Zadoščenje

 

Neža je bila visoka, koščena ter strahovita močna ženska. Že od mladih nog je kot dekla služila na kmetijah širom Cerkljanske .

Ni bilo dela, ki bi se ga ustrašila ali ga ne bi znala opraviti in to so ji fantje prav zavidali. Delala je v hlevu in na polju, sekala v gozdu, nosila v košu gnoj na njive....Če je bilo treba je delala tudi za dva.


Staršev ni poznala , saj so umrli že preden je kot otrok uspela shoditi. V rejo jo je vzela teta .V novi družini, kjer je odraščala kot posvojen otrok pa ni bilo sreče zanjo. Njen očim, ki je rad pogledal v kozarec  je za vse probleme v hiši krivil prav njo in tako je bila večkrat brez razloga tepena. Le teta, ki jo je imela zelo rada  je bila njeno edino zavetje, kamor se je zatekla, ko ji je bilo hudo. Drugače pa je bila največkrat le sama sebi prepuščena. V številčni družini šestih otrok večkrat lačnih kot sitih je še ne sedem let stara morala oditi od doma služit  za deklo na kmetijo čez hrib v sosednjo vas , kjer je ostala vse do svojega petnajstega leta.

V tem času pa je iz drobcene punčke zrasla v lepo postavno dekle dolgih črnih las .Fantje so letali okoli nje kot čmrlji okoli cveta. Menda je bila v svojih mladih letih najlepše dekle v vsej Otaležki okolici. Vedno nasmejana, vedno dobre volje ni nikoli zavračala njihove družbe. Z njimi je pela in pila. Seveda pa so se druga dekleta ob tem počutile zapostavljane in so iz nevoščljivosti naokoli govorile, da je lahkoživo dekle .Marsikatera izmišljena zgodba je zrasla iz tega. Še po nedeljski maši se je govorilo, da ni senika, kjer ne bi s kom prespala in da daleč naokoli ni fanta , ki mu ne bi dala. Koliko je bilo resnice v tem je pa vedela samo Neža.

Vrnila se je  v rojstno vas , kjer je  nadaljevala službo dekle na kmetiji blizu domačije , kjer je odraščala. A kaj kmalu je zanosila in ko je rodila je morala je oditi iz kmetije .Otroka naj bi ji spočel sam gospodar kmetije , ki jo je tudi napodil od hiše , nakar se ji je od vsega hudega zmešalo. Komaj rojenega otroka so v rejo vzeli dobri ljudje.

Pot jo je nadalje vodila po vsej Cerkljanski saj stalnega domovanja ni imela. Preživljala se je z občasnim delom pri kmetih . Nekaj časa je bila v Plužnjah, nekaj časa v Cerkljanskem vrhu , na Straži , v Masorah , v Cerknem in vsepovsod . Le rojstne vasi se je izogibala , saj slab glas o njej se je širil med vaščani hitreje , kot si kazalec odšteva minute na uri!

Življenje na vasi  je teklo dalje in ljudje so v tem času že malo pozabili nanjo. Nekaj časa so sicer  med ljudmi krožile razne nepreverjene informacije o njej . Govorilo se je da je odšla na zdravljenje v Trst , da je začela novo življenje  v Celovcu , da postopa in berači po Ljubljani ...

In tako so minevala leta in desetletja in po skoraj pol stoletja se je Neža vrnila domov v zapuščeno hišo , kjer je odraščala .Teta in stric sta v tem času umrla, njuni otroci pa so se omožili in odšli živet drugam. 

Vrnila se je povsem drugačna oseba od tiste , ki je pred mnogimi leti zapustila rodno vas. Njena hoja je bila nestabilna , utrujen obraz že dolgo skažen od trpke bolečine razočaranja , pogled zamegljen od solza nemoči in besa.

Ni veliko govorila. Sovaščani so se je izogibali , saj nihče ni želel imeti opravka z njo. Za njih je bila bolj tujec, kot pa dobrodošel sosed.

Oblečena v črno bluzo, dolgo krilo, visoke škornje in z moškim klobukom okrašenim s šopom suhega cvetja pod katerim so se skrivali pristriženi lasje se je skoraj vsak večer pojavila v gostilni . Sedela je sama v temnem kotu gostilne , naročila frakelj vina in se vdajala svojim mislim. O čem je premišljevala  ni nihče vedel.  Mogoče o lepih stvareh ali pa o krivicah, ki so jo doletele v življenju ali mogoče o svojih otrocih , ki so odrasli in so se razkropili po vsem svetu. Menda jih je bilo vseh skupaj deset .Razen Neže pa nihče ni poznal njihovih očetov. Da je bilo res tako je priča naslednja zgodba.

Nekega poletnega nedeljskega popoldneva je bila v gostilni pri Jerebu veselica, kjer se je zbralo veliko ljudi iz Otaleža in vseh bližnjih  in daljnih vasi . Prostor je bil skoraj premajhen za vse prisotne. Ob dobri hrani in izvirni vipavski kaplji, moštu, gerušu in žganju je ozračje postajalo vse bolj veselo. Plesalo se in pilo. Zbrana družba je postajala vse bolj razposajena. Glasno petje je preglasilo harmoniko in znan napev se je slišal daleč na okoli.

Ljub'ca moja, kaj si st'rila, da ti druz'ga ljubit greš, ah, zakaj si prelomila mi zvestobo, al' ne veš.
Kol'kokrat si obljub'vala, večkrat roko mi podala in si rekla: »Ljubček moj, jaz sem tvoja, ti s' pa moj!......

Veselje je bilo na višku .Vsi so se veselili, le Neža ne.

Kot otrpla je sedela v temnem kotu ob peči , zamaknjeno strmela predse v napol prazen kozarec na mizi. V njenih očeh je odsevala obupna brezbrižnost. Roke je držala sklenjene na kolenih , nekako čisto brez moči so bile videti.

Ko je prišel čas pavze so se možje in žene posedli za mize in se začeli zalivati z pijačo. Kričali so, trkali s kozarci , se objemali in polivali pijačo po tleh .Beseda je stekla in je postajala vse bolj živahna.

-- Glej jo glej  -- se je zakrohotal eden iz množice za največjo mizo. -- Od kod pa se je vzela ta norica?--

 -- Glejte tam pa je Neža!-- je izustil drugi in pokazal s prstom v kot , kjer je sedela .

In temu je sledilo  dolgo strahovito norčevanje iz uboge reve. Zbadljivkam ni bilo ne konca ne kraja.

--Hej Neža-- so jo začeli dražiti vsevprek. Kdaj bo naslednji krst ? Kako pa kaj otroci ?,Čas je , da si najdeš pravega saj si že dovolj stara za možitev !

Slehernemu vprašanju je sledil bučen krohot in žene so z občudovanjem gledale svoje može prepričane v to kako duhovite in pametne može  imajo.

Neža je dolgo mirno poslušala neumestne šale.

Naenkrat pa ji je bilo vsega tega dovolj. Vstala je in s pestjo udarila po mizi.

--  Dovolj-- je zakričala z globokim moškim glasom.

V prostoru je zavladal smrtna tišina. Jeza ji je zaplapolala v očeh.. Njen strupen pogled je začel grozeče švigati po enem in drugem. Vsakega si je pozorno ogledala in si ga priklicala v svoje spomine. 

-- No, pa naj vstane tisti , ki še ni pri meni prespal!

Žene so zvedavo zijale v njo, se  bedasto smehljale, prepričane , da se ji je nenadoma omračil um. Nasmeh na njihovih obrazih je zbledel in obrazi so se v hipu zresnili. Možje so v zadregi povesili oči, pogledali stran in se izogibali strupenim pogledom svojih žena.

--No, naj vstane , kdor se ni hodil k meni ženit -- jih je grozeče pozivala.

Strah in sram sta doletela vse prisotne. Tišina mučna, zatohla je zavzela vsak košček sobe. Slišati je bilo le še en sam zvok , tiktakanje ure na steni . Kot bi legla nanje težka mora, so negibno sedeli, molče strmeli v tla, kot grešniki pred sodnim stolom.

Vsakdo  se je zavedal svoje krivde in zato ni nihče vstal.

To je bilo menda največje zadoščenje za vse trpljenje in ponižanje , ki si ga je bila deležna Neža v svojem burnem življenju .