Kmečka skrinja

 

Otalež 24, Cecilija Kranjc, pri Kramarc, pri Cilk Vir -Slovenski etnografski muzej -Teren Cerkljansko 1954

Ker je bila oprema nekdanjih kmečkih bivališč zelo skromna in ko še ni bilo omar, so bile lesene kmečke skrinje, dolga stoletja najpomembnejši del notranje kmečke opreme. V njih so shranjevali skoraj vse (posteljno perilo, lan, slovesne obleke in razne druge kose perila, orodje, poljske pridelke, živila, suho sadje ) na njih so sedeli in jih imeli celo za spanje – namesto postelje.

Še najbolj revna domačija  je imela vsaj eno leseno skrinjo , ki je stala v osrednjem bivalnem prostoru " v hiši" ali v kamri ob postelji ali na zgornji veži , starejše pa so stale na podstrešju .

Skrinje so bile večinoma poslikane in označene z letnico izdelave. Ob strani so imele tudi ročaje – pogosti so bili namreč požari in poplave, tako da so skrinje lahko hitro odnesli na varno.

Po navadi so jih izdelovali lokalni kmečki obrtniki, ki so jih okrasili predvsem s cvetlicami , oziroma svetniki, ki so bili običajno osebno povezani z lastniki in družinskimi člani in so predstavljali njihove zavetnike in v  skladu s tedanjo kulturo bivanja in tradicijo okolja , v katerem so nastale.

"Skrina" (skrinja). Lastnik Jernej Logar - "u Čeucah", Otalež 46. Vir-Slovenski etnografski muzej -Teren Cerkljansko 1954

Bile so različnih dimenzij. Nekatere so imele v notranjosti prekatne stene in predale, včasih tudi skriven predal za hrambo dragocenih predmetov, nakita , dokumentov, denarja . V manjših skrinjah so hranili drobne dragocenejše predmete, npr. šivalni pribor, listine, pisma .

Tako okrašena lesena skrinja je imela  v življenju  kmeta velik pomen . Ni predstavljala samo enega najstarejših kosov kmečkega pohištva , ki je služil za  shranjevanje vsega premoženja , ampak je bila prav tako zelo povezana s slovenskimi običaji.

Skrinja je bila eno najpomembnejših daril pri ženitvi. Nevesta, ki se je preselila na ženinov dom je prinesla v hišo veliko poslikano ženitovanjsko skrinjo, ki je bila okras voza , ki je balo vozil. V tej skrinji  je potem shranjevala poročno obleko. Bogato okrašena skrinja je poleg nevestine bale ali dote simbolno hranila tudi »zavezo« med družinama.

Ta skrinja pa je bila pogosto v kmečkih hišah v napoto in so jo pospravili na podstrešje, kjer je sčasoma velikokrat postala žrtev raznih lesnih napadalcev in uporabna le še za kurjavo. Mnogo takih skrinj pa je še sedaj na podstrešjih kmečkih hiš.

Podobno skrinjo pa so dobivala tudi dekleta, ki so se »zavezala« samostanskemu življenju

Žitna skrinja. Gor. Jazne 26, Čeferin Franc, "na Danikovž". Vir-Slovenski etnografski muzej -Teren Cerkljansko 1954

Zraven tako imenovanih ženitovanjskih skrinj  je kmet poznal še skrinje za žito in druge pridelke . Ta skrinja je po navadi stala v kašči , pri manjših hišah pa po vežah ali na podstrešju . Razlika med obema vrstama skrinj je bila vidna predvsem v izdelavi in da žitne niso bile likovno krašene.