 |
| Prva stran Tolminskega urbarja iz leta 1377 |
Ozemlje, razprostirajoče se na desnem bregu Soče od Iderskega južno od Kobarida pa po pobočjih in obsoškem podnožju na dolgo raztegnjenega Kolovrata skoraj tja doli do Ročinja, obsegajoče na levem soškem bregu poleg celega niza vasi od Ladre do Tolmina in Modrej blizu današnje Sv. Lucije ob Soči gorska pobočja, vasi in planinske pašnike južno od temena sivega Krna in na Mrzlem Vrhu , razprostirajoče se na obeh bregovih rečice Bače in nje pritokov tja gori do dolin in grap pod strmimi južnimi pečinami Črne prsti in gorskimi travniki zelenega Porezna, obsegajoče nadalje planoto med Bačo in Idrijco ter porečje Cerknice in segajoče slednjič deloma tudi na levi breg reke Idrijce, — to ozemlje je tvorilo v 14. stoletju upravno celoto pod imenom tolminska gastaldija in bilo kot tako del države oglejskega patriarha.
Simon Rutar je spisal o tem in deloma temu sosednjem ozemlju posebno monografijo in jo izdal leta 1882. V njej omenja kot najstarejši njemu znani urbar tolminskega ozemlja iz leta 1591 (žalibog ne navaja mesta, kjer se hrani rokopis tega urbarja) . Državni arhiv na Dunaju pa hrani pod štev. 211 (stara signatura cod. 726) doslej neznani, nepriobčeni in za dobrih 200 let starejši rokopis, kateri ima naslov Liber censualis ecclesia e Aquilegiensis 1377. To je urbar nekdanje Tolminske gastaldije v okviru mej, katere smo zgoraj označili. V dolgi vrsti so popisane v njem vasi tam od podkrnskega Vrsna pa do naselbin tako zvane „Pluženjske rihtarije" na jugovzhodu ob današnji kranjski meji. Slednjič obsega urbar še popis dekanije Bovec, obsegajoče vasi Log in Čezsočo.
Rokopis sam je kodeks, sestavljen iz močnega papirja 14. stoletja. Pisava sama je knjižna gotska minuskula 14. stoletja. Na splošno jo smemo imenovati lepo in kaligrafično pisano. Kratic ima malo. Od 133 listov male folio-oblike (visočina 29- 5 cm, širina 22 cm) jih je nekaj praznih in nepopisanih. Vezava kodeksa je novejšega datuma. Posamezne lege obsegajo različno število listov, navadno jih obsega vsaka po 16. Papir ima kot vodno znamenje goro s tremi vrhovi, od katerih srednji nadkriljuje po visočini desnega in levega. Na srednjem vrhu stoji visok križ. Tako vodno znamenje je bilo n. pr. v Zgornji Italiji v 14. in 15. stoletju precej razširjeno. Dobimo ga v kodeksih, shranjenih danes n. pr. v Vidmu , Padovi, Benetkah, Trevisu, pa tudi v Ljubljani .
Na prvi strani kodeksa stoji: M. III. LXXVII. indictione XV. tempom domini nostri Marquardi dei grada patriaivha sancte sediš Aquilensis. Na strani 2 do 5 sledi splošen pregled vsebine. Strani 5 do 132 obsegajo urbarski tekst. Na strani 133 je napisanih v površni kurzivi v italijanskem jeziku nekaj notic iz leta 1451 in 1452.
V prvi vrsti na podlagi tega vira, važnega za zgodovino tolminske gastaldije v 14. stoletju, so napisane naslednje strani.
SPLOŠEN POGLED OZEMLJA TOLMINSKE GASTALDIJE
Tolminska gastaldija (gastaldia Tulmini) je bila leta 1377 upravno razdeljena na šest dekanij (decania) in sicer: Tolmin, Ladra, Čiginj, Št. Vidska Gora, Cerkno in Bovec ter dve rihtariji (rictaria, ricteria, rictyria, rityria, rytiria): Rovte-Rut (Nemški Rut) in Plužne. Obsegala je torej od ozemlja današnjega tolminskega okrajnega glavarstva ves sodni okraj cerkljanski, ves sodni okraj tolminski, od kobariškega sodnega okraja vasi Vrsno, Kamno, Zaslap, Ladra, Log, Smast, Libušnje, Krn, Svina, Mlinsko in Idrsko; od bovškega sodnega okraja kot enklavo vasi Log Čezsoški in Čezsočo. Pod upravno celoto današnjega goriškega okrajnega glavarstva in sicer pod sodni okraj kanalski so pa spadale tele vasi nekdanje tolminske gastaldije: Lom Kanalski, Log, Doblar in Njivice.
Na čelu gastaldije je stal gastaId, na čelu vsake dekanije dekan , na čelu rihtarije pa rihtar. Čudno se zdi na prvi hip, da se niti na enem mestu našega urbarja ne omenjata besedi župan ali županija . Ne moremo si misliti, da bi institucija župana v 14. stoletju na Tolminskem ne bila znana ali pa manjkala; saj omenja n. pr. gornjegrajski urbar iz leta 1426 v tolminski vasi Kartečine župana Martina (suppan Martin) . Dotični, kateri je sestavljal naš urbar, gotovo ni imel namena imenovati pri vsaki posamezni vasi takratnega tamošnjega župana. Bržkone je zapriseženi mož (iuratus) , katerega najdemo zabeleženega parkrat v našem urbarju, isto kot naš župan, to tem bolj ker stoji v vrsti in v imeniku posestnikov po posameznih vaseh skoraj brez izjeme vedno na prvem mestu . Ta iuratus bi bil torej župan ali predstojnik posameznih vasi; ime iuratus ima od tod, ker je moral priseči, da bode izpolnjeval navodila in ukaze svojih predstojnikov . — Župan širšega delokroga ali „veliki župan" se pa skriva za imenom dekan: ta je stal načel u celega okraja — dekanije. Tako dobimo torej tudi na Tolminskem, kakor n. pr. na ozemlju sosednjega freisinškega ozemlja na Kranjskem ali na Spodnjem Štajerskem, dvojno vrsto županov , „župane" , imenovane v našem viru iuratus, kateri so stali na čelu posameznih naselbin in „velike župane " — dekane, stoječe na čelu posameznih dekanij.
Na splošno je spadala vsaka vas tolminske gastaldije kot celota pod eno in isto dekanijo, vendar je bilo par vasi tolminske gastaldije tako razdeljenih, da je spadalo nekaj kmetij te vasi upravno pod eno, nekaj zopet pod drugo dekanijo. Od osmerih kmetij v vasi Kamno jih je na ta način pet spadalo pod tolminsko, tri so pa spadale pod ladersko dekanijo ; od šesterih kmetij na Vrsnem sta spadali dve in pol pod čiginjsko, tri in pol pa pod tolminsko dekanijo ; od dveh kmetij v vasi Vogelc (kje ?) je spadala ena pod čiginjskega, druga pa pod tolminskega dekana ; tudi od volčanskih kmetij ste spadali dve v čiginjsko dekanijo, med tem ko so bile ostale podrejene tolminskemu dekanu , da, v vasi Čiginj sami je bila ena kmetija, katera ni spadala upravno pod oblast čiginjskega dekana.
Prvotno je bil, vsaj tako si lahko mislimo, oglejski patriarh deželni knez nad vsemi vasmi in ozemljem, o katerih in o katerem govori naš urbar. Vse vasi in kmetije so bile podrejene njegovi deželnoknežji oblasti. Ni pa to trajalo vedno. S tem, da je patriah podeljeval cele vasi ali pa posamezne kmetije, ležeče na ozemlju, o katerem je govor v našem urbarju, posameznikom, samostanom, cerkvam ali komu drugemu, bodisi kot lastnino, bodisi kot fevd, se je krhala njegova deželnoknežja oblast nad tem ozemljem.
Naš urbar ima na različnih mestih navedene vasi, kmetije i. t. d., katere so ležale sredi oglejskega tolminskega ozemlja in katere so imele razne osebe od oglejske cerkve v fevd . Te osebe po večini niso same obdelovale ta fevdna posestva, temveč prepustile to drugim. Da začnemo pri raznih gospodih, kateri so bili doma v Tolminu samem, navedemo naj na prvem mestu Filipa in njegove brate iz Tolmina kot one, kateri so imeli leta 1377 največ vasi in kmetij po oglejskem delu Tolminskega od patriarha v fevd; — in sicer vasi Gabrije , Modreje , Bravnico , Hert , Daber , Roče in Slap ; od posameznih kmetij pa eno kmetijo v Seliščah , pol kmetije v Zaslapu , eno kmetijo v Poljubinju , ravno toliko v vasi Oblasti , eno in pol kmetije v Koritnici , eno kmetijo v Laznicah , dve in pol kmetije v Ponikvah , eno kmetijo v Pečinah , dve kmetiji v Zakrižu in sedem kmetij v Šebreljah. Poleg tega so imeli Filip in njegovi bratje v Tolminu samem eno zidano hišo (domus de muro), katero so kupili od Jakulina iz Tolmina , dve drugi hiši (sedimen domi), — eno od teh dveh so tudi kupili od Jakulina iz Tolmina , — slednjič dva vrtova, katera so kupili od treh oseb, imenovanih Bratigoj, Grivec (Griuic) in Sidonja (Sitogna) .
Od drugih prebivalcev vasi Tolmina je imel Jakulin iz Tolmina v fevd 6 kmetij v vasi Jesenici ; Franca iz Tolmina pa poleg hiše v Tolminu sedem kmetij v vasi Poče .
Od izven tolminskih gospodov imeli so vitezi de Sacco v najemu tri kmetije v vasi Kamno .
Tudi gospodje iz Soffumberga pri Čedadu so bili patriarhovi fevdniki. Leta 1275 že so imeli v fevd eno kmetijo v Seliščah in ravnotako tudi še leta 1300 in 1328 . V našem urbarju se pa gospodje iz Soffumberga ne omenjajo več kot fevdniki, temveč že kot lastniki te kmetije z Seliščah . Od ostalih kmetij v Seliščah vemo o eni, da so jo imeli leta 1377 Filip in njegovi bratje iz Tolmina , o drugih pa, da sta jih leta 1323 brata Odorik in Rizzard iz Cucagne za 50 mark oglejskih denarjev prodala Galanganu, sinu Odorika Siurida iz Čedada . — Poleg kmetije v Seliščah so imeli Soffumberžani na ozemlju tolminske gastaldije leta 1275 v fevd po eno kmetijo v Poljicah v cerkljanskem okraju in eno kmetijo v vasi Oblast pri Čiginju; poleg tega pa še en tovor piva ali namesto njega na leto o pustu po 20 denarjev . Kmetijo v Poljicaii in eno kmetijo v vasi Prapetno, o kateri vemo, da so jo imeli gospodje iz Soffumberga leta 1300 od oglejske cerkve v fevd , je dobil po tem letu kot fevd Udalrik, sin Ivana Longa iz Čedada .
Od posestev, katera so imele razne osebe kot fevd, moramo razločevati ona, katera so imele te osebe kot lastnino . Ako začnemo zopet pri Filipu in njegovih bratih i z Tolmina , tedaj vidimo, da so imeli ti v lasti po eno kmetijo v vaseh Koritnici v Baski dolini in Prapetnem Brdu ). Arpucij iz Tolmina je bil lastnik peterih kmetij v Ponikvah in imel kot takozvani "feudum habitantiae" štiri kmetije v Prapetnem pri Tolminu. Čedadec Galucij je bil lastnik osmerih in pol kmetije v Volčah .
Tudi nekateri furlanski samostani in cerkve so imele tu pa tam po tolminskih hribih raztreseno lastnino. Stari benediktinski samostan v Rožacu (jugovzhodno od Vidma) prvači, kar se tiče množine posestev, v našem urbarju s sedmimi kmetijami v Ljubinju , eno kmetijo v Ponikvah in šestimi kmetijami v Idriji pri Bači . Naš vir pravi, da je morala kmetija v Ponikvah služiti oglejski cerkvi trikrat na leto s konji ali kobilami. Zanimivo je dejstvo, da se služba s konji omenja ravno v Ponikvah že v 12 stoletju. Leta 1192 je podelil namreč oglejski patriarh Gotfrid belinjskemu samostanu (Beligna pri Ogleju) štiri kmetije v Ponikvah (kdo je imel leta 1377 te štiri kmetije, o tem naš vir molči) skupno z odvetništvom nad to vasjo in določil, da naj mu (patriarhu) oni kmet, kateri bi imel konja, služi ž njim dvakrat na leto.
„Ecclesia sancte Sabade " (kje?) je bila posestnica ene kmetije v Peljanicah , čedadski kapitelj pa posestnik ene kmetije v Beziščah.
Od samostanov alpskih pokrajin je zaznamovan v našem viru edino benediktinski samostan v Gornjem Gradu na Štajerskem kot lastnik osmerih kmetij v Kojci in Kartečinah . Pet od teh osmerih kmetij, in sicer one v Kojci je dobil gornjegrajski samostan že leta 1146 . Leta 1326 jih je hotel samostan zastaviti . Leta 1335 jih je imel skupaj z onimi v bližnjih Kartečinah v najemu Konrad de Neuburch iz Čedada . Iz 15. stoletja (1426) nam je ohranjen urbar gornjegrajskega samostana, kateri ima pod zaglavjem „Officium Kozicz in Foro Yuly " popisani gornjegrajski vasi Kojca in Kartečina .
Na enem samem mestu se omenjajo v našem viru desetine ; urbar pravi, da je patriarh Markvard (1365—1381) podelil desetine v Zatolminu nekemu Nikolaju Venetoriju.
Tudi regalije omenja naš urbar le na enem mestu. V zadnjem odstavku pravi namreč vir, da imajo vsi oni, kateri potujejo v smeri v ali iz Gorice in Brd (versus Goricia vel in Collibus) plačevati patriarhu od vsakega tovora (soma) po en denar mitnine .
GOSPODARSKA SLIKA TOLMINSKE GASTALDIJE
Zemljiška enota posameznih vasi (villa) tolminske gastaldije je bila redno kmetija (mansus). Taka kmetija se je lahko imenovala cela (mansus integer) ali pa polovična (polkmetija, mansus medius). Redno je bila kmetija obdelana (mansus cultus), dobimo pa tudi neobdelane kmetije (mansus incultus ali dissolatus) . Kmetijo je obdeloval kmet (mansarius) in sicer navadno vsako po en kmet. Dobimo pa tudi slučaje, da sta imela dva skupaj po eno kmetijo. V Volčah sta bili leta 1377 dve kmetiji, katerih eno sta imela skupaj Matija in Rupret , drugo pa Mohor in Perat ; v Mlinskem sta imela eno in pol kmetije skupaj Črni in Mihael ; v Iderskem Nikolaj in Simon ; v Podmelcu Tomaž in Tržič i. t. d. Tu imamo misliti na skupno obdelovanje zemlje, kakor n. pr. pri štajerskih kmetih 13. in 14. stoletja , ne pa na kako zadružno organizacijo, čeravno jo hoče P. S. Leicht na podlagi besede parentella, katero je našel v neki tolminski listini iz leta 1288, dokazati tudi za tolminsko ozemlje . To skupno obdelovanje je šlo tako daleč, da navaja naš urbar pri dveh vaseh po imenu le enega posestnika, druge pa le kot njegove „socii", tako v Labinjah: Lampret et socii sui de dicta villa habent dictam villam afictum et solvunt in festo sancli Michalis marchas VIII denariorum et solvunt castrados VIII vel pro quolibet castrado denarios XVI; o vasi Zakriž pa pravi urbar: Matias et socii sui habent dictam villam ad fictu et solvunt pro dicta villa annuatim marchas VII et castrados VII vel pro quolibet castrado denarios XVI. V Čezsoči sta imela eno kmetijo Arney et socius suus .
Od kmetij (mansus), pod katerimi imamo razumeti kmetski dom z gospodarskimi poslopji in z zraven spadajočim poljem, travniki, pašniki, gozdovjem i. t. d., razločuje naš urbar hiše in jih imenuje sedimen domi ali domus. Več takih sedimen domi je stalo v središču gastaldije, v Tolminu. Poleg teh so stale leta 1377 v Tolminu tudi tri hiše, katere nazivlje naš urbar na kratko domus, ena izmed njih je bila celo zidana . Take, domus imenovane hiše so bile raztresene tudi drugod po Tolminskem . Razlikujejo se od kmetij na ta način, da ne spada k njim nič ali pa le malo zemljišča, katero v tem slučaju obstoji v nekaj travnikih in pašnikih, ali ima pa kmet poleg svoje kmetije še po vrhu en tak domus, kot n. pr. neki Martin iz Kamna ali pa neki kmet v vasi Vogelc . V enem slučaju ima obrtnik, kovač Miha v Volčah, tak domus s tremi pašniki in tremi travniki .
Poleg hiš dobimo v našem urbarju omenjene košane (cosania). Tudi te so lahko spadale kot pritiklina h kaki kmetiji, kot n. pr. ena v Poljubinju , ali je pa spadalo k posamezni košani nekaj polja in vrta, kakor n. pr. tudi v Poljubinju . Večinoma pa tega ne moremo reči o košanah, v kolikor to lahko posnamemo iz našega vira. Brez izjeme so košane kakor tudi hiše plačevale davščine v denarju; zneski se gibljejo v višini dveh do 28 denarjev. Nekatere vasi so štele dve do tri košane, druge pa zopet nobene.
Dvor (curia) se omenja v našem urbarju le na dveh mestih; enkrat v Tolminu neka „curia prope Brayda"; drugič je imel že omenjeni Martin iz Kamna poleg svoje kmetije še en dom z dvorom in „certo spacio terre"
Hlev (stabulum) se imenuje v našem viru le na enem mestu in sicer „stabulum quod happellattur Cassina in monte qui dicitur Cren" (Krn); njegov lastnik je bil patriarh sam. Oddajal ga je proti letni najemščini v najem. Leta 1338 ga je imel na ta način dekan Jakob iz Volarjev. Toda nekateri Tolminci so vkljub temu, da ni bila ta planina na Krnu namenjena za splošno rabo, priganjali sem gori med sv. Jurijem (24. aprila) in sv. Petrom in Pavlom (29. junija) na pašo svoje konje in govejo živino. Zato je patriarh Bertrand leta 1338 to pod običajno kaznijo strogo prepovedal in ukazal svojemu tolminskemu gastaldu, naj to razglasi po celi gastaldiji . Kakor leta 1338 omenjeni Jakob je imel leta 1377 Nikolaj iz Volarjev v najemu patriarhov hlev na Krnu za eno marko in 28 denarjev na leto.
Že iz dejstva, da je en sam hlev na Krnu plačeval na leto tako znatno svoto denarja, lahko sklepamo, da je morala biti živinoreja na Krnskih planinah in tudi drugod po Tolminskem precej razvita. To lahko sklepamo tudi iz tega, da omenja naš urbar pri mnogih vaseh pravico , gnati živino na (patriarhov) pašnik ; zgodilo se je to navadno dvakrat na leto. To pravico so imeli posestniki iz vasi: Kneža, Temljine, Grahovo, Logaršče, Roče, Slap, Trus (Trnje?), Bukovo, Žabce, Orehek, Jesenica, Gorje, Poče, Reka in Poljice 9. Taki živinski pašniki (noda pecudum) so bili kakor kmetije ali takozvani „celi " (noda pecudum integra) ali „polovični " (noda pecudum media). En „cel" živinski pašnik . je moral šteti 112 glav goveje živine ali koz in je plačeval oglejski cerkvi na leto po 1015 funtov sira ali namesto teh funtov sira ravnotoliko denarjev . Nekaj desetletij pred postankom našega urbarja (leta 1310) je bilo namesto vsakega sira plačati patriarhu le po pol denarja. Ko sta takrat patriarhova glavarja v Tolminu, Friderik in Ivan iz Villalte, zahtevala od vsakega sira po en denar ali pa še celo več, jima je takratni patriarh Otobonus tako odiranje tolminskih kmetov strogo prepovedal .
Dvakrat se omenja v našem urbarju mlin (molendinum). Eden je mlel v Gabrijah, drugi v Poljubinju. Poljubinjski je plačeval na leto oglejski cerkvi po 20 denarjev.
Ne v zvezi s kmetijami, pač pa kot samostojne, davek in davščine plačujoče enote se omenjajo v našem viru vrtovi (ortus) travniki (campus), pašniki (pratus) in ledine (ronchi). Tako so se nahajali leta 1377 v Tolminu štirje vrtovi in dva travnika, od prvih je bilo plačevati na leto zneske v višini 8 do 20 denarjev na leto , od travnikov pa skupno 12 denarjev . V Logu Čezsoškem je ležal en travnik, od katerega je bilo na leto plačevati po 16 denarjev; v bližnji Čezsoči je imel neki Držimir en travnik in dva pašnika, in plačeval od teh enot na leto po 12 denarjev . Jakob iz Zatolmina je imel pri Doljah ledine in plačeval od njih na leto po 12 denarjev. Omenili smo že, da se omenjajo travniki, pašniki, vrtovi i. t. d. večkrat v zvezi in kot pritikline posameznih kmetij in košan.
Vsaka kmetija, hiša, košana i. t. d. je plačevala oglejski cerkvi gotovo, v urbarju zabeleženo množino davščine bodisi v novcih , bodisi in natura.
Od davščin imamo v prvi vrsti omeniti takozvani redni davek (census). In natura so ga plačevali z ržjo (fromentum, frumentum) in drugim žitom sploh (anona) , in sicer rž v množini polovice do štirih starjev, drugo žito pa v množini enega do šestih starjev.
Plačevanje rednega davka in natura je bilo, ako upoštevamo ohranjene nam tozadevne listine, koncem 13. stoletja na Tolminskem še povsod v navadi. Siurid iz Tolmina je plačeval leta 1294 od ene kmetije v Tolminu na leto po tri starje rži in šest ovsa . Istega leta je plačeval Martin iz Cerknega za tri kmetije v Cerknem dva starja rži, štiri starje ovsa, štiri glave molzne živine in poleg tega še 18 denarjev; Poli iz Tolmina pa o sv. Mihelu od štirih kmetij v Gabrijah za vsako na leto po štiri starje rži, šest starjev ovsa, en sir in eno glavo goveje živine.
Toda leta 1377 niso plačevali na Tolminskem povsod več in natura. Več kot pri polovici vasi tolminske gastaldije je izpodrinil davek v novcih žitni davek in natura . Ta preobrat iz naturalnega gospodarstva v denarno gospodarstvo se je izvršil ravno za časa patriarha Markvarda in dal po mojem mnenju povod za sestavo urbarja iz leta 1377. Kajti dejstvo, da je začelo veliko število kmetov namesto kakor preje in natura plačevati izključno ali po večini v denarju, je dovolj tehtno, da je dal patriarh Markvard sestaviti nov urbar svoje gastaldije. Izkazala se je potreba, določiti in napisati visočino novih denarnih davščin. Svota, katero je imela plačevati posamezna kmetija na leto, je kaj različna. V urbarju so zabeležene te-le svote: 32 denarjev , 40 denarjev , 64 denarjev , sto denarjev , pol marke , pol marke in 8 denarjev , pol marke in 20 denarjev , ena marka , ena marka in 8 denarjev .ena marka in 16 denarjev ,, ena marka in 18 denarjev, ena marka in 24 denarjev , ena marka in 32 denarjev , ena marka in 40 denarjev , ena marka in 48 denarjev , ena marka in 64 denarjev , ena marka in 68 denarjev , ena marka in 80 denarjev , ena marka in 96 denarjev , ena marka in 98 denarjev , ena marka in 100 denarjev , ena marka in 112 denarjev, ena marka in 116 denarjev, ena marka in 7 liber , nadalje 8 liber, 9 liber , 12 liber , 12 liber in dva denarja , 13 liber , 13 liber in dva denarja , 15 liber , 15 in pol libre , 16 liber , 17 liber , 17 liber in dva denarja , 18 liber, 18 in pol libre , 19 liber 148 in 27 liber 149 .
Nekatere kmetije tolminske gastaldije so plačevale poleg davščin in natura tudi deloma nekaj v novcih, n. pr. poleg naturalnega davka (bladum, collecta, colta) še 9 liber in 18 denarjev pro vino poiesdarum , 14 liber , 16 liber , 17 liber in dva denarja , 18 liber , pol marke , pol marke in 7 denarjev, eno marko, eno marko in 16 denarjev in poleg polovice davka in natura eno marko in 32 denarjev.
Nekatere druge tolminske kmetije zopet so plačevale poleg denarnega davka, katerega višina je bila različna (10 liber, 11 liber, 12 liber, 14 liber, 15 liber, 15 liber in štirje denarji, 16 liber 40 denarjev, pol marke, ena marka in 16 denarjev, ena marka in 24 denarjev, ena marka in 40 denarjev in ena in pol marke ter osem denarjev) še po 8, 9, 16 ali pa večinoma 18 denarjev za pojezdno vino. . Druge kmetije zopet so morale poleg davka v denarju in novcev za pojezde plačevati še dva sira ali namesto teh 12 denarjev ali eno glavo molzne živine . Nekatere v denarju in deloma tudi in natura plačujoče kmetije so bile oproščene od dolžnosti, dobavljati meso (patriarhovemu) dvoru (carnes curiae) . Te kmetije so plačevale davka v novcih po 15 liber, 10 denarjev, 64 denarjev, 104 denarje, 112 denarjev, 148 denarjev, pol marke, pol marke in 20 denarjev, pol marke in 40 denarjev, eno marko ali eno marko in 16 denarjev. — Nekatere kmetije zopet so imele svoj posebej specializiran način plačevanja davščin; tako je plačevala ena na leto po 11 liber in dve kokoši , druga zopet po eno marko in pol ter enega koštruna in eno jagnje , tretja po eno marko in 40 denarjev ter eno glavo molzne živine vredno 20 denarjev , četrta po eno marko in enega koštruna vrednega 16 denarjev ,peta po 40 denarjev in eno glavo goveje živine vredno 24 denarjev in šesta slednjič po pol marke in 24 denarjev ter 24 funtov sira . Tako vidimo, da je vladala, kar se tiče davščin, katere so tolminski kmetje leta 1377 odrajtovali deloma v novcih, deloma in natura, največja raznolikost.
Jako raznolike so bile tudi takozvane manjše davščine (minuta servicia). Vendar je nadomestil njih plačevanje in natura leta 1377 že skoraj povsod denar, tako, da je običajna fraza našega urbarja: za to in to davščino toliko in toliko svoto denarja (n. pr. pro vino trium poiesdarum denarios XVIII).
Naj omenimo tu na prvem mestu davščino, imenovano na kratko pro tribus serviciis . Obstojala je v tem, da je posamezna kmetija dajala patriarhu po trikrat na leto gotove svote denaja, in sicer o sv. Juriju 4 denarje, o sv. Mihelu 4 denarje in o pustu 3 denarje . Namesto davščine po tribus serviciis je na nekaterih mestih našega urbarja zabeležena davščina pro duobus serviciis, obstoječa iz šestih denarjev. Nekatere kmetije so plačevale ob enem izmed imenovanih treh plačilnih terminov posebno davščino, katera se je imenovala po terminu servicium S. Georgii, racio s. Georgii ozir. ad s. Georgium (8 do 16 denarjev) servicium s. Michaelis, racio s. Michaelis ozir. ad s. Michaelem (4 do 16 denarjev) in servicium carnisprivii ozir. circa carnispriviurn (32 denarjev) . Znano nam je pa tudi, da so pro servici o s. Mari e de Candelis (svečnica) plačevale nekatere tolminske kmetije po 6 denarjev na leto.
Kar se tiče drugih manjših davščin, so plačevali tolminski kmetje leta 1377 posebno mnogo glav goveje živine (bestia) oziroma namesto teh določene svote denarja. Tako naletimo prav mnogokrat na davščino, obstoječo iz ene glave molzn e živine (bestia cum lacte), oziroma namesto te iz dvajsetih denarjev . Nič manj pogostokrat se je plačevala glava goveje živine, katera je bila namenjena za (patriarhovo) kuhinjo (bestia pro quoquina), — vredna je morala biti 10 denarjev, — in tako zvana žival, katero so dajali namesto vina (bestia pro vino ) . Parkrat se omenjajo tudi bestia e polvicarum ozir. bestia e quae appellantur polvice ; dve živali te vrste ste morali biti vredni 10 denarjev . Po plačilnih terminih se zovejo bestiae s. Jacobi (ena vredna 16 denarjev) in bestiae s. Petri . V tej zvezi naj omenim tudi davščino pro racione vacarum , obstoječo iz sedmih denarjev .
Od ostalih manjših davščin našega urbarja naj navedem še takozvano davščino čebel (racio apium) , davščin sirov , od katerih je moral biti vsak vreden večinoma 6 denarjev in davščino, obstoječo iz kokoši in jajc . Mnogo je takih davščin, katere so se plačevale le po imenu in natura, v resnici pa v novcih. Tako so plačevale leta 1377 nekatere tolminske kmetije letnih 18 in včasih tudi 6 denarjev namesto vina , katerega je imel dobiti patriarh ali njegov namestnik ob priliki in za časa treh (enkrat tudi le dveh) pojezd na leto (pro vino trium poiesdarum) ; nadalje letnih 10 denarjev namesto piv a (pro cervesa) ; eden ali pa tudi štiri denarje namesto neke iz češpelj nakuhane pogač (pro brasadollo ali brasadullo) 1; po štiri ali osem denarjev namesto sena (pro ratione feni) ; v enem slučaju po 16, v drugem pa po 40 denarjev namesto trave (pro herba) , po 14 denarjev namesto jerebic in orehov (properdicibus et galigi ) in slednjič po eden ali pa po dva denarja namesto kruha ribičem (pro pane piscatorum)
Poedine kmetije in posestniki so imeli in plačevali zopet posebne vrste davščin. Posestniki v kraju Tolminu samem so plačevali posebno kapun (capunus) . Kmet Jachil v Čadri je namesto vsakega drugega davka dajal na leto patriarhu po 198 skled (scudelas), krožnikov (taleria) „strucias " in kupic (cifos) in sicer po 66 na praznik sv. Jurija, sv. Mihela in o Božiču . Nekatere kmetije tolminske gastaldije so dajale za časa pojezd takozvano mesnico (mesnica ) koštrunov in kozličko v ; kmetije v Prapetnem Brdu so pa dajale ob priliki pojezd takozvane pojezdne pogače (pogacias poiesdarum.
Ako pregledamo končno na splošno plačilne termine , vidimo da so bili glavni in najbolj v navadi: pust (carnisprivium, dnevi od sobote pred do torka po nedelji Esto mihi, posebno pa ta nedelja sama), sv. Jurij (v oglejski vladikovini 24. aprila) in sv. Mihel (29. septembra). Po teh treh plačilnih terminih se imenujejo razne davščine (servicium, racio); najrazličnejše davščine so plačevali tolminski kmetje o sv. Mihelu, med njimi tudi sire . Po sv. Petru (29. junija) in po sv. Jakobu (25. julija) se imenujejo živali, katere so, kakor smo že omenili, dajali Tolminci na dan godu teh svetnikov . Tudi po svečniči (s. Maria de candelis) se zove neki drug poseben servitium . Novce za jerebice in orehe (pro perdicibus et galigis) je bilo odrajtovati o Božič . Enkrat se omenja kot plačilni termin tudi god sv. Lavrencij a (10. avgusta).
Na podlagi davščin in njih kakovosti razvidimo različne vrste zemljiških pridelkov in njih razširjenost sirom ozemlja tolminske gastaldije. Ako pregledamo na ta način vrste žita, imenovane v našem urbarju, tedaj smemo sklepati, da so leta 1377 pridelali na Tolminskem največ rži.
Trave in sena je, kakor se kaže, zrastlo na zemlji tolminske gastaldije tudi precej. To smemo sklepati deloma iz davščin pro feno in pro herba in deloma iz dejstva, da se večkrat omenjajo travniki (pratus)
Iz drugih virov lahko sklepamo, da so pridelali na Tolminskem v srednjem veku precej lanu. Tako vemo, da je leta 1233 oglejski patriarh Bertold podelil čedadski proštiji desetino od lanu . Radi te desetine od lanu je prišlo že leta 1255 do prepira.
Vinoreja je bila gotovo, kakor drugod po alpskih deželah v srednjem veku, tudi na Tolminskem razširjena, bolj kot dandanes, toda in natura niso Tolminci leta 1377 dajali vina nikjer več. Dobimo le davščino v novcih za pojezdno vino. Da je bilo leta 1377 na Tolminskem tudi nekaj vrtov in sadje reje , smemo kolikor toliko sklepati iz dejstva, da se omenjajo vrtovi (ortus) in pa davščine pro perdicibus et galigis (orehi)
Dežela v kateri je bila živinoreja jako razširjena, je bilo Tolminsko v 14. stoletju. Omenjajo se v urbarju pecutes, pechora in na mnogih mestih pašniki, namenjeni za živino (noda pecudum) . Na Krnu je stal hlev (stabuium), imenovan z romansko besedo cassina . Iz krajev na sosednjem freisinškem ozemlju na Kranjskem so v 13. in 14. stoletju pošiljali živino na pašo na tolminske planine . Bestiae cum lacte, bestiae s. Petri, bestiae s. Jacobi, bestiae pro vino, bestiae pro quoquina, bestiae polvicarum, pa tudi carnes curiae in racio vacarum govore v prilog naši trditvi, da je bila tolminska živinoreja v 14. stoletju precej razvita. Ponovim naj še, da je moral en živinski pašnik šteti 112 glav goveje živine ali pa isto število koz.
Indirektno govore v prilog razširjeni in razviti živinoreji mnoge davščine v siru (caseus). Sicer je pa treba omeniti, da je bilo sirarstvo v srednjem veku povsod v alpskih deželah veliko bolj razširjeno nego je dandanes in da je bil sir v srednjem veku po naših krajih prava ljudska hrana. Posebno na planinah in živinskih pašnikih je cvetelo sirarstvo.
Poleg reje goveje živine je bila na Tolminskem v 14. stoletju tudi ovčerej a precej razvita in razširjena. Posebno manjši posestniki so dajali patriarhu davščino v kozličkih (edus) in koštrunih (castratus, castronus) . Meso, katero je bilo pod imenom carnes curiae namenjeno za patriarhov dvor, je bilo kozličevina, jagnjetina, ali koštrunovina . Kar se konjev in konjereje tiče, se omenjajo v našem viru le na enem mestu konji, oziroma kobile . Prašiči se ne omenjajo nikjer.
Da so imeli Tolminci okoli leta 1377 tudi nekaj perutnine , smemo sklepati iz dejstva, da se omenjajo davščine, obstoječe iz kapunov , kokoši (galina) in jajc .
Mnogokrat se omenja v našem urbarju davščina pro pane piscatorum . Zato smemo sklepati na kolikortoliko izdaten ribolov v tolminskih vodah in to tembolj, ker govore tudi drugi viri 14. stoletja o tolminskih ribičih in ribolovstvu. Tako je dovolil leta 1337 oglejski patriarh Bertrand kot vrhovni imajitelj vsega ribjega lova po svojih tolminskih vodah bratoma Viljemu in Ulvinu, sinoma umrlega Nattija iz Čedada, da smeta imeti za dobo njegovega življenja nastavljenega ribiča v svrho ribolovstva v rekah Cerknica (Circhiniz), Bača (Buza), Idrija (Idria), Soča (Isoncio), Tolminka (Tulmina), Idrijca (Idrischa) in drugih vodah tolminskega ozemlja . Nekaj podobnega je dovolil isti patriarh leta 1343 svojemu masariju Pavlišu iz Bovca .
Povsod po Tolminskem so v 14. stoletju imeli čebele . Temu v prilog govore davščine, imenovane racio apium, katere so omenjene na prav mnogih straneh našega vira .
Štajerskim davščinam v kruh u iz 13. in 14. stoletja n. pr. so v sorodu davščine pro brasadullo ali pro brasadollo (iz češpelj nakuhana pogača) in pogacie poisdariun — pojezdne pogače našega vira.
Končno nam bodi dovoljeno, napisati še par stavkov o merah , denarju in cenah , katere se omenjajo in o katerih govori naš vir. Kar se mer tiče, nam ne nudi ta tolminski urbar velike raznolikosti. Žito sploh so merili na starje (star); sir pa tehtali na funt e (libra)
Denar šteje naš urbar z markami (marca), librami ali funti (libra) in denarji (denarius). Marka je bila takozvana števna marka. Na vsako marko je prišlo 160 denarjev. Pol marke se imenuje v našem urbarju marca media ali marca dimidia.
Kar se cen tiče, moram omeniti, da ni sicer nikjer v našem urbarju rečeno, toliko in toliko svoto denarja je treba plačati za to in to stvar. Povsod imamo namreč opraviti s takozvanimi reluicijskimi cenami, to se pravi, namesto stvari in natura je lahko plačal dotični zadevno stvar v denarju in svota, katero je moral odšteti, je zabeležena v urbarju. Ako zberemo skupaj malo število takih poročil o cenah, razvidimo iz tega, da so za eno v (patriarhovo ali njegovega namestnika) kuhinjo namenjeno glavo goveje živine (bestia pro quoquina) plačevali brez izjeme po 10 denarjev, za eno bestia pro vino brez izjeme po 16 denarjev in za eno bestia cum lade brez izjeme po 20 denarjev. Od drugih cen imamo še navesti, da je stal en kozliček ali eno jagnje šest denarjev , en koštrun pa 16 denarjev . Za en sir je zabeleženih skoraj povsod šest denarjev, za polovico sira pa trije denarji; po enkrat je zabeležena v našem urbarju cena za en sir s 16 denarji , za en funt pa z enim denarjem.
Prebivalstvo ozemlja , o katerem govori naš urbar , je bilo po večini podložnega kmetiškega stanu . Le prebivalstvo kraja Tolmina samega se je po stanu deloma razlikovalo od ostalega ; tu so bili doma patriarhovi ministeriali , katerih imena smo v enem prejšnjih odstavko v že slišali: Filip in njegovi bratje , Jankulin ali Jakutin , Franca , Bratigoj in Arpucij iz Tolmina . Ti so imeli tukaj v Tolminu samem poleg kmetij svoja domovja , hiše, dvore , košane , vrtove in travnike .
Okolica Tolmina in drugo ozemlje o b Soči, Idrijci in Bači je pa bilo naseljeno od Slovencev , ki so obdelovali ali kot kmetje h kmetiji spadajoče ozemlje ali pa kot manjši posestniki manjše zemljiške komplekse (sedimen domi , domus , curia , cosania) . Skromne so bile njih življenske potrebščine, kar so rabili , so pridelali ali napravili sami , obrtnikom niso dali mnogo zaslužiti. e največkrat se imenuje izmed teh v našem Urbarju kovač (faber), akoravno je tudi to ime lahko postal o osebno in ne znači več izvrševalca obrtniškega poklica . V Čiginju je imel neki Mateus faber pol kmetije ; v Volčah je živel kovač Mihael , kateri pa ni imel kmetije , temveč samo hišo s tremi travniki in tremi pašniki ; nasprotno je imel v Humu v Šetnviški dekaniji Michil faber kar dve kmetiji ; v Kneži je imela kovačeva žena (mulier fabri ) skupaj z nekim Jechilom eno kmetijo . Kovač se imenuje tudi v Kozaršah , V Volčah je bival leta 1377 tudi čevljar (calcifex) Matevž , v Prapetnem Brdu pa le neka mullier calcifici. V Otaležu je živel neki tkalec (tessedor ) Juri , v Logarščih pa neki kmet z imenom Clabucar.
Prebivalstvo tolminske gastaldije v srednjem veku je bilo slovenske narodnosti . Le patriarhovi ministeriali in tu pa tam kaki patriarhovi oskrbniki so bili mogoče nemškega ali italijanskega rodu. Nemškega rodu so bili prebivalci rihtarije (Nemški ) Rut , kamor so došli bržkone iz Pusterske doline za časa vladanja patriarha Bertolda (1218 —1251 ) D a imam o opraviti na Tolminskem s slovenskim prebivalstvom , to kažejo tudi osebna imena posameznikov . Ta imena sploh lahko delimo v dve veliki skupini : slovenska narodna imena ali imena slovenskemu jeziku prilagodena in tuja (latinska , romanska , germanska in druga imena ).
Kar se prvih tiče dobimo med njimi še stara slovenska osebna imena kakor Bratigoj , Črnigoj, Držimer , Primota , Stanigoj in druga. Na človeško postavo in zunanjost spominjajo imen Malič , Črni, Črna, Široki in druga , na kraj , kjer je bil dotični doma ali odkoder je prišel: Bohinjec , Gorjanec in druga. Sufiks -onja dobimo pri priimkih Prehogna in Sitogna in poleg teh še pri .Jacogna in Vidogna , ki so od svetniških imen Jakob in Vid izpeljani nazivi .
Germanska osebna imena so imeli posebno priseljenci v Nemškem Rutu . Tu , pa tudi drugod po Tolminskem dobimo imena kot Adalbert , Bernard , Ema , Erik , Herman , Konrad , Lampret , Lenart , Ulrik in Verner.
Največ pa dobimo v našem viru latinskih in romanskih osebnih imen . Večinoma so imena svetnikov , po katerih se imenujejo tolminski kmetje v 14. stoletju . Na imena starega testamenta nas spominjajo ime a Abram , Adam , Elija in Daniel (z izpeljanko Danielčič) ; na ona novega testamenta in apostolov (imena teh so prav pogosta ) pa imena : Andrej , Filip, Jakob , Janez , Judež , Luka , Marko , Matevž , Pavel, Peter , Simon , Tomaž i . t. d. Od krščanskih svetniških osebni h imen srednjega veka dobimo n. pr . imena Blaž, Boštjan, Florijan , Gregor , Julijan (Culianus), Jurij , Klemen , Leon , Lovrenc , Marinus , Martin , Mihael , Nikolaj , Primož, Štefan in Urban . Vplivu oglejske cerkve je pripisovati razširjenost imen Hilarij (Elerus) , Kocijan , Mohor in Pavlin ; vplivu v Poreču posebno češčenega sv . Mavra pa ime Maver . Imena velikih svetnikov 13. stoletja so imena Dominik (izpeljanka Mencus ) in Frančišek (Franco) . Od ženskih imen naj navede m imena : Ivana (Cuana , Juuana), Frančiška (Franca ) in Marija (izpeljanka Marsa) .
Nekatera osebna imena našega vira obstojajo iz dveh delov . Ako sta bila v isti vasi dva posestnika istega imena , tedaj je eden parvus , drugi pa magnus . Večkrat se imenuje pri posameznem posestniku le očetovo ime , ne pa ime njegovega sin , takratnega posestnika , n . pr . filius Adam , filius Bratigoy ; toda tudi Matias filius Rosse . Sem spadajo tudi imena kot Petrus Bendincich , Petrus Danelchic in Mateus Manfredinus .
Številko poleg vsakega imena naznanjajo stran v rokopisu urbarju, na kateri je napisano dotično ime. Iz množino števil pri posameznem imenu je lahko sklepali kolikor toliko na razširjenost doličnoga imena.
Celokupna upravna celota tolminske gastaldije je na podlagi podatkov
urbarja iz leta 1377 štela 104 vasi, katere so obstojale iz 546 kmetij,
27 košan, 12 hiš, 2 dvorov, 2 mlinov , 1 hleva, 1 „teretorium", 5 vrtov
, 18 pašnikov oziroma travnikov in ene ledine. Od teh enot je bilo treba
plačevati davka v novcih : 237 mark, 1355 libre i n 148 denarjev; 279
starjev rži; 493 1/2 starja drugega žita; 111 glav goveje živine „cum
lacte " (vrednih 13 mark in 40 denarjev); 135 1 / 4 glave goveje živine
„pro quoquina " (vrednih 8 mark i n 107 1/ 2 denarja); 58 1/2 glave
goveje živine „pro vino " (vrednih 6 mark in 24 denarjev); 6 glav goveje
živine „ 0 sv Jakobu " (vrednih 96 denarjev); 2 glavi goveje živine
(pechora, vredni 48 denarjev); 31 koštrunov (28 od teh vrednih 3 marke
in 6 denarjev); 1 kozlička; 24 kokoši; 120 jajc; 1/2 sira (vrednih 6
mark in 56 denarjev); 24 funtov sira ; 5 sirov „pro honore"; 10 sirov
„pro fictu " (vrednih 1 marko); 9 mark in 80 denarjev „pro serviciis "
(o pustu, o sv. Juriju i n o sv. Mihaelu); 18 mark in 46 denarjev za
pojezdno vino ; 50 denarjev za „bestiae polvicarum"; 70 denarjev za
jerebice in orehe; 2 marki in 26 1 / 2 denarja „pro ratione vacarum" ; 1
marko in 10 denarjev za pivo ; 1 marko in 88 denarjev za seno oziroma
travo ; 134 denarjev „pro brasadollo"; 20 denarjev za kruh za ribiče ter
poleg tega še neimenovano količino davščine imenovane „ratio apium " in
pogače ob priliki pojezd.
K temu imamo prišteti še 469 1/ 2 kozlička oziroma jagnjeta (vrednih 17 mark in 94 denarjev) in 469 koštruna (vrednih 46 mark in 149 denarjev), katere je od 546 kmetij gastaldije 469 in pol kmetije dajalo kot meso za (patriarhov) dvor (carnes curiae)
K temu imamo prišteti še 469 1/ 2 kozlička oziroma jagnjeta (vrednih 17 mark in 94 denarjev) in 469 koštruna (vrednih 46 mark in 149 denarjev), katere je od 546 kmetij gastaldije 469 in pol kmetije dajalo kot meso za (patriarhov) dvor (carnes curiae)
Vir- Carniola -Izvestja muzejskega društva za Krajnsko 1917 št.1,2 ,3 in 4
