Rajmund posebnež in berač

Včasih je vsaka vas imela kakšnega posebneža in zaradi revščine tudi berača. In eden takih je bil tudi on, ki Rajmund so ga klicali.

Eno nogo je imel krajšo od druge, vendar ga ta hiba ni ovirala pri hoji in delu. Pri slednjem sploh ne saj se je dela izogibal bolj kot hudič križa .

Nosil je oguljen črn plašč , ki je bil v davnih letih ali črn ali temnomoder . Hlače, rokavi, vse mu je bilo predolgo , zdelo se je , kakor da bi se  nekega poletja čisto posušil in se skrčil od prehude vročine. Na osiveli glavi je nosil črn klobuk, ki je bil že tudi tako obrabljen, da ga noben trezen človek ne bi zamenjal s svojim. Čez ramo je imel oprtano malho iz katere je vedno molela kakšna napol prazna steklenica in star podrt dežnik, ki ga je varoval vse štiri letne čase vremenskih nezgod, spomladi in jeseni dežja, poleti sonca in pozimi snežink. V roki pa je nosil kovček in v njem stari škant iz katerega je znal izvabiti zvoke lepih ljudskih melodij. Zaigral je še posebej rad takrat, ko se je ustavil pri kakšni domačiji .

Živel je sam, brez pravih prijateljev . Majhna hiša v kateri je prebival vse od otroštva je bila le njegov občasni dom. Le tu pa tam mu je kakšen dan v mesecu služila le zato , da je v njej prespal , ko se je vrnil iz svojega beraškega popotovanja.

Uboštvo ga je sililo, da je romal iz kraja v kraj po prašnih in blatnih kolovozih in beračil po vsej Cerkljanski in še naprej do Idrije. Čeprav je stradal in mu je v samoti duša večkrat izjokala potrtost  je vedno upal na boljše čase.

Z otopelim izrazom na licu, ki je nemo govoril, kako kruta je njegova usoda je trkal na vrata kmečkih domačij in prosil za kakšen grižljaj. S hvaležnostjo je vzel ponujeno. Kaj mu je drugega preostalo? Vas obupan in vdan v svojo usodo bi lahko samo pod milin nebom čakal svoj konec.

Bil je velik čvekač, ki ga je bilo težko ustaviti, kadar so besede pričele vreti iz njegovih ust. V sebi je nosil debelo knjigo prigod in zgodb, ki jih je pisalo življenje. S seboj pa je med ljudi prinašal novice iz sosednjih krajev in obilico beraškega humorja v malhi , pa tudi kakšne kosmate laži se ni sramoval. S tem je znal  prav lepo popestriti  enoličen kmetov dan.

Največkrat je poleti prespal na senikih pri hišah ali pod kakšnim drevesom , pozimi  pa v hlevih. Posebno težko mu je bilo pozimi , ko sta si podajala roko lakota in bolezen.

Nekega poletnega dne ga je pot pripeljala na Peternelovo kmetijo na Hmenico. Potrkal je na vrata in nagovoril gospodinjo " bogdaj" in šaljivo po svoji navadi nadaljeval "Je kaj hrane in pijače odveč za siromaka , vzamem pa tudi čik, če se kje najde. Če ni krompirja se pa tudi mesa ne branim  in vse to rad z žganjem poplaknem. " Gospodinji se je zasmilil, ko ga je videla vsega shiranega. Trden gospodar pa je kmalu videl kakšen je njegov namen in se ga je malce privoščil "Sam bog te je poslal , rabimo še ene pridne roke, saj prav danes bomo spravljali seno . Boš malo pomagal pa boš dobil jesti in piti. Saj veš brez dela ni jela."

"Le kako naj poprimem za delo tak kot sem, ves slaboten. Cel dan nisem nič jedel , mi  kruli v želodcu in usta imam vsa suha" mu je odgovoril Rajmund.

Gospodar ga povabi v hišo in dekla mu postrže skledo zelja, čebulno pajtičko in kozarec tepkovega mošta. Kar zasvetile so se mu oči , ko je videl kakšne  gostije bo deležen. Ni  trajalo prav dolgo in skleda je bila prazna.

"No sedaj , ko si se odpočil in najedel boš pa z lahkoto delal . Kar za hlapcem stopi v  in vzemi vile ali grablje pa hitro v senožet" reče gospodar.

Rajmund na hitro vstane od mize, vzame plašč in klobuk in odide iz hiše. Gospodar pa za njim.

"Kadar je človek lačen, z veseljem in lažje kaj naredi, ko je pa sit ima pa rad mir. Bomo drugič delali , saj dela nikoli ne zmanjka "  reče  Rajmund  in z dolgimi koraki hitro oddrvi stran od kmetije čez njive v dolino.

Bajtar Lojz

Rojen je bil v Lazcu v drugi polovici devetnajstega stoletja kot sin siromašne bajtarske družine. V družini šestih otrok so starost dočakali le trije . On in dve sestri medtem ko so trije pomrli v zgodnji mladosti. Pobral jih je tifus, ki se je skoro vsako poletje pojavil.

Zaradi velikega pomankanja je že v rani mladosti občutil vse tegobe bajtarske družine. Večkrat lačen kot sit je še ne sedem let star  moral oditi od doma in je kot pastir pri premožnejši kmečki družini v Cerkljanskem vrhu pasel živino. Saj tam so lepo poskrbeli zanj, lačen ni bil, oblečen tudi boljše kot prej ,vendar je zelo pogrešal dom, očeta ,mamo in sestri.

Večkrat, ko je pasel živino je z vrh Kroga  gledal rojstno vas in objokan si je želel pobegniti nazaj domov v objem staršev in sester. In tako se je nekega dne pojavil na vratih doma. Domotožje ga je premagalo. Ni hotel več nazaj. Vendar strogi oče ni poznal usmiljenja .Njegov pobeg je nagradil z udarci. Tepenega je še isti dan pospremil nazaj na kmetijo.

Sčasoma se je kar privadil na življenje na kmetiji in na novo družino. Marljiv in pošten je bil pri njih lepo sprejet. Imeli so ga kot za svojega .Vendar ga je še ne petnajst let starega zelo prizadela smrt mame na katero je bil zelo navezan. Njegov oče pa se je vse bolj vdajal pijači in neke zimske noči je omagal na poti in zjutraj so ga našli mrtvega v snegu.

Sestri, ki sta bili starejši od njega sta se že pred tem omožili ,ena  v Novo Oselico , druga pa v Otalež.

Zapustil je kmetijo na Cerkljanskem vrhu ,kjer je preživel skoraj desetletje, kot pastir in hlapec. Ob odhodu so ga lepo nagradili z novo obleko, čevlji in plačilom.

Vrnil se je v zapuščeno domačijo v Lazec. S prisluženim denarjem si je kupil dve kozi in s občasnimi  deli  pri kmetih v vasi je kar dobro shajal skozi življenje.

In na eni od teh kmetij je tudi spoznal dekle njegovih let. Zaljubila sta se. Vendar njenim staršem ni bilo po godu, da bi bajtar omožil njihovo hčer  in so nasprotovali tej zvezi . To ga je zelo potrlo.

Ko mu je bilo osemnajst let, so ga vzeli v vojakom. Služil je nepretrgoma skoraj deset let. Bil je v vojskah z Lahi in Prusi, o čemer pa po prihodu domov ni rad govoril.

Držal se je bolj zase. Izogibal se je vaščanom. Nekoč vesel in nasmejan fant se je prelevil v zamišljenega samotarja. Kot da bi se z njim zgodila neka sprememba. Nemiren je postopal okrog, kakor da pod soncem ne najde miru .

S pičlimi, prihranki, ki jih je prinesel od vojakov, je obnovil hišo , ki je zgorela v požaru leta 1887. Le stara peč , ki je edina ostala cela po požaru je še služila svojemu namenu. Vse je moral postoriti na novo. Vajen trdega kmečkega dela  je sam zakrpal  poškodovano obzidje , hišo prekril s slamo . Napravil si je nova vrata, nekatera okna pa si  je kar z deskami prekril, le dvoje je pustil, eno v kuhinjo drugo v spalnico.

Sam si je tudi stesal posteljo, slamnjačo napolnjeno z ovsenimi plevami. V kuhinji si je napravil iz starih desk omaro , mizo in stol. Nabavil si je preprosto kuhinjsko opremo: lonce za žgance, zelje in repo, veliko skledo za mesenje kruha, nož, dvoje žlic in korec za vodo.

Za bajto si je uredil malo njivico, ki jo je sam ročno prekopal. Zasadil je krompir, fižol in zelje, zasejal koruzo in pšenico. Na kmetiji Zaklanec si je kupil kravo in nabavil par kokoši. 

Pozimi je pletel koše, cekarje, naredil nove grablje in vse to je kasneje prodal bližnjim kmetom in zaslužil kakšen krajcar, včasih tudi goldinar.

Na nekem sejmu je kupil od sleparja velik kos črnega blaga. Bilo je staro, preperelo in se je že močno na zelenkasto spreminjalo. Iz tega mu je vaška šivilja naredila obleko, ki jo je nosil, dokler ni bila že čisto izrabljena.

Poleti in pozimi je nosil ogromne škornje. Noge si je zavijal v platnene krpe, katere je pozimi oblagal s slamo, poleti z orehovim perjem. Slama je bila zoper mraz, orehovo perje zoper vročino.

Včasih a bolj poredko le takrat ko mu je manjkalo denarja je odhajal na dnino k kmetom.

Pred odhodom k vojakom ga zlepa ni videl kdo pijanega. Zaradi očetovega pijanstva se je upiral tej skušnjavi .Le po težkem delu je včasih ves poten zvrnil kak kozarček žganja . Ni bil človek , ki bi med tednom posedal v krčmi.

A sčasoma so pri njem privrele na površje vse tegobe, ki jih je nosil v sebi in zapadel je v depresijo .Uteho je začel iskati v pijači,  ki mu je sčasoma stopila v glavo in mu  popolnoma zameglila zavest. Opotekal se je iz krčme v krčmo. Popival je , dokler mu ni zmanjkalo denarja .Odšel je k sosedom, poterjal denar, ki so mu ga dolgovali za dnine.

Redko kdaj so ga videli treznega. Nekoč ko je zapil ves denar, je nekemu mešetarju prodal kravo. Spet je imel denar in občutek ugodja in vinjenosti .

A v glavi mu je šumelo ,v prsih tiščalo, kar ga je grizlo do norosti. Ti občutki so ga navdajali z mislijo na samomor.

Nekega jutra so ga našli obešenega na drevesu za hišo.