Tomaž Filipič (1845–1932): Steber idrijskega delavskega gibanja in neupogljivi zagovornik rudarjev
Mladost, prihod v Idrijo in eksistenčna neodvisnost
Tomaž Filipič se je rodil 19. decembra 1845 v hriboviti vasici Lazec, v družini Jakoba Filipiča in Mice (Marije) Kacin. Že v rani mladosti ga je življenjska pot zanesla v Idrijo, kjer je utrip določalo takratno mogočno rudarjenje. Zaposlil se je v idrijskem rudniku živega srebra, kjer je s trdim delom hitro spoznal vsakdan kruha z devetimi skorjami.
Naselil se je ob slikoviti reki Idrijci, v delavskem naselju, ki se ga je oprijelo ime Amerika. Filipič pa ni bil povsem odvisen le od rudniškega zaslužka in muhavosti takratne uprave. Imel je lastno hišico in precej pripadajoče zemlje. To posest je s pomočjo otrok vzorno in pridno obdelovala njegova žena, kar je družini prinašalo pomembno samooskrbo. Ta materialna stabilnost mu je v odnosu do rudniških oblasti dajala tisto, kar je tedanjemu povprečnemu delavcu najbolj primanjkovalo – določeno mero eksistenčne neodvisnosti in osebne svobode.
Osebnostni profil: Izobražen, preudaren in neupogljiv
Čeprav je bil Filipič majhne telesne rasti, je v skupnosti izstopal z izjemno osebnostno močjo in intelektom. V mladosti se je zagnano in samostojno učil; med drugim je odlično obvladal nemški jezik, ki je bil tedaj uradni jezik oblasti in rudniške uprave. Sodobnike je navduševal s svojo nenavadno lepo, urejeno in razločno pisavo. Njegovi koncepti, zapiski in dopisi so bili sestavljeni tako premišljeno in jezikovno pravilno, da so izkazovali profil visoko šolanega človeka.
Kot govornik je bil zgovoren, a hkrati izjemno preudaren in previden. Zaradi teh vrlin je med delavci užival globoko in nesporno spoštovanje. Ko je bilo treba zastopati interese rudarjev, je nastopal neustrašno in pogumno, a nikoli lahkomiselno. Njegovo življenjsko in politično vodilo se je glasilo: »Vse po lepem, po dobrem, samo ne se ukloniti.«
Zaradi te preudarne drže je včasih naletel tudi na nerazumevanje znotraj lastnih vrst. Na sindikalnih in društvenih sejah je namreč trezno zavračal nepremišljene in radikalne zahteve vročekrvnih mladih rudarjev, saj je vedel, da bi s tem delavcem nakopal le represijo oblasti. Zaradi tega so ga nekateri mlajši tovariši občasno celo krivično dolžili, »da gre z rudnikom« (da paktira z upravo), čeprav je bilo njegovo delovanje vseskozi usmerjeno izključno v dolgoročno dobrobit delavstva.
Politično delovanje in rojstvo delavskega gibanja
Proti koncu 19. stoletja je Filipič postal eden ključnih stebrov energičnega, a taktičnega boja za pravice delavcev v Idriji in okolici. Politično se je organiziral v vrstah socialne demokracije in kot vpliven voditelj prevzel vodenje krajevne organizacije Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS) v Spodnji Idriji.
Njegovo organizacijsko delo je vrhunec doseglo 16. decembra 1906, ko je bil v Idriji med ključnimi soustanovitelji socialističnega političnega društva Naprej. To društvo je postalo epicenter naprednih idej in delavskega izobraževanja. Zgodovinski viri pričajo, da so v tistem obdobju tako rekoč vse niti nastajajočega in uveljavljajočega se idrijskega delavskega gibanja tekle prav skozi njegove roke.
Njegovo nevarnost za obstoječi družbeni red je prepoznala tudi avstrijska oblast. Dvorni svetnik Schmidt ga je ob priložnosti analiziral z izjemno natančnim in spoštljivim, a hkrati svarilnim opisom: »Najbolj nevaren, ker je trden, dober delavec, zelo ugleden, a se ne priklanja (Der gefaehrlichste, weil solid, guter Arbeiter, hochanstaendig, aber nicht zu beugen).«
Zastopstvo na državni ravni in funkcije v organizacijah
Filipičeva avtoriteta je kmalu prerasla lokalne okvirje Idrije. Konec aprila leta 1908 se je na Dunaju – kot uradni zastopnik Rudarske zadruge za Kranjsko – skupaj z uglednim delavskim aktivistom Ivanom Kokljem udeležil druge državne konference zastopnikov rudarskih zadrug celotne monarhije. Gre za dogodek izjemnega zgodovinskega pomena, saj je na tej konferenci 67 prisotnih delegatov zastopalo interese kar 125.476 rudarjev iz vseh avstrijskih dežel, Filipič pa je bil tam glas kranjskega (in s tem slovenskega) rudarstva.
Zaradi svoje sistematičnosti in poštenosti je zasedal številne ključne položaje v delavskih avtonomnih institucijah:
- Bil je v ožjem načelstvu Bratovske skladnice – zgodovinsko izjemno pomembne samoupravne ustanove za socialno, zdravstveno in invalidsko zavarovanje delavcev v rudarskih obratih.
- Deloval je kot natančen zapisnikar nadzornega odbora Splošnega konzumnega društva, ki je rudarjem zagotavljalo cenejšo oskrbo s hrano in življenjskimi potrebščinami ter jih branilo pred oderuštvom trgovcev.
- Bil je zapisnikar in načelnik glavnega odbora Rudarske zadruge II. skupine. Na tem položaju sta ga izjemno cenila tudi dolgoletni predsednik vitez plemeniti Schoeppl in tajnik Arko, ki sta v njem prepoznala neustrašno stabilnost in pravno podkovanost pri zagovarjanju delavskih pravic.
Konflikt z ministrstvom in poskus zastraševanja
Da je bil Filipič človek jasne in nepopustljive besede, dokazuje dogodek iz leta 1900. Tedanje kmetijsko (poljedelsko) ministrstvo na Dunaju je podrobno pregledovalo zapisnike konferenc rudarske zadruge in v njih naletelo na ostre besede odbornika Tomaža Filipiča. Ta je namreč uradno zapisal, »da odklanja vsakršno nadaljnjo odgovornost, če se ne ugodi delavskim zahtevam, in da naj si ministrstvo samo pripiše vse posledice, ki utegnejo nastati iz delavskega gibanja«.
Takšne besede so v obdobju strogega avstrijskega birokratizma mejele na upor. Filipič je nemudoma prejel uradni poziv, da se mora osebno zglasiti pred rudniškim ravnateljstvom v Idriji in se zagovarjati ter pojasniti, kaj natančno je mislil s temi svarilnimi besedami. Iz zgodovinske perspektive je jasno, da so vladajoči krogi s tem procesom in pritiskom poskušali zastrašiti ne le samo skrbnega in pogumnega odbornika, temveč preko njega vcepiti strah celotnemu idrijskemu delavstvu. Vendar se Filipič ni zlomil.
Slovo zgodovinske osebnosti
Tomaž Filipič je preživel burna leta prve svetovne vojne, razpad Avstro-Ogrske monarhije in prehod Idrije pod represivni italijanski fašistični režim, pred katerim pa se je umaknil v zasluženi pokoj. Dočakal je visoko starost. Umrl je v Idriji, 29. februarja 1932, v 87. letu starosti.
V zgodovino Idrije in slovenskega delavskega gibanja se je zapisal kot vzor pokončnega, izobraženega in neupogljivega narodnega buditelja ter delavskega voditelja, ki je z razumom, peresom in neustrašnim srcem tlakoval pot do socialne pravičnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar