Pismo s fronte

Pismo s fronte

PISALO SE JE LETO 1918

Dragi brat Ivan,

zelo sem bil vesel, ko sem po tolikih letih – deset let bo že od tega – zopet dobil glas od tebe iz daljne Amerike. Iz pisma, ki sem ga prejel, razberem, da si se kar dobro znašel v Coloradu in da dobro služiš. Le delo v premogovniku te zelo utruja, čudno pa se ti je zdelo, ko si videl moje ime in naslov med borci za svobodo in pravico. Veš, jaz bi ti že večkrat pisal, ker ti imam povedati veliko stvari, pa nisem vedel tvojega novega naslova.

Leto dni po tistem, ko si zapustil domovino in odšel v svet, so me vzeli k vojakom. Služil sem do leta 1911. Doma je bilo takrat za mamo in sestre kar hudo, ker pri hiši ni bilo moške roke in so morale vse postoriti same. Pa še letina je bila zaradi suše bolj slaba, tako da so živele v pomanjkanju. Še dobro, da so jim pomagali sosedje.

Tista tri leta mojega vojaškega življenja niso bila posebno zanimiva. Človek se v avstrijski armadi ne nauči ničesar dobrega in koristnega za življenje. Lahko bi rekel, da so bila to stran vržena leta moje mladosti. Boga zahvali, da si šel v Ameriko. Če bi jaz vedel, kaj me čaka, bi odšel tudi sam.

Ko sem odslužil vojaški rok, sem se vrnil domov v Lazec. Popravil sem hišo: streho sem na novo prekril s slamo, napravil nove pode in cementiral veže, da ni bilo več vlažno. Popravil sem tudi vrata, okna in peč. Še veliko novega bi napravil, pa mi je zmanjkalo denarja.

Sicer pa se od tvojega odhoda življenje na vasi ni kaj dosti spremenilo. Novo je le to, da smo leta 1909 v vasi dobili šolo in novo učno moč, Ambrozija Rusjana, ki pa ni bil dolgo med nami. Šola je bila na domačiji Petra Zajca. Otroke je nato od leta 1913 pa do začetka vojne poučeval Hubert Močnik iz Krekovš pri Idriji. Dober človek, ki je postoril veliko dobrega za vse nas na vasi.

Po božiču leta 1914 sem se oženil z Marjano. Ti je gotovo ne poznaš, ker je bila takrat, ko si odšel, še zelo mlada. Njeni starši so nama zelo nasprotovali, a končno sva se vendarle vzela. Poroka je bila doma; pripravili smo jo čisto skromno in potiho. Na svatbi nas je bilo samo deset, med njimi tudi učitelj Močnik.

Ali si ti že poročen? Zakaj nisi še pred vojno pisal za kakšno Otaležanko? Koliko je bilo lepih deklet, ki so spraševala po tebi!

Kakih pet mesecev sva z ženo živela srečno in zadovoljno. Naenkrat pa pride nesrečna vojna. Pustiti sem moral lepo in zadovoljno življenje ter oditi v Gorico, od koder so me poslali v Galicijo. Ti ne veš, koliko je bilo joka po naših vaseh, ko so fantje odhajali na bojišča daleč stran od rodne grude.

Več dni smo se vozili z vlakom, preden smo prispeli v Galicijo. Tam so nas pričakali huda zima, lakota, trpljenje ter na tisoče ruskih šrapnelov in krogel, ki so kakor dež deževali po nas in že ob prihodu zdesetkali naše vrste. Na bojišču je tako, da človek nikoli ne ve, kdaj ga bo zadela krogla. Ampak kogar zadene zares, ta ne trpi; kdor pa je ranjen, lahko le moli Boga, da preživi. Vendar je bila zima še hujša kot ruska krogla.

Pred odhodom sem sicer dobil dve kompletni opravi in dva para škornjev. Ko pa se človek moker, premražen in prestrašen skriva v zemlji kot krt ter dan za dnem nima časa niti spati niti jesti, je res težko. Človek včasih živi v pomanjkanju, včasih pa je vsega na pretek. Takšna je vojna.

V Galiciji sem bil pet mesecev, potem pa sem šel ves bolan od influence v bolnišnico v Šlezijo. Tam sem bil par mesecev; na toplem in ob dobri hrani sem počasi okreval. Od tam so me gnali na Dunaj in slednjič v Ljubljano, kjer sem ostal toliko časa, da sem popolnoma ozdravel. Ob veliki noči sem dobil štirinajst dni dopusta. Šel sem domov obiskat ženo, mater in sestre. Videl sem pa tudi hčerko Ivanko, ki jo je žena povila ravno leto dni po poroki. Kako so se me ob prihodu vsi razveselili!

Doma je bilo krasno. Postorili smo vse, kar je bilo potrebno: preorali njivo ter posadili krompir, fižol, koruzo in zelje. Toda štirinajst dni je kaj hitro minilo. Težka je bila ločitev. Zopet smo jokali.

Tedaj, ko sem bil doma, se je zaradi vojne že poznalo pomanjkanje. Marsikatere stvari ni bilo mogoče dobiti ali pa je bilo že vse precej drago. Toda mi smo imeli še meso in veliko poljskih pridelkov. Ljudi je pa že precej primanjkovalo, ker so skoraj vse vzeli k vojakom.

Padlo jih je veliko: Bašelj Franc na Rombonu, Bevk Urban v Kalu nad Kanalom, Mlakar Anton v Nišu, Rejc Anton na Škabrijelu. Pa še mnogo drugih, pa ne vem za vse. Naš narod je strahovito pretrpel za Habsburgovce, pa kljub temu še vsi ne pridejo k pameti. O tem pričajo tudi grobovi po bojiščih. No, dosti jih je dezertiralo, pa še vedno vse premalo.

V mesecu juniju sem bil zopet na fronti, tokrat na italijanski. Ob prihodu sem dobil dva para onuč, dva para težkih čevljev in eno vrhnjo obleko. Poleg tega še dve konzervi mesa, prepečenec, kavo, sol in 160 nabojev. Tam sem bil skoraj celo leto. Najhuje je bilo pozimi. Klatili smo se samo po visokih hribih, ponekod je bilo celih pet metrov snega. Lahko si misliš, koliko smo pretrpeli. Boga zahvali, da si šel v Ameriko, kajti drugače bi bil tudi ti izkusil kaj takega.

Še žalostno novico ti moram sporočiti. Ko sem bil na italijanski fronti, sem izvedel, da je umrla mama. Bog ji daj večni mir in pokoj. Meni niso dali dopusta, da bi šel na pogreb domov.

Z italijanske fronte smo bili poslani zopet na rusko fronto, kjer pa so Rusi ujeli ves naš polk. V Rusiji sem delal en mesec v tovarni, potem pa so me dodelili srbski armadi. V srbski armadi sem bil pol leta. Po preteku pol leta smo sedli na železnico ter se odpeljali v neko rusko pristanišče. Od tod pa so nas poslali na solunsko fronto, kjer smo še zdaj.

Pišeš, da se ti v Ameriki kar dobro godi in da bi mi rad kaj pomagal. Če moreš, mi pošlji kak dolar, pa ne v pismu, ampak po nakaznici, da si bom lahko za priboljšek privoščil kak liter vina.

Vidiš, sedaj teče že sedmo leto mojega vojaškega življenja. Zadovoljen in srečen sem, da se borim za našo pravo domovino Jugoslavijo. Do zdaj me je Bog obvaroval in se nisem poškodoval. Merna me bo Bog rešil tudi vnaprej, čeprav so bili že tudi taki dnevi, ko sem mislil, da so prišle moje zadnje minute. Drugače se imam še dosti dobro. Iz Otaleža sem sam tukaj.

Te srčno pozdravlja tvoj brat,
Lovrenc

---