Pred leti je mladi cerkljanski zgodovinar Sandro Oblak skrbno zbral podatke o komunistično-partizanskem nasilju za širše območje Cerkljanskega in Idrijskega ter jih objavil v knjigi Z udarno pestjo (Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 2020).
Podatke je Oblak zbiral po različnih virih, največkrat arhivskih in ustnih. Razporedil jih je po približnem kronološkem zaporedju, dodal pa še tiste, ki jih ni mogel časovno umestiti. Za nekatere umore je podatkov več, za druge manj, o tretjih pa je znan komaj kakšen namig.Podatki o partizanskih umorih na širšem območju Cerkljanskega , ki jih v knjigi Z udarno pestjo (Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 2020) objavil cerkljanski zgodovinar Sandro Oblak (Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 2020, str. 136–140).
Antona Rejca so partizani 14. februarja 1943 ubili v Šebreljskem Vrhu. Do leta 1928 je bil župan šebreljske občine (vir: Pobitim v spomin, str. 8, 9; Izjava Makuc).
Partizani so 10. julija 1943 ustrelili Rozalijo Špik z Bukovega nad Hudajužno nad Baško grapo (po domače Pušnikova). Vir. ZAL IDR 113 (KLO Bukovo), t. e. 1, a. e. 11 (Dopisi 1946), Dopis KNOO Bukovo Komisiji za upravo narodne imovine za okraja Idrija-Cerkno z dne 26. 2. 1946.
Justina Tratnika iz Lazca so po enih virih ubili 13. decembra 1943 po drugih februarja 1944. Tajnik krajevnega NOO Otalež je v dopisu nadrejenim inštancam celo zapisal, da je bil »ustreljen po krivdi druzih (ni bil izdajalec)«. Ker je občasno prihajal domov menjat perilo, so ga obtožili, da je dezerter, kar je bil dovolj tehten razlog za njegov umor. Bil je iz zavedne družine in celo partizan prvoborec v Lazcu, saj je med partizane vstopil že februarja leta 1943. Vir: ZAL IDR 114 (KLO Otalež), t. e. 1, a. e. 2, Dopis krajevnega NOO Otalež okrajnemu izvršnemu NOO Idrija-Cerkno, 30. 8. 1946; Smrtne žrtve med prebivalstvom.
Partizani so 1. aprila 1944 ubili mlado, še ne 21-letno dekle iz Planine Marijo Tušar – Hajdovo Marico, ker naj bi hodila z italijanskim oficirjem. Ko so jo prvič obiskali, so jo ostrigli, drugič pa so jo odgnali v Cerkljanski Vrh, kjer so jo posiljevali ter ubili. Njena brata sta precej časa poizvedovala, zakaj je bila ubita, vendar jima nihče ni nič povedal (izjava D. G.; Smrtne žrtve med prebivalstvom).
Anton Cigale iz Planine je bil že starejši, dosti je bil po zaporih zaradi kriminala. V prvi nemški ofenzivi je Nemcem izdal bunker s tremi terenci. Pozneje so ga partizani ubili. Vir: CM NOB, t. e. 4 (Spomini S–Ž), Spomini Marije Svetik - Marjance (zapisano leta 1964).
Kot je Sandru Oblaku povedal Jože Bavcon ml., sin rešenca iz komunističnega brezna smrti na Lajšah nad Cerknim Josipa Bavcona, so partizani pod Čeplezom ubili tudi ženo Novinca iz Kopačnice, ki je bil poveljnik tamkajšnje domobranske postojanke. Partizani so jo ubili, ko je hodila v Cerkno k prijateljici. Pri njej naj bi našli nekakšne papirje, na katere si je nekaj zapisovala. Med zadnjo nemško ofenzivo so domobranci prišli iskat njeno truplo in prisilili Lukovo Ančko iz Čepleza ter Pohajačevega Anandra iz Labinj (ki je bil pri Bočerju v Čeplezu za hlapca), da sta morala z golimi rokami izgrebsti truplo ter ga položiti v krsto. Ves čas so jima grozili, da bosta nato onadva ostala v grobu, vendar so ju nato izpustili.
NAPOLNJENI PARTIZANSKI ZAPORI V CERKNEM PO KAPITULACIJI ITALIJE
O prvih partizanskih umorih po kapitulaciji Italije na Cerkljanskem je Sandru Oblaku pripovedoval Jože Bavcon ml., sin rešenca iz komunističnega brezna smrti na Lajšah nad Cerknim Josipa Bavcona (str. 132–133). Kot prvi je bil občinski tajnik Angelo Rozzini, ubili so ga 25. septembra 1944 (Smrtne žrtve med prebivalstvom; Slovenec, 11.12 1943 ; Domoljub,15.12 1943 ), »ki je bil fašist, a do domačinov dober. Z njim je padel Rozalin Tonček, uradnik na občini, ki so ga dolžili požiga Brc (dela Cerknega) leta 1935. Zapornike, ki so jih partizani aretirali takoj po kapitulaciji Italije, so zapirali v klet stare občinske stavbe, nato tudi v stavbo bivše financarske postaje (današnji muzej). Med zaporniki je bil tudi Tine Kavčič – Juškav, ki pa je med nemškim bombardiranjem Cerknega pobegnil iz zapora, ker so se vrata zapora zaradi zračnega pritiska, ki ga je povzročila eksplozija bombe, odprla. Nekaj časa se je skrival, a pozneje ga niso več zaprli. Drugi člani družine Kavčič – Pavla, Berta in Enči (Franc) in oba starša – so bili ravno tako nekaj časa zaprti.« Bavcon se je spominjal, da je zapornikom v kleti pod nekdanjo občinsko stavbo, vedno ko je šel mimo, skozi okno dal nekaj hrane.
UMOR SESTER MOŠKAT IN ZAKONCEV KANDA
2. oktobra 1943 so po partizanskem mitingu v Cerknem aretirali sestri Slavko in Viktorijo Moškat (Karenajsovi), ki sta upravljali kavarno, skupaj z njima pa še zakonca Gabrijela in Ano Kenda (Landorjeva). Bavcon se je spominjal: »Videl sem kamion, na katerem so imeli aretirane. Ko sem šel malce naprej, je nekaj zaropotalo in zaslišal sem vpitje. Ko sem se ozrl nazaj, sem videl, da so na kamion zraven aretirancev vrgli lopate in krampe. Tekel sem domov in ko sem prišel tja, sem videl, da mati joka. 'Videla sem, ko so jih odpeljali,' je rekla. Pod Italijo so v kavarno Moškatovih zahajali italijanski oficirji in ena izmed deklet naj bi bila z enim izmed njih v zvezi. Česa drugega ju niso mogli obtožiti. Celo nasprotno: ena od deklet je hodila v kasarno, ko so financarji koga ujeli in so rabili tolmača pri zasliševanju. Nekoč je Bavconovim pripovedovala, da, ko so koga ujeli in je povedal preveč po pravici, je raje obrnila besede, 'češ da ga ne bi na mestu ustrelili'. Na ta način jih je dosti rešila. Tudi Kenda je bil italijanski uradnik. Bil je vpisan v fašistično stranko, a zgolj zato, da je lahko imel službo.« Vir: Slovenec, 11.12 1943; Domoljub,15.12 1943 .
Po pisanju Slovenca in Domoljuba naj bi pred umorom partizani aretiranim odbili željo, da bi jih obiskal duhovnik. Med jokom tako žrtev kot mnogih prebivalcev so jih nato 8. oktobra odpeljali proti Laznicam pred Cerknim do žleba za spuščanje lesa. Po žlebu so jih gnali gor v gozd in jih nato ustrelili. Vir. ZAL IDR 108 (KLO Cerkno), t. e. 12, a. e. (Spisi odseka za notranje zadeve 1945–1952), Dopis KNOO Cerkno oddelku za notranjo upravo pri okrajnem INOO Idrija Cerkno z dne 24.12 1946 ; Slovenec, 11.12 1943 ; Domoljub, 15.12 1943 ; izjava Jože Bavcon ml.
IZ ZEMLJE SO ŠTRLELE NOGE, ROKE , NAOKROG RAZMETANI ČEVLJI
Jože Bavcon ml. je povedal, da so tem času v Podlivcu oz. Volčji grapi ustrelili tudi Ivana Podobnika iz Dolenjih Novakov, ki je bil pod Italijo po poklicu cestar. Ljudje so se spominjali, da je med vojno na tistem mestu vedno gorela sveča.
Jože Bavcon ml. je podal tudi nekaj informacij o lokacijah domnevnih grobišč oz. mest umorov (str. 134). »V Lamku /gozdnata vzpetina za bivšo italijansko kasarno v Cerknem/ smo kot otroci nabirali borovnice. Tako je bilo tudi leta 1943, ko smo šli nabirat zadnjič. Je bilo kaj videti! Iz zemlje so štrlele noge, roke, naokrog razmetani čevlji ... Likvidirani so bili slabo zakopani, zato so verjetno lisice odkopale in obgrizle trupla. V kasarni so imeli po kapitulaciji Italije zaprtih ogromno ljudi (tudi od drugod) in če si se zameril stražarju, te je odpeljal in ustrelil nekje v Lamku.
Likvidirani ležijo v Cerknem tudi Pod rupo (od Cegovnice gor takoj). En grob je nekdo dolga leta po vojni na skrivaj oskrboval pri gozdarskem vrtu pod Lajšami. Žal mi ni uspelo izvedeti, ne kdo leži v grobu, ne kdo ga je oskrboval. Tudi v Čeplezu Pod greblom (pod cesto oz. pod ovinkom) je verjetno grobišče, tam, kjer pelje cesta k Mrovletu.«
PO VOJNI SO VDOVO UMORJENEGA VLAČILI PO SODIŠČU
V obdobju po kapitulaciji Italije so ubili tudi Mihaela Čufra in Antona Čelika z Bukovega (vir: Slovenec, 11.12 1943 ; Domoljub, 15.12 1943 ). Slednji je prišel domov iz italijanske vojske 27. septembra 1943. Že naslednji dan so ga aretirali, in sicer zato, ker naj bi »bil zagrizen fašist, ki je povzročil zlostavljanje in internacije treh slovenskih kmetov z Bukovega.« Na komando mesta Cerkno sta ga odgnala člana okrožnega odbora OF za baško okrožje. 29. septembra pa so ga že ustrelili v Logu pri Novakih. Za sabo je pustil ženo in tri otroke. Njegova žena Ivanka Čelik je bila prepričana, da njen mož ni zagrešil nikakršnega izdajstva, temveč je bil žrtev osebnega sovraštva oz. nasprotovanja. Da je lahko opravljal trgovski poklic, je bil vpisan v fašistično stranko, vendar ni nikomur storil nič žalega.
Zgodba je v povojnem času dobila nadaljevanje na sodišču, saj je bila Čelikova obsojena zaradi klevet, ker je enega od aktivistov, ki je njenega moža po aretaciji gnal v Cerkno, obtožila, da je kriv njegove smrti. Obsojena je bila na 15 dni prisilnega dela (brez odvzema svobode) in 1000 lir denarne kazni. Vir: ZAL IDR 237 (Okrajno sodišče v Idriji), t. e. 170 (Zaplembni spisi), a. e. Anton Čelik (Bukovo); IDR 113 (KLO Bukovo), t. e. 11, a. e. 81 (Okrajni izvršni NOO Idrija Cerkno, odsek za notranje zadeve, dopisi s KLO), Sodba Ivanki Čelik z dne 27. 2. 1947.
USTRELILI SO GA DOMA NA PEČI, VPRIČO ŽENE IN OTROK
V Dolenjih Ravnah so 20. novembra 1943 partizani ubili 54-letnega Jakoba Oblaka – Matetovega (str. 135). Nekaj dni prej je na Cerkljansko prvič vdrla nemška vojska. Ko se je nahajala v Dolenjih Ravnah, so Oblaka prisilili, da jih je vodil skozi Orehovsko grapo do Reke in Želina. Na poti so Nemci aretirali nekaj mož, med njimi tudi Alojza Štucina – Mlinarja iz Orehka, ki je bil aktivist OF. Že predhodno so Oblaka izpustili, Štucina pa odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se ni več vrnil. Na Oblaka je padel sum, da je on izdal Štucina in zato ga je prišla iskat partizanska patrulja. Ker ni hotel z njimi, so ga ustrelili kar doma na peči, vpričo žene in štirih otrok. Ob tej priložnosti so družini pokradli vso živino, razen ene krave. Vir: ZAL IDR 237 (Okrajno sodišče v Idriji), t. e. 170 (Zaplembni spisi), a. e. Jakob Oblak (Ravne); Smrtne žrtve med prebivalstvom; Prezelj, Moje Ravne, str. 214; izjava Jože Bavcon ml.
Po izjavi Jožeta Bavcona ml. so po posameznih naseljih precejšnjo veljavo pri določanju kandidatov za umor imeli terenski delavci. »Vse je bilo odvisno od terencev, ki so odločali o življenju in smrti. V Ravnah je bilo nekaj žrtev zaradi lokalnega terenca, v Zakrižu pa npr. ne. V Planini so bile tri skojevke in je bilo tudi nekaj žrtev zaradi njih.«
ZAPOR V PLANINI
Pod naslovom Zapor v Planini nad Cerknim je cerkljanski zgodovinar Sandro Oblak v knjigi Z udarno pestjo (Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 2020, str. 125–127) opisal partizansko morišče nad Cerknim. »O zaporu v Planini nad Cerknim je veliko povedala priča (imenujmo jo D. G.), ki je med vojno preživljala otroška leta v tej cerkljanski vasi. Leta 1944, ko je imel 12 let, je v Planino prispela enota VDV. Njen štab se je nastanil v Čeplezu pri Markušu. V gozdičku nad kapelico sv. Barbare je bil italijanski vojaški bunker ter lesena baraka (ki je danes ni več). Širši prostor okoli stavb je bil ograjen z bodečo žico. V stavbe je VDV zaprla večje število zapornikov, okoli 150 po številu. V glavnem so bili to civilisti, osumljeni nasprotovanja partizanskem oblastem, kritiziranja, izdajstva in podobnih političnih deliktov. Zaporniki so bili doma v glavnem z Gorenjskega. V bunkerju je bilo tudi sodišče.«
»Za 10 dni so v ta zapor zaprli tudi teto priče D. G. Hodila je namreč po sol in sladkor v Kopačnico, kjer je bilo okupirano ozemlje. Obtožena je bila, da je tja nosila tudi razno pošto.
V času zapora so partizani s teto priče D. G. ravnali lepo, vendar pa je videla, kako mučijo ostale zapornike. V nekem kotu stavbe, kjer je bil zapor, so imeli majhen prostor, kamor so jih privezali tako, da se niso mogli premikati. Na čelo jim je nato kapljala voda, dokler niso bili pripravljeni spregovoriti oz. priznati očitanih jim dejanj.
Med osebjem je bil tudi neki nemški zdravnik, ki je od Nemcev prebegnil k partizanom. Ker mu ti niso zaupali, in ker je znal tipkati, je opravljal nalogo zapisnikarja pri zaslišanjih. Ko je videl, kaj se dogaja med zaslišanji, je hotel s škarjami narediti samomor. Zabodel se je v srce, a škarje so bile prekratke, tako da je preživel. Njegova nadaljnja usoda ni znana.«
OTROCI SO ODKOPALI ŽENSKO ROKO
»Planinski otroci (med njimi tudi D. G.) so nekega dne od daleč videli neko žensko s širokim krilom, ki je nabirala drva. Sklepali so, da je to ena izmed zapornic. Čez nekaj časa je na tistem območju, kjer se je nahajala ženska, enkrat počilo. Ko so otroci kasneje šli iz radovednosti pogledat, kaj se je zgodilo, so opazili kup razkopane zemlje, na njem pa tista drva, ki jih je prej nabirala ženska. Ko so malce kopali po zemlji z vojaško lopato, so odkopali žensko roko. Ustrašili so se in odkopano hitro spet zakrili z zemljo.
Zaporniki so bili sicer v glavnem civilisti, vendar pa se D. G. spominja, da sta bila med njimi tudi dva Nemca, ki so ju partizani ujeli med Spodnjo Idrijo in Idrijo, ko sta hodila vasovat k dekletom. Ustavili so se pri domačiji Alberta Bevka iz Mrzlega Vrha, ki so mu povedali, da Nemca ženejo v Planino v zapor. Kasneje so ju ubili. Grobova naj bi bila še danes vidna in se nahajata levo od bunkerja, proti Očančevi domačiji.«
GROBIŠČA NAD PLANINO IN ČEPLEZOM
»V povojnem času je Jože Bajt, ki je bil med vojno funkcionar VDV ter očitno prisoten na tem območju, priči D. G. povedal, da so pred zadnjo nemško ofenzivo 45–50 zapornikov ubili kar v Planini nad bunkerjem (zaporom) v gozdu. Ležijo na ravnem delu v večjem skupnem grobu, ki je bil zamaskiran z listjem. Grob naj bi bil velik 2 x 4 m. Druge ujetnike naj bi skozi Cerkno peljali do Vrha Križa in jih tam ubili.
Zgodovinarju dr. Borisu Mlakarju je neki visoki funkcionar VOS-a pripovedoval, da so imeli nad Planino proti koncu vojne zaprtih 30 ljudi in da so bili kasneje vsi postreljeni. Nekaj kaznjencev naj bi bilo zaprtih v dveh italijanskih bunkerjih ter baraki. Pred nemško ofenzivo naj bi jih skozi Zakriž odgnali v Orehovsko grapo in jih ubili pri t. i. Šuštarjevem robu. Grob ni označen.«
KAKO JE VIKTOR GROHAR-KOSMATI UBIJAL LJUDI
Za konec naj iz knjige Sandra Oblaka Z udarno pestjo navedem še en primer (str. 135–136). Omenil je Viktorja Groharja, ki je bil očitno zadolžen, da je za svoje partizanske šefe ubijal ljudi. In to na kakšen način!
»V Novakih med ljudmi še tli spomin na partizanskega morilca, ki je nekaj časa opravljal službo intendanta za partizansko bolnico Franja, a je moral to opustiti, ker je bil podvržen pijači. Njegovo ime je bilo Viktor Grohar, doma pa je bil iz Podbrda /pri Sorici/. Kot prvi partizan je prišel z Gorenjske ter začel navezovati stike z aktivisti s tega območja. Njegovo partizansko ime je bilo Kosmati, in sicer zato, ker je nosil brado. Bil je večje rasti, za pasom pa je ves čas nosil sekirico ter pištolo. Že zaradi njegovega videza so se ga ljudje bali. Slovel je po umorih, ki naj bi jih opravljal kar s hladnim orožjem, večkrat pa so ga opazili, da hodi naokrog okrvavljen. Umorov pa ni opravljal na lastno pest, temveč po naročilu lokalnih aktivistov. Že 8. marca 1943 je ubil dva fanta, Štefana in Viktorja Bizjaka z domačije v Pasicah. Od njiju je bil eden gluhonem. Kasneje je pri neki domačiji v Novakih razlagal, 'da jih je s krampom in da sta imela trde glave'. Svojim žrtvam je Kosmati pogosto ukazal, naj se sklonijo in Irtu zavežejo čevelj, nakar naj bi jih on od zadaj mahnil s sekiro /izjava M. in J. P.; Čemažar, Novaki, Novačani ..., str. 96–98/.«
Najprej so ju že v hiši brutalno pretepli
O umoru dveh mladih pasiških fantih je pisal tudi Valentin Čemažar - Zdravko v knjigi Novaki, Novačani in vaznkaš skozi čas (samozaložba, Cerkno, 2009, str. 96). Poglejmo natančneje. Starši pobitih sinov Bizjak izvirajo iz Gorenjih Novakov 1, pri hiši v Pasicah: oče je bil iz Podbrda, mati Čertičarjeva iz Davče. Imela sta devet otrok, živeli so v hudi revščini. V tej družini sta bila dva mlada fanta, Štefan je bil slaboviden, mlajši Viktor je delal na kmetijah. Leta 1940 naj bi eden od sinov vaškega aktivista ukradel v gostilni večjo vsoto denarja, fanta sta to videla in povedala. Zaradi poštenega ravnanja fantov je s strani družine tatu proti družini v Pasicah nastalo veliko sovraštvo. Maščevanje je bilo kasneje glavni povod za zločinski uboj dveh nedolžnih fantov. V začetku junija 1943 se je na območju Podprviča nahajala četa partizanov z likvidatorjem Kosmatim in še z nekaj vaškimi terenci. V večernih urah so obkolili pasiško hišo, vanjo je vdrlo nekaj partizanov in brez napovedi vklenili oba omenjena fanta. Najprej so ju že v hiši brutalno pretepli, ju sezuli in bosa odgnali v temo. Ob tem so pobrali družini ves dostopni živež in vso opremo za pripravo hrane. Spotoma so iz hleva pri Brejcu vzeli in odgnali za vedno še vola.
Ko se je žrtev slonila, jo je mahnil od zadaj s sekiro
V jutranjih urah je vsa zbegana in v strahu prišla na Zg. Kurjevco pasiška mama prosit, če ji lahko odstopijo nekaj nujne opreme za kuhinjo in nekaj nujne hrane. Ker fantov naslednji dan ni bilo nazaj, je mati pri sosedu Brejcu spraševala, vendar drugega kot o ukradenem volu prejšnjega večera niso vedeli. Toda bratu gospodarja pri Brejcu, Nacetu, ni dalo miru, in je naslednji dan šel proti bližnjemu hribu Drnova na ogled, ker je domneval, da so se partizani umikali v to smer. Po ogledu terena ob vzhodni strani Drnove na vrh Janežajc, tik pred grebenov, imenovanim Pretovč, je v gozdu naleti na prvo truplo pasiškega fanta Viktorja. Ležalo je vidno na zemlji brez kakršnega koli kritja. Po temeljitem pregledu se je videlo, da na sebi ni imel nobene strelne rane, bili pa so vidni topi udarci določenega orodja. Ta najdba mu je dala slutiti, da se lahko tudi druga žrtev nahaja v bližini. Po kaki uri iskanja je našel tudi drugo žrtev, v enakem položaju in z enakimi znaki nasilja, bilo je na zahodni strani Drnove, na senožeti, last Jureža iz Labinj. Nace je nato odšel domov po orodje in oba pokopal na mestu najdbe.
»Po pripovedovanju nekaterih partizanov čete, ki so bili na kraju dogodka, je morilec pred dokončnim gnusnim dejanjem ukazal žrtvi, naj mu zaveže čevelj, ob tem, ko se je žrtev slonila, ga je mahnil od zadaj s sekiro. Po vojni sem večkrat slišal pripovedovati, kako je Kosmati vsakemu posebej ukazal njemu zavezati čevelj, on pa naj bi ga ob tem mahnil za vrat s sekiro, in ju na ta način likvidiral.«
Po hišah se je pojavljal kar z okrvavljenimi rokami
Valentin Čemažar je o Kosmatem še dodal (str. 98): »Naj še v nekaj povedih opišem že večkrat omenjenega likvidatorja Kosmatega. Kosmati naj bi bilo vojaško ime, to pa zato, ker naj bi nosil kosmato brado. Rojstno ime je bilo Viktor, pisal pa se je Grohar. Doma je bil iz Podbrda, pred vojno naj bi opravljal službo mesarja. Bil naj bi prvi partizan, ki je prišel v času vojne z gorenjske strani in začel navezovati stike z aktivisti iz tega območja. Bil je mož velike rasti, stalno kosmat, s pištolo in sekirco za pasom. Že sam pogled nanj je bil zastrašujoč, kamor je prišel, so se ga ljudje bali, noben se mu ni upal ničesar reči. Menda je zelo užival ob likvidacijah, najraje naj bi to delo opravljal ročno, po delu niti ni umival rok, saj se je po hišah pojavljal kar z okrvavljenimi rokami. K temu je treba dodati, da na svojo roko ni delal likvidacij, samo po naročilu vodstva domačih aktivistov, kjer se je nahajal.«
Ni delal drugega kot jedel in pobijal
Naj temu Oblakovemu zapisu o Kosmatem dodam še nekaj podatkov iz drugih virov. J. P. je povedal: »Kosmati je bil Viktor Grohar iz Podbrda. Med vojno je bil v okolici naše hiše. Ni delal drugega kot jedel in pobijal. Po vojni je izjavil Mravljevomu Mihu, da mu je žal samo to, da je pobil toliko otrok. Med vojno se je večinoma držal v okolici Davče, Martinj Vrha, okrog Hrvata (domačija pred Davčo). Mladina je imela večkrat sestanke pri Mravljevih. Gospodar je bil Miha. Prišel je v hišo in vsakemu pod nos pomolil pištolo, pravzaprav jo je vsakemu nameril v glavo. Nekoč je bil pri Graparju, ko so šli mimo Nemci. Stal je na 'ispi' (izba, manjša soba) in meril s pištolo. Niso ga dobili. Leta 1944 mu je oče gnal v grapo enega koštruna, da ga je zaklal in jedel. Enkrat so mu dali celega teleta. Bali smo se ga.«
Zamahnil je in glava obsojenca je šla na dvoje
F. F. je povedal: »Viktor Grohar (1911–1987) si je sam dal vzdevek Kosmati. Po vojni je bil poročen in oče dveh otrok. Zavedal se je svoje krutosti. Oče je bil Tomaž, tudi mesar. Imeli so gostilno v Podbrdu. Njegov oče je bil zelo zagrizen komunist in zato tudi zaprt. Oče je nosil knjige v staro Jugoslavijo. Živeli so pod italijansko oblastjo. Viktor je bil močan. Nekoč je zelo pretepel dva Italijana, da sta komaj preživela. Pribežal je v Jugoslavijo. Bil je mesar, izučil se je v Železnikih, pri Popču – Košmelju. Tri leta se je zadrževal pri nas. Med vojno se je zadrževal okoli Blegoša, Cerknega, Novakov. Nikoli ni bil v brigadi. Ljudje so ga 'porabili' za uboje po naročilu. Kosmati se je pojavil v hiši, pokadil cigareto, vrgel ogorek na tla in žrtvi dejal naj ga pobere. Ni bilo nujno, da si kaj storil, če komu kdo ni bil po volji, ga je poklical. Večkrat je ležal na peči, če je bila nemška patrola, se ni umaknil. Bil je dvojni. Po vojni je bil pijanček. Grizla ga je vest, posebno zaradi uboja otrok. To je sam povedal. Bil je silak. Nabojev je bilo v partizanih škoda. Zamahnil je in glava obsojenca je šla na dvoje. Partiji so se morali dokazovat, kaj so naredili, da so si pridobili točke.«
Z rovnico je Šuštarjevega Toneta udaril po glavi
A. A. je povedala: »Viktor, sin mesarja Tomaža, ki je tudi sam bil mesar; imel je partizansko ime 'Kosmati', ker je bil zelo poraščen. Sam se je hvalil, da je z rovnico (motiko) Šoštarjevega Toneta udaril po glavi. Hvalil se je, da tudi 700 kg težak vol ne bi preživel. Toda Tone je preživel. Pravil je, da je molil k angelu varuhu, da ga ne bi našli. Bil je skrit pod skalo, ko so ga iskali. Slišal je Kosmatega, ki je rekel: 'Ne more preživeti, ker sem ga tako udaril. Moramo ga najti'. Zjutraj je Tone prišel domov, mama ga je peljala v Sorico na žandarmerijo, od tam so ga poslali v Nemčijo. Po vojni je živel na Bledu. Kosmati je bil grozen. Dva mlada fanta je v Novakih ubil s furlanko (sekirico). Bali smo se ga. Ljudje so rekli: Kosmati gre.«
Tone je videl senco, ko je Kosmati dvignil roke
M. P. je povedal: »Ob uboju dveh partizanov, ki sta šla k vaščanom v vas po hrano in se najedla, se je Tone, ki je bil nasilno mobiliziran, postavil zanju. Omenjeni je želel postati duhovnik, bil je nasilno mobiliziran. Že tako so ga pazili in imeli za vohuna. Vedel je, da so ga obsodili na smrt. Poslali so ga v obravnavo višjim, v svarilo in ustrahovanje drugim. Povedal je, ko sta stopala po poti, je Kosmati šel za njim. Oblečen je bil v pelerino, pod njo je imel orodje. Tone je videl senco, ko je dvignil roke. Žrtev se je spodtaknila, padla in ni vedela ničesar več. Ko se je zavedel, se je izvlekel in rešil.«
Seznam žrtev revolucionarnega nasilja na Cerkljanskem
