Iz življenja naših prednikov

V dobi naših prednikov, v času  velikih in malih kmetov  , so se kazale velike razlike , še najbolj izrazite v stopnji socialnega stanja. Veliki kmet je poleg svoje domačije, kjer so bile sobe prostorne in je imela vsaka ima svojo posteljo, imel še posebno bajto za goste (gostače). Če ni bilo bajt, so goste dali v «pajštve», to so sušilnice za sadje poleg žganjekuhe, ki so jih preuredili za stanovanjske koče.

Mali kmet je tako  životaril v majhni bajti, kjer so pri nizkem standardu bila ležišča  največ na senu, saj je imela veččlanska družina ponekod samo po dve postelji.  Mali kmet je  služil velikemu kmetu od malega pa vse dokler je bil sposoben za delo.

Ženske so nosile bele rute in bele nogavice in visoke čevlje — «čizme», moški kratke hlače z barvanimi nogavicami in visoke štivale.

Kmetje so imeli živahne kupčije z ovcami in biki. Živino so so največ prodajali doma, pozneje so jo gnali na živinske sejme v Cerkno. Pri sklepanju kupčij so si segli v roke — brez mešetarjev.

V kmečkih soseskah so kmetje večkrat v letu opravljali poljska in domača dela v skupnosti, kakor pri gnojenju, košnji, žetvi, mlačvi, ličkanju koruze. Imeli so tudi skupno mero za žito, pšenico, oves, rž . Ob košnji,  so spravljali seno s senožeti v senike (svisli) in v kope. Seno so prevažali z vozicami. Po košnji so imeli  «pokošnice», «likof» , nekoliko boljšo in obilnejšo večerjo.

Njive je bilo potrebno preorati, še prej pa pognojiti .Ker ponekod do njiv ni bilo vozne poti , so morali nositi gnoj v koših. Pri oranju v bregu so uporabljali dvojni plug — «lazarco», na ravnini samo plug — «leharco», povsod drugod dvojni plug «dro» — drevo. Krompir, fižol, koruza in zelje so ob svojem času obrodili bogate sadove.

Spomladi so posejali lan, jeseni ostrigli ovce, pozimi so zavrteli kolovrate, zaropotale so statve.

Bili so vešči v obdelovanju lesa,  v izdelovanju vseh poljskih in hišnih potrebščin. Skoraj v vsaki hiši je bila nekoč mizarska ali tesarska miza, povsod je odmeval , največ v zimskem času , zvok žage, obliča , dleta. Tako so nastali izdelki domačih pridnih rok -vinkli , banjki, pinje, motči, burkle, žehtarji, solnice, marajne (omare), mize z ornamenti, zibke in postelje , tukači, trpiži, greblice, kuhalce, moštrance , rešeta, cepci, osovniki in skledovniki, živinski zvonec burovž, stojalo za uro itd.. Vsemu temu pa kot njihov glavni simbol  pleten koš za na hrbet.

V mrzlih zimskih dneh so šli vsi na krušno peč in se ob prijetni toploti pogovarjali o vseh mogočih rečeh. Otroci so radi poslušali, ko so očetje pripovedovali , kako je bilo med vojno, ki so jo preživeli na fronti , o preteklost domačih krajev in ljudi. Matere so ob klekljanju, pletenju, pripovedovale pravljice in dogodivščine, ki so vedno imele poučen nauk za življenje. Ko so prišli skupaj pravi ljudje, so vedno zapeli lepe narodne pesmi.

Poln koš v pristni domišljiji Otaležkih  hribovcev, so bili stari ljudski običaji , vreže, medicina .Uroki proti boleznim, nezgodam, ki se vsak začne z «Urečem...», zgodbe, ki so jih pripovedovali o vedomcih ali kadar divja deklica pomaga in svetuje ljudem kako naj sejejo — ravnajo, ali kako se lovci na divji jagi spremenijo v divje, ker so lovili na kvaternico.

Prehrana .v prejšnjih časih pred vojnami je ustrezala v kolikor so se bili ljudje navadili na domačo jed. Zadovoljili so se s skromno hrano .Suhe hruške in kislo mleko, zelje, sirkova, ajdova polenta, ovsen kruh in iz pšeničnih otrobov nekvašen kruh — je bila dnevna hrana. «Osemnajstkrat zelje, pa bo spet nedelja» — s tem so začeli teden. Ob košnjah so zvaljali mlince, skuhali štruklje, spekli pisane potice . Za veliko noč so jedli alelujo ,ki je napravljena iz posušenih repnih olupkov

Otroci-pastirji, in tudi odrasli vaščani, so se zbadali med seboj in tako so nastale pesmi  » zmerjavke« , pustne , o zakonskem življenju , o koscih. V pesmih je bil očiten starodaven način izražanja , ki je odražal materialno in socialno izživljanje. Šegavost pa kot tipična  poteza šaljivih pesmi. Gragarjev Tone iz Otaleža , je imel neizčrpen zaklad ljudskih pesmi in  najraje je pel  šaljive.

Godci — veseli godci, so se oglašali  na ohcetih, na koledovanju ali v domačem krogu kot vaški muzikanti  s harmoniko , škantom , s klarinetom in z basom na tri strune. Veselički iz Lazca so bili znani po vsej Cerkljanski.


Domači godci v družinah so brenkali na citre (stare, doma izdelane »švirkovnice« ali pa tovarniške — nemške citre). Včasih so jih koledniki nosili s seboj in igrali za ples. Izdelovali so  še piščalke — «pišču« , pastirji trobente iz lubja, zvitega v rog, in še »kozji rog«, signalno sredstvo za klicanje ljudi na delo, na južino.

Najstarejši inštrument, na teh koncih je bil «oprekel« (»Uaprueckel«), ki je ljudski glasbi služil pred harmoniko. V Plužnjah  je na oprekel nazadnje godel Janez Kacin.

Ples, razigran, vesel, razgiban je bil zlasti na kmetih že od starejših časov vpeljan. Hribovci so vedno radi udarjali po taktu polke- ta drabne, štajeriša, cvajšrita, šuštarske. 

Otaležki socialni demokrati »mokrači«

Socialdemokratska stranka je imela na Cerkljanskem v začetku prejšnjega stoletja, kar nekaj pristašev , ki so se socialističnih idej navzeli na svojih popotovanjih po Avstriji . Predvsem na območju takratna občine Otalež , ki je bila  prva na Goriškem, kjer se je razvila socialdemokratična misel. V svoje vrste so vabili predvsem kmete in delavce in med njih širili socialistične ideje  (V svojem programu je stranka zasledovala predvsem socialne interese delavcev ) , ki so jih predstavljali v socialističnem časopisu »Delavec« kasneje pa še  v sorodnih časopisih »Naprej « in » Rdeči prapor « .

Že proti koncu 19.stoletja so se posamezni kmetje iz Otaležkih vasi udeleževali shodov socialdemokratov v Cerknem in še posebej v Idriji, kjer je bila med rudarji  zelo razširjena socialdemokratska misel. Tako so se leta 1897  kmetje iz Lazca in Pluženj udeležili shoda v Sp.Idriji .

Glavni nasprotnik socialnih demokratov v tistih časih je bila Cerkev, ki  je večkrat opozorila na »vražje seme socializma« .Ni se  menila, ko je netila sovraštvo , da s takim bojem škoduje delavstvu nasploh , s tem pa tudi krščanskosocialno organiziranemu delavstvu. Socialnim demokratom so pripisovali brezverstvo  in jih  žigosali  s psovkami, ki so jih ohranili takratni klerikalni časopisi;» rudečkarji«, »socialnodemokratični opičarji«, »mokrači« ,» mokraške babe«.

Povračilna politika s strani socialdemokracije ( tudi Otaležkega odbora ) pa je bila prav zaradi tega najbolj uperjena prav proti klerikalnem razmišljanju in politiki, ki jo je zagovarjala cerkev. Otaležki socialdemokrati so tako goreče nasprotovali  gradnji novega " farovža"  v Otaležu in  časopisi so  bili polni polemik s takratnim vikarjem v Otaležu Vincencem Budo . V poročilih iz Otaleža je bilo vse polno  zmerljivk z ene in druge strani.


Vodilni člani Otaležkega odseka socialdemokratske stranke so bili - Ivan Vogrič iz Masor, Justin Zajec iz Pluženj, Ivan Lipužič iz Lazca , vsi pred odhodom v  v Ameriko. Ivan Vogrič je bil v Ameriki v letih 1915 -1918 predsednik SNPJ (Slovenske narodno podporne jednote) in kasneje glavni blagajnik jednote . Ivan Lipužič in Justin Zajec  pa v dvajsetih letih prejšnjega stoletja vidna člana politične organizacije Jugoslovanov v Ameriki , člana JSZ (Jugoslovanske socialistične zveze). Takratni učitelj v Otaležu Andrej Sattler , brata  Franc in Jernej Vogrič ( po vrnitvi iz Amerike),  Janez Svetlik , Peter Zajc , Ivan Čerin , Ivan Ambrožič , Ivan Brejc in Peter Bevk .

 

26.12 1902 je bil v Otaležu prvi shod socialdemokratov. Klerikalni  Primorski list je 1.1 1903 poročal -  Mislili smo, da so vsi naši rudečkarji postali že sami naprednjaki, toda motili smo se . Celi adventni čas opazovali smo neko stikanje glav , mislili smo, da le agitirajo za prihodnje občinske voliltve. A oni so se pripravljali za javni demokraški shod, ki je bil 26. t. m. pri Janezu Kozirogu. Ko smo na Sv. Štefan prišli od dopoldanske službe božje, opazili smo na neki lipi majhen listič, ki je naznanjal, da bo pri Kozirogu ob dveh urah demokraški shod. Okoli eno ure videli smo od Idrije prihajali cele trume ljudi, ki so se zbrali v imenovani gostilni. Iz radovednosti prerili smo se nekateri med zborovalcev bližino govorniške mize. Kot sklicatelj shoda se je razkril nekdo iz Plužen, katerega so tudi volili za podpredsednika. Govoril je Anton Kristan z Viča pri Ljubljani, menda tisti, ki je v Gorici snoval prekmorsko trgovino. Po njegovi  izjavi so le socijalni demokratje pravični. Ljudstvo bode brez zborov samo postave kovalo. Tajno, direktno volilno pravico imej vsak državljan obojnoga spola, ki je 20 let star. Cerkev se mora ločiti od države, šola od cerkve, vera in narodnost sta zasebni stvari, vsak veruje, kar in kakor hoče. Jezusa je imenoval zdaj juda, zdaj Nazarejca, zdaj preroka. Udrihal je po papežu, da je največji lakomnež. Narisal je olomuškega nadškofa v tako strašni podobi, da so idrijske rudečkarice in njih mladi zarod same groze zdihovali: „Uh, uh, Buh nas vari“. Napadal je tudi ljubljanskega Škofa. Nazadnje pa je začel govoriti o občinskih volitvah. Rekel je, naj volijo la tiste, ki so naprednega duha, torej naprednjake. Rudečkarji pa so bili tudi zelo radodarni, prinesli so cele zavoje “Rdečega praporja” ter ga delili. Kaporijoni rudečkarjev so obljubili, da pridejo spomladi zopet. Toda vedo naj, da nas ne najdejo nepripravljene.


11.11 1906 nov shod v Otaležu.
Idrijski časopis Naprej je poročal 18.11 1906  -" V nedeljo, 11. t. m., se je vršil v občini Otalež (županija Cerkno) jako mnogobrojno obiskan shod, ki ga je sklical sodrug Jernej Vogrič iz Loga pri Otaležu. Predsedovali so shodu sodrug Janez Svetlik (obč. svetovalec cerkljanske občine), J. Kogej in Filipič Tomaž. O političnem položaju v Avstriji je govoril obširno sodrug Anton Kristan, ki je razlagal izvir in razvoj volilne reforme ter njen pomen za javno življenje v Avstriji. Dotaknil se je tudi državnega proračuna, katerega posamezne točke je obširno in poljudno razmotrival. Govoril je o nalogah bodoče zbornice, o reformi kazenskega zakona, o reformi zakona med možem in ženo, o posledicah nedavno vsprejetega novega colninskega tarifa. Poslušalci so z velikim zanimanjem poslušali govornikova izvajanja. Dalje je govoril sodrug A. Kristan o občinskem gospodarstvu v Cerknem, o čemur je tudi prav lepo razmotrival občinski svetovalec cerkljanske občine sodrug J. Svetlik iz Pluženj. Glavno sta se oba govornika bavila z zidanjem novega farovža v Otaležu. Vsi zborovalci (sami posestniki iz Pluženj, Otaleža, Masor, Lasec in Vrhčeva) so vsprejeli enoglasno resolucijo, ki protestira proti zidanju novega župnišča v Otaležu, ker je staro še popolnoma dobro in ker ima otaleška občina veliko nujnejših potreb, katerim je treba zadostiti.
Na shod je poslalo c. kr. glavarstvo v Tolminu koncipista dr. Treota. Gospodje se boje, da bi se inače mirni Tolminci preveč ne nasesali socialno-demokratičnih idej !"

Takratni učitelj v Otaležu Andrej Sattler goreč pristaš socialdemokracije je s svojimi somišljeniki januarja leta 1907 v Otaležu ustanovil napredno bralno društvo. Društvo je delovalo po načelih socialistične misli in je bilo večkrat deležno verbalnih in besednih napadov in onemogočanje prireditev s strani takratnih klerikalnih  oblastnikov. Namen društva je bil: podajati društvenikom zabavno in poučno berilo, predavanje, zabave, veselice. Sattlerja na mestu predsednika društva leta 1908 zamenja domačin Ivan Ambrožič.

Poročilo Delavskega lista 14.2 1908 št.7. -- V nedeljo dne 9.februarja 1908  se je vršil na Travniku (obč. Otalež) v gostilni sodr. Franca Vogriča, izborno obiskan shod socialno-demokratičnih zaupnikov iz Cerkljanskega, ki je razpravljal o bližajočih so deželnozborskih volitvah. Sodr. Anton Kristan iz Idrije je poročal v pismu političnega odbora goriškega, ki naznanja dvoje kandidatur v deželni zbor in izraža željo, da bi imenovali tudi cerkljanski sodrugi enega kandidata. Po daljši razpravi se izrečejo zaupniki enoglasno za sodr. Petra Bevka posestnika iz Otaleža, kot za kandidata v splošni kuriji v goriški deželni zbor. Izrečejo tudi željo, da bi stranka kandidirala na Cerkljanskem tudi v kmečkih občinah. Zaupniki so odobrili z navdušenjem tudi kandidature sodrugov Antona Verčon in Petra Leban. Nadalje so sklenili delati na vse kriplje za socialistične kandidature.       

 

Demokratski shod v Otaležu, kot ga je videl dopisnik Primorskega lista  27.2 1908 -- Pa smo le videli soc. demokratskega kandidata med nami a žal, da smo ga le videli, slišali nismo od njega niti jedne besede. Mirno, kakor sramežljiva nevesta, je prišel za » gospodom ” Kristanom , mirno in zroč v tla je poslušal »gospodov ” govor in ravno tako mirno je zopet zapustil Otalež. Pametno od njega; mož je namreč sprevidel, da ga »gospod” le »vleče”, in najbrže je bilo to uzrok, da je opustil svoj prvotni namen , predstaviti se tudi v Cerknem .

Shodu pri Čefarinu je predsedoval Jernej na Logu, ki je, samo po sebi umevno, dal besedo g. kandidatu Bevku . . . a kaj pa! besedo je dal »gospodu” Kristanu , ki je začetka začel po svoje tolmačiti zgodovino, da smo v duhu gledali goreti gromade in teči potoke krvi, kar je vse pouzročilo srednjeveško plemstvo in duhovstvo .Polna usta hvale je seveda imel za socialno demokracijo, ki nam je dala splošno volivno pravico, a povedal ni, kako se ravno ti socijalni demokrati v Ljubljani in v Idriji bratijo vedno z najhujšimi nasprotniki volivne reforme, z liberalci. Trdil je , da edino oni so za starostno zavarovanje , a je zamolčal, kako so ravno socijalni demokrati dne 16. julija 1907 bežali iz zbornice na Dunaju, ko je Lueger predlagal 100 milijonov za starostno zavarovanje. Trdil je, da bi bilo za nas boljše, ako bi se tuja živina lahko uvaževala iz inozemstva ; meso bi bilo potem poceni. Dokazoval je, da našim hribom živinoreja nič ne nese in kaj je sklepal iz tega ? Mogoče? naj se skrbi za povzdigo živinoreje? One, zahteval je, naj se živinoreja odpravi in poslušavci so mu pritrjevali !! Ko je začel govoriti o goriških razmerah , so mu bile razmere popolnoma neznane, in niti po imenu ni poznal goriških kandidatov, katere je pa vsejedno raztrgal in razmrcvaril. Prizanesel je le kandidat učitelju s kratko opombico: »No, učitelj naj že bo!” To je seveda storil edino le z ozirom na navzočega otaležkega učitelja, ki ga je kot zvest učenec in pristaš poslušal ves zamaknjen . Po všeči mu ni bil goriški deželni volivni red, a pozabil je povedati, da se njegov ljubljenec Tuma kar nič ni potrudil, da bi g a o pravem času popravil, in da so zanj glasovali tudi liberalni poslanci. Ko je še nekaj govoril o »cukru in kofetu ” , kakor da bi to spadalo v deželni zbor, privoščil si je za ocvirek tudi nov farovž v Otaležu, » ki se zida za Budo in njegovo kuharico” ; kaj ne kako duhovito ! Pa pustimo to , a pri tej priložnosti je Kristan izustil nesramno laž, da so klerikalci sklenili naj se nov farovž zida, in njegovi backi so na to nesramnost molčali, da si so dobro vedeli in poznali vso zadevo. Kedo je torej sklenil konečno, da se farovž zida? Pri konkurenčni obravnavi 31. januarja 1907 je bilo navzočih sedem starešin, trije naši in štirje nasprotni, ki so imeli tudi predsednika komisije, tedanjega podžupana Brejca. Ti nasprotni starešini bi bili s svojo večina lahko preprečili, da bi se farovž zidal,  a mesto tega so brez ugovora sklenili in potrdili, da naj se farovž zida hitro, in da se bodo stroški krili z dokladami na izravne davke. In ta njih zavednost je bila tolika, da njih predsednik niti ni zahteval slovenskega zapisnika obravnave, ampak da so vsi brez u govora podpisali nemški zapisnik. In dva teh starešin sta Kristanovo laž poslušala, jo odobravala in s tem seveda tudi sama lagala. Sram vas bodi, ljudski sleparji, ki se poslužujete tak podlih sredstev, da dosežete svoj namen ! Ko je Kristan potem izustil, še to duhovitost, da Buda v Otaležu spoveduje, obhaja in se ljudem laže, da se vrhovno demokratsko versko glasilo glasi: »Samo da sem sit, potem naj grem že v pekel ali v nebesa ” in da je »vagal” svoje življenje, ker je prišel v Otalež, se je končal ta shod, na katerem ga je poslušalo 19 — reci devetnajst — pristašev - volilcev s kandidatom vred ! Druge nesreče ni bilo, le obžalujemo, da nam kandidat ni nič razvil svojega programa . Pa najbrže si je mislil: »Moj program sem jaz ” . Če si je tako mislil, smo s te m tudi mi zadovoljni: Njegov program je on sam!

Delavski list iz Trsta je  2.4 1909 poročal --  Politična krajna organizacija priredi v nedeljo 4. aprila ob 11 dopoldne v prostorih Ivana Brejca št. 196 zaupen shod ter vabi vse sodruge na polnoštevilno udeležbo. Naša občina je bila menda prva na Goriškem, kjer se je razvila socialnodemokratična misel. Odkar je pričel izhajati prvi slovenski socijalnodemokratični list «Delavec», ima socijalnodemokratična stranka svoje pripadnike v tej oddaljeni gorski vasi. Ko je prvič prinesel poštni sel v Otalež socijalnodemokratičnega «Delavca», ga je prinesel prav z veliko bojaznijo, češ da bi se taki listi pač ne bi smeli čitati v nobeni pošteni hiši. Kljub temu se je zanimanje za stranko živahno razvijalo in leta 1908 pri zadnjih deželnozborskih volitvah se je oddalo dne 3. marca 55 veljavnih glasov za domačega socijalnodemokratičnega kandidata. Stranka se je sedaj pravilno organizirala ter se je s 1. februarjem tudi pričel pobirati strankarski davek. Stranka šteje same odločne prepričane sodruge, tako da jih ne popiha več nobena burja. Sodrugi pridno čitajo liste in brošure in so ponosni na to, da so socijalisti, četudi v tako oddaljeni gorski vasi kot je Otalež. Delavskega Lista kolportiramo 30 izrisov, poleg tega pa še "Rdeči Prapor" in «Naprej». Prav z veseljem in zanimanjem se listi čitajo, ter se je tudi sklenilo, da zahtevajo sodrugi, da se bodo listi držali v vseh gostilnah, kamor sodrugi zahajajo. Ako bodo sodrugi vršili svoje dolžnosti kakor do sedaj, širili ideje socijalizma in nabirali novih sodrugov, nam naraste prav krepka organizacija. Le oprezno je treba izbirati pristaše! Posebno ni upati ljudem, ki se hlinijo vsaki stranki! Naprej! To nam bodi geslo.

Za volitve leta 1909 v skupini kmečkih občin na Goriškem je tudi socialnodemokratska stranka postavila svoje kandidate, in sicer za goriško okolico Anton Vrčon iz Škrilj in Andrej Perko iz Podgore, za Kras Josip Gabrovec iz Šempolaja in dr. H. Tuma iz Gorice, za Tolminsko Ivan Ambrožič iz Otaleža. in dr. H. Tuma iz Gorice.