Cerkljanski sardinci

Z vstopom Italije v vojno leta  junija 1940 so številne vojake slovenskega rodu " politično nezanesljive in nevarne slovanske elemente” začeli izločati iz redne vojske in jih umeščati v tako imenovane posebne bataljone (battaglioni speciali).Ti vojaki so bili razoroženi, brez emblemov in vojaških oznak poslani iz domačega okolja na jug Italije na Sicilijo in Sardinijo, kjer so jih uporabili kot delavce in nekvalificirano delovno silo v vojaške in tudi privatne namene. Delali so v skladiščih , letališčih in pristaniščih, kjer so natovarjali/raztovarjali tovor, kopali zaščitne rove,  gradili ceste in novogradnje, čistili razbitine (po bombardiranjih), delali v gozdu in rudnikih  Za svoje delo so prejemali skromno plačilo, ki so ga porabili za nakup vina, sira, cigaret in razglednic, da so lahko pisali domov. Da so lahko pisma in dopisnice šla skozi vojaško cenzuro, so morala biti napisana v italijanščini.

Ko je bila hrana vse bolj pičla, pa so plačo porabili tudi za nakup hrane na bližnjih kmetijah.V okrožnici o ustanovitvi »posebnih bataljonov« so italijanske oblasti med drugim določile tudi, da mora hrana v njih za silo zadostovati minimalnim življenjskim potrebam posameznika v četi .Obrok oz. »menažo« so dobivali dva- do trikrat dnevno, predvsem v obliki mineštre ali juhe iz različnih vrst zelenjave (korenje, grah, cvetača) in krompirja ali riža. Poleg tega so dnevno dobili 80 dag kruha v obliki dveh »panjok« oz. hlebčkov kruha. Le redki so bili ob praznikih deležni testenin oz. »paštašute« Tisti , ki so bili dodeljeni za pomoč v vojaška skladišča, so med raztovarjanjem poskrbeli, da se je kaj raztreslo (ali pa so hrano ukradli) in si tako zagotovili priboljške.

 Zaradi slabih higienskih pogojev , jih je veliko tudi zbolelo za malarijo.


V posebne bataljone je bilo odvedenih okoli 6000 Slovencev.Več kot 130 fantov samo iz Cerkljanskega okraja. Iz Otaleža in sosednjih vasi jih je bilo mobiliziranih 12 ( šest iz Otaleža, dva iz Lazca in  štirje iz Jazen ). Z razmahom partizanskega gibanja so od februarja 1943 v posebne bataljone prisilno mobilizirali mladoletnike iz Primorske in Istre.


8. 9. 1943 je Italija kapitulirala vendar se za njih življenje ni dosti spremenilo. Še naprej so kopali jarke in razkladali orožje in raznovrstno strelivo, ki so ga Nemci, ki so za kratek čas prevzeli oblast na Sardiniji, dovažali iz Italije in pozneje še iz Afrike. Morali so tudi čistiti ruševine v bližnjih mestih. Po umiku Nemcev s Sardinije so bili razmere zelo slabe, saj so jim še vedno poveljevali italijanski poveljniki. Hrane je bilo vse manj, včasih sploh nič.



V začetku marca 1944 je bila večina slovenskih mobilizirancev sprejetih pod zavezniško komando in sicer pod poveljstvo VII. ameriške armade in razmere so se izboljšale. Delali so na vojaških objektih skupaj z ameriškimi vojaškimi enotami. Opravljali so razna dela v zvezi s preskrbo goriva, in sicer v skladiščih razstreliva in na bencinskih črpalkah. Zboljšala se je hrana, uredile pa so se tudi higienske razmere. Najtežje je bilo, ker vse od kapitulacije Italije niso imeli vesti od doma.


Konec oktobra 1945 so jih z vlakom preko Švice in Italije prepeljali do Postojne in nato v njihove domače kraje.Američani so jim dali tudi nekaj obleke in darila za domače v kovček.


Toplo in prisrčno so bili sprejeti pri svojih domačih, a oblast jih ni lepo gledala, češ, ko se je bilo treba boriti, so bili na varnem.

Spisek Cerkljanskih fantov mobiliziranih v posebne bataljone-

Pisk Ivan, Jazne
Uršič Valentin, Lazec
Raspet Franc, Otalež
Bevk Peter, Otalež
Čerin Ivan, Otalež
Lapajna Rihard, Lazec
Vogrič Florjan,Otalež
Likar Franc, Jazne
Zajc Ivan, Otalež
Močnik Franc, Otalež
Urdič Spiridione, Reka
Flander Andrej, Jesenica
Bevk Vincenc, Cerkno
Močnik Jožef, Polane
Medved Peter, Šebrelje
Božič Rudolf, Šebrelje
Čelik Jakob, Orehek
Mlakar Jakob, Novaki
Lapajna Pavel, Cerkno
Hadolin Ivan, Cerkno
Keršina Ivan, Cerkno
Laharnar Stanislav, Cerkno
Oblak Stanko, Cerkno
Sedej Gabrijel, Cerkno
Hojak Rudolf, Cerkno
Mežek Jožef, Novine
Pirih Ciril, Trebenče
Potočnik Jakob, Robidnica
Svetik Franc, Planina
Štucin Franc, Jagerče
Tušar Peter, Planina
Ozebek Anton, Šebrelje
Florjančič Alojz, Novaki
Možina Jožef, Robidnica
Peternel Aleksander, Novaki
Podobnik Ciril, Cerkno
Prezelj Viktor, Ravne
Verčič Ivan, Robidnica
Čandek Ludvik, Reka
Pirih Franc, Straža
Vončina Franc, Masore
Kenda Gabrijel, Novaki
Magajne Anton, Čelo
Raspet Jožef, Cerkno
Bevk Jakob, Cerkno
Kokalj Franc, Novaki
Šinkovec Rudolf, Reka
Črnilogar Ivan, Šebrelje
Kenda Stanislav, Novaki
Kokalj Matevž, Laze
Raspet Bernard, Herne, Nemčija
Pavšič Štefan, Šebrelje
Peternelj Ivan, Cerkno
Prezelj Rafael, Cerkno
Sedej Peter, Cerkno
Serjun Miroslav, Bukavo
Štravs Ivan, Cerkno
Lapanja Jernej, Jagerše
Bizjak Viljem, Cerkno
Črnilogar Anton, Reka
Eržen Martin, Šebrelje
Flander Božidar, Novaki
Grošelj Janez, Šebrelje
Kacin Venceslav, Cerkno
Lapanja Peter, Jagrše
Mavrič Gabrijel, Jesenica
Prezelj Ivan, Planina
Raspet Anton, Novaki
Črnilogar Vincenc, Šebrelje
Flander Andrej, Jesenica
Guzelj Jožef, Ravne
Tušar Peter, Gorje
Lipužič Jožef, Straža
Mažgon Ciril, Cerkno
Prašnik Filip, Poče
Štremfelj Ivan, Jesenica
Verčič Vincenc, Robidnica
Baželj Stanko, Cerkljanski vrh
Čelik Angel, Zakojca
Čelik Peter, Ravne
Černilogar Štefan, Jagerše
Feltrin Gabrijel, Orehek
Jerman Jožef, Novaki
Koder Stanko, Zakojca
Kokelj Jaka, Novaki
Močnik Ivan, Gorje
Močnik Nikolaj, Poče
Murovec Anton, Cerkno
Obid Gabrijel, Cerkno
Oblak Franc, Ravne
Pagon Franc, Jesenica
Pajntar Just, Zakojca
Peternelj Alojz, Cerkljanski vrh
Rejec Ivan, Šebrelje
Rejec Viktor, Novaki
Valenčič Andrej, Zakojca
Velikonja Alojz, Orehek
Laharnar Anton, Bukavo
Ličar Ferdinand, Cerkno
Obid Aleksander, Novaki
Obid Anton, Cerkno
Podobnik Peter, Cerkno
Raspet Gabrijel, Cerkno
Slabe Ciril, Cerkno
Štucin Feliks, Reka
Kokelj Alojz, Cerkno
Magajna Rajko, Cerkno
Obid Vinko, Cerkno
Pavšič Ivan, Cerkno
Raspet Andrej, Cerkno
Raspet Pavel, Cerkno
Rejc Stanislav, Cerkno
Domajnko Alojz, Reka
Kranjc Jožef, Cerkno
Mlakar Nikolaj, Novaki
Močnik Julijan, Poče
Munih Gabrijel, Šebrelje
Peternel Ivan, Novaki
Raspet Jožef, Labinje
Sedej Metod, Cerkno
Šinkovec Metod, Polane
Škvarča Julij, Šebrelje
Tušek Peter, Cerkno


Umrli na Sardiniji:

Peternel Ciril, Cerkljanski vrh
Prezelj Josip, Ravne
Razpet Jože, Novaki
Rejc Franc I., Jazne
Rejc Franc II., Jazne
Rejc Venceslav, Šebrelje
Rojc Franc, Novaki
Štremfelj Stanko, Orehek

Prva službena leta

Učitelj  Hubert Močnik v svoji knjigi Spomini in izkustva opisuje prva službena leta , ki jih je preživel v Lazcu in Otaležu, kjer je bil učitelj v letih 1912-1916.

Hubert Močnik (1893 Krekovše pri Idriji – 1986 Gorica, Italija), šolnik, vzgojitelj, publicist

Hubert Močnik leta 1913

Iz knjige Spomini in izkustva(1971)

Vtisi s potovanja v stari kraj

Vtisi s potovanja v stari kraj
Cerkljanski izseljenec v Ameriki , Valentin Kobal,  leta 1938 v časopisu
Prosveta iz Chicaga,  opiše vtise s potovanja v rojstni kraj Cerkno in
življenje na Cerkljanskem pod italijansko oblastjo.


VTISI S POTOVANJA V STARI KRAJ

Valentin Kobal

Vir-Prosveta (Chicago) 24, 25 ,28 .Marec 1938.

Številke 59, 60, 61


Na željo več prijateljev sem se odločil opisati moje potovanje v naše
domače kraje na Goriškem. Omeniti moram v naprej, da je preteklo nad
trideset let, odkar sem zapustil moje rojstne kraje. Spremembe, katere
je ta doba prinesla, so tako temeljite, da je težko primerjati, kaj je
bilo in kaj je. Poleg tega pa dolgo bivanje v Ameriki človeka
preustroji, da gleda na stari kraj in tamkajšnje razmere z bolj
oddaljenega in mogoče bolj nepristranskega stališča. Naj torej naglasim,
da moj opis tega potovanja nikakor ni kritičen glede razmer, temveč samo
zabeleženje kratkega opazovanja. Potovanje domov skozi severno Italijo
je bilo celo sredi januarja prijetno milo. Zloglasna tržaška burja je
letos precej popustila. Dasi sem želel, da čimprej dospem v rojstni kraj
Cerkno, sem se vseeno malo ustavil v Trstu. Za vsak slučaj je dobro
zglasiti se pri ameriškem konzulatu. Poleg tega pa sem želel obiskati
družino Matije Bergerja, brata našega Paula Bergerja na čikaškem Lawndalu.


Trst je lep kot nekdaj, čist in urejen. Mesto se ni posebno razširilo,
čeprav ga krasi nekaj novih stavb. Pod novo vlado so tudi dovršili načrt
modernega pristanišča kakor ga je začela graditi Avstrija okoli leta
1900 .Vse je sedaj dograjeno in moderno, pristan pa opremljen z
najnovejšo tehniko. Gospodarske razmere sicer ne dajo mestu nekdanje
živahnosti, promet ni več toliko kot nekdaj, saj tudi v najboljšem letu
po vojni tržaška luka ni presegla šestdeset odstotkov normalnega
predvojnega prometa. Domači Italijanski promet se usmerja proti bližjim
pomorskim mestom Genovi in Benetkam, notranje podonavske države, ki so
nekoč slonele na tržaškem izvoznem prometu, pa so oslabele gospodarsko.
Vse to vpliva na gospodarstvo Trsta, ki je popolnoma trgovsko mesto ter
se je še vedno živelo le od pomorskega prometa. Priznati pa moram, da mi
ni znano, v koliki meri je gospodarsko zaostajanje Trsta pripisati
splošnemu otrplenju Evrope in koliko njega političnem stanju.


Za turiste Trst nikdar ni imel posebne privlačnosti. Pod novo upravo se
naglaša turizem kot vir dohodkov. Starodavne zanimivosti mesta se
dandanes dobro oglašajo. Tako je bil stari grad z vsem svojim
srednjeveškin značajem odkrit za turiste šele zadnja leta. Dandanes je
temno zidovje razpadajočega gradu ne kako središče za radovedne
posestnike. Pod mračnimi oboki grajskih kleti se razlega godba in
prirejajo se plesi. Razvalini z novo opremljenimi kletmi, kjer se toči
vseh vrst vino, so postale tržaška posebnost. In tako tudi drugi nekdaj
nepristopni del' Trsta postajajo predmet turistične privlačnosti.

Na Opčino nad Trstom še vozi tramvajska vzpenjača. Zdi se da jo
obratujejo še isti kondukterji kot nekdaj pred vojno, kakor tudi Opčina
sama napravlja star domači vtis bolj kot Trst. Tako tudi na Škednju in v
Nabrežini ter drugi okolici še veje nekdanje ozračje našega modrega
Jadrana.


GORICA IN SOŠKA DOLINA


Gorica se je precej razširila. Novejše lice ji dajejo zgradbe
postavljene na vojnih razvalinah pa tudi novi dodatki mestu se
razširjajo proti Solkanu, proti Mirnu in v smeri proti Ločniku ter Pevmi
in Podgori. Kar je Gorico posebno povečalo, je bila odredba, ki je
obsežne okoliške kraje vključila pod mesto. Prebivalci, kot znano, so se
vedno zoperstavljali vključenju predmestij v mesto, ker tako namesto
podeželskih plačujejo mestne davke, ki so višji, dasi se pri tem njih
predmestne vasi, nikakor ne spremenijo v mesto, kolikor se tiče
izboljšanja modernih naprav.

Grad sredi Gorice je povsem prenovljen. Težki kameniti spomenik
benečanskega sv. Marka, ki ga je Avstrija hranila v muzeju, so kot
pomenljiv znak postavili spet pred vhod v grad. Travnik in ves del mesta
proti nekdanji državni postaji je precej tak kot je bil. Prebivalstvo
tvorijo Slovenci, Furlani in vojaki z juga. Staro kasarno na Travniku
ravno podirajo ter na njenem odličnem mestu nameravajo postaviti mogočno
vladno stavbo, ki bo stala več milijonov. Ob neki priliki sem s
prijatelji posetil tudi Brda zapadno od Gorice. Zgradili so široke in
lepe nove ceste, ki preprežajo vsa ta lepa vinorodna tla. Številna vojna
pokopališča, zlasti na Oslavju, kjer so padli mnogi tisoči, so domala
odpravljena. Kakor Sredipolja ob Krasu, kjer je vlada skrbela na eno
največjih vojnih pokopališč na svetu ter vabila izletnike v današnji
"Redipuglia," tako je tudi Oslavjsko pokopališče odpravljeno. Kosti
padlih se prenašajo v splošne grobnice ob velikanskih spomenikih.
Cilj mojega izleta v Brda je bil Števerjan. Na griču vrhu malih planot,
kjer se nudi najlepši razgled čez vso Gorico z okolico, proti temnemu
Trnovskemu gozdu v ozadju in proti Sabotinu ter Sveti Gori, še vedno
tiči Števerjan. Sošolec iz davnih dni, Ciril Sedej, nečak nadškofa
Sedeja, župnikuje tam. Ko smo dospeli, je ravno podučeval svojo briško
mladino. Dasimu je to v sedanjih razmerah najmilejši poklic, se je kmalu
pridružil naši skupini ter nas po stari navadi odpremil v klet. Nove
razmere župnika Sedeja niso spremenile. Značilna je njegova pridnost
okoli svojih, nevmešavanja  v politiko, neka prirodna naprednost in
umerjenost, po čemur se je oblikoval tudi njegov stric. Zdravega
primorskega humorja ne manjka, kar je pač najboljše stališče napram
njihovim razmeram v težkih povojnih časih.

  Po Soški dolini se vidijo največje spremembe naših domačih krajev. Od
Gorice do Svete Lucije ni več kot okoli trideset kilometrov, z
železniškimi postajami v Solkanu, v Plavah. Kanalu, Avčah in pri Sveti
Luciji, kjer se Soča steka z Idrijco, Bačo in Tolminko. Prometne zveze
med Trstom in Gorico ter s temi kraji niso posebno prikladne. Železnico
precej nadomeščajo motorna vozila, toda čakanja vzamejo neprimerno dolgo.

Soča še teče po tej dolini, toda njen tok usmerja v razne druge smeri.
Inženirska dela, kakršnih naši kraji še niso videli, spreminjajo sedaj
rečni tok. Pri Sveti Luciji gradijo prvi visoki jez, ki bo zaustavil
Sočo in njene pritoke ter iz penočih se strug in prepadov spremenil
kraje v obsežno jezero .Iz jezera se bo voda po predorih pretakala v
smeri proti Čepovanu in Modrejcam, kjer bodo postavili velikanske
električne centrale. Tako bo menda tudi jez pri Solkanu, kjer bo voda
zaustavljena  v jezero ter sile vprežene v električne obrate. Tako
velikopotezna so ta inženirska dela, da jih bo mogoče ocenili šele po
dovršitvi, katera pa bo vzela precej let. Gradnje seveda dajo precej
zaslužka, dasi malega, prebivalstvu po vaseh. V velikem številu pa
prihajajo delavci tudi od juga, kar vsekakor vpliva na mezde.


PO IDRIJSKI DOLINI

Idrijska dolina od Svete Lucije in Tolmina proti vzhodu do Idrije in
naprej je bila vedno neka posebnost. Kakor Avstrija po tej dolgi dolini
ni hotela položiti železnice, tako je tudi sedaj še nimajo. Zgradili pa
so ob vsej dolgi dolini, kakor drugod po Primorskem široke lepe ceste,
ki omogočajo točen avtobusni promet. Od  glavne ceste se odcepljajo
druge nove ceste v stranske doline in proti vrhovom gora. ki pa za
civilni promet iz različnih razlogov niso odprte. Tudi ob zeleni
Idrijci, ki se vije med gozdnim gričevjem, se vidijo razne moderne
naprave, posebno pa v Idriji, kjer je nova električna centrala.

Idrija sama je skoraj ista kot nekdaj, le da se med civilnim
prebivalstvom maša vojak. Rudniki delajo kot nekdaj, toda manj.
Zaposleni so še vedno največ domačini. Svoje časno je baje prišlo precej
delavstva z juga, toda rudniki živega srebra zahtevajo izvežbane rudarje
in delavce; obrat brez domačih delavcev je bil nemogoč. Idrijski rudar
pač je stoletja vrta za živim srebrom in cinobrom, zato mu je spretnost
In naučenost pri tem delu kar nekako v krvi In zato mu je konkurenca
neveščega delavca nemogoča.



V CERKNEM

Domači kraj Cerkno, središče par ducatov vasi na vzhodu Tolminske, je
kakor tujina. Nekdaj obsežna vas je danes malo mesto, kar se vidi po
tem. da so kraj porazdelili v ulice, katere imenujejo po raznih junakih.
Vendar se kraj ni posebno razširil razen novega oficirskega doma,
vojašnic in drugih zgradb,  ki slutijo vladi in vojaštvu. Goli Porazen,
najvišja gora teh krajev, je prečrtan s serpentinskimi cestami do vrha.
Tako tudi vse drugo gorovje in gričevje vežejo ceste čez pašnike,
gozdove in neobljudene vrhove. Ljudem iz doline kakor tudi gorskim
vaščanom te ceste niso odprte.

Vse to pa so samo zunanja znamenja, ki me niso zanimala pri posetu
domačega kraja, kolikor so me zanimali sorodniki, znanci in prijatelji.
Dolga tri desetletja spremenijo ljudi tudi v krajih, kjer življenje
poteka mirno in zaprto od vsega sveta. Koga bi sploh mogel spoznati po
tolikem času? Otroci so odrasli v može srednje starosti, sodobniki so
padli v vojni, pomrli ali se postarali . In kakor so se spremenili
ljudje, tako so se tudi običaji vsaj na zunaj.

Vendar je nekaj temeljitega, ki se ne spremeni. To je narava našega
gorskega človeka, njegova vera v delo in pridnost, v svoj jezik in
poštenje. Lice se spremeni in postara, notranje pa je človek isti,
mogoče bolj preizkušen skozi trpljenje in garanje. Ne vem, kako bi sploh
opisal naše ljudi v sedanji dobi, kot sem jih našel. Ko se ponovno
"spoznaš", ko se z njim spomniš preteklosti in mu ponovno sežeš v roko,
začutiš njihovo življenje bolj kot bi spoznal v vsakem opisovanju.
Vendar pa želim podati nekaj opazovanj iz rojstnega kraja, da opišem
njih razmere, ki so vsaj približno take kot drugod po Primorskem.



OBČINA

Od vsega se je najbolj spremenila vladna uprava. Stare občine z županom,
občinskimi možmi, volitvami in občinskimi odloki ni več. To je stvar
preteklosti tako za slovenske kakor italijanske kraje v Italiji. Vsa
vlada se vodi iz središč,  iz Gorice, Vidma, Trsta, Reke in nad vsemi iz
Rima.

Namesto občinskih svetov in župana vlada kraju fašij, nekak odbor
uniformiranih ljudi, ki jih ni nihče volil, toda postavljeni so od
višjih zapovednikov v fašistični organizaciji. V tem oziru se naši kraji
razlikujejo od italijanskih tudi v tem, da nimajo imenovanih županov,
temveč samo ta odbor. Ti ljudje torej tvorijo ljudem nepoznano
organizacijo ter odredijo vse, deloma po narekovanju od zgoraj, deloma
po svoji lastni preudarnosti ali volji. Toda njih volja povsod obvelja
in kraj, ki jih vzdržuje, se mora pokoravati. V tej osnovni vladni ali
strankini organizaciji se tudi občuti bistvo fašistične države, ki je
čitateljem gotovo znana vsaj v glavnih odrih..


ŠOLSTVO IN IZOBRAZBA

Cerkno je imelo pred vojno štirirazredno ljudsko šolo z obveznimi šesti
leti. šolanja za vsakega otroka ter enim nadaljevalnim dvoletnim
tečajem. Boljše učence so vsaj premožnejši pošiljali v šole na idrijsko
realko ali v goriške gimnazije in učiteljišča. Zdaj so zadeve drugačne.
Edini domači učitelj, na katerega sem naletel, je vpokojen, drugo
učiteljstvo se je ali odselilo ali pa je bilo premeščeno v razne južne
kraje. Slovenski namreč ni več učni jezik, kajti ves šolski poduk se
vrši v Italijanskem. Za otroke je italijanščina težavna pa se zato
starši pritožujejo, da se ničesar ne nauče. Tudi obveznost za pohajanje
šole ni tako stroga kot nekdaj.

Kar šola ne doseže, pomagajo razne mladinske organizacije, katere je
fašij ustanovil in h katerim je za vsakega prebivalca skoro neizbežno,
da svoje otroke vpiše. Otroške organizacije so seveda patriotičnega
značaja ter služijo za pripravljanje naraščaja k odraslim fašističnim
organizacijam kot na primer "dopolavoro," kar je napol kulturna napol
politična ustanova za vso Italijo. Razume se, da organizacije
"dopolavoro" nudijo razne privilegije. Če "dopolavoro" pripravlja ples,
se ni bati policijskih zaprek in član te ustanove ima posebne ugodnosti
povsod. To so namreč temeljne postojanke za novi ustroj države.

Druge izobraževalne organizacije mi niso znane. Nekdaj je Cerkno imelo
tri čitalnice, liberalno ali  napredno, klerikalno ali orlovsko, ter
šolsko. S čitalnicami v zvezi so bile telovadne, dramske, pevske,
planinske, lovske in slične organizacije. Vse to je danes odpravljeno.
Tu pa tam se sicer še dobi nova knjiga iz Gorice, toda nobenega
organiziranega vladnega in ljudskega poizkusa ni več, ki bi nudil
ljudstvu one popularne prilike za izboljšanje kot nekdaj. Dali ima
"dopolavoro" čitalnico, mi ni znano in tako najbrž tudi ni znano
domačinom, ki nekateri pripadajo zraven.


GOSPODARSTVO

Naši kraji so se pred vojno največ pečali s kmetijstvom, Živinorejo in
lesom. To so bili glavni viri domačega zaslužka. Ker kraji niso bogati
ter gorska zemlja ne nudi lahkega obdelovanja, je bilo v Cerknem zlasti
tik pred vojno precej zadružnih poizkusov. Električna centrala, na
primer je bila zgrajena za vse domače potrebe na nekaki zadružni
podlagi. Centrale danes ni več in tako tudi električno napeljavo so
dobili od drugod, iz baške doline, kjer so privatna podjetja.

Mlekarna je bila nekaka zadružna trdnjava za bolj revnega kmeta. Oddajal
je mleko v skupno mlekarno na račun ter od tam prejemal odplačilo ali
blago. Mlekarna je namreč vodila konzum, kjer so se kupile vse
potrebščine s posebnimi ugodnostmi za člane. Ta sistem je bil tudi
odpravljen, vendar pa so zadnje čase spet uvedli nekako podobno
poslovanje za oddajanje mleka.

Slična je slika z drugimi zadružnimi poizkusi. Ni jih več. Naraslo pa je
število trgovcev, v Cerknem še vedno izključno domačinov, katerim pomaga
tudi veliko število vojaštva, ki se tod nahaja, kajti kraji so obmejni.

Lesna industrija je še vedno važen vir dohodkov. Kraji so tod obkroženi
od iglastega in listnatega lesa. Kdor ima gozd, mu je zato lažje gIede
dohodkov, kajti les se v Italiji vedno lahko dobro proda. Manjka pa
tovarn, kot je bila nekdaj tvornica za pohištvo in parkete v Podmelcu,
ki bi pripomogle k večjim dohodkom. Ves les se namreč pošilja naprej
samo žagam in le na grobo obdelan.

Drugih posebnih dohodkov pa Ijudstvo nima. Nikjer nisem videl nove
tovarne ali industrijskega podjetja. Dnevni delavci so včasih zaposleni
pri gradnji cest, pri postavljanju vojašnic in pri sličnih napravah.
Ali domačina pri takem delu največ nadomešča delavec z juga.


Gospodarstvo, ki je odvisno samo od kmetovanja, se pa ravna po letini,
lani, na primer, je vse pobila toča In kmet je bil vsaj za eno leto
popolnoma upropaščen. Rekli so mi, da so našli točo, katere so trije
kosi tehtali po en kilogram. Zato ni bilo ne pšenice ne koruze. Sadje je
bilo vase uničeno. Tudi premožni kmetje so postali reveži. V stiski so
se siromaki obrnili na vlado, da jim pomaga. Prišlo je odobrenje Iz
Rima. da se izplača najbolj prizadetim mala pomoč. Kako se je ta denar
razdelil, pa tu ne želim navajati.

Nekdanje kmetijske organizacije so bile v veliko pomoč kmetu s tem. ds
so pospeševale moderno obdelovanje polj in umno živinorejo. Teh sedaj
ni.Obdelovanje je primitivno.V strmih njivah sem že videl, kako s
spodnje brazde nosijo prst na vrh njive.Spravljanje pridelkov, mlatenje
in vse drugo delo na  polju in okoli gospodarstva na deželi je povsem
staro. Siromaštvo največ prispeva k temu zaostajanju.


DAVKI

Kakor drugod po Evropi, se čuti pri naših silno breme vsakovrstnega
obdavčenja. Ameriška vlada, ki ima težave z državnim proračunom, bi se
po naših krajih, ki gotovo niso sposobni plačevanja davkov, veliko lahko
naučila, kako se dobi denar v državne in druge javne zakladnice.

Davek je od vsega in na vse. Ko kmet zakolje prašiča ali ubije kako
živino za meso, mora predvsem plačati zdravniškega nadglednika, nato
dacarja. Od prašiča plača samo državi 60 lir. Od goveje živine je več.
Poleg tega mora loj izročiti nekim oblastvom. Davek je od vsake vžitnine
in od vsakega dohodka. Zemljiščnemu in drugim davkom se je lani
pridružil še vojni davek.

Vojni davek se imenuje vojno posojilo. V resnici je davek, kajti od
posojila državi je treba plačati davek. Ko je bilo razpisano vojno
posojilo, je vsak kraj imel naloženo odmerjeno vsoto, da prispeva.
Krajevni fašij pa je imel nalogo, da davek razpodeli na vsakega
lastnika. Karkoli kdo lastuje, je moral plačati odmerjeno mu vsoto
vojnega posojila. To posojilo se glasi za dobo 25 let. Skozi vso to dobo
je treba na posojilo še plačevati davek. Ker so se nekateri kmeti tega
ustrašili, so namesto posojila kar darovali odmerjeno jim vsoto, samo da
so rešeni še teh davkov.


DOMAČE ŽIVLJENJE

Značilno za novo vlado je postavljanje šol. V cerkljanskem okraju je
danes okoli štirideset učiteljev, ki so vsi z juga. Tudi v gorah, kjer
ni vasi, temveč je samo po nekaj hiš, je nastaljen učitelj, da podučuje
otroke v italijanščini in drugih predmetih. Poleg teh nastaljencev se
je pomnožilo število finančnih uradnikov, obmejnih orožnikov
(karabinjerjev) in drugih vladnih nastavljencev.

Od vsega tega nastavljenstva živi kmet precej za sebe. Ni v resnici
sovraštva med "gospodo" in kmetom, dasi slednji živi le v svojem krogu.
Pristna domača zabava nekdanjih dni se ne vrši več. Ko si znanci
zaželijo razvedrila, gredo navadno skupaj in priredijo ples kar pri
kakšnem kmetu. V dvorani ali v prostornejši gostilni je to že težje,
treba je dovoljenja in vseh pristojbin, ki spadajo zraven. Dovoljenje se
tudi težko dobi. V gostilni Na mostu, na primer, kjer so se že zdavna
prirejale ljudske zabave, niso imeli dovoljenja za ples skozi sedem let.
Ko so pred kratkim nekaj priredili s posebnim dovoljenjem — od nekod — je
bilo ne samo vse zavarovano, temveč so tudi morali točno ob dvanajstih
pogasiti vse luči in se razkropiti.

Na zabavah, četudi pri kmetu, je treba ravno tako precej pozornosti do
postav. Godec mora biti previden, kaj igra; vesela družba pa tudi zapoje
samo kar je času primerno.



V težkih gospodarskih časih je vlada odredila, da belega kruha ne smejo
peči. Kmetje letos nimajo pšenica, ponekod niti za seme, zato morajo
kupovati moko. Moka pa je spet po odredbah. Med bolj belo moko, ki ni
pšenična, se meša bela koruzna in riževa, tako da gospodinja ne more
speči belega kruha. Preko meje, kjer moke menda ne manjka, se pa tudi ne
sme nič prinesti. Pravili so mi, kako so neki kmetici, ki je napravila
več ur dolgo pet čez zasnežene gore, zaplenili moko, katero je prinesla,
da speče za svate primeren kruh. Vsako vtihotapljenje preko meje je
strogo prepovedano. Kdor postavo prekrši, ne samo izgubi, kar je
prinesel, temveč riskira tudi prostost, da se ne znajde v ječi.

Na splošno se opaža neka strogost. katere naš človek ni vajen. To pa je
od tega. ker je pod današnjo državno ureditvijo vse življenje usmerjeno
tako. da služi v korist državi, kakor je že zamišljena pod novim
sistemom. To se opaža na trgu, po trgovinah,  kjer se plača kolek na
vsak račun; po gostilnah. kjer ljudje sedijo v tihih družbah, sploh povsod.

V cerkev menda ljudje ne hodijo toliko kot nekdaj. Imajo še tri duhovne,
dva slovenska, enega italijanskega. Samo v cerkvi še pojejo slovensko,
toda kot so mi rekli, vse poučevanje se mora vršiti v cerkvi sami.

Veliko se stori tudi za propagando v korist države in državnega reda. Na
vsaki hiši se vidi plakat, ki s kakršnimkoli geslom navdušuje ljudi za
novi red, obenem pa predstavlja sliko državnega voditelja.


MED SVOJCI

Zanimivo je, kako razmere vplivajo na mišljenje ljudi. Videli so vse
najhujše, kar je imela vojna, in živeli skozi dobo, ko se je vpeljeval
novi sistem. Življenje je teklo dalje in tako se znajdejo v trajnem
poizkusu, da bi se kako prilagodil vsaj za vsakdanje potrebe. Oče, danes
najstarejši v kraju, je bil v Ameriki, delal po Pennsylvaniji in veliko
doživel in preživel. Ko sem vstopil v njegovo sobo, se je že pripravljal
k večernemu počitku. Imel me je za nekega sorodnika Toneta. Predstaviti
se je bilo treba.


"Ne Tone, Tine, oča!

" "A ti, Tine, pa si vendar prišel."

Vživel se je hitro s svežim duhom. Pri vsej starosti je ohranil vso
zdravost mišljenja in za vsako priliko veselo šalo in razpoloženje.

Brat gospodari. Bil je otrok, ko sem zapustil dom, danes pa gospodar, ki
se prizadeva, da se rine naprej. Z njim sem veliko prehodil po Trstu,
Gorici in Idriji, po okoliških gorah in med poznane! Razložil mi je
marsikaj o njih življenju in čutenju, marsikaj, kar mi čas ne dopušča
opisovat.. Moja sestra živi nekje v Avstriji. Hotel sem, da pride domov.
Toda izvedel sem od nje, da je tudi v Avstriji neke vrste država, ki
marsikaj prepreča. Dovoljenja za potni list ni mogla dobiti. Potni list
je tako važna listina v Avstriji, Italiji, povsod po srednji Evropi, da
brez njega ne moreš nikamor. Ko gre kmet v oddaljen gozd, v senožet pa
že mora imeti potni list. Skoraj bi rekel nekaj takega kot avtomobilska
licenca v naših Združenih državah.


Poslovil sem se torej iz domačega kraja s čudnimi in mešanimi vtisi.
Toliko je stvari, ki so mi skoro nepojmljive, da se morejo dogajati.
Šele daleč od doma, ko je vlak podil preko mirne in plodne Francije, se
mi je zemlja z orači in pasečo se živino sredi zime, zazdela nekam
podobna Ameriki. Neki sopotnik mi je mimogrede dejal: "Šele tukaj se
malo oddahneš." Kaj naj bi opisoval več. Vem, da se znanci in prijatelji
zanimajo za novice iz starega kraja. Zato bom osebno lahko ša veliko
dodal, kar papir ne drži, Če me posetijo, kadar nanese priložnosti .

Pozdrav uredniku, čitateljem in vsem! — Valentin Kobal, član društva št
270 SNPJ

Slovenske narodne pesmi iz Hmenice nad Otaležem

Štirih pesmi, ki  jih je zapela leta 1887 "stara Peternelova teta" iz zaselka Na Hmenici nad Otaležem ( št. 304, 385, 734, 4962). Pesmi zapisal Karel Štrekelj  v knjigi Slovenske narodne pesmi  1895-1923


GREŠNIK BOLAN SE OBHAJA

DUŠA V PEKEL ZAVRNJENA

IZ GROBA RASTOČI CVETLICI SE ZDRUŽITA

 SVETI ALEŠ

Vir- Archiv fur slavische philologie Berlin 1888

Zapisal Gašpar Križnik

V Idriji pod Bevkovim vrhom nad Otaležanom sem imel na kmetiji »pri Hmeničarji« priložnost slišati melodijo zadevne pesmi od stare matere, po kateri naj bi bila nekoč prepevana. Razen nekaj kitic je tudi sama pesem zbledela iz spomina. Preprosto melodijo sem si zapomnil, kolikor sem le mogel, in sem jo dal kasneje posneti.

Melodija in verzi, napisani v Hmenicah, so naslednji:

Izseljevanje naših prednikov v Ameriko

V začetku 20.stoletja se je v Ameriko, v želji po boljšem življenju izselilo mnogo ljudi iz naših krajev. Največ se jih je izselilo v Ameriški zvezni državi Minnesota v mesto Ely in  Illinois v bližino mesta Chicago v kraj La Salle in kraje v bližini ,Waukegan, Joliet in Lemont . 

Prvi naseljenci so večinoma delali v rudnikih, premogovnikih, železarnah , jeklarnah, cinkarnah in cementarnah. Precej je bilo tudi obrtnikov in gostilničarjev. Le redki pa so se odločili za poljedelstvo. Gospodarsko so se najprej osamosvojili gostilničarji in trgovci . Nekateri so se uveljavili tudi v politiki.


Izseljenci v  La Salle so bili zelo aktivni. 25.septembra 1903 je bil ustanovni sestanek prvega podpornega društva, za katerega je bilo izredno veliko zanimanja. To pa največ zaradi tega, ker takrat v ZDA še ni bilo zakonov, ki bi delavcem nudili zatočišče za primer bolezni, nesreče in smrti. Prvi izseljenci so namreč živeli v hudih življenjskih razmerah. Zaradi neorganiziranega socialnega varstva so bili ob boleznih in nesrečah težko prizadeti.
Novoustanovljeno društvo je dobilo ime “Triglav“ Med ustanovnimi člani društva sta bila tudi naša rojaka  bratranca Ivan Vogrič iz Otaleža in Jernej Vogrič iz Jazenj.



Spisek nekaterih izseljencev-

Bašelj Ivana rojena leta 1884 iz Jazen  leta 1907

Bašelj Ivana z možem Ivanom in hčerko Marijo

Čerin Anton rojen leta 1886 iz Otaleža leta 1906

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Anton Čerin-Potrdilo o pridobitvi Ameriškega državljanstva iz leta 1936

Čerin Margareta rojena leta 1889 iz Otaleža  leta 1913

Čerin Valentin rojen leta 1853 iz Otaleža  leta 1903

Čerin Urša rojena leta 1881 iz Otaleža  leta 1903

Čerin Rosalia rojena leta 1887 iz Otaleža  leta 1911

Čerin Rosalia

Čerin Maria rojena leta 1889  iz Otaleža  leta 1908

Brejc Jakob - Jacob  rojen leta 1880 iz Otaleža   leta 1906

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Brejc Frančiška rojena leta 1883 iz Otaleža   leta 1906

Brejc Franc- Frank rojen leta 1906 iz Otaleža leta 1906

Ameriška registracijska kartica iz leta 1940

Lipužič Ivan rojen leta 1887 iz Lazca  leta 1907

Johan Lipužič v drugi vrsti v sredini

Lipužič Lorenz rojen leta 1886 iz Lazca  leta 1910

Močnik Josef -Joe rojen leta 1882 iz Lazca  leta 1907

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Močnik Leopold rojen leta 1878 iz Lazca leta 1906

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Peternel Mihael -Mike rojen leta  1878 iz Pluženj  leta 1911

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Peternel Katarina rojena leta 1881 iz Pluženj  leta 1906

Vogrič Matilda rojena leta 1888 iz Otaleža leta 1907

Vogrič Jernej rojen leta 1871 iz Otaleža leta 1900

Vogrič Marija rojena leta 1882 iz Otaleža  leta 1903

Vogrič Leopoldina rojena leta 1886 iz Otaleža   leta 1905

Vogrič Janez-John  rojen leta 1877 iz Otaleža(Masore)  leta 1901

Vogrič Janez

Ameriška registracijska kartica v času 1. svetovne vojne

Vogrič Matevž -Matt rojen leta 1886 iz Otaleža  leta ?

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Vogrič Matevž

Vogrič France rojen leta 1879 iz Otaleža  leta 1913

Vogrič Jernej rojen leta 1871 iz Otaleža leta 1900

Vogrič Pavlina  rojena leta 1891 iz Otaleža   leta 1910

Pavlina Vogrič

Vogrič Ludvik -Ludwig rojen 1910 iz Otaleža leta 1920

Ameriška registracijska kartica iz leta 1940

Vogrič Milka rojena 1914 iz Otaleža leta 1920

Vogrič Minka rojena 1919 iz Otaleža leta 1920

Slabe Anton rojen rojen 1889 iz Otaleža leta 1907

Bevk Jakob rojen leta 1907 iz Otaleža    leta 1907

Bevk Lojza rojena leta 1885 iz Otaleža  leta 1907

Bevk Franc-Frank rojen leta 1880 iz Lazca  leta ?

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Vončina Anton rojen leta 1883 iz Otaleža(Masore) leta ?

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Vončina Jerica rojena 1885 iz Otaleža leta 1920

Zajec Justin  rojen leta  1893 iz Pluženj  leta 1913

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Justin Zajec

Zajec  Johana Ivana  rojena leta 1878  iz Otaleža  leta 1907

Zajec Franz rojen 1846 iz Lazca leta 1893

Kogoj Janez -John rojen 1912 iz Pluženj leta 1929

Ameriška registracijska kartica iz leta 1939

Kogoj Andrej-Andy  rojen 1884 iz Lazca leta 1911

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Lapajne Katarina  rojena leta ? iz Pluženj  leta 1906

Lapanja Alojz-Louis  rojen leta  1887 iz Otaleža  leta 1913

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Vehar Franc  rojen leta 1878  iz Otaleža leta 1906

Šavli Ignac rojen 1875 iz Masor leta 1910

Šavli Alojz roje  leta 1878 iz Masor leta 1910

Filipič Cerezija rojena  1894 iz Otaleža leta 1912

Johan Bevk roj.1862 v Otaležu (Bevkov vrh) .Umrl v Ameriki 30.7 1907.

Franc Zajc roj .188o v Jaznah. Umrl v Ameriki 21.4 1923 Lowell Arizona

Vir-https://www.fold3.com/  Ameriške registracijske kartice 

O partizanskih osnovnih šolah na Cerkljanskem

Ana Štucin

Vir-Idrijski razgledi 1969


»Na 315 šolah s 450 učitelji je obiskovalo pouk v Slovenskem Primorju 15.142 učencev. V 185 večernih tečajih je na tisoče in tisoče odrasle mladine nadomestilo manjkajoče znanje slovenskega jezika. Šole je preveval duh narodnoosvobodilne borbe. V kratkem času je hotela mladina nadoknaditi ono, kar ji je fašizem vzel.«

Tako je napisal Henrik Zdešar v svojem prispevku Leto prosvetne borbe in zmag na Primorskem (Slovenski zbornik 1945, str. 535).

V narodnoosvobodilnemu boju že odmaknjeni sedanjosti se človek, ki prebira šolske kronike in drugo gradivo iz vojnega obdobja, vedno znova čudi neverjetnemu razmahu kulturno prosvetne dejavnosti v tedanjih težkih časih; čudi se, kako pomembno mesto je zavzemalo šolstvo in kolikšno željo po izobrazbi je kazala mladina. Slovenske partizanske šole, ki so se po osvobojenih in pol osvobojenih vaseh ustanavljale po razpadu Italije, so Primorcem pomenile konkreten uspeh dolgoletnega odpora in največje zadoščenje.

Tipičen je primer Cerkljanske. Prvi organ ljudske oblasti, ki se je v Cerknem formiral že septembra 1943 — Narodnoosvobodilni odbor za Cerkljansko (za območje tedanje občine) — je na svoji prvi seji 19. septembra 1943 sprejel sklep, naj se po vaseh odpro slovenske osnovne šole. Sklep je bil sprejet spontano in soglasno. Spontano, kot je spontano v prvem mesecu primorske »prve svobode« vstala »Matjaževa vojska« in šla osvobajat v Gorico.

Učitelji domačini, ki so morali dotlej poučevati v Italiji, so ostali na osvobojenem ozemlju. Bilo jim je to samoumevno, čeprav je to pomenilo sprejemati boj s posledicami poitalijančevanja in tudi konkreten boj s fizično prisotnim sovražnikom, ki je neprestano ogrožal majhno svobodno ozemlje. Prvi sestanek učiteljev je bil že v začetku oktobra 1943. Sklical ga je učitelj domačin Viktor Jereb. Poklicnih šolnikov je bilo daleč premalo. V šolsko delo so se zato vključile tudi dijakinje, ki so dotlej obiskovale italijansko srednjo šolo, ter kasneje celo dekleta z italijansko osnovno šolo, ki jim je družinska nacionalna vzgoja odprla in dovolj približala slovensko knjigo.


Takoj po prvem sestanku učnih moči se je začelo vpisovanje in 17. oktobra v 17 cerkljanskih vaseh že reden pouk. Šolski inventar je ostal povsod nedotaknjen. Navodilo, ki ga je v tem smislu dal prvi NOO, so ljudje spoštovali. Organizacijo in strokovno vodstvo šol je prevzel Viktor Jereb, po razpadu Italije prvi slovenski šolski nadzornik za Baško okrožje, kamor je spadala tudi Cerkljanska. Ta funkcija mu je bila dodeljena kasneje, v začetku leta 1944, in je le potrdila, kar se je razvilo po logiki potreb in razmer. Partizanski učitelji domačini, ki slovenskih šol nikdar niso obiskovali in so se prvič, nekateri brez vsakršne teoretične podlage, spoprijeli s pedagoškimi problemi, so sami potrebovali učitelja in dobrega mentorja. Viktor Jereb — čeprav je moral, kot vsi drugi, poučevati vrsto let v Italiji in v italijanščini — se je mnogo posvečal študiju materinščine in slovenske literature (mnoge povojne generacije učencev nižje gimnazije ter kasneje osnovne šole v Cerknem ga poznajo kot odličnega učitelja slovenskega jezika in književnosti). Med osvobodilno vojno prerojeno slovensko šolstvo je zahtevalo prav takšnega svetovalca.

Breme mentorstva je padlo tudi na tiste redke učitelje, ki so se še bili izobrazili v slovenskih šolah in so že imeli za seboj pedagoško prakso: tako pokojni Ignacij Jug — pripadnik nesrečne generacije dveh svetovnih vojn, ki je prvo preživel na ruski fronti; Angela Bevk, sedaj upokojena učiteljica in še danes knjižničarka v Cerknem, žilava delavka, ki je od kapitulacije Italije pa do svoje upokojitve neutrudno nosila mnogostranska bremena ljudsko prosvetnega delovanja: Ljudmila Bevk, rojena Rutar, ki je v letih italijanske okupacije bridko okusila preganjanje fašističnih oblasti.

Že jeseni 1943 je Viktor Jereb sestavil in poslal vsem učiteljem pismo ter začasni učni načrt, ki ga je kasneje odobril Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Primorje. Ta verna dokumenta tedanjih razmer in razpoloženja zaslužita še danes pozornost vseh prosvetnih delavcev.


 Objavljamo ju v celoti:
 »Tovariši in tovarišice! Po petindvajsetih letih najhujšega suženjstva, ko je velik del naše dežele svoboden in se sovražnik že zvija v poslednjih krčih, se odpirajo po naših vaseh ljudske šole in se s tem postavljajo temelji novemu slovenskemu šolstvu na Primorskem.

 Naša mladina, ki so jo toliko let »vzgajali« tujci, vas čaka, da ji prinesete toplo besedo v domačem jeziku. Izruvati bo treba mnogo plevela, ki ga je zasejal sovražnik; stalo vas bo mnogo truda, preden boste ustvarili narodne šole v pravem pomenu besede in vpeljali našo mladino v novi red. Prva dolžnost vsakega učitelja je, da v tesnem sodelovanju s starši vzgaja svoje učence v narodnem duhu, v duhu socialne pravičnosti in demokratičnih načel, to je v duhu OF slovenskega naroda.


Vedeli smo že naprej in to boste Vi najživeje občutili, da se bodo pri otvoritvi šol pojavile mnoge težave, ki bi se v normalnih časih zdele nepremagljive, a nas ne smejo ovirati. Nimamo slovenskih učnih knjig, niti učil, niti šolskih potrebščin itd. Na Vas je, da z dobro voljo in sodelovanjem vaščanov premagate te težave. Posebno težko bi bilo poučevati v prvem in drugem razredu, ker ni abecednikov, zato se na splošno otvarja pouk le za mladino od tretjega šolskega leta dalje. Abecedniki pa so že v tisku, zato bomo v doglednem času lahko otvorili pouk tudi v prvem in drugem razredu. Za čtivo v višjih razredih pa je po naših vaseh še vse polno mladinskih in drugih knjig, ki jih boste lahko uporabili. Strogo pa naj se pazi na to, da se v naše šole ne bodo vtihotapile knjige za čtivo~ki bi bilo nasprotno našim načelom. V najkrajšem času bo začel izhajati tudi mladinski list, ki bo postopoma prinašal učno gradivo in bo kot učni pripomoček uspešno služil učencem in učiteljstvu. V ostalem pa si morate_za zdaj sami pomagati z iznajdljivostjo. Poglavitno je, da se bo na naših Tolah glasila slovenska beseda; učni uspehi bodo gotovo boljši tudi v takih primitivnih prilikah, kot so bili tedaj, ko so tuji učitelji v tujem, nerazumljivem jeziku hoteli raznaroditi naše otroke. Glavno snov črpajte iz velikega junaškega gibanja slovenskega naroda za osvoboditev izpod tujega jarma. Borbeni duh naj preveva vse, kar boste deci podajali.

 Glavne točke začasnega učnega načrta bi bile naslednje:



Snov za politične ure: Kako smo osvobodili velik del slovenske zemlje. Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Vzroki, ki so privedli do njenega nastanka. Organizacija OF. Politični in socialni program OF. Osvoboditev vsega slovenskega ozemlja, pravica do samoodločbe, socialna preureditev. Ogromno delo, ki ga je OF že izvršila in delo, ki jo še čaka. Nasprotniki OF — »bela in plava garda«. Ljudska oblast — resnična demokracija. Naloga vsakega Slovenca v boju za popolno osvoboditev. Življenje v bodoči Sloveniji in v veliki, svobodni Jugoslaviji. Pomoč, ki jo mora vsak Slovenec nuditi naši vojski, da dosežemo popolno zmago.



Slovenščina: Rujte, trgajte, pulite vse, kar je v našem jeziku tujega, nepristnega, zmaličenega! Jezik je naša največja svetinja, zato mu je treba posvečati posebno pažnjo. Pri branju in pisanju je treba postopno pojasnjevati pravopisne razlike med slovenščino in italijanščino. Mnogo vaj! Razgovarjanje z otroki bo najuspešnejša oblika pri poučevanju jezika. Prepisovanje, narekovanje, zapisovanje na tablo. Skupno sestavljanje kratkih spisov. Otroci naj sami oblikujejo preproste stavke. Učitelj naj samo pazi, da iz takih stavkov nastane smiselno zaokrožena celota. Kasneje pravo, samostojno spisje. Neprestano je treba popravljati. Nobena, tudi dozdevna majhna napaka naj se ne preskoči. Iz slovnice naj se obravnava glasoslovje, dalje besedne vrste in prosti stavek. Mnogo ustmenih in pismenih vaj. Mnogo pesmic! Te naj se sprva memorirajo, pozneje pa si jih bodo učenci zapisovali v zvezke. Lepo in izrazito deklamiranje. Uglasbene pesmice naj se tudi pojo.



Računstvo in geometrija: Ugotoviti je treba predvsem, kaj in koliko otroci znajo ter vse uporabiti. Italijanski izrazi pri računskih operacijah naj se nadomestijo s slovenskimi. Spočetka se sme učitelj pri pojasnjevanju posluževati italijanskih izrazov, a le v toliko, kolikor je neobhodno potrebno za razumevanje; kasneje naj se uporabljajo samo slovenski izrazi. Seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje s celimi in desetinskimi števili. Uporabne naloge. Goji naj se zlasti računanje na pamet. Mere in uteži ter njihova uporaba. Osnovni pojmi iz geometrije. Geometrijski liki, obseg in površina. Uporabne naloge.


Zgodovina: Kratek pogled najnovejše domače zgodovine. Doba pred svetovno vojno 1914—1918. Položaj Slovencev in drugih Slovanov v Avstriji. Razpad avstrijskega cesarstva in ustanovitev kraljevine ŠHS. Razcepitev slovenskega naroda. Položaj slovenskih manjšin v Italiji in Avstriji. Druga svetovna vojna. Vzroki razpada Jugoslavije. Nasilna okupacija slovenske zemlje po Nemcih in Italijanih. Kalvarija slovenskega naroda. Pregled vojnih dogodkov na raznih frontah. Borba OF proti okupatorjem. Propad italijanskega fašizma in Italije. Sovjetska Rusija in njena junaška vojska. Izgledi za bodočnost.

Zemljepis: Osnovni pojmi iz astronomije. Nebesni pojavi, sonce, luna itd. Nekoliko matematičnega zemljepisa. Poznavanje zemljepisnih kart. Kateri državi smo do sedaj pripadali? Slovenija. Jugoslavija. Kakšna je bila pred razpadom in kakšna bo po osvoboditvi. Pojasnijo in utrdijo naj se pojmi: narod, narodnost, narodno ozemlje, narodnostne meje itd.

 Prirodopis in prirodoslovje: Živalstvo, rastlinstvo in rudarstvo s posebnim ozirom na kraje, v katerih prebivamo in na kmetijstvo.


Petje: Izpopolnitev pesmi, ki jih otroci že znajo. Pesmi, katerih besedilo so se otroci naučili pri jezikovnem pouku. Partizanske pesmi. Poje naj se veliko, ne samo v šoli, temveč tudi izven nje. Iztrebi naj se takoj vsaka sled fašistovskih himen, ki so jih otroci morali prepevati, ter lahkoživih italijanskih popevk, ki so se na žalost glasile tudi iz ust naše mladine.


Telovadba: Navajajmo otroke k pravemu redu in disciplini v šoli in izven nje. Pozor, odmor, obrati. Red in zastop, dvored, četverostop. Korakanje, proste vaje, igre.



Snov za nekatera poglavja začasnega učnega načrta bo učiteljstvo našlo v naši propagandni literaturi. Gradivo pa bo prinašal tudi napovedani mladinski list.« V posameznih vaseh so šole organizirali in poučevali naslednji učitelji:

Angela Bevk v Poljani,
Ljudmila Bevk v Zakrižu,
 Ignacij Jug v Jesenici in Orehku,
Božena Jug v Ravnah,
Rozina Jeram na Reki,
Ivanka Razpet na Travniku,
 Ivan Filipič v Plužnjah,
Vera Obid v Cerkljanskem vrhu,
Vera Rojc v Podlanišču in Podpleču,
Pavla Paa v Planini,
Marija Lahajnar na Straži,
Ivanka Pilat v Otaležu,
Francka Verčič v Novakih in Robidnici,
 Danica Magajne v Gorjah.

Ivan Filipič z šolsko mladino v Plužnjah

Kmalu zatem so se k poučevanju pritegnile še nekatere učne moči, in sicer Milica Bevk, Franc Pavšič, Vida Andrejčič, Kristina Kumar, Fanika Kacin, Ivan Krivec, Marija Kacin in Anica Peternelj (zadnji sta poučevali le malo časa). Šole so se odprle tudi v Labinjah, Stopniku, Šebreljah, Jagrščah, Masori in Krnicah.

Med šolskim letom 1943-44 so odpadle 3 učne moči, med temi Francka Verčič, ki so jo odpeljali Nemci. Na njeno mesto je stopila njena sestra Katarina Verčič. Tako je bilo ob koncu šolskega leta 1943-44 na Cerkljanskem  23 šol z 20 učnimi močmi ter nad 600 učenci.

 Zaradi pomanjkanja učnih pripomočkov, zlasti abecednikov, se je poučevalo najprej samo v višjih razredih. »Sprva je sicer vsega manjkalo, pravi v svojem poročilu Viktor Jereb, a temu se je kmalu odpomoglo s knjigami, ki smo jih pobrali pri ljudeh in s propagandno literaturo, ki je začela prihajati. Šolske potrebščine pa so ljudje prinašali iz Gorice.« V Cerknem se zaradi nevarnosti zračnih napadov v šolskem letu 1943-44 šola ni odprla. Tako je bilo sklenjeno sporazumno z vojaško oblastjo. Krajevni narodnoosvobodilni odbor je zato na svoji seji dne 31. oktobra 1943 sklenil, naj se namesto šole odpre večerni tečaj; obenem naj se odpro večerni tečaji tudi v vaseh, kjer so že šole, če je le na razpolago učna moč.

V prvem šolskem letu 1943-44 je Cerkljanska doživela 3 bombne napade, 2 veliki sovražnikovi ofenzivi (novembra 1943 in aprila 1944) ter nekaj vpadov, med katerimi je bil najbolj boleč napad na partijsko šolo 27. januarja 1944.


Optimistična vera v hiter konec vojne, značilna za prvi mesec po razpadu Italije, je splahnela. Človek bi pričakoval, da bo v takšnih razmerah prosvetno delovanje zamrlo in čakalo na ugodnejšo klimo. Bilo je obratno: do konca vojne je število šol in učnih moči naraslo.


V začetku šolskega leta 1944-45 se je odprla tudi šola v Cerknem in sicer za II., III. in IV. razred. Poleg upraviteljice Angele Bevk sta v Cerknem poučevali Ljudmila Bevk in Rozina Jeram. Odprla se je tudi šola v Oblakovem vrhu, kjer je poučeval Justin Grošelj.


 »Pouk se je vršil dokaj redno,« pravi Jerebovo poročilo. »Prekinjale so ga seveda sovražnikove ofenzive, a čim je nevarnost minila, se je takoj znova pričel.« Kaj so pomenile sovražnikove ofenzive: poleg že omenjene Francke Verčič so Nemci odpeljali učiteljico-partizanko (ime je neznano), ki je 1944. leta poučevala v Ravnah; iz Jesenice so odpeljali Ivana Žagarja, med poletno ofenzivo je bila ranjena in odpeljana Marija Lahajnar s Straže, ki je kasneje pobegnila in dalje poučevala; šoli na Straži in Reki sta bili požgani; na Straži se je pouk potem nadaljeval v neki zasebni hiši, a na Reki se je moral ukiniti, ker je bila vsa vas požgana.


Med šolskim letom 1944-45 se je učiteljstvo pogostoma menjalo. Nekatere učitelje je dala na razpolago vojaška oblast. Bili pa so zelo nestalni, evidenca o njih je zato pomanjkljiva. Med njimi so bili: Rožica Šeme, Sava Česen, Miloš Macarol, Ivan Primožič, Slavka Markuta in druge. Nekaj časa so poučevali tudi: Slavica Brelih, Anton Likar, Darinka Cvek, Ivan Žagar, Jelka Žagar, Milica Treven in Ferdo Vidmar iz Idrije.



Pred zadnjo ofenzivo leta 1945 je bilo stanje takšno:
Šola                     Učitelji                    dečki deklice   skupaj

1. Cerkno Bevk A., Bevk L., Jeram R.  63     53          116

2.Cerkljanski vrh    Andrejčič Vida       19      17          36

3. Kladje                 Markuta Slavka      11       10          21

4. Podpleče            Šeme Rožica            5       10          15
5. Planina               Magajne Danica      12      17          29

6. Novaki          Češenj Slava, Obid Vera  27   28          55
7. Robidnica          Verčič Katarina         18     20         38

8. Poljana                Cvek Darinka           5       9           14

9. Labinje                Kumar Kristina        14     11        25

10. Gorje               Bevk Milica               11     11         22

11. Poče                 Roje Vera                  22      17        39

12. Zakriž              Jug Ignacij                 17      10       27

13. Ravne             Jug Božena                 12     10        22

14. Straža             Lahajnar Marija         19      20        39

15. Jesenica          Ni bilo učitelja

16. Orehek         Ni bilo učitelja

17. Plužnje            Primožič Ivan            36     34        70

18. Otalež             Pilat Ivanka                19     14         33

19. Travnik          Razpet Ivanka              22    17        39
20. Masora           Kacin Fanika              14      17        31
21. Jagršče            Macarol Miloš            7       10         17

22. Krnice              Žagar Jelka               11      10         21
23. Šebrelje  Vidmar Ferdo, Rejec Marija 23   36       59

24. Stopnik       Treven Milica                  15     20       35

25. Oblakov vrh          Grošelj Justin        12      15      27
Skupaj:                                                     414    416    830


Aprila 1945 je torej na Cerkljanskem delovalo 23 šol, na katerih je poučevalo 2/ učnih moči, od teh 10 kvalificiranih in 17 pomožnih učiteljev.

 Učencev je bilo skupno 830. Večerni tečaji so bili organizirani v 13 vaseh. Bili so prav dobro obiskovani. Pozimi 1944 so na njih poučevali po šest ur na teden naslednji učitelji: Jereb Viktor Andrejčič Vida Kumar Kristina Brelih Slavica Šeme Rožica Češenj Slava Macarol Miloš Primožič Ivan Primožič Ivan Kacin Fanika Macarol Miloš Likar Anton Razpet Ivanka v Cerknem v Cerkljanskem vrhu v Labinjah v Poljani v Podplečih v Novakih na Straži v Plužnjah v Lazcu v Masorah v Jagrščah v Krnicah na Travniku (30 obiskovalcev) (16 obiskovalcev) (22 obiskovalcev) (25 obiskovalcev) (8 obiskovalcev) (24 obiskovalcev) (18 obiskovalcev) (23 obiskovalcev) (21 obiskovalcev) (23 obiskovalcev) (11 obiskovalcev) (14 obiskovalcev) (10 obiskovalcev)



Šolska administracija je bila kljub izrednim razmeram dokaj dobro urejena. Čeprav je med sovražnikovimi ofenzivami morala romati v najrazličnejša skrivališča, se je v pretežni meri ohranila. V dokaz za to je obsežen arhiv, ki ga hrani šolski muzej v Ljubljani in obsega mnoge zapisnike učiteljskih konferenc, poročila učiteljev in nadzornikov, redovalnice in celo izdelke učencev. Na učiteljskih konferencah je bil na dnevnem redu vedno tudi nastop katerega izmed poklicnih učiteljev. Šolski nadzornik je šole redno obiskoval.



Izven šolska kulturna dejavnost učencev je bila izredno bogata. Petje in dramatsko delo je bilo, kakor je razvidno iz učnega načrta, bistveni del učno vzgojnega procesa. Kulturne prireditve učencev so bile hkrati najmočnejše sredstvo vključevanja mladega rodu v nacionalno revolucionarno vrenje tedanjega časa. Izredno visoko število predstav — na Cerkljanskem jih je bilo 79, — pretežno v letu 1944 — na katerih je sodelovala ali samostojno nastopala šolska mladina, ne pove vsega. Nekatere so dosegle izredno kvaliteto; njih vrednost pa je dopolnjeval topel odziv vedno številne publike, ki je stvaritve naših pesnikov in skladateljev doživljala kakor nikdar prej ne kasneje. Programi posameznih prireditev so bili izredno bogati. Kot primer na j navedem program mitinga, ki ga je organiziral odbor OF v Cerknem 16. in 17. septembra 1944:


— Pozdrav zastave

— Politični govor
— I. Gruden, Pesem iredentistov — deklamacija

— A. Aškerc, Znamenje na nebu — deklamacija
— F. Ferjančič, Slovenski dom — mešani zbor

— Hajdrih, Mladini — mešani zbor

— Galeb, V boj, Tolminci!— deklamacija

— Pionirska — mladinski zbor
— Kje jemlješ moč, partizan? — mladinski zbor
— Radoš Ivanov, Sedeminštirideset — deklamacija
— O. Župančič, Razgovor — prizor

— I. Grbec, Kralj kraljico vpraša — mladinski zbor

— E. Adamič, Jurjevanje — mladinski zbor
— 0. Župančič, Ciciban in čebela, prizor
— M. Kogoj, Kaj ne bi bila vesela — mladinski zbor

— V. Vodopivec, Stari medo — mladinski zbor (troglasno)
— F. Finžgar, Vedež — igra v dveh dejanjih

— A. Medved, Naša zvezda — mešani zbor

— V. Vodopivec, Poljske rože — mešani zbor — Narodna himna

Med odmori:
Poljski plesi — klavir

Rahmaninov, Preludij — klavir

Učitelji so med narodnoosvobodilno borbo razumeli svoje delo kot poslanstvo, ne le v pedagoškem, tudi v nacionalnem smislu. Zagrizeno so premagovali težave in zato ni čudno, da so bile partizanske osnovne šole med vojno — ne glede na izredne razmere — kvalitetne. Dokaz za to: mnogi učenci, ki so jih obiskovali, so bili po vojni brez posebnih priprav zreli za sprejem v nižjo gimnazijo. Ni jih malo med njimi, ki so končali srednjo in celo visoko šolo. Prav za to je tedaj šlo: omogočiti mlademu rodu, da razvije svoje sposobnosti, da bi se čimprej nadoknadila velika izguba, ki jo je Primorska utrpela v letih pod fašistično Italijo. Prepričana sem tudi, da se vsi, ki so obiskovali partizanske osnovne šole, spominjajo na svoja bridka otroška leta z zadoščenjem in ljubeznijo.

 (Podatki so vzeti iz poročila Viktorja Jereba z dne 11. aprila 1951 ter iz ohranjenih zapisnikov sej Krajevnega NOO za Cerkljansko. Bogato gradivo o partizanskih osnovnih šolah na Baškem in kasnejšem Severno-primorskem okrožju, ki ga hrani šolski muzej v Ljubljani, še čaka na obdelavo).