Apnarstvo

Apnarstvo je stara obrt in apneničarstvo stara dejavnost, znani povsod po Sloveniji, kjer so na voljo primerne apniške kamenine. O pridobivanju apna oziroma o žganju imamo številna pričevanja. Po ljudskem izročilu so uporabnost apna odkrili pastirji,
ki so na paši kurili in svoja ognjišča oblagali z apnenčastim kamenjem, ki se je sčasoma spremenilo v žgano apno.Ko je padel dež, je nastalo iz njega gašeno apno, ki je skupaj s peskom, raztresenim naokoli, tvorilo malto — važen gradbeni material.

Tako so že nekoč za časa Tolminskega gospostva na Cerkljanskem ozemlju, pa čeprav niso poznali celega postopka žgali apno. Apnarstvo kot obrt pa se je še močneje  razširilo ob prihodu Francozov za časa Napoleona.Apno je odkupoval pretežno rudnik v Idriji.

Lomili so kamenje za apnenice, se pravi peči , v katerih se kamen prežge v apno, jih postavljali, kurili ogenj in na koncu praznili jame oziroma podirati apnenice. Te apnenice so bile podobne velikanskemu košu iz leskovih in gabrovih palic, spletene in znotraj ometane z ilovico. V takih apnenicah so še vse do leta 1960 žgali apno tudi povsod na Cerkljanskem.Predvsem za potrebe obnove. Leta 1948 je v Otaležu  pri gradnji novega zadružnega doma pri postavljanju apnenice sodelovalo kar 91 prostovoljcev.Drugače pa so apno žgali največ za svoje potrebe, za postavitev nove in za popravilo stare hiše in pa za vsakoletno beljenje  in razkuževanje stanovanjskih prostorov in živinskih hlevov. Kmetje , sadjarji, so vsake jeseni pobelil iz apnom tudi debla sadnega drevja zoper sadne škodljivce in zajedalce. Apno so uporabljali tudi za neke vrste gnojilo, kot čistilno sredstvo, sredstvo za konzerviranje jajc itd. Apno so  hranili v zemlji izkopanih luknjah apncah, obdanih z deskami.

Kasneje so postavljali tudi zidane apnenice.

Apnenice so ponavadi postavljali ob cestah. S tem so olajšali transport v dolino. Na travniku pod Otaležem, v Bentetovi grapi, je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja delovala stalna  skupina desetih moških, ki so delali v okviru krniške zadruge.Apno so žgali in prodajali za različna podjetja-Zidgrad in Primorje ter posameznike iz vasi Šebrelje,Otalež,Jagršče in Krnice.

Delo je bilo zelo naporno in dolgotrajno.Glede na velikost apnenice celotni postopek, od priprave materiala, postavitve apnenice in peke do razkopavanja, trajal je od enega do dveh mesecev in pol. Najprej so nabrali in pripravili kamen, ki so ga pobirali po okoliških gozdovih.Delo je bilo izredno naporno, saj je bilo kamen treba nositi po velikih strminah.Delo so dobili plačano z apnom.
Najprej so skopali jamo, ki je imela dobra dva metra premera.Sledilo je postavljanje lonte.Z drobnim kamenjem so začeli delati obok.Delo pa so nadaljevali z  večjim kamenjem.Velb je segal do štiri metre visoko, celotna apnenica pa je bila visoka do osem metrov.Okoli kamnitega kupa so postavili lesene kole, ki so jih prepletli z vejami.Naredili so oder, da so lahko potem med plot in kamenje nametali zemljo, ki so jo na vrh prinašali v košu.

Ko je bila apnenica postavljena, so odstranili streho streho nad njo in na kurišču zakurili z butaro in papirjem. Če je bil zrak »dober«, je ogenj hitro vzplamtel. Kurili so  pet dni in noči in porabili veliko smrekovega in jelovega  lesa, ki je dalo veliko plamena in malo žerjavice. Drva so morala biti suha, ker se je drugače kuhanje zavleklo tudi za en dan. Kuhana apnenica se je praviloma hladila dva dni ,seveda poleti dalj kot jeseni ali spomladi. Preden so  kopo odkrili  so vzeli iz nje skozi dušnik kos apna, in če se je v vodi stopil, je apno bilo skuhano.

Kako so klekljali nekoč

Kakor tudi v mnogih krajih na Cerkljanskem  je bilo tudi v Otaležkih vaseh v prejšnjem stoletju eden glavnih postranskih zaslužkov kmetij predvsem v dolgih zimskih večerih klekljanje čipke. Seveda so klekljali tudi poleti, vendar manj, saj je bilo veliko dela na polju.Mnogi revnejši pa so seveda hodili tudi v dnino pomagat delati na polju premožnejšim kmetom.

Skoraj vse klekljarice, ki jim je bilo klekljanje nuja, so se naučile klekljati že od 5. do 7. leta starosti. Naučile so jih njihove matere v želji, da bi tudi otroci po svoje pripomogli h kakšnemu denarju pri hiši.Nekateri otroci pa so se veščin klekljanje v času  med obema vojnama naučili tudi v šolah ki so organizirale čipkarski tečaj.Tako je naprimer leta 1922 v ljudski šoli v  Lazcu čipkarski tečaj vodil Jernej Filipič.

 Pri Tišlerju v Otaležu klekljajo.Otalež 20. pri Tišlerju.Teren 11- Cerkljansko (30.7.-1.9.1954)Avtor:

Boris Orel

KAKO SO KLEKLJALI NEKOČ

Klekljali so doma ob peči, pri mizi, najraje ob taki s postrani zbitimi nogami, ker se je dala pritisniti blizu k sebi. Ker mora klekljarica zvrha gledati na poušter in morajo biti roke v vodoravni legi na vrh pouštra, so podložili podse še nizke pručke ali zložene deke, pod noge pa so podložili tudi pručke ali so dali noge na »štango«, tja na lato, ki je pribita spodaj pri nogah mize. Vsaka pri hiši je imela pri mizi določen prostor, starejše so sedele ob peči, mlade pa na stolih na drugi strani. Kadar so prišle druge klekljarice »na prejo«, so jim dali boljša mesta pri mizi, domače so se bolj »zadaj držale«. Kadar je zelo zeblo, so klekljali tudi na peči. Pručko so položile čez kolena, nanjo poušter, bucike in ostalo so imeli ob sebi na peči.

"Bula" (pouštr) v jerbasu s papircem in "špicami" ter "klinci" za klekljanje. Otalež 20, pri Tišlerju.

Ali pa je bila pručka s pouštrom na peči in so zraven čepele. Če je bil poušter zelo velik, če se je hotela klekljarica odpočiti ali izkoristiti zadnjo dnevno svetlobo skozi okno, pa je stala ob veliki mizi pri oknih. Ko še ni bilo elektrike, je s stropa nad mizo visela petrolejka ali karbidovka. »Osem do deset nas je delalo pri taki svetlobi,« je povedala neka žena. Redko popoldne, navadno pa zvečer so se zbirale dekliške druščine ali sosedova dekleta in žene po posameznih hišah v vaseh. Enkrat pri eni, drugič pri drugi hiši. Okrog 7. do 8. ure so pričakovali, »kdaj bodo prišle«. Pravile so, da »gredo klekljat« ali »v prejo«, »na prejo«. Klekljale so najmanj do polnoči, največkrat do enih ponoči in tudi do dveh, treh. Tudi do zjutraj so potegnile, če se je kateri izmed njih zelo mudilo.



Med seboj so poznale razne vrste zabav, ki so jih ne le kratkočasile, ampak tudi podžigale k delu. Naprimer: preštele so postavke in se skušale, katera bo prej naredila do določenega postavka; vsaka je dala v stavo buciko. Tista, ki je najprej naredila do določenega mesta, je dobila vse; med seboj so si določevale, do kod mora katera narediti v določenem času ali pa si je to klekljarica sama določila. Igre za kratek čas so bile: Ena srakca je priletela... je tri lepe, (zale) fante prinesla. .. Tista, ki je igro vodila, je tiste tri fante, 'ki jih je imela v mislih, opisala, in druge so zbirale, katerega med njimi bi najraje. Ona je potem povedala njihova imena. »Uganalce« so si zastavljali, ali so starejše pripovedovale »pravlence« in »parpavidke« (pripovedke), kdorkoli pa smešnice in dogodke iz domačega življenja. Predvsem so veliko pele od narodnih do pobožnih pesmi, včasih so tudi molile. Kdo od domačih moških je tudi kaj bral na peči in so poslušale, vaški fantje so prišli tudi delat družbo in so delali kaj svojega ali le zabavali dekleta in peli; tudi »rihtarja so bili<<, »slepo muho so se šli«, kdaj so pa zaplesali, ko so harmoniko imeli s seboj. Večinoma so rade klekljale, a gotovo je zelo pravilno povedala ena izmed klekljaric takole: »-Oja, rada sem klekljala, sem pa tudi morala, ko nisem nič imela in zemlje ni bilo.« In predvsem stiska je napeljevala, da so se naučili klekljati tudi dečki, ki pa so z leti kmalu prijeli za drugo delo.

Čipke so klekljarice prodajale v Idrijo.Največkrat je bila za to zadolžena ena od domačink.Sumljivih »trgovcev« ali »kupčevalcev« čipk je bilo v tistih časih zelo veliko.Ker so čipke šle skozi dvojne roke je bilo od prodaje bolj malo zaslužka.Nekateri pa so morali še stalno čakati na denar od prodaje.Nekateri »trgovci« so namesto denarja dajali »ciglce« in so klekljarice z njimi hodile v trgovino po živež.

Viri-Loški razgledi 1970
Slovenski etnografski muzej