Pisalo se je leto 1927
NAŠI KRAJI, LJUDJE IN NJIH ŽIVLJENJE
Ni bogata naša zemlja, uboga jo, peščena in kamenita. Nismo bogat narod,
s trudom in delom se živimo ob njeni revščini. Iz stoletja v stoletje
se vlečejo razne življenjske oblike naših ljudi, a vse so si med seboj
čuda podobne, prepojene z isto osnovno barvo, ki ji je ime: neplodnost
zemlje in od tod izvirajoče težko življenje. Naši ljudje res niso vajeni
udobnega življenja, nič mehkužnosti ni v njih, skromni in mnogokrat
preskromni so, delavni, vztrajni, trdoživi in močni! Prav v tem je ono
zdravo jedro našega ljudstva, katero mora ohraniti te svoje posebnosti
tudi danes, ko je na poti k novim ciljem napredka in prosvitljenosti.
Tako pester je naš kulturni pokret, naše delo živahno. Stotero je
vprašanj in ciljev, ki se prikazujejo danes na obzorju našega kulturnega
snovanja ali os, okrog katere se vse suče, je gospodarsko vprašanje, ki
je pač življenjsko vprašanje. Vedno in povsod prihaja na dan in črta v
veliki meri pot tudi ostalemu razvoju in napredku.
PO SVETU ZA KRUHOM.
Kje naj začnem, da bo' slika popolnejša in veselejša? Kamor koli
pogledam, sili v ospredje gospodarska beda, od vsepovsod done klici dela
in trpljenja, tožbe in skrbi. Naši rodni bratje nam pošiljajo pozdrave
iz daljnih dežel: iz Amerike, Avstralije, iz Francije, Nemčije,
Avstrije, globoko iz Italije in drugod: tja so šli, ker jim rodna
zemlja, od nas in naših očetov z rokami že tisočkrat vsa prekopana,
pognojena s potom in zato od vseh ljubljena, ni. mogla dati kruha. Teh
se spomnim najprej, brez domovine, ki so od nas odsekani, kakor veja od
rodnega drevesa. Naši so, naša kri je to, ki se izgublja v nenasitnem
žrelu tuje zemlje. Tako raztreseni so po vsem svetu in vendar vsi so si
enaki, revni in po domačiji hrepeneči. Pustiti so jo morali radi kruha,
da mrejo v tujini od domotožja in hrepenenja po njej, da letajo njih
misli vsak hip nad njo in sanjarijo, kako se čez leta povrnejo v
domačijo bogati in srečni, si postavijo prijeten dom med svojci, med
brati po krvi, jeziku, čustvu in ljubezni. To so hrepenenja osamljencev
sredi morja tujega življenja, misli in sanje siromakov, ki hirajo in
navadno tudi shirajo na tujem, tako da jim še umreti ni dano na domači
zemlji.
Tako je z njimi! Tudi doma ni vse prav in najboljše, a vsekakor boljše.
Bilo bi lahko pa še mnogo boljše, če bi se naši ljudje z vso vztrajnostjo in ljubeznijo oklenili doma, ne mislili samo na svet in
njegovo iluzorično bogastvo, ki ga zanje tam ni in ne more biti. Domačo
zemljo bi lahko uspešneje obdelovali in iztisnili iz nje vse, kar je
mogoče, in to s povzdigom poljedelstva ter umnim gospodarjenjem.
CERKLJANSKE GORE
Lega, gorovje določa smer in obliko življenja in duševnost in značaj
prebivalstva teh gor. Ni lepih njiv tu, mali lazi in jase so raztresene
po strmih pobočjih gor, le težko dobiš malo ravninico, na kateri se
razprostira polje. Če gledaš s kakšnega hriba cerkljanski svet, se ti
vidi, kakor zakrpane beraške hlače. Vse napredno poljedelstvo ne pomaga
veliko, ker se ne da aplicirati. Ni cest do polja, slabi kolovozi in
steze so, še z vozom ni mogoče do vseh njiv, o obdelovanju zemlje s
stroji tu ni govora. Mnogokje znese tak gorski kmetič z ženo in otroci
ves gnoj v košu na strmo njivo, pridelek spravi domov na isti način. Da,
celo zemljo, ki mu jo povodnji in plazovi čez jesen in zimo znesejo v
dolino, mora prinesti v košu nazaj na njivo.
Med najbolj razvitimi panogami gospodarstva je sadjarstvo. Suho sadje je
vsaj revnejšemu prebivalstvu, kočarjem, katerih je pač največ, del
običajne hrane. Sadjarstvo po vojni sila trpi, ker ni pravega izvoza in
trga. Cerkljansko sadje ne more absolutno tekmovati z onim, ki pride iz
drugih krajev, predvsem ne z italijanskim. Pod silo teh tržnih
neugodnosti ostaja največ doma. Pred vojno so žgali iz njega žganje in
si na tak način izborno pomagali, danes je žganjekuha, radi prevelikih
taks, popolnoma uničena. Mislim namreč žganjekuho v obliki kot je bila
pred vojno, ko je vsak majhen kočar zase žgal žganje. S tem ni torej
nič, ni rečeno pa da bi zadružna žganjekuha ne mogla uspevati, saj je
ves davčni sistem tak, da je mala obrt, malo kmetovalstvo itd. najbolj
obremenjeno, medtem ko veleposestništvo , veleobrt in sploh vse, kar se
proizvaja na debelo, ne pozna te krize v toliki meri, ker je davek
razmeroma manjši.
Še vse jasneje se vidi to pri žganjekuhi, kjer se vse takse
naslanjajo na čas uporabe kotla. Kdor jima le količkaj vpogleda v
prekapavanje in kuhanje žganja sploh, mi bo pripoznal, da je uporaba
kotla za 1000 litrov žganja, prekapanih skupno, nepretrgoma; razmeroma
mnogo krajša, kakor za istih 1000 litrov, če jih kuhamo le po 20 litrov
skupaj in torej 50 krat.
Saj se je o zadružni žganjekuhi pred časom že mnogo pisalo, le čudno se
mi zdi, da brez odmeva in da se ta dandanes še ni razmahnila ali vsaj
poizkusila v teh krajih.
Kakor na Tolminskem, sta tudi tu živinoreja in gozdarstvo močni opori v
gospodarstvu, seveda z istimi napakami. Nezmerno sekanje gozdov se je
danes že nekoliko poleglo, marsikje prisiljeno, ker je že vse golo. V
prvih povojnih letih je bila ta gozdarska kuga povsod najbolj
razširjena.
Cerkljansko prebivalstvo je kaj živahnega temperamenta. Če se hočeš
pošteno nasmejati, če ti je mar pristen kmetski humor, jo mahni med
Cerkljane. Skromne, a prijazne vasice najdeš po teh gorah, vsaka zase je
bogata na onem drobnem in mirnem vaškem življenju. Pa tudi marljivost
najdeš pri teli ljudeh v toliki meri, da se boš čudil. Ta lepa poteza v
značaju teh ljudi pa ima svoj izvor v veliki meri v nič kaj ugodni in
pripravni krajevni legi in obliki, ki do skrajnosti otežuje življenje. V
tej krizi se je oblikovala tudi duševnost teh ljudi. V tem se kaže
zdravo jedro naših ljudi, ki jih krize ne strejo, ampak jih le
oblikujejo, vtrjujejo in učijo.
Res beležimo tudi med Cerkljam ono zloglasno ljudsko bolezen:
pijančevanje, ki je dokaj razširjeno in indirektno morda posledica
domačega proizvajanja žganja.
Sicer pa najdeš pri njih dokaj duševne jakosti in svežosti, tudi smisel
za knjigo in kulturna stremljenja ne zaostaja. Ni med njimi tako
razširjena brezbrižnost za kulturno delo in ubijajoča apatija, kakor med
prebivalci industrijalnih, prometnih krajev. V tem oziru je Gorjan
boljši od dolinca. V gore še ni pljusknil val civilizacije in modernizma
v življenju, izvzeti so seveda kraji ob cesti in večja središča. Gore so torej pravi zid, ki varuje in ohranja naš značaj, naše običaje, nošo
itd. V gorah je doma neka posebna konservativnost v obliki življenja in z
njo je združena tudi marsikatera lepa poteza duševnega obraza našega
kmeta.
Značaj cerkljanskega ljudstva je še najbolj ohranjen, najbolj slovanski, gorenjskemu zelo podoben.
NAŠIM FANTOM NOVINCEM
V kasarno pridem zdrav, vesel... ( Narodna pesem)
Morda se prekasno oglašam, a vendar bolje kasno, kot nikoli.
Te dni odhajajo naši fantje k vojakom. Kliče jih dolžnost v razne kraje
države, da odslužijo predpisano dobo. Spremlja jih blagoslov dobrih
mater in tudi marsikatera solza pade na ta račun.
Fantje pa pojejo in vriskajo; za klobukom imajo cvetje in v velikih
gručah se zibljejo po cestah.
Ravno o tem bi rad spregovoril par besed. Sicer mi bodo porekli, da sem
ozkosrčen in da še onim, ki gredo k vojakom ne privoščim malo veselja, a
to me ne straši, ker veselje je eno, razuzdanost in pijanost je drugo.
Menda, je že zelo stara, stara navada, da se ob naborih in ob vpoklicu k
vojakom mnogo pije. Menda, so to delali že naši dedje, a s tem ni še
rečeno, da je to prav.
Nekdaj sem bil v neki vasi ravno, ko. so tam imeli nabor. Seveda se je
pilo, da se je vino kar od mize cedilo in fantje so komaj, komaj na
nogah stali. Eden je v pijanosti žalil naborno komisijo pa sta ga
orožnika vlekla, kar po tleh, ker ni hotel ali ni mogel hoditi. Kako vam
je rjul?!
Ali je lepo to? Dela to čast našim fantom? Meni se zdi, da ne!
Pa tudi zdravo ni, da se ga človek tako nasrka in končno škodi tudi
denarnici. Nek fant mi je pravil, da je zapravil, ko je šel k naboru 600
lir; morda je tudi pretiraval, tako., iz samoljubja, a res; je, da
vendar mnogo zapravijo.
Ali pa je res tudi treba vseh teh neumnih ceremonij ? Ali bi se ne dala
odpraviti ta grda navada? Poznal sem fanta, ki je stanoval prav blizu
poslopja, kjer se je vršil nabor. Pa je naročil tovarišem, da naj ga
pokličejo, ko prične komisija z delom in je naprej žagal in cepil drva.
Poklicali so ga in, ko ga je komisija potrdila, se je vrnil spet k
sekiri in žagi. Vem, da mi tega skoro ne boste verjeli, a vendar se' je
to v naši preljubi deželi že zgodilo. Je pač bela vrana! Koliko zdravja
in denarja je prihranil tisti fant? In koliko bolj moški je on od vseh
tistih pijanih nabornikov, ki se valjajo po cestah ?
Sedaj pojdejo fantje k vojakom: napili so se vina in zapravili so dovolj
denarja. Daleč od doma si bodo morda kdaj poželeli ene ali druge stvari;
bodo imeli- eno ali drugo potrebo, a denarja ne bo, kajti od doma
pošljejo le malo, ker je malo ostalo. Kje so sedaj vse tiste lire, ki so
jih fantje znosili v gostilne en mesec pred in en mesec po naboru ter
mesec pred vpoklicani? Kako bi prav prišle sedaj tu, v tujem mestu, med
neznanci, kjer ni ne sorodnikov ne prijateljev! Ko sem bil pri vojakih,
sem slišal tudi take tožbe in vem, da; bo še marsikateri tožil.
V ostalem pa: sreča naj vas spremlja povsodi ! Opravite svojo dolžnost
pošteno, kot se spodobi članom naroda, ki ve kaj je čast; a tudi v
vojaški suknji ne pozabite na nas, ne pozabite naših krajev, svojih
mater ne pozabite in ne svojega rojstva. Pomagaj Bog in sreča junaška.
O IZSELJEVANJU
;Boljša je domača gruda,
nego na tujem zlata ruda;
(Slovenski pregovor)
Zadnje čaše sem se je lotila našega ljudstva nekaka izseljeniška
mrzlica, ki je postala v pravem pomenu besede naravnost nalezljiva
bolezen. Je že tako, da ako gre Peter v Ameriko, bode šel kmalu tudi
Pavel za njim, četudi s svojo lastno nesrečo. Malo jih je, ki bi resno
premislili, predno se izselijo, kako je v tujini, ali je ali ni prav, da
se izselijo, ali je v tujini res boljše nego doma, iz kakih vzrokov
gredo v tujino 'in ali ni res prav nobenega pripomočka, da bi lahko
ostali doma in tu pošteno preživeli na svoji zemlji. Mnogi, ki se
odpravljajo v tujino, ne vedo, da je domovina naša ljubeča mati, tujina
pa kruta in neusmiljena mačeha ter so neverjetno razočarani, ko to šele
v tujini spoznajo in se sto in stokrat pokesajo, da so zapustili svojo
rodno zemljo in domačo hišo. Toda največ jih je, kakor že omejeno, ki
pridejo do tega spoznanja in prepričanja šele tedaj, ko je že
prepozno. Zato ni odveč nobeno svarilo, ki odsvetuje našim ljudem selitev
v tujino.
Marsikdo proda vse svoje borno imetje in si vzame denar celo na posodo,
samo da se izseli in gre v tujino, poln nad in upov na boljšo bodočnost,
ki ga čaka v tujem svetu. Toda koliko razočaranje ga čaka, ko vidi, kako
kruto se je varal. Tujina mu vzame vse duševne in telesne moči in čez
par let se razočaran in ves izmozgan ali pa celo telesno in duševno
bolan vrne v svojo drago mu domovino. Pa tu ga že čaka novo trpljenje,
nove skrbi. Predno je odšel od doma, je vse prodal, celo svojo hišico,
ako jo je sploh imel, in sedaj nima toliko, kamor bi položil svoje
trudne kosti. Kupil bi si novo domačijo, pa nima za to potrebnega
denarja. Vse svoje prihranke je porabil deloma že v tujini, deloma pa na
potu v domovino. Edino rodna zemlja, domača gruda ima ž njim še nekaj
usmiljenja in ž njim sočustvuje, dokler ga mrtvega ne sprejme vase, v grob..
Koliko jih pa je, ki nimajo niti toliko sreče, da bi bili pokopani v
domači zemlji!? Koliko naših ljudi umrje žalostne smrti v tujini, daleč
proč od svojcev in od domače hiše in rodne grude! Koliko naših ljudi se
ponesreči v tujini v raznih tovarnah , rudnikih itd.
In vendar kljub tej žalostni resnici še vedno silijo ljudje od doma in
se se selijo v tujino, ne da bi poprej premislili, kaj jih tam čaka in
kaka usoda jim je namenjena...
Dan na dan čitamo po časopisih dopise iz raznih krajev naše dežele, ki
vsi enako tožijo o slabem gospodarskem stanju, o denarni krizi našega
kmete ter o izseljevanju , ki da ima svoj izvor v obupnih gospodarskih
razmerah. Dopisniki tožijo nadalje, kako ljudje zapuščajo svojo rodno
grudo, svojo domačijo in se podajajo v tujino, upajoč na boljšo
bodočnost. In res je skoraj ni vasi v naši deželi iz katere ne bi bilo
nobenega vaščana v tujini, kamor je šel z trebuhom za kruhom, kakor
pravi pregovor. Ako pa vprašaš kakega izseljenca zakaj se podaja v
tujino, ti bo odgovoril : Ker se doma na svoji zemlji ne morem niti
pošteno preživeti radi občutne finančne krize in izredno slabih
gospodarskih razmer, radi previsokih davkov itd.
Ne trdim, da je ta izgovor popolnoma neutemeljen in ničev. Mnogi naši
ljudje se res nahajajo v skrajno slabih in obupnih gospodarskih
razmerah; njih gmotno stanje je naravnost nevzdržno, tako da jim je
življenjski obstanek v domovini res skoraj nemogoč. V skrajni sili se
spomnijo na Ameriko, to «obljubljeno deželo», prodajo svoje borno
imetje, da imajo dovolj denarja za pot, in se izselijo. Takim, ki jim je
obstanek na domači zemlji res nemogoč, seveda ne moremo braniti, da bi
se ne izselili.
Vir-
Naši kraji, ljudje in njih življenje , Po svetu za kruhom (Časopis Novice Trst- Gorica 7.4 1927 št.14)
Cerkljanske gore ( Časopis Novice Trst- Gorica 28.4 1927 št. 17 )
Našim fantom novincem ( Časopis Novice Trst- Gorica 5.5 1927 št.18 )
O izseljevanju ( Časopis Novice Trst- Gorica 22.4 1927 št.16 )
