Narodni običaji na Cerkljanskem ob košnji

 Vir -Rodna gruda 1960 št.7-8

Tomo Brejc 

Košnja in pokošnica

Včasih je bila košnja ročno delo. Okoli Sv. Jakoba se je začela "ta glavna" košnja. Veliki  kmetje po nedeljski maši zbrali kosce za pomoč na svojih kmetijah. Izbrali so močne fante. Z njimi so se dogovorili za plačilo.

Že ob zgodnjih jutranjih urah , ob prvem svitu ,okoli štirih zjutraj se je pri kmetu zbralo več koscev . Košnja se je namreč začela zgodaj , saj najbolje se je rezala sveža, še rosna trava. Možje so kosili več dni, nato pa so šli k drugemu kmetu – plačani so bili lahko z denarjem ali pa s hrano, večkrat pa so si med kmeti za plačilo le vračali usluge.

Možje, kosci, so dan začeli s požirkom žganja, gospodar jim je nalil “štamperl” in potem so skupaj opremljeni  s kosami in oslami odšli v " snežet. "Tja gor niso peli nazaj pa vedno.

Delo je potekalo cel dan ,od jutra do večera. Vsak pravi kosec je moral znati svojo koso tudi nabrusiti z oslo, brusnim kamnom “Kdor zna brusit, zna tudi kosit”! Kosa je seveda morala biti pripravljena že prejšnji dan in je morala biti dobro sklepana. Eden , največkrat  starejši in izkušeni kosec pa je ob košnji cel dan kose klepal. Ena kosa je zmeraj morala biti v rezervi na razpolago koscem za "skrhano" koso.

Prvi je vedno začel kositi gospodar ali pa najboljši kosec, ostali kosci so ga posnemali v smeri košnje in tempu .Vedno je bilo med kosci neko tekmovanje in zbadanje, ter rivalstvo. Fantje so med seboj tekmovali , kdo bo imel za sabo več pokošene trave. Če je bil kateri le preveč hiter, so mu med travo skrivaj zapičili kos železa , da je s koso udaril vanj in ta ni več tako dobro rezala. Tako je postal počasnejši.

Zjutraj okoli devete ure so gospodinja in mlada dekleta v jerbasih na glavi prinesle možem na travnik malico (pred južnk) .Za malico so postregli fižol v kisu in kruh , za pijačo pa vodo iz kuhanih krhljev ali češpelj ali pa so šli sami po vodo v bližnji potok.

Mlada dekleta lepo oblečena z novimi predpasniki ( birtahi ) so v jerbasu nosile tudi nageljne in rožmarin , katere so si fantje, kosci, zataknili za klobuk – staro izročilo pravi, da so si dekleta včasih prav ob košnji izbirala fante. Ko so dekleta dale koscem nageljne , so kar vriskali od sreče.

Po kratkem počitku so kosci nadaljevali s košnjo, dokler je bila trava še rosna in se jo je dalo dobro rezati. Okoli desete ure dopoldne pa so prišle “grablovke”, v glavnem dekleta in otroci. Ti so pričeli, ko so bile travne bilke že suhe. Seno so raztresle z grabljami ali vilami, pri tem opravilu so jim pomagali tudi moški. Pred kosilom , ki je bilo opoldne, se je nekaj osušene trave lahko že obrnilo.

Za kosilo (južno ) so postregli  vzdignjene štruklje z orehi ali s čebulnim nadevom zabeljenimi s slanino .Zraven so postregli še kuhano kislo zelje ali pa smukavc .

Če je bilo lepo vreme je po kosilu sledil kratek počitek.

Delno suho seno so nato pograbili skupaj in naredili “kupe”, da se na seno ne bi prijela rosa. Okoli njih se je na grobo pograbilo, drugje pa na čisto .

Če je bilo vreme lepo, so kopice naslednji dan ponovno raztrosili in še dvakrat obrnili, nato so suho seno zgrabili skupaj ,zvlekli v bližnje svisli ali pa  naložili na voz in z voli odpeljali domov . Možje so seno vedno tlačili, da se med potjo ni bi stresalo. Včasih se je kakšen voz tudi prevrnil ,ker so bile poti bolj slabe  ali pa voz slabo naložen , žrt  premalo zatisnjena.

Ko so šli domov so se pogovarjali in kakšno zapeli .

Pred mrakom je bila še večerja. Nato so še katero zapeli, si povedali kak vic in šli v senik spat.

Drugi dan je bil enak prvemu. Kosci so nadaljevali s košnjo.

Ko so delo končali so večji kmetje v nedeljo po opravljenem delu za vse , ki so pomagali pri košnji pripravili kosilo - pokošnico .Marsikateri bajtar se do takrat mogoče še ni tako dobro najedel in napil. Na mizo so  dekle nosile razne juhe s fižolom ali grahom ,štruklje, različno meso, solate in pijačo .Po kosilu je bilo malo veselice in ob zvokih harmonike se je malo zaplesalo .Gospodar je koscem in grabljicam plačal za opravljeno delo . 

Iz zapuščine Jožefa Simoniča

 Iz zapuščine Jožefa Simoniča rojenega v Plužnjah, soustanovitelja in tajnika leta 1909 ustanovljenega  Pgd Plužnje .

Gradivo prispeval Miroslav Simonič iz Jazen

Odgovor Zveze prostovoljnih gasilnih društev Kranjske, glede prošnje občine Plužnje za ustanovitev gasilskega društva . Ig pri Ljubljani 2.8 1908

Inventar prostovoljnega gasilskega društva Plužnje za leto 1910

Pisemska kuverta

Pisemska kuverta tovarne R.A.Smekal, kjer je društvo nabavljalo gasilsko opremo.

Zapisnik občnega zbora Pgd Plužnje 28. 12 1921 

Zapisnik občnega zbora Pgd Plužnje 27.5 1923 

Prošnja za imenik članov Pgd Plužnje naslovljena na pod prefekturo v Tolmin 26.2 1923

Žig Pgd Plužnje iz leta 1923

Prošnja učitelja Bogomila Bratine za ustanovitev potovalne šole Lazec -Straža  . Prošnja naslovljena okrajnemu šolskemu svetu v Tolminu leta 1924.

Izjava Pgd Plužnje 14.12 1925

Zapisnik občnega zbora Pgd Plužnje leta ?

Pritožba odločbi okrajnega zavoda za pokojnika Jakoba Kofola

»Ej trudni smo, da nas kosti bolijo.«

 Bilo je leta gospodovega 1925

Nekaj neprijetnega, svinčeno težkega je leglo na našo vas Otalež . . . Kaj bi neki bilo? Morda je legla nanjo težka slutnja, ki že iz dalje pričakuje bridkih in skrbi polnih časov, morda pa je še spomin na komaj zaceljene rane, katere nam je zla roka pravkar zadala ? Nič več ni tistih prijaznih in sončnih dni kot nekdaj in zdi se , kot da ni več jutra v našem življenju . Le poglej v obraz človeku, ki hiti mimo tebe, le poglej mu v oči ! V njih se razodeva strah, kot bi pravkar preživel hude sanje. Oj, vem, ljudje, zakaj je mrak na vašem čelu , v srcu!

Delaven kmet pridno obdeluje zemljo , delavec pa si išče zaslužka na domači grudi , ki mu je vedno ljubša nego tujina. Kmet ima svoje pridelke pod streho in toži, da mu letina ni donesla po volji. Nekaterim kmetovalcem je zemlja vrnila komaj seme . Pri nas je vse od živinoreje odvisno, od drugod ni pričakovati zaslužka. Na spomlad nam bode manjkalo klaje . Z združenimi močmi bi se dalo marsikaj doseči in premagali bi tudi krizo današnjih hudih časov.

Kakor povsod, vlada tudi pri nas pomanjkanje, ker ni dela, zato tudi ni zaslužka in več mladeničev se je že izselilo na Francosko. Šli so s trebuhom za kruhom. Kljub tolikemu pomanjkanju pa nekateri še vedno trosijo po nepotrebnem denar za «pofarbano» vino po krčmah in plešejo na godbo "Kaledvikarjev" k čemur jim tudi financarji pomagajo in dajejo potuho.

Sadja je bilo še precej ali kaj, ko so cene tako nizke, drugam pa ni mogoče z njim. Žganjekuha je za naše kraje skoraj onemogočena radi prevelikih taks .Pred leti je dobil naš kmet za sadje,  da je kril davke in še več. Lani so pa morali kmetje zavreči češplje , ker jih je bil neki trgovec iz Vidma naročil, a se je pozneje skesal in jih ni kupil. Za poznejšo oddajo je pa bilo prepozno. Ljudje željno pričakujejo kake spremembe v gospodarskem položaju, da jim bodo številna zasajena sadna drevesa res donašala pravih koristi in dohodkov.

Vozne poti v naši vasi so zelo slabe , popravljale se niso že dalj časa. Občina se nič ne briga za popravila, Občinskih zastopnikov ni več in tako ni nikogar, ki bi se zanimal za popravila v posameznih vaseh. Če se bo to nadaljevalo bodo stroški popravil zelo narasli . Poleg vse draginje mora tako ubogi hribovec znositi vsa potrebna živila iz državne ceste v košu ali naročju.


Kakor drugim cerkvam je tudi nam bila odbita prošnja za zvonove , da si so prej vse mogoče obljubljali. Resničen je pregovor : Kdor mnogo obeta, malo da. Zakaj so nekatere cerkve dobile zvonove, druge pa ne ?! Saj je vendar g. Mussolini rekel: »Enake pravice, enake dolžnosti«. Ali so nekateri davkoplačevalci mogoče manj vredni državljani ? Davka pa moramo ravno toliko plačevati kakor drugi, da celo več: samo za pse je davek pri nas 40 lir na glavo. Pri takih razmerah ni čudno, da ljudstvo godrnja in ni zadovoljno.

Nesreče nas tepejo kot svetopisemskega Joba. Danes vam plamen upepeli streho, jutri pa prav po turško oropa nevernik božje svetišče.

Dne 5. februarja je prebudil, ob 5 uri zjutraj plat zvona vse ljudstvo iz spanja. V sosednji vasi v Lazcu je švignil plamen iz slamnate hišne strehe in je požar kmalu zasegel štiri hiše, ki so popolnoma zgorele. Ostalo je samo črno zidovje. Pogorelo je štirim posestnikom vsa hišna oprava, živež, obleka in krma. Vsled silnega dima so se zadušila enemu posestniku tudi ; tri živinčeta, tako da je revež popolnoma na beraški palici. Malo je manjkalo, da ni vsa vas zgorela in da ni bilo tudi človeških žrtev. Ubogi pogorelci vsi obupani prosijo okrog milodarov pri usmiljenih ljudeh.
 
Komaj se je pa ljudstvo nekoliko oddahnilo od te nesreče, že kliče znova zvon ljudi skupaj na pomoč ! Teden pozneje, 12. februarja izbruhnil je požar v bližnji vasi v Plužnjah, kjer je zgorel hlev posestnika Antona Zajca št. 12. K sreči je bila pri obeh nesrečah požarna bramba iz Pluženj hitro na licu mesta, kateri se je posrečilo ogenj omejiti in pogasiti sosedne hiše, ki so tudi že začele goreti. Gasilno društvo v Plužnjah je zopet pokazalo vso vnemo in požrtvovalnost pri gašenju, držeč se svojega gesla: «Bogu v čast in bližnjemu v pomoč ! ”

Komaj se zaceli ena rana, že se odpre druga, še večja, še strašnejša.

Doklej še, o Bog?! — V torek, dne 28.7 proti večeru so prišli trije visoki, krepki fantje proti vasi Otalež . Zunajnost je pričala, da jim ni zaupati in med ljudmi je zašumelo »roparji gredo«. V bližini cerkve pa nikdo ni bil na nje opozorjen. Ko so v župnišču ugasli luč in legli spat, so se priplazili do cerkve, vzeli v baraki na pokopališču dva cempina in s silo odprli cerkvena,  drugače zelo močna vrata. Šli so naravnost k velikemu oltarju, odprli s silo tabernakelj, pobrali monštranco z Najsvetejšim, srebrni ciborij so pa prej izpraznili in pometali sv. hostije po tleh , potem so ga shranili v svojo vrečo. Preobrnili so tudi vse pušice milodarov, pa zastonj. Še v zakristiji se jim je posrečilo vzeti en kelih. S hladnokrvnostjo , lastno le najbolj izvežbanim vlomilcem , so se odpravili v župnišče. Sneli so , potem ko so vijake odvili , prva kuhinjska vrata, druge so odprli  in začeli iskati zakladov. Dandanes pa že vsak ve, da jih po župniščih ni najti.! Kljub temu so vse prevrgli, miznice odprli, ključe pobrali. Za psa, ki je lajal , se še zmenili niso: Vedeli so. da jih ne bo požrl ! Prav brezskrbno so šli v hram in si poiskali za želodec nekaj malega mesa. Ker so se pa pri pridnem delu tudi vžejali,  so si kar na mizo postavili liter vina in se med iskanjem pridno zalivali. Da so se pa  kljub svoji energiji  pod nosom pošteno obrili  so shranili tudi tri brivne britve. Vse to so delali tako tiho, da niso nikogar vzbudili. Potem so se zgubili v noč!

Ljudstvo je vse preplašeno in nima več mirnega spanja. Priporočamo varnostni oblasti več pažnje in naj bode pozorna na vse to , kar se godi v naših obmejnih krajih ! Naj zasleduje v resnici prave zločince, vagabunde, ki se klatijo večkrat po naših krajih.

Kam plovemo? Bomo li večno trpeli v strahu in trepetu in ni roke, ki bi nas osvobodila? Kaj smo prijadrali nazaj: v srednji vek, da ni več pravice in da močnejši mikasti slabejšega po svoji volji? Pa pustimo tiste gromke spomine in ozrimo se v sedanjost!
 

Veseli nas. da se mogoče otvori v Jaznah nova šola , saj smo dobili v Lazcu in Otaležu dvorazrednico in seveda tudi dve italijanski učni moči. Na bližnji Straži je pa učitelj Bratina napravil izpit iz italijanščine in poučuje sam italijanščino.

Morda se je trudni popotnik že pomudil kdaj v naših krajih. In ko se bo vrnil , bo vedel povedati marsikaj lepega o njih. Z zanosom bo pripovedoval o naših pisanih travnikih , cvetočih vrtovih in razoranin njivah in hvalo bo pel našim goram, ki nas obdajajo kakor venec nevestino glavo . Res, lepe so naše gore, še krasnejše se nam zdijo morda zato , ker se razprostirajo po njih naši ljubljenci , temni orjaški gozdovi , priča zgodovine naših dedov in glasniki nekdanjih zlatih časov. A čujte! Ti gozdovi, katerim bi morali biti hvaležni, da nas čuvajo pred nalivi in viharji , padajo danes nemo pod sekiro, da se napolnijo žepi nenasitnega kapitalizma. Oj, vem! .Marsikomu se oglaša v srcu vest , da ne dela prav, ker prodaja svoje gozdove, a pisani tisočaki, medene besede in cekinasto vino kmalu udušijo tisti glas in sekira poje naprej svojo mrtvaško pesem. A prišlo bo spoznanje, vse bridko in grenko, ko bo seveda že prepozno . . .Trije ogli domačije bodo takrat že podrti in niti jok obupane žene jih več ne dvigne.

Da se popravi to, kar se je tako brezvestno zagrešilo nad našimi gozdovi, se ustanavlja nekako v nadomestilo mlekarna. V teku dveh let smo otvorili mlekarno v Plužnjah in Lazcu. V teku enega meseca se pa izvali nova mlekarna v Gorenjem Otaležu, ki so ji pa Dolenji Otaležani zelo nasprotni, za vzroke najbrž sami ne vedo, govori se pa, da radi tega ker so se za ustanovitev pobrigale "te male glave" Obeta se tudi druga nova mlekarna v Jaznah. Kmetje le tako naprej ! Zakaj v edinosti in v zadružnem delovanju je naša moč. Saj mlekarne so zelo važen činitelj v gospodarstvu našega ljudstva in morda edini vir dohodkov.

In kaj naj rečem o našem izobraževalnem prosvetnem društvu ? Vse kaže, da je zagrinjalo padlo in da so šli diletanti na počitnice. Povsod drugod se gibljejo društva , povsod diha novo življenje. A pri nas? Žal mi je, da moram z resnico v javnost. V predvojni dobi tako živahni in na društvenih prireditvah tako bogati vasi vlada danes pravo kralj „Matjaževo” spanje. Lepe, sočne pesmi: „Na planine,” „Vse belo,” „Mogočno se vzdigajo naše gore,” katere so privabile nekdaj v sicer osamljeno vas precej tujcev, so izumrle. Nema in pusta stoji gledališka dvorana, nalašč zato zgrajena in mrko gleda pred se gledališki oder čakajoč svojega junaka. Saj lansko leto smo še imeli dve prireditvi z bogatim programom, letos pa so knjigo društvenih prireditev zaprli in debelo zapečatili. Kje ste mlade čile moči, fantje in dekleta, ki ste nekdaj pod modrim vodstvom spretnega in zmožnega režiserja g. Mohora Pavšiča tako mojstrski reševali svoje vloge ? Vsaj nič več ne čujem o kaki drami razen, če si kje fantje preštejejo svoje kosti. Še celo pesem, ki je ob jasnih nedeljskih popoldnevih kipela v praznično ozračje, je utihnila, kakor utihne ptič, če mu pristrižeš peruti. In če vprašaš: »Kje ste vsi zakaj vas ni več,« ti vsak potoži: »ej trudni smo, da nas kosti bolijo.«

Viri-

 Goriška straža 14.2 1925 letnik 8 številka 13

-Mali list(Trst)20.2 1925 št.8

-Goriška straža 22.4 1925 letnik 8 številka 33

-Goriška straža 1.8 1925 št.61

-Edinost(Trst) 20.08.1925 številka 195

-Goriška straža 5.9 1925 letnik 8 številka 71

Brejčevi iz Otaleža

  Slike prispevala Katarina  Brejc, poročena Katarić iz Idrije

LESEN STOL Z NASLONJALOM 

Gre za  izdelek mojstra Franca Brejca iz Otaleža, izdelan je bil pred letom 1940. Lesen stol z naslonjalom je sestavljen iz podstavka, ki ima tri noge, in sedeža. Sedež je na podstavek pritrjen z jeklenim obročem, ki je omogočal, da je bil stol vrtljiv. Stol je bogato okrašen z rezbarijami, še posebej zadnja stran naslonjala, kjer je več motivov cvetja. Vsekakor gre za izjemen izdelek domače mizarske in rezbarske obrti. Vir-Mestni muzej Idrija

foto: Bojan Tavčar