Masore

 

Obisk samote  in zapuščenosti sveta Masor popelje v zgodovino – in pokaže trdoživost slovenskega človeka.

Masore - Zapuščena Blek
Foto-Rafael Podobnik
Vir-Idrijski razgledi 1974 št. 1/2 

 



Masore (izg. Masóre), kraj v občini Idrija, izredno strmo z gozdom poraščeno pobočje, na levem bregu Idrijce, ki se razprostira med Spodnjo Idrijo in Želinom. Krajevni leksikon Slovenije pravi, da so Masore "razsežno naselje razloženih kmetij v severnem delu Idrijskega hribovja". In še, da so "kmetije težko dostopne, do nekaterih sploh ne vodi cesta, več jih je zapuščenih". Da, prav brezupna osamljenost veje v tistih severnih rebrastih pobočjih nad Idrijco med Jelenkom in Otuško grapo. Kot bele kokoši so hiše pripete v izjemno strma pobočja, ko jih gledaš s cerkljanske strani. Mračne grape so predeljene s slemeni in ko popoldansko sonce po dolini Idrijce obsije robove, je podoba neprekosljiva. Med kmetijami vodijo stari kolovozi, iz doline je obupno daleč, čeprav so do nekaterih hiš danes že segle ceste. Še vedno pa so vsi tisti kraji svet nekega drugega časa, o katerem bi bilo prav, da kdaj vsaj premišljamo. Morda bi potem danes nekatere stvari razumeli in naredili drugače.

Masore so nastale  v času rovtarske kolonizacije v 17. stoletju, kamor so se v hudih časih zatekali ljudje pred požrešno grajsko gospodo, da jim ne bi bilo potrebno plačevati davkov. Tu so trebili goščavo za skromne domačije.

Ime kraja najverjetneje izhaja iz stare slovenske  besede mosor , ki pomeni štor. Masore - območje, kjer so po krčenju gozda ostali številni štori.

Ljudje so se včasih tu ukvarjali predvsem s kmetijstvom in živinorejo. Od leta 1900 pa do 60. let prejšnjega stoletja so si s kuhanjem oglja v oglarskih kopah pri večini kmetij poboljšali gmotni položaj  Najprej so ga prodajali v Italijo, kasneje pa v idrijski rudnik za žganje rude. Tisti , ki so si našli službo v dolini pa so večinoma bili zaposleni v rudniku v  Idriji.

Z leti so se ljudje začeli odseljevati v dolino, predvsem mladi in vse več je bilo zapuščenih kmetij , ki so z leti vse bolj propadale.


Od naselitve pa do začetka 20. stoletja je večji del Masor pripadal takratni davčni in politični občini Otalež ,kasneje občini Cerkno , ostali del pa je bil veš čas del občine Idrija. kamor  spada sedaj in je del KS Krnice-Masore. KS šteje nekaj več kot 250 prebivalcev, obsega pa dva različna kraja, Idrijske Krnice in Masore, ki se med seboj razlikujeta predvsem po geografski legi in pripadata trem župnijam (Sp. Idrija, Otalež, Jagršče).Masore so samostojno naselje šele od leta 1953.

V knjigi Logaško okrajno glavarstvo - zemljepisni in zgodovinski opis iz  leta 1889, kjer je predstavljena  Sp. Idrija je bilo zapisano , da Masore spadajo pod politično občino Ataleže (Otalež ).

 

Leta 1890 je v takratni politični občini Otalež bilo 26 hiš in 189 prebivalcev Masor. 

Skupaj so Masore štele 237 ljudi.

Popis prebivalstva Masore

Leta 1869- 238 prebivalcev

leta 1880 -229

leta1900 -278

leta 1910 -275

leta 1931 -343

leta 1948 -234

leta 1961 -148

leta 1971 -117

leta 1979 -93

leta 2002 -63

Ker so bile včasih družine veliko številčne in je bilo veliko otrok se je prvi organiziran pouk v Masorah  začel v letih 1933/34, tj. še v času italijanske okupacije in je trajal do leta 1942, ko je bil zaradi vojnih dogodkov ukinjen.

(1)V pomladnih mesecih leta  1944 je bila organizirana partizanska šola . Po podatkih šolske kronike se je začel pouk marca v leseni baraki, kriti s strešno lepenko; barako so v zadnjih letih italijanske okupacije uporabljali karabinjerji. Stala je na zemljišču Janeza Kende iz Krnic . Tu je najprej poučeval Slave Poljanšek iz Idrije, ki ga je na posredovanje pokrajinskega šolskega nadzornika Henrika Zdešarja odstopila tehnika Špik z Vojskega. Poljanšek pa je že po tednu dni moral v »Pekel«, tj. v oddelek bolnišnice Pavle zaradi zelo neprijetne bolezni aktivistov, srbečice.
Prvi učitelj na tej šoli je bil Tone Nadižar-Klemen, doma iz Čir na Gorenjskem. Klemen je ostal na tej šoli do junija 1944, tj. do znane nemške ofenzive, v kateri so Nemci skupaj s svojimi pomagači različnih narodnosti v tako imenovani očiščevalni akciji delno požgali vas, pobili nekaj domačinov. Po tem dogodkih je bilo tudi v Masorah pouka konec. Baraka, v kateri je bil pouk v spomladanskih mesecih, je lastnik zemljišča, na katerem je stala, podrl, da bi si obnovil hlev, ki so mu ga zažgali Nemci.

Zato je krajevni odbor OF za Krnice in Masore odločil, naj bo pouk ,ki se je na novo začel 7.10 1944 v stavbi, kjer je bil prej sedež komiteja SKOJ za idrijski okraj.  Hišico je zgradil v letih okupacije oficir italijanske vojske, da bi v njej bival s svojo družino. Zidana je večinoma s trdim materialom, v pritličju pa je naslonjena v breg. Šolskemu pouku so namenili prostor v nadstropju. 

Poučevala je domačinka Fanika Kacinova ki v svojih spominih na partizansko šolstvo piše: »Stavba je sicer zelo blizu ceste, ki pelje skozi Masore in to v bližini kmeta« na Prihod, »vendar je v kotlini v gozdu in kljub številnim hajkam ni bila nikoli odkrita. Zasluga za to gre predvsem prebivalcem tega kraja in tudi samim učencem, ki so skrbno čuvali tajnost šolskega prostora, tako, da celo belogardisti v bližnji postojanki v Spodnji Idriji niso nikoli zvedeli zanjo. Vedeli so sicer, da šola obstaja, niso pa jo uspeli odkriti, niti zvedeti tega, kdo v šoli poučuje. V tem šolskem letu je poučevala 31 otrok. Samo iz ene hiše v Masorah niso pošiljali otrok v šolo. Kmetije so tod zelo raztresene, razdalje med njimi velike, veliko otrok pa v tistem času ni imelo primerne obutve in obleke. Čeprav je bila pot do šole dolga, otroci niso pogosto manjkali pri pouku. Ta pot pa je bila tudi nevarna. Vsak trenutek bi se lahko otroci znašli pred sovražnimi enotami. Pouk je bil organiziran v dopoldanski in popoldanski skupini. Učili so se predvsem slovenski jezik in pravopis, brali in pisali spise in tako popravljali vplive italijanske šole. Zelo radi in veliko so peli, posebno partizanske pesmi, ki so bile tedaj na vsem osvobojenem ozemlju izredno priljubljene. Vsrkavali so vase ljubezen in občutek pripadnosti slovenskemu narodu, narodno osvobodilni boj so sprejemali kot svoj lastni boj za svobodo. Občutek povezanosti v tem kraju jim je dajala tudi zavest pripadnosti pionirski organizaciji, v katero so bili včlanjeni vsi po vrsti. Z velikim veseljem so nastopali na vaških prireditvah v sodelovanju z mladinsko organizacijo, ki je oktobra organizirala proslavo ob stoletnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča in že 13. novembra priredila miting, katerega osrednja točka je bila igrica Skrivač. Pri teh prireditvah je poleg učitelijce in ostale organizirane mladine nedvomno pomagal tudi učitelj sosednje šole Anton Likar, ki je v tem času v Masorah vodil tudi večerni tečaj za odrasle. Sploh je bil Likar kot najbližji šolski sosed v tem času Faniki neke vrste mentor, saj sta že v času letnih počitnic skupaj popisala šoloobvezne otroke in za začetek šolskega leta pripravila še vse drugo. Posebno pozornost zasluži za tiste čase uspeh, ki sta ga dosegla učitelja, in sicer, da je v kraju kot so Masore z raztresenimi domačijami, prihajalo na večerni tečaj 23 mladincev oziroma mladink kar po dvakrat na teden.(1)

Po vojni je v Masorah delovala enooddelčna šola vse do leta  1962.

Prosvetno društvo »France Prešern« Krnice-Masore je bilo ustanovljeno  leta 1946. Aktivnih, in podpornih članov je bilo 41.V  dramski sekciji jih je delalo 11. V letu 1955 so naštudirali 2 deli in priredili dve predstavi. Pogoji za delo so bili težki. Vas je raztresena in v zimskem času  so ovirale  delo slabe poti. Društvo ni imelo svojih lastnih prostorov za prireditve. Vse prosvetno delo se je odvijalo  v šoli.

Masore imajo trenutno  65 prebivalcev , površino 8,4 km2 in povprečno nadmorsko višino 827 m.

Notranjost kuhinje z ognjiščem. Lastnik pri Pavšiču, Masore 15.Vir-Slovenski etnografski muzej Zbirka Cerkljansko 1954 Avtor- Ivan Romih

Del notranjosti "hiše". Lastnik pri Pavšiču, Masore 15.

Vir-Slovenski etnografski muzej -Zbirka Cerkljansko 1954
Avtor- Ivan Romih

Imena kmetij - Bevk, Anžon, Kogej, Bende, Pavšič, Prekrajnik, Pavelč, Snoviše, Jezero, Kališe, »bajta na Kališu«, Jereb, Otušje, Peternel, Hotejne, Mlakar.

Vir- Knjiga Klanec od doma Rafael Terpin 

Vir-Knjiga Klanec od doma Rafael Terpin

Vir-Knjiga Klanec od doma Rafael Terpin

Vir-Knjiga Klanec od doma Rafael Terpin 

Vrhova Jelenk — 1107 m in Golek — 831 m.

Znamenje na Jezeru iz 19. stoletja s kipcem Marije z detetom.

Vir- (1) Idrijski razgledi 1981-83 št.1

MASORE

SESUTE DOMAČIJE, V KATERIH JE BILO ŠE PRED KRATKIM ŽIVLJENJE

Vir-Planinski vestnik 1997 letnik 97 št,9

RAFAEL TERPIN

(Del vasi, razprostrt na grebenih nad Idrijco. Levi breg reke. Od Lužnika ob Idrijci do Pirhove luknje. Od kmeta Kogeja do Mgajneta. Vse hiše povezuje skupna steza. Nad hišami najvišja vrhova Jelenk — 1107 m in Golek — 831 m.)

Lahko bi se reklo, da je dan pust. 22. marec. Koledarska pomlad ne pomeni dosti. Po dolini hladno zavija, oblačno je, masorski domovi so zadelani v meglo. Napoved je srednje dobra. Utegnilo bi se celo odgrniti. Kaj bi torej mencali!

Navižam jo po cigu mostu čez Idrijco in v breg. Pridno obiram kljuke skozi brezove gaje, z rajd se oziram k Ta leseni nogi na Lužniku. Zvrha gledano ima hiša prečudovito lego. Saj vem, da v resnici ni tako, še zdaleč ne. Vendar od zgoraj vidim, kako se reka in cesta objemajoč pleteta skozi tesen in na dolgem ovinku, kjer se reka raje stisne pod masorske strmine, si je našla svoj 386 prostor hiša. Droben kotiček med cesto in reko. Dovolj primeren kraj, da je bila v hiši dolga leta sloveča gostilna. Pri Ta leseni nogi se ni smelo preveč glasno reči, bi utegnili zameriti. Stari oče, ki ga še poznal nisem, tako daleč so njegovi časi, je menda imel še iz prve vojske leseno nogo.

Do Kogeja (Masore 4) pelje prav dobra cesta. Včasih je nekoliko mehka, drugega ji ne gre očitati. Pes je od daleč zelo glasen. Pred hišo je na robu kovka videti ostanke stare žičnice, tam, od koder se še ves zimsko opljuskani svet prepadno prevesi k reki.

Z gospodinjo na hišnem pragu vrževa tri besede in grem naprej. Pot se lahkotno poravna. Pred kratkim so podrli nekaj lesa, tudi gnoj so že razvozili. Klanec me je pošteno ogrel, srajca se mi je prilepila na hrbet in s čela se mi je prvič danes pocedilo. Pod Petelinom je treba prestopiti suho grapo, steza naredi bližnjico čez grič in se ogne dolgemu snežnemu plazu.

Tu je torej Petelin (Masore 5). Zadnji gospodar je bil cestar, precej robusten možakar. Nosil je debela očala, sploh se je obnašal kot človek, ki komaj kaj vidi okrog sebe. Zadnja leta mu je uničilo žganje, pravijo. Njegova hči še prihaja domov. Videti je, saj so komaj posajena drevesca omrežena. V gredicah bodejo ven tulipani. Štirna je videti živa, plastično vedro čaka v bližini. Hiša je tiha. Na svojem grebenčku izpod Jelenka si je zalovila svoj kovk in sedla nanj. Vodo ima, razgleda čez mero. Njivice so privezane pod hišo. Ves svet se pelje k Idrijci.

Na ometu je videti, da so staro hišo pri prenavljanju pokvarili, prenavljali pa so zadnjič verjetno še pred drugo vojno. Prej je bila streha brez klofute, potisnjena je bila nekaj nižje, razmerja so tedaj še pela eno pesem. Čelo je gotovo imelo lesen opaž, okna so bila urezana po starem redu: spodaj tri, v zatrepu dvoje večjih in dvoje manjših.

Izza hiše se steza spusti po ravnem, celo rahlo navzdol se zvije. Ob poti slutim zaraščene ali komaj še odstrte senožeti. V njihovih strminah skrito trpljenje še seže do zavesti. Bližnja grapa je glasna. V visokem gozdu jo prečkam: Anžonovo grapo. Pavličev Jože mi je povedal, da je njen izvir hudo privlačen, do njega je mogoče priti po slabi poti izpred Blekarja.

Grapa je precej vodnata, čez skale in stare snegove dere z njo vred množica glasov. Temno je. Nad stezo se je vodi v oviro postavil nekajmetrski sopot, opreden z belimi prameni mokre prasile je kar imeniten. Med razmišljanjem, kam so nekoč vodile vse steze, ki mi trenutno burijo zavest, stojim sredi ruševin Blekarjeve domačije (Masore 6). Ves greben in kovk sta hudo zaraščena. Poleti iz doline pa celo z drugega brega Idrijce ni kaj videti. Zeleno carstvo je Blekarja že požrlo.

Stanovanjsko poslopje je bilo s hlevom združeno v podolgovato stavbo. Najprej se je zrušil lesen hlev, potem še hiša. Komaj je še videti, da se je iz veže šlo v kuhinjo in da je krušna peč grela hišo in kamro hkrati. Pritlična stavba je imela na čelu le dve okni. Na kratkem grebenčku za hišo se je tiščal še nenavaden kozolec s postranivo streho na štirih zidanih stebrih. Zadnja leta je vse to utonilo v samosevcih. Šele ko se prerinem v visok gozd, je steza spet dobra in tudi za silo uhojena.

Za hišo gre steza skozi manjši smrekov gozd, vsepovsod so vrtovi razcvetelih telohov. V bližnji grapi prečkam dolg, več metrov debel plaz. V tej osoji bo gnil tja do poletja.

A grapa je suha. Steza se postavi pokonci na edini greben brez hiše. Gozd je slab, telohi, telohi. Proti naslednji grapi se pot rahlo spusti, gozd je spet star in visok. Vzdolž grape se belijo snegovi. Vode je le malo. Prehod je zložen in enostaven.

Od tod je do Ježa prav blizu. Zadnji prebivalci so bili Bajbanovi iz Cerknega. Masornikarji raje slišijo, če rečeš hiši pri Ježu, češ, da, to je star masomikarski rod! Kovk na hrbtišču izpod Jelenka je pri Ježu za spoznanje večji, recimo tako: Če sedeš sredi travnička v travo, se ti za hip zazdi ravnina kar velika. Ko vstaneš, te seveda vsa volja mine. Sadno drevje ima okrog hiše še svoj prostor, samosevci so še mladi. Za hišo pelje strma steza na Jelenk. Le kdo še gre po njej! Kdo jo je zadnji preizkusil?

Hiša je prazna od 1963. leta (Masore 7). Odprta je in močno prepihana. Podstrešje, ki je na debelo nastlano s starimi škrpeti, se sesiplje vase. V pritličju so prostori lepo prehodni in pregledni. Miza in krušna peč kar vztrajata. Hlev je že dolgo podrt.

Tudi Ježu so svoj čas na glavo poveznili klofutasto klofeto rdeče barve. Včasih je bila streha slamnata, verjetno je bila daljša in bolj strma. Razpored oken se menda ni spremenil. Prav obsežna hiša za tako majhen kraj, na kratko pomislim. Kakšnega odprtega sveta izpred bajte ni videti, a je verjetno bil. Kako naj bi sicer zapolnili še kar prostoren hlev! Moški so verjetno peharili v idrijskem rudniku. Vsakodnevne poti do Idrije in nazaj me je pošteno groza.

Vreme se je nekoliko razkadilo. Zoprna megla se je dvignila pod Jelenk, hiše je spustila iz objema. Navzdol po dolini Idrijce se je posvetilo skozi sončna okna, na drugem bregu so zablesteli v jarki svetlobi zdaj Lazeč, zdaj Plužnje, zdaj Otalež. Če bi imel čas, bi kar zijal v ta sončev ples tam čez. Spodaj in zgoraj je še naprej čemerno (čmurno, bi rekli v Idriji). Po dolini se drug za drugim vozijo pritajeni glasovi, čez Kamnik in Bevkov vrh se slini strnjena oblačnost, le tu in tam rožnato našpikana. V roke pa zebe.

Vem, tja proti Matičku (Masore 8) in Robarju (Masore 9) gre odpočito precej po ravnem. Od hiše do hiše so speljane prav sprehajalne poti.

Matiček je ves podrt. Na razvalinah se da razbrati, kateri del stavbe je bil starejši. Zadnji se je udri hlevček s šupo, pravzaprav šupico. Kamen bo še pripovedoval nekaj let. Pes na debeli verigi je že davno gagnil, šla sta tudi zgovorna mamca in njen nespametni sin. Kdaj je že bilo to!

Bila je drobna trlica v večnih škornjih in v prepasanem dežnem plašču. Neke pomladi sem jo dobil še vso revno in nataknjeno: »Ta moj sin!« je jamrala. »Lepo na ravnem sva živela, saj veš, v bajti pri Gorenjcu; a ni ta moj trapon šel kupit to masorsko revščino. In zdaj se leto za letom dajeva v tej strmini. A je kaj čudnega, če me je pozimi na poti spodneslo in me odložilo vso polomljeno šele daleč spodaj za eno bukovco!« Zelo glasna je bila. Najbrž zato, da bi višje v meji slišal tudi njen ostareli trapon. A taka je bila zmeraj.

Nekajkrat sem bil v avtobusu, ko je spodaj na Travniku vstopala. »Da Cirkna bi šla!« je povedala šoferju (na sprevodnika ni porajtala), da so slišali še vsi na Travniku. Primojduš, da se je culo gor do Matička.

Za nazaj si mislim: Prav spodbudno je sredi masorske meje govoriti s človekom, ki sploh ne ve, kaj je to zadrega.

Zavijem proti bližnjemu Robarju, sonce me previdno liže, kar na smeh mi gre. 1975. leta sem šel prvič mimo. Robarska mati je bila še pri močeh. Pust in dolgočasen sem tedaj po kratkem pozdravu šel mimo hiše, ona se me je morda malo ustrašila. Vsak s svoje strani sva se namolčala. Travniček, drevje in poti, vse je bilo čedno in čisto. Hlev je še stal, med hišo in stalo se je začela pot na Osredek (Masore 12). Na livadi je stala napol trhla majhna brunarica s prerešetano streho. Bila je lepo tesarsko delo, škoda, da se ji nisem bolj posvetil. Spomnim se tudi ob zunanji steni zloženih polen. Mati jih ni nikoli do konca pokurila.

Rob, po katerem je hiša dobila ime, je pravzaprav prepadna stena v gozdu pod hišo, vidna le iz doline. Na robu, ali nad njim, se zares na kratko odsope eden izmed masorskih grebenov.

Hiša je danes sesuta, šla je za hlevom. Umrla je, ko ji je popustila zelena slamnata streha. Bila je častivredna do konca. Njeno pravilno čelo je še videti, zapletlo se je v plesni in starem oranžu. Pušpani so podivjali, lipa se je potegnila v nebo, tepka je okostenela, medvejka pa raste in raste.

Ne na Osredek, k Bizjaku (Masore 13) sem se namenil. Steza se strmo dvigne mimo pokončne senožeti in rebrastih svisli. Skozi visok gozd se spelje, čez nekaj vod skoči. Poti nekajkrat zmanjka, odrezala jo je pretirana mokrota. Potem so tu Bizjakove pobegle senožeti, ostanki starih njiv, v vrsti rastoči bezgi in slive. Pretakniti se je treba čez ruševine podrtega doplarja. V goščavi mladih dreves cveto kmečke narcise.

Tu smo.

Na robu nekdanje velike njive je zrasla lovska preža. Poslopja so že vsa podrta: hlev, hiša in kozolec. Stoji pa še prastara brunasta kašča, ki so ji kdove kdaj prizidali kovačijo. Kovačijo je z leti pobral čas, velika streha se je podričala po bregu in na beli dan je ponovno pogledala stara lesena klet. Lovci so ji nataknili streho in jo tako ohranili. Zavetje v hudi uri.

Bizjak je ob moji poti po Masorah najvišji. Nanj me veže več spominov. Prvo je le misel: v 18. stoletju so v idrijskem rudniku odkrili več tatov živosrebrne rude, tri od njih so obsodili in obesili pri današnji Šintarji na Malem Marofu. Za enega od njih stoji zapisano, da je bil Bizjak iz Masor. Je bil iz te hiše? Je on svoj čas polnil žitne pregrade v leseni kašči? Hladno je, v roke me zebe. A glej, zdaj, ko se je megla rahlo dvignila, vidim: čez noč je tudi na Jelenku sveže zamedlo. Zato me zebe! Ko sem prvič pihal mimo Bizjaka, sem hotel le gor, ven, na greben. Videl sem žensko v njivi nad hišo in sem jo vprašal za pot. »Kako,« je rekla, »saj sem le teta.« Več nisem spravil iz nje. V hiši so mi potem vse povedati, o poti in o teti. Naj se ne brigam zanjo, so rekli, saj z njo ni vse v redu.

Ko sem pihal drugič mimo nje, sva se oba nasmehnila. Od tedaj sem pogosto razmišljal, kako hudo je moralo biti tetam in stricem na posestvu. Kako so jih odrasli in otroci vedno v nič devali! Kako samotno so umirali!

Vem, če bi od Bizjaka podaljšal navzgor, bi prisopihal na Kališe, a grem dol po lepi in nekoč vozni poti do Trpina. Voznik je speljan tekoče, čez razvejano grapo se imenitno pretolče, zazre se v strmino, kjer je videti skalnate robove nad in pod potjo — in se skobali na Trpinov grebenček. K hiši se pride zvrha. Skozi pregnano kozlišče se uzre najbolj zeleno stvar v mrzli krajini — streho. Sesedeno, vdrto, odmrlo. Kraj je prelep!

Vsa dolina plava v soncu, občutek pogansko žlahtnega napenja prsi. Kakšne steze moraš dati skozi, da se usedeš na ta mili hišni prag! Kakšni klanci ti orosijo čelo, preden najdeš ta pozabljeni kovk in njegovo sonce! Kaj bi s soncem preobremenjeni kraji? Radi bi v osojo. A ne Trpin! V novembru ima sončka mogoče za dve uri. Še malo pozneje se spočne zimska drgetajoča osoja in škiljenje v bleščeče vasi čez Idrijco. Ko se spomladi spet pokaže sonce, je praznik popoln. Trpin! Zmeraj sem bil prepričan, da se mu to tlačansko ime bolj poda kot meni.

Tu, na tem izpostavljenem kraju, se spomnim nagajivk, ki so jih na oni strani Idrijce spletli o Masornikarjih. Rekli so, da psi tod sploh ne lajajo, ker se morajo ves čas za grivo držati. Kuram nataknejo pumparice, drugače bi vsa jajca končala v reki. Fižol pa, so rekli, sadijo tako, da ga s fračo streljajo iz Jazen čez Idrijco... Danes se radi smejemo starim zgodbam, a natrpeli so se Masornikarji v svoji zgodovini. To pa. Pokopališče in župno cerkev so imeli v Otaležu na sončni strani reke, najbližja trgovina jim je bila ob Idrijci, na Travniku. Službo je včasih dajal rudnik.

Pot proti Pavšiču (Masore 15) je lepa. Onkraj šibke grapice se priključi na pot Travnik—Jezero. Cesta je kajpak le za močna terenska vozila in pešce. Alpina zdela vse klance. Pri Pavšiču je divje strmo prav vse. Vseskozi živa kmetija je res vredna občudovanja. No, boljšo cesto imajo od zgoraj. V prvi rajdi se priključi boljša in novejša od Maruškovca mimo Pavlča na Jezero (Masore 20). Ta je vsekakor speljana bolj naokoli. Po njej jo ubrišem do Jezera. Tu bo konec današnjih klancev, si rečem. Pri beli Marijini kapelici se obrnem po stezi k Pavču. Sobotna sirena tuli poldne, oglasijo se še cerkveni zvonovi.

Nebo se je nekoliko posvetilo, a sonca ni. Le navzdol proti Želinu dolina žari v močni luči.

Iz rajde nad živahnim in delavnim Pavlčem (Masore 19) jo navežem v bukov gozd. Bom že našel kakšno stezo proti Mgajnu, si rečem. Drugače bom šel kar na šus. A glej ga, a ne prihaja od zgoraj Pavlčev Jože? Seveda! Pri sosedah na Razoru je bil. Ženskama so hosto spravljali, potem sta čaj skuhali (obe čez osemdeset), malo so šnopsali in je šel dan naprej. Ne moreš cel božji dan le pehariti. Možje bil pri besedi, pa sva vrgla eno, dve. Prijazno se je zdelo sredi bukovih strmin. Pes se je neutrudno gnal.

Zdaj sem vedel, kako naprej. Navzdol! Mgajne (Masore 18) je od vseh hiš, ki sem jih danes obiskal, najnižji, a ima veliko ponuditi. Zadnja tu živeča in mrjoča ženska je že nekaj let pod grivo in poslopja so strašno propadala. Pa so se dedci spravili vkup, v dvodnevni akciji nekdanjega SLO-ja so družno prekrili streho in obvarovali hišo. Bilo je menda od sile delavno, a tudi precej družabno.

Ostalo je že šlo, klet je udrta, od hleva je ostal spodnji kamniti del in leseni vhod. V rezancu sem odkril zapis: 1875 B.S. Kozolec je strgan kot rešeto. Drevje se je zapletlo s srobotjem, povsod se je razrasel in razvejil pušpan. Izza hleva se že odpira svetal pogled proti Logu in Sivki. Cerkev na Straži je videti blizu. Idrijco skoraj vidim, njenim glasovom se ne da ubežati. Cesta je tiranska, po njej se nenehno prevaža pleh.

Med prvimi rožami in napetim popjem odvežem nahrbtnik. Malo se bom podložil, sklenem. A kaj odkrijem? Dve malici! Dve vrečki s kruhom in konzervo! E, dajze, dajze! si rečem. V leta greš kot bajte po Masorah!

Skozi pretepene krošnje, pušpan in srobot se do drobnih Mgajnetovih prostorov toči medla, še skoraj zimska luč. Dan ostaja bled. V dnu doline zeleni moja reka.


»Da Cirkna bi šla.« — »Do Cerkna bi šla.«

na šus — naravnost

pleh — avtomobili