavkom tudi čarodejno moč, kakor nam spričuje sledeča pravljica. Živel je ubog oče, kateri je imel tri sinove in eno samo njivo. Enemu izmed teh treh sinov so pripisovali manj duševnih močij, imeli so ga za nekoliko trapastega (neumnega). Nekega dne jim reče oče, naj gredo po svetu, naj pridno delajo, in da tisti, kateri več prisluži, dobi še to, kar on poseda. Prvi se napoti tisti, katerega so imeli za neumnega. Ves dan gre neprenehoma naprej, dokler ga noč ne ustavi, in ker boljega prenočišča ni mogel dobiti, zleze v neko duplo, kjer je hotel prenočiti in prihodnji dan svojo pot nadaljevati. Prav ta čas pridejo k tistemu duplu tudi vedavki in se različne reči pogovarjajo. Neki mlad vedavk je pripovedoval, da v bližnjem gradiči prebiva bolna gospa, katero bi sicer oni lahko ozdravili, a tega da ne zasluži, ker je bila vedno skopa in trdosrčna. Star vedavk se na to oglasi in pravi: "Ako bi dobili belega konja in bi ga ogrnili z odejo in bi potem toliko časa jahali, da bi bila odeja od potu mokra in ako bi bolno gospod to mokro odejo zavili bi gospa gotovo ozdravela."Oni mladenič v duplu je vse to slišal ter je hotel v svojo korist porabiti, kar je zvedel. Gre tedaj na dom bolne gospe ter se ponudi, da jo ozdravi. Seveda so se mu vsi posmehovali; a ker ne odjenja in zaterjuje gotovo pomoč, so se nadležnežu udali. Pripravili so mu belega konja, katerega je on toliko časa jahal, da je bila odeja potna. V to odejo so potem bolnico zavili in res, gospa je ozdravela. Ume se, da so ga za to bogato obdarili in vrnil se je vesel in bogat zopet na očetov dom. Tudi ostala brata, katera sta se hitro za njim napotila po svetu, prideta domov, a ubega in raztrgana, kakor popred. Enemu bratu razodene ta, ki je bil bogat, na kak način je prišel do svojega bogastva. Tudi ta hoče svojo srečo poskusiti. Gre in se spravi v tisto duplo, v katerem je bil prenočil njegov brat. Za nekoliko časa pridejo res vedavki, a jezni in razserjeni; med seboj godernjajo, da jih je moral kdo slišati, ker bolna gospa je ozdravela. Preiščejo vse grmovje in iz dupla izvlečejo skritega brata. Vedavki so sklenili iztrgati mu jezik in dolenje ustnice, da bi ne mogel povedati nič tega, kar je videl in slišal. Najbolj žalostno za takega človeka, kateri je podvržen vedavštvo, pa je to, da ga po ljudski govorici niti smrt ne oprosti tega neprijetnega jarma. Komur je bilo to breme v življenji naloženo, mora ga tudi po smrti prenašati. Imamo tedaj tudi mrtve vedavke. Mrtvi vedavki imajo vse lastnosti in vse zmožnosti živih in sicer še v veči meri od teh in so veliko huji od živih vedavkov. Mrtvi in živi vedavki se ne družijo radi v skupno delovanje ali bratstvo,ker živi vedavki se mrtvih celo boje. Mrtvi vedavki nas spominjajo nekoliko na volkodlaka. Tudi neka bajka nam to sorodnost kaže,dasi je volkodlak na Cerkljanskem popolnoma neznan. Sorodnost zapazimo v sledeči pravljici. Neki mertev vedavk je večkrat zahajal ponoči k ljudem. Čudno pri tem je to, da je vsak človek, pri katerem je bil vedavk, umrl. Ali ga je sam umoril, ali je le iz strahu umrl, tega nam pravljica natanko ne pove. Ljudje so to zapazili. Ko je že deveti človek umrl, so začeli premišljevati, kako bi to zabranili. Šli so tedaj k tamošnjemu duhovnu ter ga prosili pomoči. Zvedeli so tudi, da se tisti vedavk hodi skrivat v zvonik. Duhoven pošlje tri osmošolce v zvonik k zvonovom. Proti jutru zaslišijo ti pod seboj neko šumenje. Pogledajo skrivaj navzdol in zapazijo res vedavka, kateri si je nogovice obuval, a tako čudno, da ko je eno obul, je bila druga noga gola, ko je hotel še to obuti, je bila pa prejšnja gola. Temu smešnemu opravilu so se osmošolci zasmijali, .Vedavk jih zasliši in priteče k njim a v tem trenutku začnejo osmošolci zvoniti mrtvaška zvonenje in  pri tej priči pade vedavk skozi line na pokopališče, zemlja se odpre in ga zagrne. Ljudje so imeli potem  mir. Kakor vidimo, pripisuje tukajšnje ljudstvo vedavkom precej obširno polje, obširen krog delovanja.Se ve, da ne pripovedujejo po vseh vaseh vseh popisanih lastnosti, ampak po nekaterih te, po drugih druge. Tudi ljudstvo pripoveduje te stvari kot pravljice in bajke in ne veruje, da bi bilo res, kar je domišljija rodila. V sedanjih časih bi bilo menda silno težavno dobiti človeka, ki bi imel kot resnico, kar se pripoveduje le za kratek čas ob dolgih zimskih večerih. Čižmarjev Tone.