Podeželske prodajalne

Leto 1974

Poleg blagovnice v Idriji, ima TOZD Idrija še 35 poslovalnic. Kar 16 med njimi je raztresenih po podeželju, v krajih, Kladje, Novaki, Zakriž, Orehek, Bukovo, Reka, Želin , Otalež, Ledine, Govejk, Godovič, Travnik, Krnice, Dole, Zavratec in Vojsko. Prodajalno Reka in Želin upravlja ena sama oseba in sicer prodaja v vsaki po tri dni na teden. Prav tako je tudi v Orehku in Zakrižu. V ostalih trgovinah, razen v Godoviču, na Vojskem in v Otaležu, kjer sta zaposlena po dva, vodi poslovanja en sam prodajalec. V glavnem so to KV trgovski pomočniki, štirje pa so priučeni trgovski delavci.

M - Mercator (1975, letnik 13, številka 11)

M - Mercator (1974, letnik 12, številka 8/9)

Vse poslovalnice so v zasebnih in zadružnih stavbah. Poseben problem predstavlja trgovina na Vojskem, ki je nameščena v župnijski kleti. Ti prostori ne ustrezajo sanitarnim in higienskim predpisom, ki veljajo za trgovino. Po odločbi inšpekcijskih služb pri SO Idrija lahko ta enota posluje le še do 1. septembra 1975.

Prodajalne, na zunaj povsod ne kažejo najlepšega videza. Trgovine v njih pa so lepo urejene in čiste. Poslovalnice obsegajo samo prodajni prostor in priročno skladišče, so dobro založene z živili, krmili, čistili, šolskimi potrebščinami in ostalim drobnejšim blagom za vsakdanjo rabo

Res je, da je večina poslovalnic na robu rentabilnosti, vendar so zaradi oddaljenosti teh krajev od večjih preskrbovalnih centrov nujno potrebne

M - Mercator (1975, letnik 13, številka 11)

Do nekaterih je dostava blaga zelo težavna zaradi slabih cest. V zimskem času, ko zapade sneg je dostop z motornimi vozili do njih nemogoč. V vse te trgovine dostavimo na jesen iz centralnega skladišča v Idriji, od koder tudi sicer zalagamo v vse poslovalnice, večje zimske zaloge. Kot smo že zapisali so v poslovalnicah samo priročna skladišča, zato prebivalcem teh vasi omogočimo nakup — nabavo zimske zaloge na obročno odplačevanje do meseca aprila.

Vse poslovalnice na podeželju so v mesecu avgustu 1974 ustvarile 1,070.000 din prometa, kar je približno 10 % celotnega prometa realiziranega v tem mesecu. 

Jelka Ferjančič

Vir -M - Mercator (1974, letnik 12, številka 8/9)

Pismo iz Otaleža

 

Pismo poslano iz Otaleža  01.03.1941.Stanko Bizjak piše bratu Jožefu .

Ottales 1-3-1941

Dragi brat!

Res po dolgem času ti napišem nekai vrstic, in Te prosim prosti dolgemu moliranju, sebom pa sedaj večkrat spomnil.

Tvoje kartice smo sprejeli zvelikim veseljem, sporočamo ti da se imamo dobro, zdravi smo enkao želimo Tebi in Tvoji ženki kjer ti je gotovo dolhčas po nji pa vsai vem da uideš domov če le moreš, piši nam kako se kai ima Anika, in kai pravi ali je že stesala zibelko. Mi smojo tudi nardili enako želimo Vama. Ančki smo pisali pa nevemo če je dobila nobenega glasu ni od nje. Tukai je še dosti snega celo zimo nisem delal nič po cesti, doma sem nekaj malega šival. Za pust smo bili namenjeni priti pa za enkrat ne bo nič pred Velikonočjo pa takrat veselo nasvidenje. Pepe če greš kai domov pozdravi svojo ženko in reči da nai se kaj spomni na nas, pozdravi tudi medliškove in u klauži v sanaboru in vse kedol po grapi.

Drugih novic Ti nimamo kai pisati, nam neostaja drugega kakor da Te nailepše pozdravljamo

Rozinka in Stanko spomni se še kaj na nas

Boh te živi Tebe in tvojo ženko.

Jožef Bizjak z ženo Ano. Jožef padel  v NOB leta 1943 . Fotografijo hrani gospod Darko Žnidarčič.

Vir- Osebni arhiv Darko Žnidarčič. Spletna stran Pisma elektronska zbirka .

I lusinz di Otales.

Duhovnik, učitelj in zgodovinar Pietro Cella rojen leta 1887 v Cadunei , v občini Tolmezzo ( Furlanija- Italija ) je za časa službovanja v Cerknem v letih 1923-29 najprej kot ravnatelj in kasneje tajnik Anifa- Nacionalnega združenja fašističnih učiteljev (Associazione Nazionale Insegnanti Fascisti ) zbiral narodno blago in objavljal v  furlanskem časopisu Ce fastu.

Pietro je v tistem času izvedel, da mlada učiteljica v Jaznah in Otaležu Marija Rutar prav tako zbira narodno blago in da ima za cel zvezek popisanih raznih običajev, zgodb in pričevanj iz preteklosti. Prosil jo je naj mu te zapiske  posodi, tako da bo nekaj tega objavljeno v "Ce fastu"? Rutarjeva mu je te zgodbe morala povedati v italijanščini, da si jih je lahko zapisal in kasneje prevedel v furlanski jezik.

Leta 1929 je v časopisu Ce fastu št.4 v furlanščini Pietro Cella objavil zgodbo Lejende slovene ( Slovenske pripovedke) z naslovom I lusinz di Otales, ki jo je v Primorskem dnevniku leta 1982 v članku z naslovom  Manj znana pot iz Idrijske v poljansko dolino omenil zgodovinar Tomaž Pavšič-

Tako je zapisal -
Pa stopimo še v cerkev, o kateri se ni še nihče lepše izrazil, kot je zapisal P. Cella v furlanskem časopisu Ce fastu leta 1929. Naj navedemo odstavek iz njegovega članka z naslovom : Insom di Otales a e la bielissime glesie di sante Caterine ca samee un domo. Dute la braure di Otales a e in che glesie. cu las statues e i fre gios dai altars ndoraz. e cussi ben furnide che di sagre a par un paradis. Razložiti moram, odkod to furlansko pisanje. Pred leti mi je prof. Pavle Meritu poslal fotokopijo Celovega spisa I lusinz di Otales s prošnjo, naj pozvem, kaj je v ozadju te tako imenovane slovenske pripovedke («Lejende slovene), kakor je v podnaslovu zapisal P .Cella . Avtor namreč v prispevku, ki obsega dve strani in pol podaja tri zgodbe o vedomcih, ki jih v Otaležu imenujejo vidaunki. Furlanski pisec prisrčno predstavi zemljepisno lego Otaleža, ko pravi- «Otales al e un biat paisut cal passone su pa’ rive da Mont di Beuk slargiat tal miec’ da campagne in face di Masora, enfre Lasez, Plusne e Jasne. In naprej: »Otales ai e ju pal ciainal da Idrie, dos ores di sot la zitat di Idrie. Prav simpatično ( v dobi, ko je fašizem že sedem let krepko vladal Italiji! ) piše o prebivalcih, ko se sprašuje: ,«Mar ne veste, da so ti ljudje in ti kraji naši novi mejaši Furlanije. Slovenci naše nove domovine? (»No saveiso che oneste int e chesc’ pais a son i nostis confinanz dal Friul, i Slovenos da noste nove Patrie?

Agronom Primož Simonič  rojen v Plužnjah je v Loških razgledih leta 1970-št.1 objavil zgodbo Doživljaji in spomini in v njej opisal podobno zgodbo o vedomcih, kot jo je objavil Cella -" Slišal sem od stare mame, na primer o divjih možeh, o vedomcih, ki ob poznih nočnih urah hodijo po hišah in se včasih tudi v razne živali spremenijo, o strahovih in kako so se videle iz mojega rojstnega kraja Plužnje na oni strani Idrijce v Masorah luči, ki so v temnih nočeh preskakovale iz ene grape v drugo."

 
Ravnatelj Cella je bil izredno korekten do slovenskega učiteljstva in je verjetno prav zaradi tega moral zapustiti Cerkno, kjer se je sicer zelo dobro počutil. 

Vir-Ce Factu 1929 št.4