Idrijska dekleta

Članek o  Idrijskih dekletih , ki ga je napisal naš Otaležki rojak Gašpar Likar in je bil objavljen v časopisu Soča 16. 11 1873 št. 45

Oni in vi

Članek na temo  - Vikati ali onikati  - z naslovom - Oni in vi  - ki ga je napisal  naš Otaležki rojak , učitelj Gašpar Likar (1844- 1908 ) in je bil objavljen  v časopisu Soča 5.2 1874 št. 6 .

Idrijski perkomandelj

Ker je skozi stoletja veliko naših rojakov služilo  kruh v Idrijskem rudniku , so se ob svojem delu tudi večkrat " srečali" z gorskim duhom !

Zgodba o Idrijskem perkomandlju objavljena v  mesečniku Besednik (Celovec) 10.6 1874


IDRIJSKI PERKOMANDELJ (Zapisal Zm. Eržen.)

Tako imenujejo rudarji ondi gorskega duha. To je spačena nemška beseda: „Bergmannlein".


Povsod, kjerkoli se rudarske jame nahajajo, čujejo se tudi vsakoverstne povesti o gorskih duhovih. Tako so tudi idrijski rudarji večkrat videli gorskega duha, kteri v zemlji skrite zaklade živega srebra varuje. Imenujejo ga perko-mandeljna. Popisujejo ga kot majhnega možička; v desni roci z leščerbo, ki daje zeleno svetlobo; na glavi nosi rudečo kapico, jopico (kamižolo) ima višnjevo, hlače pa rudeče. Pravijo, da se večkrat prikaže rudarjem in jim včasi še celo pomaga pri delu ali jim pa tudi naznani, v kterem kraji je veliko rude. Včasi pa le čujejo enakomerno tolčenje in to imajo vedno v znamenje kake proteče nesreče, zatoraj kadar to tolčenje slišijo, popuste ovi kraj ; in terdijo, da se je še vselej k malo potem posulo.

Namenil sem si tukaj silno staro pravljico o idrijskem perkomandeljcu in nekem rudarji zapisati.

Pred mnogo, mnogo leti živel je v Idriji bogaboječ toda reven rudar. Bog mu je dal veliko otrok, kruha pa malo. Nekega dne, bilo je koj v začetku meseca, šel je po navadi zjutraj zgodaj v jamo. Jamski nadzornik mu odloči rov; a po nesreči je bil ta, ki bi ž njim vkup imel delati, bolan. Akoprem je dolgočasno samemu biti v zemlji kopaje rudo, vendar ni naš rudar kar nič godrnjal. Odmolivši gre v rov, ki ga mu je nadzornik odločil, in prične prekrižaje se, v božjem imenu svoje delo.

Ko nekolko časa neutrudeno išče živega srebra, zagleda v daljavi zeleno lučico, ki vedno bliže prihaja. Ko že prikazen blizo njega pride, vidi perkomandeljna. Naglo se pokriža in materi božji izroči v varstvo. Gorski duh je stal zraven njega. Rudar si vzame pogum ter ga nagovori; a nič ni dobil odgovora. Molče perkomandelj udari ob steno; stena se odpre in duh vzame iz nje potrebno rudarsko orodje, jako lepo izdelano. Molče stopi poleg rudarja in oba začneta terdo delati. Črez osem ur, ker toliko časa delajo rudarji na dan, duh udari na steno, ta se zopet odpre in v njej zgine; rudar pa tudi gre domov. Druzega jutra je rudar našel duha že pri delu.

To se je ponavljalo cel mesec.

Bolj in bolj se je bližal plačilni dan. Rudarja je jelo vendar le nekolko skerbeti, kako naj duhu plača in zaslužek dobro med oba razdeli. Gre toraj k spovedi in ondi razodene svojemu spovedniku to prikazen. Spovednik mu priporoča, prav vestno razdeliti zaslužek med oba, zagotovivši mu, da ga bo duh osrečil, če bo tako ravnal. Vsak dan se je rudar še bogu priporočil in ga moledoval na srečen izid plačilnega dne. Osodepolni dan napoči. Nadzornik in drugi rudarji so se čudili nad njegovo pridnostjo in ga povpraševali, kako mu je bilo mogoče v tolikem času tako veliko rude izkopati. Ta pa se je hitro odtegnil njihovej radovednosti ter se koj, ko je prejel plačilo, vernil v jamo.

Duh ga je že pričakoval na velikem komnu sede. Rudar mu pomoli dinar rekoč, da naj ga razdeli, a duh mu odkima z glavo v znamenje da ga neče deliti. Rudar se tedaj vsede poleg njega in deli denar. Vse je dobro razdelil, dokler nazadnje ne ostane vinar, kterega pa rudar verže med duhovo kopico rekoč: »Tega pa ti imej, vsaj si veliko več delal nego jaz!"

Duh pa odkima z glavo, vzame vinar in ga verze k rudarjevemu denarju, ta ga pa neče vzeti in ga duhu sili. Dolgo sta se že prepirala in drug drugemu vinar ponujala, ko naenkrat rudarju šine v glavo pametna misel, namreč presekati vinar v dve polovici. Reče toraj poprijemši sekiro proti duhu: »Veš kaj, presekajva vinar na dve polovici in potem si vsak eno vzameva." In rudar že povzdigne sekiro da bi svoj namen uresničil, ko naenkrat duh spregovori rekoč: »Stoj !"

Rudar radoveden, kaj mu bode duh povedal, položi sekiro na stran.

Duh pa povzame besedo ter pravi: »Ako bi bil ti le še tri besedice rekel, ko sem k tebi prišel, zdrobil bi te bil jaz v prah. Najbolj si se mi pa priljubil zbog svoje pravičnosti: ako bi ti bil namreč vinar prideržal za-se, nikoli več ne bi videl svoje žene in otrok; jaz bi te bil raztergal na drobne kosce. Ker si pa tako pošten, vzemi še moj denar in v svojej sreči se spominjaj gorskega duha! Sreča ti bodi mila!" To rekši zgine duh.

Rudar je bit jako vesel, pal na kolena in boga zahvalil za dobro misel, kajti, da ne bi dobra misel mu šinila v glavo, bil bi že zato, da bi se nehal prepirati z duhom, vzel vinar in potem — uboga žena in otroci!

Veselja poln je zdaj še le jel pripovedovati svojej družinci in prijateljem čudovito prikazen in kmalo jo je vedelo vse idrijsko mesto.

Dokler je bil še terden, delal je rad, ko pa je s starostjo oslabel, ostal je doma. Denar pa, ki mu ga dal, se mu je vedno množil, tako da je nazadnje postal premožen mož. Še v pozni starosti je rad pravil to prigodbo svojim otrokom in unukom in ohranila se je ko ustno poročilo do današnjega dneva. 

Pogled v Idrijsko dolino

 Članek iz časopisa Slovenski narod 26 in 27 .avgusta leta 1881, kjer avtor omenja tudi vas Jazne

Ivan

 

Bilo je  leta 1907, ko je veliko naših vaščanov odpotovalo čez morje v Ameriko. Ko so se poslavljali, je malokatero oko, ob takih prilikah ostalo suho, kajti, nihče ni vedel, če se vidijo še kdaj v življenju ?

Tudi v Ivanu je že dalj časa hrepenela želja po odhodu in vedel je, da prišel bo dan, ko za seboj v rojstnem kraju bo pustil vse, kar imel je rad. Čeprav se je počutil srečnega  v krogu svojih domačih, mu je ves čas nekaj govorilo, da mora oditi in tam daleč v neznanem svetu poiskati delo in zanj vredno plačilo.

Prišel je čas slovesa. Sredi vasi pred rojstno hišo v družbi domačih, sosedov in znancev. Tesno  mu je bilo v pri srcu , videč solze v očeh  matere , brata in sester . Stiski rok, objemi so privabili solze še v njegove oči.

Majhen kovček in v njem najnujnejše je bilo vse , kar s seboj je vzel, pustil pa doma je vse tisto po čemer bo v tujini hrepenel. Zazrl se je v cvetoče travnike nad vasjo pod Pluženjsko goro, kjer še kot otrok, pastirček je pasel  krave, v  laške strmine, kjer tolikokrat kosil je travo in grabil seno, proti cerkvi sv Jurija, kjer ob nedeljah po maši se s prijatelji je dobil in proti rodnemu domu, kjer pred dvemi desetletji se je rodil .Še zadnjič stopil je v hišo, spalnico, iz kuhinje se je še  vedno čutil vonj kosila, ki pripravile so ga pridne roke njegove matere, ob pogledu na sliko pokojnega očeta so se mu zarosile oči. Vse si je še enkrat do potankosti ogledal, vedoč da vsega tega v tujini ne bo imel .

Odšel je poln življenja, poln moči, upajoč na lepšo prihodnost. Verjel je, da česar mu ni dala domovina, mu bo dala tujina. Daleč je šel iskat srečo, daleč boljše življenje. Ko je stopal po prašni makadamski cesti se je še zadnjič obrnil in pomahal v slovo domačim, sosedom, prijateljem, nevedoč da zadnjič.

Po dvajsetih letih je prišla preko morja žalostna vest. Gripa je Ivana poslala na drugi svet .Obnemogel je v svojem delu, tujina ga je izčrpala, vzela mu poslednjo moč ter mu v plačilo ponudila skromen kotiček za njegov počitek. Ni bilo brata ne matere ne sestre, da bi ti nudili roko v slovo. Niti ti zapel ni zvon pri sv. Katarini zadnje popotnice, na tvoj grob ni kanila solza iz domačega očesa. Ne pokriva te domača gruda, tu kjer preživel si otroška leta , daleč tam tvoj grob sameva , brez sveč in cvetja .

Ivan Lipužič

10. maj 1887 Lazec - 12.marec 1927 Chicago

Pokopan je bil dne 14. marca na češkem narodnem pokopališču.