Skrivnostno izginotje deklice

 Maruškovec 9.6 1927

Pri Maruškovcu na Cerkljanskem se je 9. junija zgodila huda nesreča, v kateri je bila žrtev 3-letna deklica Cecilia Zajc.

Okoli 13. ure se je gostinec Anton Zajc z dvema hčerkama, 4-letno Marijo in 3-letno Cecilijo, odpravil v Masore, da bi pregledal svojo njivo posejano s krompirjem.

Ko so se vračali proti domu  in prišli do brvi čez dokaj globok potok, je Marija ugotovila, da je svojo črno kapo pozabila na njivi. Očeta je prosila, naj se vrne na njivo po kapo.

Da hčerki ne bi hodili predaleč, je šel oče sam na njivo  in jima zabičal ,da ga počakata na tem mestu.

Čez nekaj minut je oče, ki se je vračal, našel le Marijo, ki mu je povedala, da se je Cecilia sama odpravila proti domu . Ko je Anton prišel domov, je videl, da se Cecilia ni vrnila. Takoj je začel iskati deklico in od neke ženske izvedel, da so Cecilijo videli na sprehodu ob reki. Iskal je hčerkico a brez uspeha.

Za pomoč je prosil vojsko, ki je opravila vse mogoče preiskave a žal o mali Ceciliji ni bilo sledu.

Pristojne oblasti so menile, da je ubožica padla v potok in jo je odnesel vrtinec.

Pet dni po skrivnostnem izginotju male deklice so karabinjerji iz Cerknega med patruljiranjem ob reki Idrijci našli truplo Cecilije v vodah reke, ki je bilo že  v napredovalem stanju razkrajanja.

Skrivnostno izginotje deklice.Vir-

Il Piccolo di Trieste del 1927-06-10

Deklica se je utopila v Idrijci. Vir- Il Piccolo di Trieste del 1927-06-15

Nacistični zločini na Cerkljanskem

Po prvi svetovni vojni je kakor ostala Primorska tudi Cerkljanska pripadla Italiji.  Tako kot drugod je tudi v našem narodu, fašizem pustil globoke rane, saj je italijanski fašistični režim nad prebivalci zahodno od rapalske meje izvajal surovo raznarodovalno politiko in jih je hotel izbrisati z zgodovinskega zemljevida. Pri tem ni izbiral sredstev. Že leta 1923 je fašistični režim prepovedal uporabo slovenščine v javnem življenju in hotel izbrisati vse, kar je bilo slovensko – šole, jezik, tisk, kulturno-prosvetna društva, občinsko upravo ter prepovedal slovenske knjige. Osebna imena in priimke so poitalijančili, prav tako vsa slovenska krajevna imena  Z Gentilejevo reformo so slovenski jezik izgnali tudi iz šol. Odpuščali so slovenske učitelje, jih preganjali in zamenjali z italijanskimi ali tistimi slovenskimi učitelji , ki so se podredili fašistični ideologiji.

Teror je v ljudeh rodil odpor.  Že leta 1942 so se pojavili prvi partizani in pred razpadom Italije so nekatere družine okusile fašistične ječe in internacijo. Množično partizanstvo se je razvilo šele po italijanskem razsulu. Organizacija OF je bila razpredena že po vseh cerkljanskih  vaseh.

Cerkljanske vasi so kljub pasivnosti in izčrpanosti bile skoraj stalno prehrambni vir naših brigad. Posebno se je ljudem priljubila Vojkova brigada; razumljivo, saj so jo sestavljali v glavnem borci iz cerkljanske in idrijske občine.

Nemške posadke v bližini so se vse pogosteje divje zaganjale v osvobojeno ozemlje na Cerkljanskem. Gorele so vasi in domačije; nekatere celo po večkrat. Najhujši je bil krvni davek. Otalež in sosednje vasi so dale za svobodo 52 življenj, 50 borcev od drugod pa je padlo na tem ozemlju. Žrtvam v krvi in blagu lahko prištejemo še vse trpljenje, ves strah in vse solze , ki nikjer niso zapisane.

O zavednosti teh vasi priča podatek, da je samo iz Lazca, ki ima 42 hišnih številk do kapitulacije Italije stopilo v partizane 19 moških in 5 žensk, po razpadu Italije pa še 17 moških in 6 žensk.

Ob divjanju nacističnih okupatorjev so gorele številne vasi na Cerkljanskem. Ognjeni ples, ki se je začel že jeseni leta 1943 je svoj vrh, ne pa tudi konec, dosegel v tako imenovani nemški »požigalski« ofenzivi junija 1944. Najhuje je bilo v času sovražnih ofenziv: oktober, november 1943, marec, april 1944, junij 1944, ki niso bile naperjene le proti partizanski vojski, ampak še posebej proti civilnemu prebivalstvu. Z ropi, požigi in umori so ga hoteli prestrašiti in onemogočiti njegovo pomoč partizanskim enotam. Veliko zajetih civilistov je bilo odpeljanih v taborišča.

Nemška letala so 12. oktobra 1943 bombardirala Novake, Porušili so cerkev ,župnišče in 3 domačije z gospodarskimi poslopji . Bila je tudi ena žrtev. 31. oktobra je sledilo prvo bombardiranje Cerknega, Bilo je pet žrtev ,med njimi tudi 3 otroci, poškodovanih je bilo 6 hiš, od katerih je ena povsem zgorela. v novembrski ofenzivi so zopet goreli Novaki, prizadetih 5 domačij, požgani 2 hiši in 7 gospodarskih poslopij, Poče so bile požgane 23. novembra. Zgorelo je 21 hiš in prav toliko gospodarskih poslopij. Zajeti so bili tudi štirje partizani domačini ,ki so bili odpeljani v internacijo v Dachau.(6)

SS Karstjäger  na poti iz Reke v Cerkno 30.1 1944 Vir-

Karstjäger: Guerilla and anti guerrilla in Ozah 2009

Marca 1944 so zopet nad Cerkljansko prihrumela sovražnikova letala in bombardirala vasi Cerkno, Otalež in Novake. V Novakih so 17.marca zgorele tri hiše in štiri gospodarska poslopja. Naslednji dan je bilo že drugič z letali napadeno Cerkno in potem še enkrat 21.marca.Porušenih je bilo 56 hiš, delno 19 hiš in 26 gospodarskih poslopij. Med civilisti je bila tudi ena žrtev. Ob bombardiranju Cerknega so obstreljevali tudi Ravne(pogorelo 8 hiš in 9 gospodarskih poslopij), Zakriž (pogoreli 2 hiši in 2 hleva)in Podlanišče(pogorela 4 gospodarska poslopja). Istega leta je gorel Otalež. Zgorelo je 8 hiš in 18 gospodarskih poslopij. V aprilu so znova ropali, morili in požigali v Cerknem, Novakih, Cerkljanskem vrhu, Labinjah, Planini, Zakrižu, Trebenčah in Gorjah V Cerkljanskem vrhu so zažgali 3 hiše, odpeljali veliko živine in umorili enega  moškega. V Zakrižu so vse vaščane strpali v cerkev z grožnjo da jo bojo zažgali Medtem so izropali vse domačije. V Gorjah so 17.aprila požgali 5 hiš in 15 različnih gospodarskih poslopij .Vaščane so nagnali pred mlekarno, kjer so jih zasliševali in mučili. Umorili so štiri borce in tri domačine ,med njimi dva starčka med 70. in 80. letom starosti.

Dne 6. junija 1944 je prišla XXXI. divizija NOV in POJ na Cerkljansko. Brigade so se razmestile na važnejših višinah, štab pa se je nastanil v Šebreljah v novi hiši »Pri Jemaču« ,severno od Šebrelj se je nahajal 1.bataljon Vojkove brigade v vasi pa enote topništva. Kazalo je, da bo vsaj nekaj dni mir in se bodo borci malo odpočili od neprestanih pokretov in akcij. Pa ni bilo tako. Cerkljanska dolina z važno prometno cesto Most na Soči — Idrija — Logatec — Ljubljana in železnico Gorica — Sv. Lucija—Podbrdo na drugi strani Šentviškogorske planote, sta bili za nacifašističnega okupatorja preveč važni, da bi mimo gledal razvoj in vedno večjo rast in moč IX. Primorskega korpusa in pomoč, ki jo je večina prebivalstva nudila partizanski vojski.7. junija 1944 so na Nemce, katerih kolona je šla globoko spodaj po cesti od Idrije proti Luciji, iz Šebrelj s položajev pri cerkvici sv. Ivana streljali iz zasede partizani Vojkove brigade. Nemci naj bi imeli kar 20 mrtvih. Nemci so se prišli maščevat.

Sovražnik je zasnoval uničevalni načrt za udar na središče osvobojenega ozemlja — Cerkljansko. Prodirali so iz treh smeri. III. bataljon 15. SS policijskega polka iz Trsta z približno 500 vojaki iz Baške grape skozi Bukovo, SS bataljon za obrambo Krasa iz Gradiške z 500 vojaki iz Škofje loke in bataljon planinskih lovcev iz Idrije (bataljon 139. polka planinskih lovcev 188. rezervne gorske divizije) iz Idrije z 460 vojaki. Z njimi so bili tudi italijanski vojaki, bersaljeri in španski prostovoljci, vendar v manjšem številu. Enote je imele s seboj tolmače, ki so govorili slovensko, med njimi tudi nekaj Slovencev iz avstrijske Koroške in domobrancev. V načrtu je bilo predvideno uničenje vasi, ki so mejile na cesto v Idrijski dolini. Partizanske enote, ki so se nahajale na osvobojenem ozemlju so začasno zaustavile prodiranje sovražnika in omogočile pravočasen umik ogrožene glavnine, ki je bila obkoljena. Prebivalci so prestrašeni opazovali premikanje in spraševali »Zakaj nas puščate same? «Razumljivo. Čutili so se varne le takrat, ko so bili po vaseh partizani.

Vir- Tone Ferenc Satan, njegovo delo in smrt 1979

 

Ohranjeni sta  poročili bataljona planinskih lovcev iz Idrije, ki ni imel glavnih bojev, in poročilo vodje propagandne akcijske enote iz Gorice, esesovskega podoficirja Fischerja, k ije bil od 5. do 16. junija 1944 dodeljen III. bataljonu 15. SS policijskega polka. Fischer je poročal: "Akcija je bila na območju Sv. Lucije, Grahovega, Bukovega, v dolini Idrijce in v obrobnih gorskih vaseh črnem vrhu, Colu in na črti od Ajdovščine do Gorice. Največje banditsko območje je bilo na črti od Bukovega do Idrije. Na tem območju je prišlo do nekaterih bojev, posebno močno so banditi branili postojanko Sv. Ivan, ki je bila opremljena z dobrimi položaji, vendar so se banditi umaknili, ko jih je napadel bataljon za obrambo Krasa. Prebivalci krajev od Bukovega do Idrije so bili večinoma z ženami pri banditih ali pa sojih podpirali tisti, ki so ostali. Kraji Reka, Sv. Ivan, Želin, Plužnje, Otalež in vmes ležeče gorske kmetije so bile večinoma požgane in majhno število še preostalega za delo zmožnega prebivalstva odpeljano za delovno akcijo. Za te kraje nismo pripravili naše propagande, smo pa po krajih in gorah razdeljevali letak in izjave o amnestiji. (...) Uspeh pri policijskem bataljonu je bilo 5 prebežnikov z amnestijo. Prišli so iz Vojkove brigade in sojih banditi 26. 5. 44 prisilno rekrutirali na Bledu. Po (njihovih) izjavah naj bi Vojkova brigada imela od 700 do 800 mož in bila oborožena z lahkim in težkim pehotnim orožjem."(1)

Iz tega poročila lahko vsaj nekaj zvemo o okupatorjevem divjanju v krajih ob reki Idrijci. Poročilo bataljona planinskih lovcev pove manj. Takole pravi za čas od 9. do 12. junija. "Za 9. 6. je dobil bat. nalogo, da z ogledniškimi patruljami, sposobnimi za boj, prodira desno od Idrijce s črte Ledine, kota 720 proti Otaležu-Plužnjam-Lazcu in levo od Idrijce s črte Spodnja Idrija-Masore-Pisanca proti Jagrščam južno od Šebrelj-Trebuše. Bataljonsko bojno mesto Spodnja Idrija. Okrog 11.00 ure premestitev v Bazovnik. Izid ogledništva v dnevu: Masore (kvadrat MZ 9), koto 1107 (MZ 6), Likar, koto 1016 (MZ 4) ima zasedene sovražnik. Enega bandita smo ujeli, zaplenili smo eno lahko strojnico. V neki kmečki hiši smo odkrili skladišče streliva, gospodarsko poslopje smo zažgali. Dva voda 2. čete smo poslali v Otalež, da bi dobila zvezo z bataljonom za obrambo Krasa. Dne 10. 6. okrepljena ogledniška dejavnost na tehle točkah: Grapar (NZ 7), Na jezeru (MZ 3), kota 1055 (MZ 9 b), kota 593 (MZ 5 b) in Pisanca (LZ 6) brez stika s sovražnikom. Akcija dne 11. 6. desno od Idrijce, Otalež-Bevk, levo od Idrijce Masore (MZ 6), Sevnica (MZ 6), brez stika s sovražnikom. Pripeljali so tri ujetnike in zaplenili lahko strojnico, 2 puški in 2 zaboja streliva."(2)

Vir-Gradnikova brigada / Stanko Petelin 1966

 

Osmega junija 1944 zjutraj so se večji oddelki elitnih SS-ovcev in domobrancev pojavili na vseh prehodih Cerkljanske doline, kjer so iskali partizanske enote po vsej Cerkljanski, na desni strani Idrijce pa začeli uterjevati svoje položaje v vaseh Jazne, Otalež, Plužnje in Lazec . Na Želinu so kopali jarke in gradili začasne bunkerje. Drugi dan, 9. junija, so bili SS- ovci, fašisti in domobranci popolni gospodarji imetja in življenj številnih cerkljanskih vasi. Gorelo je devet vasi – Jagršče, Šebrelje, Reka, Lazec, Straža, Idrijske Krnice, Masore, Otalež in Plužnje. Povsod so kruto terorizirali prebivalstvo, od otrok do starcev, in zagrešili vrsto strašnih grozodejstev.

Ljudje so ostali golih rok, brez sredstev za preživljanje, brez obleke, orodja in strehe nad glavo. Dim požganih vasi je tri dni ležal nad Idrijco, da je ni moglo obsijati sonce. Ko se je dim končno razkadil, je

sonce obsijalo grozotno sliko: sredi najbujnejše poletne rasti, sredi zelenih travnikov in sadovnjakov, je bilo šest velikih črnih lis z razvalinami hiš in gospodarskih poslopij ter ožganega drevja.(11)

V Jagrščah je 9.junija pred vdorom Nemcev  z umikajočimi se partizani bežalo tudi prebivalstvo, predvsem moški. Takoj ob svojem prihodu so zažgali hišo na Burji, kjer je bila naša zaseda, se raztepli po hišah, kjer so mrzlično stikali za plenom in šli tudi po ključ od cerkve. Tu so pokradli vse sveče (14 velikih po 1 m dolgih in 16 malih), razbili nabiralnik in pobrali denar, s silo odprli tabernakelj, prevrnili ciborij, raztresli po oltarju hostije in pustili na njih belogardistično brošuro "200 vprašanj" (ki jo je pozneje odnesel s seboj nek tovariš iz brigade). Pri stranskih oltarjih se je našla osmojena slama, po čemer je soditi, da so hoteli cerkev zažgati, kar pa jim zaradi naglice, v kateri so previhrali vas, ni uspelo. V sami vasi so požgali 16 poslopij, z okolico vred pa 23. Zgorela je tudi živina, ki se ni dala rešiti (5 krav in junček), nekaj, in sicer 2 kravi, 2 junčka, 2 osla, 1 ovco in 6 prašičev, pa so pobrali. Odpeljali niso nikogar, pač pa so usmrtili dva moška, in to 65- letnega Tušar Antona in 35 let starega Tušar Jožeta. Antona so ljudje našli naslednje jutro, tj. v soboto, na klancu pred Šebreljami. Imel je na obeh rokah polomljene prste in sledove udarcev na glavi, poleg njega pa je ležal debel kol. Jožeta pa je zatekel na poti vojak, ki gaje pahnil in nato ustrelil vpričo matere in sestre. Po vsem tem so odvihrali dalje proti Šebreljam. V enem je neka žena (Lapanje Ana) spoznala Skvarčo Antona, po domače Suščevega iz Šebrelj, in sicer iz Dolenje vasi. Imel je svetle hlače in jopič iz šotorskega krila. (3)

Isti dan so v Šebrelje prišli iz dveh smeri dve skupini nemških vojakov. Tu so se pojavili okrog 5. ure popoldne. Takoj so požgali hišo "pri Frjanu", kjer so naši nudili zadnji odpor, in stoge, kjer je bila imela izpostava ONZ spravljene svoje konje. Vse, kar je moglo, je bilo zbežalo in se poskrilo pred njimi. Kogar pa so ob svojem prihodu še zalotili na prostem, so streljali nanj. Tako so ustrelili neko ženo (Julko Cmilogarjevo), k ije stekla, da bi še rešila pred njimi slanino iz neke druge hiše, njenega moža (Franca Črnilogarja, starega 52 let), ki ga je gnala iz gozda skrb domov, in 75 letnega gluhega starca (Janeza Hvalo), ki se je vračal z dela v gozdu. Zadnjega so kar pokosili z mitraljezom, dočim so prejšnjega (Črnilogarja) očividno še poprej nečloveško mučili, kajti imel je polomljeni obe nogi in desno ramo. Krenili so v župnišče po mladega župnika in ga odvedli hkrati s šestimi drugimi moškimi, ki so jih polovili (od katerih pa so jim trije spet ušli). Drugi so se raztepli po vasi. Pričel se je pravcati lov na kure, ki so jim kar odtrgali glave, spravili so se nad prašiče, ki so jih jadrno poklali, vdrli v hiše in planili po vsem, kar jim je prišlo pod roke - od živeža (niti mleka v pinah niso pustili) do perila, obleke, obutve, zlatnine in denarja. Kar niso dobili zlahka, so vzeli s silo. V škrinje, ki so bile zaklenjene, in v omare so kar vlomili. Pri tem so na razne načine ustrahovali Ljudi. Grozili so jim s strelom ali bajonetom. Tako je neki ženi velel vojak, da mu v petih minutah vlovi kokoš, ker jo bo sicer ustrelil. Na ukaz so jim morali tudi ponekod kuhati. Po vseh hišah so priredili pravcate pojedine. Kuhali so si, cvrli in pekli vso noč. Slanino, ki je niso mogli pojesti, so zrezali in razmetali. V treh primerih so domači tudi komaj rešili dekleta pred njihovo pohoto. Tako so neko 16-letno dekle starši zadnji hip potegnili banditu s postelje. Drugo jutro so nekako ob 9. uri na povelje, ki so čakali nanj, zažgali vas. Prva je bila na vrsti hiša našega aktivista (načelnika gospodarske komisije), ki je bil z vso družino ubežal. Zakurili so s slamo, ki so jo prejšnji večer nanosili v hiše za ležišča. Nato so hiše zastražili, da jih domačini ne bi mogli gasiti, pri tem pa ustrahovali ljudi in streljali nanje. Ustrelili so od rojstva slepega starčka, znanega harmonikarja Andrejčka z Oblakovega vrha, ki je hotel uteči nevarnosti, 83-letnega starčka (Franca Božiča - po domače Tišlerja), ki je hotel odvezati kravo, da bi jo rešil iz bližine ognja, ter še nekega moškega (Jožeta Grošlja, starega 55 let), ki so ga našli v hiši zoglenelega. Sodijo, da je skočil nazaj v hišo, da bi zadnji hip še nekaj rešil, a g aje pri tem zadela krogla. Ko so ljudje bežali iz hiš, so jih pretipavali in jim vzeli še oni denar, ki bi ga bili rešili pred požarom. Ko je bila vsa vas v plamenu, so se umaknili, a pri tem še kar streljali venomer. Kot žrtev je padel tudi 63 let stari Andrej Vončina, za katerega pa ne vemo; kdaj in kako. Prišli so v vas s seznamom, s katerim so spraševali po hišah in ljudeh. Požigali pa so potem kar od kraja, le očitim našim nasprotnikom niso prizadejali škode. Zažgali so tudi cerkev, ki pa od zunaj ni videti močno poškodovana, ker je škoda večja v notranjosti. Nastanek požara razlagajo na več načinov. Eni trde, da so Nemci polili zvonik z bencinom in nato zažgali z raketami, drugi pa, in v to možnost veruje predvsem stari župnik, da so požar povzročili ogorki sosednega kozolca, od katerih so se vnele lesene line z zvoniku. Od glavnega oltarja ni ostalo drugega kot goli kamen. Prav tako od orgel ni sledu. Popolnoma je zgorela tudi prižnica, dočim so klopi skoraj docela nepoškodovane.(4)

Reka je bila ob glavni cesti, zato so med 7 in 12.junijem nemške enote večkrat prišle mimo . V tem času je bila vas požgana. Zgorelo je 8 hiš in 14 gospodarskih poslopij. Ubiti so bili trije domačini. V kroniki vasi Reka je zapisano- Ta dan nam pač ostane v neizbrisnem spominu. Kakor jata črnih vran ki naznanja nesrečo so popoldne polnili našo vas Italijanski črnosrajčniki, pomešani z nemškimi črnosrajčniki. Divjali so iz hriba v hrib, pretaknili kleti, ropali ,ponoči pa pekli in cvrli ter polnili svoje nenasitne želodce. Nastopil je 10.junij. Že v jutru smo z grozo opazili oblake dima, ki so se valili iz Šebrelj. Ali nas čaka ista usoda? Nismo se varali v temni slutnji. V pol ure mora vse ljudstvo iz vasi. Tako je glasil ukaz brezsrčnega komandanta. Molče brez ugovora smo sledili ukazu. Samo obupana mati udova zdrkne na kolena pred trinogom ,a surovo jo zapodi proč, kot je zmožen le človek brez srca. Stisnili smo pesti, hiteli, da si rešimo vsaj življenje in proč od teh zveri, ki ne poznajo usmiljenja. Šele na ovinku se ustavimo in že ugledamo prve plamene ognja , ki se silovito širi in uničuje naše drage domove . Ko utihne zadnje hrumenje motorjev , pohitimo nazaj proti pogorišču ,a rešiti je bilo mogoče samo še par hiš, vse drugo je bilo uničeno in požgano. (7)


Na Straži je gorelo 10.junija. Zgorelo je 6 hiš in 13 gospodarskih poslopij. V internacijo je bilo odvedenih 7 deklet.
Med 7 in 15.junijem so divjali tudi v Masorah in Krnicah .Enajstega junija so tam pripadniki bataljona ” Heine ” ujeli tri borce Vojkove brigade, ki so se v megli izgubili. Nemški vojaki so ujete partizane izročili policijskemu bataljonu SS za obrambo Krasa. Enega izmed ujetnikov takrat zaradi mladoletnosti niso ubili, druga dva pa so mučili, jima iztaknili oči in nato obglavili . Ubita sta bila tudi dva domačina. (8)

Izjava Slavice Tušar, roj. 9. 10. 1918 : Bilo je začetkom junija 1944 na nedeljo popoldne, bilo je deževno vreme. Isti dan so Nemci in Italijani in naši izdajalci požigali v Šebreljah. Nekako med drugo in tretjo uro popoldne so prišli k naši hiši, bilo jih je zelo mnogo. Manjša skupina je pripeljala 3 partizane v vežo, jaz sem bila z mamo v kuhinji, iz katere so v vežo zasteklena vrata, da se vse vidi skoznje. Eden partizan je bil čisto mlad, imel je 16 ali 17 let, in sem slišala, da je kapitan rekel ostalim po italijansko, da bodo tega mlajšega pustili, da ga bodo peljali v Idrijo. Ostala dva pa sta bila stara ca. 40 let. Poznala nisem nobenega. Kapitan je na fotografiji označen s križcem, prišel je k nama v kuhinjo, pa zopet kmalu šel v vežo, oziroma v hišo. Med tem so ostali v veži starejša dva partizana tolkli s pestmi in so nekaj govorili po nemško. Tolkli so ju po obrazu in brcali z nogami. Partizana sta stala ob zidu, onega mlajšega so že preje odgnali ven. Pretepali so ju gotovo dobro uro, v veži kakih 10 minut, potem pa v hiši, slišala sem stokanje in udarce. Nazadnje so ju postavili zopet v veži ob zid. Nato je prišel nekdo v nemški uniformi, imel je neko šaržo, pa ne vem kakšno, v kuhinjo in je po italijansko vprašal za nož. K oje zagledal na mizi nožičko, tj. špičast žepni nožek, ga je kar vzel, pri tem je mene vprašal po italijansko, zakaj ne pristopimo k domobrancem. Jaz sem molčala. Ko je odšel iz kuhinje, sem pogledala za njim skozi šipe v vratih in videla, da je isti najprej s pestjo udaril starejšega partizana po sencih, oba sta dvignila roke k obrazu in stokala "o jej", bila sta kar sključena. Potem pa sta se zravnala in povesila roke, ker jima je tako ukazal kapitan, ki je stal zraven. Videla sem, da jima je nato oni, k ije prišel po nož, z nožem vrezal v oči, partizana sta samo stokala. Vsakokrat ko je dregnil starejšega, je rekel po italijansko "Adesso vedi Inglesi, adesso vedi Russo, adesso vedi Americano." Drezal je večkrat. Nato je oslepil na isti način še mlajšega, pri tem pa nisem slišala ničesar. Takrat je bilo v kuhinji že polno sovražnikovih vojakov, vrata v vežo so bila odprta. Ti v kuhinji in oni v veži so med zadnjim mučenjem delali velik hrum, ker so govorili vse vprek in sicer nemško, italijansko in slovensko in se smejali, ko je dotični mučitelj oslepel partizana ter tolkli s pestmi po mizi. Govorili so med drugim, kakor sem slišala po slovensko: "Bandite ven", tj., da jih je treba uničiti. Takoj po oslepitvi so odgnali partizana ven iz veže, tako da sojih držali pri nadlahti za obleko. Eden njiju je rekel, da ne more hoditi, da ga noga boli, a so se mu le smejali in ju brcali. Gnali so ju mimo hleva. Eden njiju je padel, pa so ga brcali toliko časa, daje sam vstal. Ko sojih odgnali ven, sem šla v gornjo sobo in gledala skozi okno. Mama je hotela pogledati skozi vežna vrata za njimi, pa jo je eden zavrnil po slovensko: "Kaj boste gledala, ne boste mogla vsega videti, ker ste premajhna." Jaz pa sem dobro videla, kako so ju imeli onstran hleva v svoji sredi in brcali ter tepli z nekim polenom. Nekdo iz njihove družbe je igral pri tem na harmoniko. Tam so ju tako mučili kakih 10 minut, potem pa so ju odvlekli k štoru, kamor se pa iz okna, kjer sem bila, ne vidi. Čez kratek čas jih je nekaj priteklo v hišo po mizo, katero so postavili v bližini štora in, kot smo videli kasneje, položili nanjo obe glavi. Kmalu potem so vsi skupaj odšli naprej, jaz sem pa s svojo sestrično Fani Kacin šla k mizi pogledat. Videla sem na mizi obe odsekani glavi, stoječi na vratovih, in sicer je bila na eni strani temnoplava titovka, drugi pa je imel v ustih cigareto. Zraven glav na robu mize je bil pritrjen listek s slovenskim napisom: "Srčen pozdrav! mož v zeleni jopici." Ta listek je vzel kasneje Lapajne Janez, komandir v Vojkovi brigadi. Oči, oziroma veke so bile zaprte. Trupli sta ležali pod gričem, kjer je štor, na cesti. Videlo seje, da so ju mučitelji vrgli dol. Kakor sta padli, oziroma se zvalili, tako sta obležali. Vse smo pustili na mestu nedotaknjeno. Naslednji dan so prišli terenci in sicer Magajne Janez in Kacin Franc ter Carl Franc, ki so oskrbeli pokop. Mizo, na kateri sta bili glavi, smo zažgali. Glede vojakov še dodam, da so bili po njih lastni izjavi SS-ovci iz Gradiške, da so imeli s seboj mnogo konj in so bili mešane narodnosti, kakor sem omenila že zgoraj. Glede sekire izpovem, da so kasneje sosedje, in sicer Mezda Janez, povedali, da so pri njih vzeli plankačo.(5)


Na pohodu skozi Masore(15.junij) so Nemci in domobranci napadli in uničili so manjšo partizansko bolnišnico(spadala je pod bolnico Pavla, kot okrevališče št.2).Stražar je sicer predčasno opazil Nemce in opozoril osebje ,ki je hitro izpraznilo bolnico .Vseeno je Nemcem uspelo ubiti stražarja ,neko naključno kurirko in bolnišničnega intendanta ,nato pa so v bližini našli še štiri civiliste , ki so jih očitno označili kot sodelavce NOB in zato ubili. Bolnica je bila izdana in ker Nemci ranjencev niso dobili, so se znesli nad domačini. Zažgali so hišo kmeta Erjavca, ubili gospodarja in gospodinjo ter trupli vrgli v ogenj.

Pri kmetu Pagonu v Žabčah, so Nemci in domobranci zažgali hišo, v kateri so zgorele 4 ženske.

Lazec je bil požgan 10.Junija 1944. Popoldan so SS-ovci prišli v vas iz spodnje strani iz smeri Straža-Plužnje in začeli z uničevalnim delom. Ljudem , tistim, ki se niso pravočasno uspeli umakniti pred požigalci, so ukazali, da zapustijo hiše in izpraznijo hleve. S prižganimi baklami so letali od hiše do hiše, od poslopja do poslopja in zažigali slamnate strehe in razen tega vsa pripadajoča gospodarska poslopja z vsem orodjem, živežem, živinsko krmo, živino, obleko, perilom in hišno opremo .Ob napadu nemcev je bila manjša skupina partizanov na vrhu vasi pri cerkvi in na pluženjski gori , od koder so že par dni prej streljali  na Nemce na poti proti Otaležu. Po napadu so se partizani umaknili iz vasi .

V krajevni kroniki vojnih zločinov za vas Lazec je zapisano :Prišli so tega dneva okoli druge ure popoldan v vas in naj prvo so se nasitili z maslom , kruhom in jajci . Okoli četrte ure so pričeli požigati vas . Naj prvo so požgali postranske kozolce, nato pa kar od kraja…..čez četrt ure je bila cela vas en sam plamen. Požganih je bilo 26 hiš in 26 različnih gospodarskih poslopij, umorjen je bil en moški. (9)

O razpoloženju v tistih dneh govori odlomek iz zapisanega pričevanja Marije Aljančič roj. Peternelj iz Lazca, ki ga hrani Cerkljanski muzej: Vendar tudi v tistih strašnih dneh ,ko so v junijski vročini gorele vasi kot en sam plamen , ko so ljudje prebedeli noči zunaj , tudi takrat niso izgubili poguma in prepričanja v zmago. Tudi žene, ki se drugače kar hitro zjokajo so v teh dneh ojeklenele . Ko sem šla skozi do tal požgano vas, sem slišala Simoničko ,ko je rekla: Ne, jokati me pa le niso videli, pa tudi prositi jih nisem hotela , bomo že potem zgradili še lepše hiše….Takrat je bil tudi najbolj kritičen čas zaradi prehrane. Hrano smo si morali zagotoviti sami, poleg tega smo morali poskrbeti tudi za brigade, ki so bile okrog nas…..Takoj po tej hajki , ko so bile vasi požgane, je prišla skozi vas brigada . Sicer se je ustavila samo za en dan, toda preskrbeti jih je tudi za en dan je bilo takrat resen problem. Žene so se takoj sestale . Kako bomo to rešile? je vprašala Angelca. Po daljšem razgovoru so sklenile, da vsaka skuha en lonec fižolove mineštre, da bo bolj izdatna, večje kmetice večji lonec ,druge manjši . Vestrovki pa ni treba praviti, ker še za sebe nima ničesar več, pa bi se vendar čutila dolžno da skuha, pravi Robarica. Tako so ugotovile še za več žena v vasi. Toda ko je bila ura poldan je vsaka prinesla svoj lonec ,tudi Vestrovka ,pa še užaljena je bila .Kaj pa mislite, da mi kar naenkrat še poveste nekaj je potrebno, saj sem vendar vedno naredila vse, kar ste mi naročili .Naglo je izlila iz štiriliterskega lonca in odšla. (10)


Vasi Otalež in Plužnje sta bili požgani 14.junija 1944.  V Plužnjah so požgali 6 hiš in 5 gospodarskih poslopij v Otaležu 7 hiš in 8 gospodarskih poslopij . Umorjeni so bili 3 domačini. Pobrali so vse vaščane iz  vasi, kot zaščito pred morebitnimi napadi partizanov . S seboj so odpeljali 15 talcev, ki so jih odgnali naprej v dolino, kjer so pomagali pri popravilu ceste.

V Otaležu je bilo skupaj 5 človeških žrtev nacističnega nasilja, 14. V. so ubili 14-letnega Slavka Mlakarja in kmeta Tomaža Eržena, tega so ubili tako, da so živemu vtaknili v usta dinamit in zažgali, da mu je razneslo glavo, Frančiško Božičevo, kmetico, so Nemci ustrelili 3. XII. 1943 pobrali so ji z rok prstane in z ušes uhane. Ustrelili so tudi kmeta Antona Peternela in Anico Prebil. Na Hmenici nad Otaležem so Nemci in domobranci izropali in požgali kmetijo ter brez povoda ustrelili dva hlapca in 16-letnega pastirja, ki so jih poprej mučili . 

Požgana klet velikega kmeta (spodaj hram, zgoraj klet), Zajc Ciril, Otalež 13.

Teren 11- Cerkljansko (30.7.-1.9.1954). Vir-Slovenski etnografski muzej

 

Partizan bataljona Prešernove brigade, ki se je na pokretu z Jelovce zakasnil in se je takrat nahajal na enem izmed visokih skalnatih vrhov nad Baško grapo, je o požigu cerkljanskih vasi med drugim zapisal:» Med Blegošem in Čavnom so je dvigalo v nebo šest ogromnih stebrov dima. Strmeli so v daljavo kjer se je dogajal zločin. Nemci so požigali prav na krajih, kjer se je često ustavljal bataljon. Vsak je dobro poznal gostoljubje teh revnih, po gorah razmetanih vasic. Poznali so ljudi, od katerih partizan ni nikdar odšel prazen. Pri katerih se je vedno lahko pogrel na zapečku in je bil od stare »mamce«, če drugega ni bilo, vedno postrežen z latvico toplega mleka.

V marcu 1945 so Nemci in odpadniki najrazličnejših narodnosti divjali po Cerkljanskem 12 dni. Požigali so tudi v Plužnjah. Iz časopisa Slovenski jadran 1954-  Stara Grudnovka v Plužnjah na Cerkljanskem-" Ob požigu vasi v aprilu 1945 se ni hotela umakniti. Videla je, kako so Nemci zažigali hiše in hleve, ki so bili še pokriti s slamo. Pod njeno hišo so zažgali velik kup dračja. Vzela je, vedro vode in šla gasit dračje, pa so jo Nemci nagnali stran. Skrila se je v hišo. Ko je videla, da gorijo vse hiše, je stekla po stopnicah v gornje prostore. V večji sobi je gorel kup perila. Hitro je šla v kuhinjo in prinesla vode ter pogasila ogenj. Tako je rešila hišo. da ni zgorela. »Jej, kako hudo je bilo. Sama sem ostala v vasi, ker so vsi drugi zbežali. Videla sem, kako je Nemec prinesel iz hrama kokoš. Kaj sem mu hotela."


Cena, ki jo je Cerkljanska plačala za svojo svobodo je bila visoka. Resolucija, ki jo je Cerkno poslalo zavezniški razmejitveni komisiji, pravi: »Cerkno samo z okoliškimi vasmi je za dosego najvišjega cilja primorskega ljudstva dalo narodnoosvobodilni vojski 999 borcev in doprineslo med borbo naslednje žrtve: 270 v boju padlih borcev, 177 ustreljenih civilistov, 31 umrlih v taboriščih, 87 pogrešanih, v ječah je trpelo 242 ljudi, mučenih je bilo 154 moških, žensk in otrok, konfiniranih 28 moških in žensk, interniranih 148 moških in žensk, prisilno mobiliziranih 488 mož in fantov .V cerkljanskem okraju je sovražnik med svojimi vpadi požgal in porušil 357 hiš in 459 gospodarskih poslopij.


Vir-1,2,3,4,5 Tone Ferenc - Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno 2009

6. Martina Kolenc- Primorski val  8.6 2014  Od požiga cerkljanskih vasi mineva 70 let

7,8,9,10 Ukopditi marec 2014 Milojka Magajne - Požig cerkljanskih vasi pred 70 leti 

11.Andrej Pagon-Ogarev Primorski dnevnik 15.8 1965