IZ CERKLJANSKIH HRIBOV
(Naše kmetijstvo)
Vir-Gospodarski list (Gorica) 29.9 1893 št.9
Dovolite g urednik nekoliko prostora mojemu dopisu v gospodarskem listu,
ker ravno gospodarskih dopisov iz naših krajev zelo pogrešamo, kar nam
znači, da je napredek v kmetijstvu zelo majhen ali pa celo ničev. Mnogi
pri nas drže se le starih navad. „Moj oče je tako delal in je lahko
izhajal, zakaj bi tudi jaz ne ?“ Zakaj bi se ne držali pregovora, ki
pravi : Po vetru treba ladijo sukati, da ide naprej. Tega nam je zelo
potreba v kmetijstvu, ravnati se moramo namreč po današnjih in ne po
starih razmerah. Kmetovanje je treba vse drugače vrediti, nego je bilo
nekdaj. Nekdaj se je splačalo sejati veliko žita. ker so jo dobro
prodajalo, pri tem sta pa imela živina in sadje nizko ceno. Od časa pa,
ko smo dobili dovolj lepih voznih in železnih cest in strojev, kateri
pripomagajo pri pridelovanji poljskih pridelkov, katerih pa mi hribovci
radi gričev in skalovja ne moremo rabiti, spremenilo se je vse. Žitu je
cena padla, pri tem se je pa živini in sadju povečala.
Zato potreba, da mi hribovci kolikor le mogoče njiv podelamo v travnike
in pustimo le bolj priročne, ter jih z gnojenjem in pridnim obdelovanjem
pravilno in dobro oskrbujemo, nikar pa tako zanemarjamo, kakor tudi že
gnojišča sama, katera so neprecenljive važnosti. Tu se zgubljajo
najlepši hlebi kruha po dvorišču na cesto, odtod v bližnji potok, reko
i. t. d., saj veš, kje voda miruje, toraj v morje. Da si podelamo njive
v travnike in pustimo le del prav potrebnih, storili smo veliko. Potem
lahko dobimo veliko in dobre krme za živino, katera nam bo dajala večji
dohodek in prouzročila manj stroškov, nego koruza, fižol i. t. d.
Pašnike in travnike obsadimo potem še se sadnimi drevesi, ker naš okraj
je za sadjerejo jako ugoden. Saj se je v prošlem letu samo v občini
Otaležu pridelalo okoli 2000 starih centov češpelj in okoli 1000 centov
jabolk ; po drugih krajih na Crkljanskem bilo jo sicer lani malo sadja.
Posebno želeti bi bilo, da bi se tudi naša sadna drevesa, pravilneje
oskrbavala in prav zato želeli bi, da dobimo okrajnega potovalnega
učitelja za kmetijstvo, ali pa da bi drugi učitelji kmetijstva bolj
pogostoma zahajali k nam in nas podučevali, ker smo še na precej nizki
stopinji. Naše ljudstvo bi sicer rado storilo, ko bi bilo prepričano o
pravem uspehu, a uspeh bil bi le tedaj, ko bi podučujoči učitelj
kmetijstva dalj časa bil med nami in bi naše razmere spoznal.
Zraven kmetijske družbe je voditeljica kmetijstva na Goriškem kmetijska
šola v Gorici; a ta je še vedno preoddaljena, da bi se zamogli udeležiti
poduka, in tudi zvedenega učenca nikdo ne posluša, dokler kmeta v
resnici ne prepriča z djanji. Treba je toraj djanj, treba dokazov, da
naš kmet lahko z roko prime, kakor rečemo!
Ko bi naša drevesa pravilno oskrbavali, ne pa puščali kot brezavo metlo
gosta, kakor jih daje narava, bi jih skrbno snažili, priznati mi mora
potem vsakdo, da bodo glavni dohodki naših kmetij poleg živine tudi oni
sadja. Pa tudi naši kmetovalci rabijo do dandanes še nespametne besede:
„Za oskrbavanje dreves nimam časa." To je toraj veliko, če kaj storiš za
drevo! Zakaj se pa za vse drugo rad pobrigaš? Veruj, zelo velika je
škoda, da so drevesa tako slabo oskrbovana. Težko de človeku, če povsod
ob cestah in na polju opazi tako slabo oskrbovana, zanemarjena drevesa,
katera so, kakor jih je dala narava, enaka gozdnim drevesom. Zastonj nam
je govoriti o sadjereji in sadnih drevoredih, dokler so razmero take,
dokler se v dobrih zemljah ob cestah v drevorede zasaja le divji kostanj
in topole, i. t. d. kakor okrog Dunaja in drugih mest, kamor zahaja
gospoda iz tesnega zidovja, zelenje gledat. Čuditi in smejati se mora
človek !
Če že jablan in hruška ne rasteta, rastel bo oreh, kateri nam ne da le
sence, ampak tudi dohodek v sadji.
Če se polotimo zasajanja drevoredov ob cestah, vrzimo turško kostanjevo
novost v kot in sadimo drugo !
Veliko vej na naših sadnih drevesih je suhih in celo tudi preveč živih,
prve le drevo pačijo, slednje ga pa le ropajo soka. Deblo mora biti
obraščeno z mahom; toraj tvoja koža mora biti polna garij. Mah sam na
sebi sicer ne živi od drevesa, a vendar pod mahom in lišajem skrivajo se
mrčesi drevesu škodljivi in tam prezimi tudi njihova zalega. Osnažimo
drevo mahu ! Kaj store nekateri, ko gredo, da drevo očistijo; seboj
vzamejo renčelico — da bi bila pa že ta — vzamejo sekiro, da bi ž njo
lahko po kamnu sekal, in glej kaj storijo? Mesto da bi z žagico vejo
lepo odžagal na vejni prestan — zdi se mu preveč — gre in oteše drevo
tako, da se Bogu smili. Kjer je bila veja, pusti štor, da bi pa že bil
cel; razmesarjena je rana, da se ti mora ubogo drevo smiliti; tu je delo
tako, kakor bi vladala hunska roka na najlepšem pšeničnem polji. Štor se
prične sušiti, rana se ne more zaceliti in tu je človek, res pravi
sadjar priskrbel, da drevo usiha in se bodo polhi in sršeni gnjezdili po
njegovih votlinah.
Kako naj človek s pokvarjenimi udi in drevo z gnjilim deblom zadovoli
temu, kar zahtevamo od njega ? Glede živinoreje smo prav tako še na
nizki stopinji. Goveja živina, katere imamo največ, se je sicer precej
zboljšala, ker nam je slav. c. k. kmet. družba priskrbela dobrih bikov
belanskega plemena, katerih nam je pa še jako potreba, da se naša
živinoreja še zboljša. Ljudstvo se je tudi polotilo boljšega oskrbavanja
živine; veliko njih imajo slamoreznice, ter si tako skušajo slabo krmo
zboljšati bodisi, da rezanico pomešajo med boljo krmo, ali jo poparijo,
da jo živina lažej prebavi.
Mnogo pa greše, ker živino premalo snažijo in jo puste ležati v blatu,
kar joj zelo škoduje. Zapirajo jo nekateri po kotih, zatuhlih prostorih,
kjer oken celo ni, če pa tudi so, zadelajo jih z gnojem. Kako hočeš
pričakovati, dragi, da bo živina, katera leži v blatu, v nezdravem
zraku, v slabem hlevu, ostala zdrava — saj že po naravi lahko spoznaš,
da si na paši vselej poišče suhega ležišča in svežega zraka. Če živina
ni zdrava, ni tudi mogoče, da bi toliko mleka, da krmo pravilno porabi;
ker premalo nastiljaš, dobiš tudi manj gnoja, toraj povsem veliko škodo
— zato toraj tudi vsega manj pridelaš. Spomni se pregovora v živinoreji:
„ Dobro snaženo, je polovica krme".
Edino, kar bi bilo najbolj potrebno, skrbeti bi morali, da bi od
živalskih pridelkov imeli večjih dohodkov, ker do sedaj so dohodki le
majhni. Mleko podelamo v maslo, kako ga pa napravljamo — (takemu je cena
nizka) — zato združimo se in ustanovimo mlekarsko zadrugo.
Posnemajmo naše Tomince in druge sosede na Tolminskem, mlekarska zadruga
je nam še bolj neobhodno potrebna; da bi bilo to res dobro, prepričamo
se lahko. Vsako malo ali nič vredno podvzetje hitro propade, tam se pa
mlekarske zadruge hitro množe, kakor gobe po dežju. Posnemati so jih
pričeli tudi na Bolškem; kaj pa mi na Cerkljanskem, bomo menda držali
roke križem in tožili pod težo stroškov sedanjega časa. — Na delo toraj !
Cerkljan
