PISALO SE JE LETO 1918
Dragi brat Ivan
Zelo sem bil vesel, ko sem po tolikih letih, deset let bo že tega ,
zopet dobil glas od tebe iz daljne Amerike .Iz pisma, ki sem ga dobil razvidim, da si se kar dobro znašel v Coloradu, da dobro služiš, le da
delo v premogovniku te zelo utruja in da se ti je čudno zdelo, ko si
videl moje ime in naslov med borci za svobodo in pravico. Veš , jaz bi
ti že večkrat pisal , ker veliko stvari ti imam povedat, pa nisem vedel
tvojega novega naslova.
Leto dni po tistem , ko si zapustil domovino in odšel v svet , so me
vzeli k vojakom in sem služil do leta 1911. Doma je bilo takrat, za
mamo in sestre kar hudo, ker pri hiši ni bilo moške roke in so
morale vse same postoriti. Pa še letina je bila bolj slaba, zaradi suše, tako, da so živele v pomankanju. Še dobro, da so sosedje pomagali.
Tista tri leta mojega vojaškega življenja niso bila posebno zanimiva.
Človek se v avstrijski armadi ne nauči ničesar dobrega in koristnega za
življenje. Lahko bi rekel, da so bila stran vržena leta moje mladosti.
Boga zahvali , da si šel v Ameriko .Če bi jaz vedel ,kaj me čaka bi tudi
jaz odšel.
Ko sem doslužil vojake sem se vrnil domov v Lazec. Popravil sem hišo,
streho na novo prekril s slamo, napravil nove pode, cementiral veže , da
ni bilo več vlažno. Popravil vrata, okna in peč .Še veliko novega bi
napravil pa mi je zmanjkalo denarja.
Se pa od tvojega odhoda življenje na vasi ni kaj dosti spremenilo. Novo
je le to, da smo leta 1909 v vasi dobili šolo in novo učno moč
Ambrozija Rusjana , ki pa ni bil dolgo med nami. Šola je bila na domačiji
Petra Zajca. Otroke je potem od leta 1913 pa do začetka vojne poučeval
Hubert Močnik iz Krekovše pri Idriji. Dober človek, ki je postoril veliko
dobrega za vse nas na vasi.
Po Božiču leta 1914 sem se oženil s Marjano .Ti je gotovo ne poznaš, ker
je bila takrat, ko si odšel , še zelo mlada. Zelo so nama nasprotovali
njeni starši , a končno sva se vendarle vzela. Poroka je bila doma in
smo napravili čisto skromno in potiho. Na svatbi nas je bilo samo deset,
med njimi tudi učitelj Močnik.
Ali si ti že poročen ? Zakaj nisi pisal takrat, ko še ni bilo vojne za
kakšno Otaležanko? Koliko je bilo lepih deklet, ki so spraševale po
tebi .
Kakih pet mesecev sva z ženo srečno in zadovoljno živela. Naenkrat pa
pride nesrečna vojna. Pustiti sem moral lepo in zadovoljno življenje
ter oditi v Gorico od koder so me poslali v Galicijo. Ti ne veš koliko je
bilo joka po naših vaseh, ko so fantje odhajali na bojišča daleč stran
od rodne grude.
Več dni smo se vozili z vlakom preden smo prispeli v Galicijo, kjer sta
nas pričakala huda zima, lakota , trpljenje in na tisoče ruskih
šrapnelov in krogel , ki so kakor dež deževali po nas in že ob prihodu
zdesetkale naše vrste. Na bojišču je tako, da človek nikoli ne ve,
kdaj ga bo zadela krogla. Ampak kogar zadene zares, ta ne trpi , kogar
pa rani , pa lahko le moli Boga, da preživi .Vendar zima, je bila še
hujša kot ruska krogla.
Pred odhodom sem sicer dobil dve kompletni garderobi in dva para
škornjev. Ko pa se človek moker , premražen , prestrašen skriva v zemlji
kot krt in dan za dnem nima časa niti spati niti jesti je pa res težko.
Človek včasih živi v pomanjkanju, včasih pa je vsega na pretek. Takšna
je vojna.
V Galiciji sem bil pet mesecev potem pa sem šel ves bolan od influence v
bolnišnico v Šlezijo. Tam sem bil par mesecev, na toplem in ob dobri
hrani sem počasi okreval. Od tam so me gnali na Dunaj in slednjič v
Ljubljano, kjer sem ostal toliko časa da sem popolnoma ozdravel. Ob veliki noči sem dobil štirinajst dni dopusta. Šel sem domov obiskat ženo, mater in sestre .Videl sem pa tudi hčerko Ivanko , katero je povila
žena ravno leto dni po poroki. Kako so se me ob prihodu vsi
razveselili.
Doma je bilo krasno. Napravili smo vse, ker je bilo potrebno. Preorali
njivo , posadili krompir, fižol, koruzo in zelje. Toda štirinajst dni
je kaj hitro minilo. Težka je bila ločitev. Zopet smo
jokali .
Tedaj, ko sem bil doma, se je zaradi vojne že poznalo pomanjkanje
.Marsikatere stvari ni bilo mogoče dobiti ali pa je bilo že vse precej
drago. Toda mi smo imeli še mesa in veliko poljskih pridelkov. Ljudi je
pa že precej manjkalo. ker so skoraj vse vzeli k vojakom.
Padlo jih je veliko : Bašelj Franc na Rombonu , Bevk Urban v Kalu nad
Kanalom, Mlakar Anton v Nišu , Rejc Anton na Škabrijelu . Pa še mnogo
drugih, pa ne vem za vse.
Naš narod je strahovito pretrpel za Habsburgovce pa kljub temu še vsi ne
pridejo k pameti. O tem pričajo tudi grobovi po bojiščih. No, dosti jih
je dezertiralo, pa še vse premalo.
V mesecu juniju sem bil zopet na fronti , tokrat italijanski . Ob
prihodu sem dobil sem dva para onuč (kos blaga za ovijanje stopala), dva
para težkih čevljev in eno vrhnjo obleko. Dve konzervi mesa, prepečenec,
kavo, sol in 160 nabojev. Tam sem bil skoraj celo leto. Najhuje je bilo
pozimi .Klatili smo se samo po visokih hribih, ponekod je bilo celih
pet metrov snega. Lahko si misliš, koliko smo pretrpeli. Boga zahvali,
da si šel v Ameriko, kajti drugače bi bil tudi ti kaj takega izkusil.
Še žalostno novico ti moram sporočiti. Ko sem bil na italijanski fronti,
sem izvedel, da je umrla mama. Bog ji daj večni mir in pokoj. Meni niso
dali dopusta, da bi šel domov.
Z italijanske fronte smo bili poslani zopet na rusko fronto, kjer so pa
Rusi ujeli ves naš polk. V Rusiji sem delal en mesec v tovarni. Potem so
me pa dodelili srbski armadi. V srbski armadi sem bil pol leta. Po
preteku pol leta smo pa sedli na železnico ter se odpeljali v neko rusko
pristanišče . Od tu pa so nas poslali na solunsko fronto, kjer smo še zdaj.
Pišeš, da se ti v Ameriki kar dobro godi in da bi mi rad kaj pomagal.
Če moreš mi pošlji kak dolar, pa ne v pismu ampak po nakaznici, da si
bom lahko za priboljšek privoščil kak liter vina.
Vidiš, sedaj teče že sedmo leto mojega vojaškega življenja. Zadovoljen
in srečen sem, da se borim za našo pravo domovino Jugoslavijo. Do zdaj me
je Bog obvaroval, nisem se poškodoval. Morda me bo Bog tudi nadalje
rešil. Čeprav so bili že tudi taki dnevi, da sem mislil, da so prišle
poslednje minute .Drugače se imam še dosti dobro. Iz Otaleža sem sam tukaj.
Te srčno pozdravlja tvoj brat Lovrenc
Ni komentarjev:
Objavite komentar