Pravda zaradi suhih češpelj

Vir-Ameriška domovina (Cleveland) 11.3 1940 št.59

Bilo je leta 1936.

Na Cerkljanskem so izvrstno obrodile češplje. Ker je bila doba sankcij —abesinska vojna — je za živila predla trda in je bilo zaukazano strogo varčevanje. Previdni cerkljanski kmetje so zato svoje češpljeve zaklade posušili.

V novembru in decembru je nastalo na Cerkljanskem veliko povpraševanje po raznem suhem sadju. V Cerkno so prišli kupci iz Milana in Monze in so sklenili s številnimi domačimi trgovci dobavne pogodbe za velike množine posušenega sadja, zlasti češpelj. Trgovci so se potrudili in kmalu so začeli dovažati kmetje z vseh cerkljanskih pobočij kar polne vozove češpelj. Nekega lepega dne pa-joj!

Finančno poveljstvo je zaplenilo vse češplje, ki so jih trgovci natrpali po svojih skladiščih, češ, da so bile pretihotapljene iz Jugoslavije in je kupce, prodajalce in posredovalce zaradi tihotapljenja velikih množin posušenih češpelj, posušenih fig, posušenega grozdja, kave in žganja ovadilo sodišču.

 Po večletnem preiskovanju, zasliševanju, sitnarjenju in mnogih stroških je strahotna zadeva sedaj v januarju prišla končno do zaključne obravnave. Ta se je vršila pred goriškim okrožnim sodiščem in je porabila dva dneva. Na zatožni klopi je sedelo 24 krivcev, ki jih je branilo 10 odvetnikov. Obe skupini sta bili prav pestri. Velikim grosistom iz Milana in Monze so se prijateljsko pridružili zastopniki trgovskega stanu obojega spola iz Cerkna in njihovi sotrudniki in dobavitelji, med deseterico zagovornikov so pa poleg znanih imen iz Milana in Trsta vneto vršili svojo dolžnost tudi nekateri bolj skromni gospodje iz Gorice. Obe skupini je pa prevevala ena složna misel uničiti obtožbo. In to se jim je posrečilo. Z medsebojno pomočjo, z bistro in ognjevito besedo so ovrgli obtožbo o pretihotaplenju suhih češpelj in drugega blaga ter se očistili očitanih krivd 117 obtožencev je bilo popolnoma oproščenih, trije so dobili pa denarne kazni, eden 1000 lir, dva po 40 lir.

Tako je končala slavna češpljeva pravda, ki je štiri leta vznemirjala marsikaterega cerkljana in mu kratila spanec.

Lazec v času med obema vojnama

Vir-Knjiga Otalež,skoraj tisoč let znano naselje na sončni strani
Alp,med Primorsko,Notranjsko in Kranjsko.
Spomini na otroška leta Msgr. Janeza Filipiča-  23. januar 1922, Lazec pri Cerknem, † 2. februar 2000, Lokavec.



Novo leto smo začeli ob jaslicah v topli izbi, ko je bilo zunaj precej snega, tako da so ptički priletali po hrano na hišno okno, kamor smo jo jih natresli. Večjega dela pozimi ni bilo ,ker je narava počivala. Gospodarji so popravljali orodje, delali grablje, ročaje, pletli koše in berače. Otroci smo pomagali tako ,da smo garali, čistili, strgali vitr in količe. Ženske so klekljale, pletle iz domače volne nogavice, rokavice in maje. Najbolj prijetno je bilo ko smo po večerji in molitvi rožnega venca šli vsi na krušno peč in se ob prijetni toploti pogovarjali o vseh mogočih rečeh. Otroci smo radi poslušali, ko so očetje pripovedovali ,kako je bilo med vojno, ki so jo preživeli na fronti v Rusiji, Italiji ali kje drugje v Evropi. Zanimala nas je preteklost domačih krajev in ljudi. Matere so nam pripovedovale pravljice in dogodivščine, ki so vedno imele poučen nauk za življenje.
V predpustnem času so hodili koledniki, ki so z glasom harmonike prinesli običajno nekaj razvedrila v enoličnost vsakdanjega življenja. Za novo leto, za pustne dneve so fantje v vasi priredili ples.

V zimskem času so večkrat prišle šivilje, ki so popravljale stare in naredile nove obleke, včasih tudi čevljar in dokler je mogel, je prihajal tudi urar France iz Otušja, ki je popravil stenske in žepne ure, večkrat tudi mizar, kovač in obrtniki, ki so naredili veliko koristnega za celo družino in domačijo in marsikaj zanimivega pripovedovali mlajšemu rodu iz svojih življenjskih izkušenj. Brez dela ni bil niti zimski čas, ki so ga krajani koristno preživeli s popravili in obnovo. Ko so prišli skupaj pravi ljudje, so vedno zapeli lepe narodne pesmi. Prebivalci naših krajev so bili vedno skromni in nezahtevni, k čemur jih je prisilila bolj skromna hribovska narava, ki je vedno nudila najnujnejše za življenje .Zadovoljili so se s skromno hrano krompirja, zelja, koruznega močnika, žgancev; za večje praznike ali ob večjem delu je bilo tudi meso ,štruklji, ocvirkovca. Za veliko noč smo jedli alelujo, ki je napravljena iz posušenih repnih olupkov, katerim se doda druge snovi, da postane jed okusna; ta jed naj bi spominjala na hude čase, ko ljudje še za največji praznik niso imeli drugega za pod zob.


Za cvetno nedeljo smo dečki nesli k blagoslovu vivnik -butaro iz oljčnih vej, bršljana, brinja, okrašeno s trakovi, jabolki in pomarančami. Dečki in kmetje so tekmovali, kdo bo prinesel večjo, tako da so jo včasih pripeljali z vozom ali je bilo več nosačev. Enako slovesno je bilo na veliko soboto, ko smo z drevesnimi gobami šli po blagoslovljen ogenj in so dekleta nesle k blagoslovu velikonočne jedi-žegnanco v jerbasih, okrašenih z domačimi vezenimi prti. Višek so velikonočni obredi dosegli na veliko noč zjutraj, ko smo v jutranjem polmraku spremljali vstalega Zveličarja v procesiji okoli cerkve,kjer so na okrašenih grobovih gorele svečke in se je v rano jutro in v prebujajočo pomlad razlegala pesem;”Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi”
S prihajajočo pomladjo so se zeleni travniki prekrili z modrimi spominčicami, rumenimi trobenticami ter plavimi podleskami kakor v jasnih večerih modro nebo prekrijejo neštete zvezdice.
Kasneje kje so v svojih krošnjah bogato razcvetele češnje, hruške ter jablane z izredno lepim ,rdeče belim in prijetno dišečim cvetom. Z očarujočo pomladjo pa je prihajalo tudi težko, utrujajoče delo.
Njive je bilo potrebno prekopati, še prej pa pognojiti, da bi krompir, fižol, koruza in zelje ob svojem času obrodilo bogate sadove. Ker velikokrat do njiv ni bilo vozne poti, smo morali nositi gnoj v koših. Vse njive so večinoma v visečih legah, zato smo spet v oprtnikih iz spodnjega dela njive nosili prst v zgornji del, da bi vsa plodna zemlja ne odpadla na spodnji del in bi obenem nastajali še obronki. V potu svojega obraza boš jedel kruh, je zapisano na prvih straneh Svetega pisma in to se je dobesedno dogajalo, ko smo gnoj in prst nosili na lastnih plečih, da je bila zemlja ,ki je mati, res z ljubeznijo obdelana. Najtežje delo nas je čakalo poleti, ko je dan najdaljši in noč najkrajša, da je komaj zadostovala za kratek počitek .Začela se je košnje vrnice in nadaljevalo s spravilom sena v oddaljenih senožetih, v Rebrih,na Planini vrh Gore, kjer smo zaključili s pokošnico-nekoliko boljšo in obilnejšo večerjo. Najhujše je bilo okoli sv.Jakoba, ko je bila zadnja košnje sena, žetev pšenice in setev ajde, ki je prišla na požeta žitna polja.

Jeseni je njive zelo lepo okrasila cvetoča ajda, ki pa ni vedno dozorela, ker jo je prej uničila slana. Po izkopanem krompirju smo vsejali ozimno žito. Naše njive so ob ugodnem vremenu prinašale dvojni pridelek; pšenico in ajdo,ki smo ju omlatili z krišpanjem in cepci. Sadje vseh vrst nam je sladili vsakdanji trud.Prve so dozorele okusne gozdne jagode ,njim so sledile borovnice in maline. Na drevju smo od zgodnjega poletja obirali češnje, češplje, hruške in jabolka, ki so v obokanih kleteh z zemljatim tlakom zdržale do pomladi. Sadjevec,ki smo ga stisnili jeseni, je odžejal pri vsakem delu in naredil zgovorne dolge zimske večere. Za izredne priložnosti in potrebe, zlasti ob bolezni, je bilo dobrodošlo tudi žganje, ki smo ga jeseni kuhali iz slabšega sadja ali ostankov iztisnjenega sadja. Za vsako žejo med letom, zlasti še poleti ob težkem delu je zelo prav prišla voda od kuhanega sadja ali sirotka, prekuhano kislo mleko. Jeseni smo z užitkom pobirali sadove svojega truda, ki so bili včasih obilnejši, včasih pa tudi izredno skromni zaradi neprimernega vremena ali zajedalcev v zemlji sami. S krajšimi dnevi in daljšimi nočmi je tudi vreme postajalo hladnejše, tako da smo komaj čakali, da bo peč prosta,da bi se prijetno pogreli v njenem toplem naročju. Na peči je bilo potrebno posušiti sadje, orehe, koruzo in ajdo,da bi se pridelki v shrambi ne vneli ali pokvarili. Po spravilu pridelkov je bilo treba napraviti še steljo za živali in drva za družino. Preskrbljeni za zimo in življenje smo brez skrbi šli v hladnejši čas,se več zadrževali v prijetnih domovih, kjer so se ljudje zbirali ob topli peči.
V adventu smo hodili v zgodnji jutranji uri k zornicam in se tako pripravljali na najlepše domače (koline) in božične praznike ter tudi na miklavževanje.

Italijanski vojaški posadki v Otaležu in Jaznah

Kaverna v Jaznah

V Otaležu in v Jaznah sta bili od leta  1920 do razpada Italije nameščeni vojaški posadki ob mejnih straž GAF (Guardia alla frontiera).

Karabinerska postaja v Otaležu leta 1933

Leta 1933 je okupacijska italijanska oblast v vasi Otalež ,zraven šole, zgradila novo orožniško in  karabinjersko postajo.Začetki gradnje pa so  segali že v leto 1928. "Velika" slovestnost fašističnih oblasti ob otvoritvi  postaje je bila 2. junija 1933 . Ta dan je bila razvita tudi nova zastava. Na otvoritvi sta sodelovali pevski društvi iz Idrije in Cerkna, ki sta morali pripraviti program z itailijanskimi pesmimi.
V karabinjerski postaji je v začetku delovalo 5 karabinjerjev in brigadir, v postaji pa je bilo nameščenih tudi 8 obmejnih miličnikov s kaposkvadrom.
Finančne straže so hodile po vaseh, kjer so prežale predvsem nad tihotapce in politično sumljive osebe, včasih so  jim morali domačini tudi ponoči odpirati hiše, da so lahko lahko naredili "pretres" objekta z izgovorom da "nekaj" iščejo.Ker niso imeli  nikakršnega posebnega dela so stikali in hodili k kmetom v “vas.” Dostikrat so zahtevali, da so jim kuhali kavo in jih nadlegovali  z raznimi drugimi zahtevami. V nos jim je šla tudi slovenska govorica in pesem.Ujete tihotapce in politično sumljive osebe so odpeljali v karabinjersko postajo.

Orožniška in karabinjerska postaja je delovala do 9. septembra 1943,  do 26. julija 1943 tudi oddelek fašistične obmejne milice (MVSN – Milizia confinaria), medtem ko se je brigada finančnih straž iz vojašnice v Jaznah, ki je bila zgrajena na bivši Rapalski meji med državama Kraljevino Italijo in SHS, kasneje Kraljevino Jugoslavijo, odselila kmalu potem, ko so Nemci na jugoslovanski strani bivše meje postavili minska polja. Kljub temu je bilo v letih 1942/43 na področju Otaleža 141 pripadnikov italijanskih oboroženih sil.