Narodnjak Ivan Likar

Ivan Likar-Vir Jutro 30. 6 1939 št. 149 

Društveni delavec , pevec , pevski organizator in pravniški pisar

Rodil se je 27. junija 1854 v občini Cerkno (Otalež.) Kot deček je sodeloval s svojim bratom Gašperjem, ki je bil  v Cerknem učitelj in organist v letih 1868-1870  in s sestrami pri cerkvenem petju, brat ga je pa obenem učil orglanja in igranja na violino.

Ker je bilo takrat na Primorskem v slovenskem delu dežele v šolah vse slovensko, za višje šole v Idriji pa je bilo potrebno tudi znanje nemščine, ga je brat na to posebej pripravil. Ivan Likar je končal šolo v Idriji z odliko. Nato se je posvetil trgovskemu poklicu. V Idriji je služboval štiri leta. Pozneje je bil dve leti v Škofji Loki. Tam je sodeloval pri pevskem zboru in predstavah v čitalnici skupno s poznejšim direktorjem srednje tehniške šole v Ljubljani Ivanom Šubicem in s poznejšim tržaškim in mariborskim knezoškofom dr. Andrejem Karlinom, ki sta bila takrat še dijaka. 

Leta 1876. je prišel Ivan Likar v Celje. Po dveh letih službovanja v trgovini je vstopil kot uradnik v pisarno pokojnega narodnega borca dr. Josipa Serneca. Tu je ostal 18 let. Leta 1884. je postal zastopnik banke »Slavija« ki jo je uspešno vodil vse do 1. 1922.

Vir-Domovina (Celje) 5.4 1894 št.10

Vir- Ilustrovan narodni koledar 1905 letnik 17

Vir-Ilustrovan narodni koledar 1906 letnik 18

Likar se je po svojem prihodu v Celje začel takoj udejstvovati v čitalnici kot pevec in igralec. Prva leta je bil tudi odbornik in tajnik čitalnice. Ko je bilo leta 1882. v Mozirju ustanovljeno prvo sokolsko društvo na bivšem štajerskem, je bil Likar med soustanovitelji društva in poverjenik za Celje, dokler ni bil ustanovljen Celjski Sokol leta 1900, ki mu je bil Likar tudi »krstni boter«. 

Z veliko vnemo je sodeloval Likar tudi pri Glasbeni Matici v Celju in Celjskem godbenem društvu, ki mu je bil soustanovitelj in vzoren blagajnik. Ko navdušen pevec pa je posvetil Likar posebno ljubezen Celjskemu pevskemu društvu, pri katerem je sodeloval kot pevec ves čas od ustanovitve 1. 1894. Celjsko pevsko društvo je izvolilo Ivana Likarja za njegove velike zasluge za častnega člana. Jugoslovenski pevski savez pa ga je leta 1919 za več kot 25 letno aktivno pevsko udejstvovanje odlikoval s častno diplomo. Tudi razna druga narodna in kulturna društva so štela Likarja med svoje soustanovitelje, odbornike in agilne člane.

. 

Ivan Likar je prejel priznanje tudi  najvišjega mesta. ko je bil 1. 1932. odlikovan z redom sv. Save V. stopnje. Ko so se 1. 1883. pričele v Celju in okolici narodno politične borbe med Slovenci in Nemci, zlasti pri občinskih volitvah v celjski okolici, ki so bile v petih letih trikrat in pri katerih so Slovenci po hudih bojih zopet izbojevali celjsko okoliško občino, je dobil Likar kot odličen propagator vedno dopust za, neumorno in uspešno agitacijo. To delo mu je nakopalo veliko pravdo, saj sta v tej pravdi spregovorila zadnjo besedo avstrijski cesar Franc Jožef in rimski papež .Pri tem delu si je nakopal Likar težko bolezen. Hiral je dve leti in je ozdravel šele v Karlovih Varih. 

Likar spada med tiste zaslužne može, ki so se pred vojno odlično udejstvovali v borbi za slovenski značaj občin v celjskem okrožju, ki so bile delno pod renegatskim vplivom zaradi zvez s tedanjimi celjskimi mogotci in celjskim mestnim gospodarstvom. 

Ivan Likar je gojil vse življenje globoko ljubezen do petja, sokolskega dela in odrske umetnosti.

Manj znana pot iz Idrijske v poljansko dolino-Leta 1982

Vir-Primorski dnevnik 1982 številke.158.159.160,161,162
Tomaž Pavšič

KJE JE STRAŽA IN KJE POT V OTALEŽ ?

Ko pri Pirhu nad Želinom zavijemo okrog ovinka, smo kmalu pri cestarski hiši. na kateri je ,nekoč pisalo Casa cantuniera AASS Strada statale n. 57  del Vipacco e dell Idria.Še pred to hišo je križišče od koder vodi stranska cesta v Otalež, do kamor je 4- km. Smo že onkraj- cestnega napisa, ki se boči nad  Pirhovo grapo ali Luknjo. Stara cesta je nekoč peljala bolj naokoli do same grape, kjer ie bil in je še vedno zidan most. Tu je bila tudi žaga. Iz nje pa je nastala prenovljena stanovanjska hiša. Pod Italijo so tu zgradili mogočen most podoben viaduktu. Dela je bil prevzel goriški gradbeni oziroma cestni podjetnik Mattiroli, katerega delavci so most zgradili po letu 1930. Baje je stal natančno milijon lir. Po devetem septembru 1943 so ga idrijski rudarji oziroma njihova partizanska skupina razstrelili da se je porušil in je od njega ostal le še en steber. Žal ta razstrelitev ni imela nobene vojaške koristi, saj je bila nemškim tankom v novembru 1943 dobra tudi obvozna cesta tistih nekaj sto metrov, ki so jo partizani sicer res spodkopali, a je bila hitro popravljena. Že prvi večer po miniranju se je na nezavarovanem porušenem mostu ubil domačin iz hiše v bregu nad mostom, ko se je vračal zvečer iz gostilne na Želinu. Ta porušeni most je dolga povojna leta kazal svoje žalostne ostanke in ves tovorni in avtobusni promet se je počasi vil po starem obvozu, dokler ni bil pred slabimi desetimi leti zgrajen nov nasip čez Pirhovo grapo. Material so nekaj mesecev vozili iz idrijske topilnice, namesto, da bi ga v Idriji vsipali v reko. Bila je to dobra in uspešna zamisel.

PLUŽENJSKA RIHTARIJA

Prav ko pridemo do konca na sipa, se je že treba obrniti na levo po ozki asfaltni cesti proti Otaležu. šele nekaj let pred. vojno so nekdanji kolovoz razširili v "mulattiero". seveda iz vojaških namenov cesta Je bila primerna, tudi za skromen avtomobilski promet. Pred kakimi devetimi leti pa so otaleške vasi tudi z ne majhnim lastnim doprinosom, dobile asfaltno cesto, čez nekaj let nato pa še avtobusno progo, ki je zdaj podaljšana do Jazen. Te kraje — posebej Lazec, Plužnje in Otalež — ter nekdanje življenje v njih zelo lepo in verodostojno opisuje Hubert Močnih, znani goriški šolnik, rojen na Krekovšah v idrijskih gozdovih, ki je bil v letih 1912- 1916 kot mlad učitelj najprej v službi v Lazcu, nato pa v Otaležu. Učil je tudi mojega očeta, ki je bil 11 let mlajši od njega. Marsikaj koristnega je napravil za mladino in sploh za ljudi v otaleških vaseh. Z očetom sta si bila prijatelja in tega njunega razmerja ni zabrisal niti čas: hvala bogu, sedaj sta še oba živa.

PO PODROČJU,KI SO GA NASELILI TISTI,KI SO BEŽALI PRED TOLMINSKIM GROFOM

Na naši poti bomo šli skozi Plužnje, vasico, kjer so že davno pred prvo vojsko premogli gasilski dom — gasilsko društvo so bili namreč ustanovili po nekem požaru, ki je bil uničil velik del vasi. Šli bomo tudi skozi glavni kraj, Otalež, medtem ko bomo na Gorenje Jazne gledali nekoliko z višine, ko se bomo vzpenjali po bregu nad vasjo do razvodja. Lazca ki je tik nad Plužnjami, a pomaknjen nekoliko nazaj, ne bomo videli, pač pa se njegova cerkvica, ostro zarisuje iznad pobočja in je vidna že s samega križišča na Želinu kot piše Močnik, "saj se iz doline tako lepo vidi podružna cerkev sv. Jurija, znanilca pomladi". Vse te vasi ležijo na prisojnih pobočjih Bevkovega vrha (1051 m). Prva naselitev naj bi bila po nekaterih podatkih okrog leta 1000 a še zelo redka. Nedavne arheološke najdbe pri kmetu Čerinu (Pisku) v Gorenjih Jaznah (gre za ostanke vodovodnih cevi) pa navajajo na sklep, da je bilo to področje naseljeno tudi že v rimskih časih, medtem ko je bila ozka dolina Idrijce tam spodaj sila redko naseljena (razen Spodnje Idrije) še vse tja v novejše čase. Še deželna cesta ob Idrijci je bila grajena šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Krepkejša kolonizacija v teh krajih naj bi bila izvedena v 13. stoletju. Sem naj bi bili prišli ljudje od Kamnega in Kobarida, da bi oživili po raznih epidemijah opustošene kraje. Vsekakor imamo v znamenitem Tolminskem urbarju iz leta 1377. ki ga je po zadnji vojni s komentarjem izdal zgodovinar Milko Kos, že naštete vse te vasi, se pravi Lazec, Plužnje. Otalež in Jazne, ki so spadale v okvir tako imenovane «Pluženjske rihtarije» (Rictvria de Plusina). Rihtarija je bil izraz za področja novejše kolonizacije (tako na primer tudi rihtarija Nemški Rut), medtem ko so se starejše fevdalne upravne enote imenovale dekanije.

Čeprav je to ozemlje nekdanje Tolminske v urbarialnih zapisih bolj znano po vasi Plužnje je glavni kraj vendarle Otalež. Otalež je bila namreč nekoč davčna občina, ki je spadala pod veliko občino ali županijo Cerkno kjer je bil tudi sedež sodnega okraja, ,kratko dobo v začetku na celo sedež samostojnega političnega okraja. V Otaležu je bil tudi sedež duhovnije kuracije. ki je bila pred vojno povišana v župnijo. Nekdanja davčna občina, ki se je ujemala s terezijansko katastrsko občino Otalež, je bila precej večja od današnje krajevne skupnosti Otalež. ki obsega poleg Otaleža le še Plužnje, Lazeč in Jazne. Večji od krajevne skupnosti je obseg župnije, ki obsega še Masore. Katastrska občina pa je vendar ostala v svojih nekdanjih mejah kamor spada tudi del Straže, oziroma se je v času Italije še celo povečala za tiste dele naselij, ki jih je Italija zasedla prek razvodja, čez nekdanjo deželno mejo. V katastrsko občino Otalež tako danes poleg nad tisočaka na desnem bregu (Bevkov vrh), spada tudi nad tisočak na levem bregu (Jelenk 1106 ni), ki gospoduje nad nekam divje in skrivnostno izoblikovanimi Masorami gorskim grebenom s strmimi pobočji, ki se malone od Spodnje Idrije do Želina vleče nad levim bregom Idrijce.

 V 14. stoletju je bila tod še sama goščava, polna divjadi, šele pozneje so se tod naselili tisti, ki so bežali pred grabežljivim tolminskim grofom in njegovimi gastalskimi hlapci ali pa so si iztrebili skromno domačijo tam do kamor grof še ni prihajal terjat "svoje pravice". Masore (včasih pisano tudi Masora) so pravzaprav ena zadnjih gmot na severu, ki so prek sedla na Oblakovem vrhu še povezana z masivom Trnovskega gozda. Ime je gotovo še predromansko, lahko pa da so Masore etimološko tudi v sorodu z dalmatinskim Mosorjem. Pisatelj Vladimir Kavčič jih večkrat omenja na straneh svoje knjige Pustota, v kateri se usoda puntarjeve družine, ki beži s Tolminskega, začne dogajati prav v Otušju, v Masorah, kjer družina prenočuje pri dobrih ljudeh. Če se toliko ustavljam pri Masorah je pač zaradi tega, ker ta strmi greben ves čas zremo na naši desni onstran Idrijce, ko se iz Želina vzpenjamo čez Otalež na Sovodenj.

V Plužnjah je bil Močnik ustanovil tudi mlekarnico, ki je delovala še pod Italijo. Danes precej obnavljajo hiše, sicer je pa v času pred prvo vojsko tu bila edina hiša (pri Grudnu), kjer niso kuhali v krušni peči, ampak že na štedilniku. Leta 1968 je vas štela 39 hiš, vendar jih je skupaj le slaba polovica, vse ostale so položene v bregove in na majhne police vse dol do Idrijce. Sonca je tod precej, trdega kmečkega dela pa je bilo nekoč več ko so obdelovali več njiv in so se hrbti pripogibali pod težo košev. Nemci so vas požgali 14. junija 1944. V salonu pri Grudnu ali pa na štali pri Maruškovcu so bili v času partizanstva pogosti mitingi, se pravi veselice z govori, igrami, petjem in plesom Danes seveda tako v Plužnjah kot v ostalih vaseh vse hodi na delo bodisi v Cerkno, Spodnjo Idrijo ali Idrijo. Življenje se je precej spremenilo, a marsikatere stare navade ljudje še niso pozabili .Mislim, da ajde že dolgo več ne sejejo, še vedno pa so mi v spominu cvetoča ajdova polja, na katerih so se pasle čebele, s starim očetom pa sva v pozno avgustovski nedelji pešačila na obisk k sorodnikom v Lazec

«MAR NE VESTE,DA SO TI KRAJI,TI LJUDJE NAŠI NOVI MEJAŠI FURLANIJE-SLOVENCI  ?»
VEDOMCI IZ OTALEŽA

Ko pridemo do križišča pri kapelici, pri Pluženjskem znamenju, se splača ustaviti avto in se ozreti po okolici. Do središča vasi je kratek odcep ravne ceste, ki nas pripelje do Zadružnega doma, kjer je trgovina in ima sedež prosvetno društvo oziroma oktet France Bevk, ki se tako imenuje že skoraj trideset let. Tam zraven je tudi gostilna, ki je nastala iz preurejene nekdanje orožniške vojašnice, nekaj korakov naprej pa je montažno postavljena nova šola: spred treh let; prejšnjo, iz kamna zidano, zgrajeno še davno pred prvo vojsko, ki jo je opisal tudi Močnik, je namreč prehudo prizadel potres leta 1976. Pluženjsko znamenje je nekoč stalo na levi strani ceste v bregu. a ob rekonstrukciji ceste pred kakimi osmimi leti so ga prestavili na sedanje še bolj razgledno mesto. Nekdanji precej obsežni Marijin kip so po načrtih arhitekta Berceta iz Trsta in po prizadevanju nekdanjega Otaleškega župnika Jožka Berceta iz Dornberka preložili v arhitektonsko zanimivo in lepo kapelico.

Naša pot na Sovodenj seveda drži naprej po klancu navzgor proti cerkvi in nam ni nujno stopiti v vas. Na višini 603 m, kakih 80 m nižje kot je Sveta Gora. »tam gori na planinci, pri sveti Katarinci se boči prostorna župna cerkev s 24 m dolgo ladjo in z zvonikom še od prejšnje cerkve, ki ni v primernem sorazmerju s cerkvijo tako velikih mer. Ravno za cerkvijo, ki jo obkroža pokopališče(kot pri vseh starih župnih cerkvah), se cesta prevesi nekoliko navzdol. Popotniku bi priporočal, naj se tudi tu ustavi, stopi na pokopališče. ki ima sijajno lego z lepim razgledom, ter pogleda tudi v cerkev; po navadi je odprta, če ne je ključ v župnišču.

Prav blizu vhoda v cerkev bomo morda opazili nagrobni spomenik mlademu učitelju Alojzu Kokošarju Umrl je zaradi pljučnice 31.4 1929 star komaj 25 let. Na nagrobniku mu piše:" Kar ti dalo je nebo, Posvetil ti si vse mladini, posvetil vse si domovini." Bil je izredno priljubljen mlad učitelj, ki so ga imeli vsi radi. Bil je poročen in njegova žena Pavla živi sedaj v Kopru. Bil je tudi pesniško nadarjen in vsi so pričakovali, da se bo razvil v literata. Ob njegovem pogrebu je nastal nekak politični incident, ko njegovi šolski tovariši, slovenski učitelji s Cerkljanskega (glavni pobudnik je bila pokojna Marija Rutar iz Tolmina) italijanskemu učiteljstvu niso dovolili, da bi narodno zavednemu učitelju na njegovi zadnji poti nosili vence z italijanskimi napisi. Tam zraven je tudi nagrobnik vikarja Kosa, ki ga omenja tudi Močnik v svojih Spominih.

Pa stopimo še v cerkev, o kateri se ni še nihče lepše izrazil, kot je zapisal P. Cella v furlanskem časopisu Ce fastu? leta 1929 (4. št.). Naj navedemo odstavek iz njegovega članka z naslovom I lusinz di Otales: Insom di Otales a e la bielissime glesie di sante Caterine ca samee un domo. Dute la braure di Otales a e in che glesie. cu las statues e i fre gios dai altars ndoraz. e cussi ben furnide che di sagre a par un paradis.» Razložiti moram, odkod to furlansko pisanje. Pred leti mi je prof.' Pavle Meritu poslal fotokopijo Celovega spisa I lusinz di Otales s prošnjo po, naj pozvem, kaj je v ozadju te tako imenovane slovenske pripovedke («Lejende slovene), kakor je v podnaslovu zapisal P .Cella .Avtor namreč v prispevku, ki obsega dve strani in pol podaja tri zgodbe o vedomcih, ki jih v Otaležu imenujejo vidaunki. Furlanski pisec prisrčno predstavi zemljepisno lego Otaleža, so pravi- «Otales al e un biat paisut cal passone su pa’ rive da Mont di Beuk slargiat tal miec’ da campagne in face di Masora, enfre Lasez, Plusne e Jasne. In naprej: »Otales ai e ju pal ciainal da Idrie, dos ores di sot la zitat di Idrie. Prav simpatično (v dobi, ko je fašizem že sedem let krepko vladal Italiji!) piše o prebivalcih, ko se sprašuje: ,«Mar ne veste, da so ti ljudje in ti kraji naši novi mejaši Furlanije. Slovenci naše nove domovine? (»No saveiso che oneste int e chesc’ pais a son i nostis confinanz dal Friul, i Slovenos da noste nove Patrie?*).

Predolgo bi bilo obnavljati vse tri zgodbe, ki so v Otaležu še vedno žive. Tudi pisatelj Bevk je eno svojih del naslovil «Vedomci» Eno od teh treh zgodb je v cerkljanskem dialektu iz Lanišč zapisana tudi v Kondorjevi knjižici 154 (Tine Logar, Slovenska narečja, 1975); dogaja se prav tako deloma v Masorah, le da pripovedovalka Olga Treven ne govori o vedomcih, pač pa o peklenski jagi. Za ozadje te furlanske objave sem nazadnje le zvedel od sedaj že pokojne Marije Rutarjeve iz Tolmina (Kolarjeve iz Zaloga), ki je kar 25 let vodila tolminski muzej in je že kot mlada učiteljica v Jaznah in Otaležu zbirala ljudsko blago. Imela je že za cel zvezek popisanih raznih običajev, zgodb in pričevanj iz preteklosti, ko jo je takratni didaktični ravnatelj v Cerknem P. Cella (imena ne vem), nekako v letih 1925-28, bil je po rodu iz Karnije, prosil, naj mu te zapiske posodi, tako da bo nekaj tega prišlo v "Ce fastu"? Videti je. da mu je Rutarjeva te zgodbe morala ponoviti v italijanščini, da si jih je lahko zapisal. Maria Rutarjeva mi je še povedala, da je bil ravnatelj Cella izredno korekten do slovenskega učiteljstva in da je verjetno prav zaradi tega moral zapustiti Cerkno, kjer se je sicer zelo dobro počutil.


NA OBMOČJU OTALEŽA SO SE NAŠE BRIGADE VEČKRAT SRDITO SPOPADLE S SOVRAŽNIKOM
"TU SPIJO,KI ZA NAS SO PALI "

V zgodovini so le medli podatki o nesrečah, ki so zadevale te kraje. V prav starih časih je večkrat kosila kuga, bila so leta lakote. grof pa je neusmiljeno izžemal svoje tlačane. Prva svetovna vojska je tudi pobrala veliko ljudi. Fantje in možje so padali po vseh frontah od Karpatov do Tirol in Doberdoba, doma pa je zadnji dve leti vojne hudo gospodarila lakota. Z razglednih vrhov je bilo videti ob večerih svetlikanje s soške fronte, zamolkle bobnenje topov je oznanjalo vedno nove napade in bitke. Druga svetovna vojska pa je bila še strašnejša od prve, saj je ni bilo več hiše še  tako .skrite, ki ne bi bila tako ali drugače povezana z osvobodilno borbo in sploh z vojnim dogajanjem.

Prva organizatorja OF na območju otaležkih vasi (ki so vse spadale pod nekdanjo občino Cerkno), sta bila Jakob Štucin - Cvetko in Jože Primožič - Miklavž. 15. februarja 1943 je iz teh vasi šlo v partizane eno samo noč 32 fantov in mož. Najbolj množično so šli v partizanske vrste vaščani Lazca. Sledile so internacije in zapori, a najhujše je bilo šele po kapitulaciji Italije. Vasi Lazeč. Plužnje. Otalež in Jazne namreč ležijo na desnem bregu Idrijce, ob kateri teče cesta Idrija Most na Soči. Po njej je motorizirana nemška vojska od septembra 1943 pa do konca vojne večkrat vdirala iz Idrije  v osrčje osvobojenega o zemlja severne Primorske, se pravi na Cerkljansko in Čepovansko. Zato so bili na območju Otaleža stalni položaji naših brigad, ki so se večkrat srdito spopadle s sovražnikom. Tu se je pogosto zadrževala Vojkova brigada, ki je med borci štela veliko domačinov.pa tudi Gradnikova in garibaldinska brigada sta poznali te kraje. O velikih žrtvah pričata partizansko grobišče in spomenik na pokopališču, ki je posvečen vsem domačim padlim in vsem tistim, ki so tod padli. Spomenik je Zveza borcev postavila 28. 10. 1962; odkril ga je pisatelj France Bevk. pa tudi besede, ki so na njem vklesane, so njegove: Tu spijo, ki za nas so pali. S srci. vročimi kot plamen so nam svobode luč prižgali in nam svetili v lepše dni. Večno kot ta beli kamen hvaležnost v prsih nam gori.

Spomenik je zasnoval Ivo Prelovec iz Idrije. Krog in krog zelene trate za nizkim pokopališkim zidom, so razporejeni kamni z vklesanimi imeni padlih in umrlih v internaciji. Skupno je bilo 76 padlih in drugih žrtev iz Otaleža in sosednih vasi tu pa so pokopani tudi padli iz drugih krajev. med njimi je več nepoznanih partizanov. Vas je bila med vojno večkrat delno požgana, prvič pa je doživela letalski napad 18. 3. 1944. V nekdanjem Ambrožičevem "Salonu "so bili mnogi partizanski mitingi in tudi proslava Gregorčičeve stoletnice. Slovenska partizanska osnovna šola je bila v vasi odprta 8. 10. 1944. Poučevala je Ivanka Pilat, sestra župnika Antona Pilata (roj. v Štanjelu). ki je bil tudi sam z vsem srcem naklonjen partizanskemu gibanju od vsega začetka.


Do 9. septembra 1943 je bila v vasi orožniška oziroma karabinjerska postaja, do 26. julija 1943 tudi oddelek fašistične obmejne milice, od leta 1920 do razpada Italije pa celo vojaška posadka ob mejnih straž (GAF), medtem ko se je brigada finančnih straž iz vojašnice v Jaznah odselila kmalu potem, ko so Nemci na jugoslovanski strani bivše meje postavili minska polja. Kljub temu je bilo v letih 1942/43 na področju Otaleža 141 pripadnikov italijanskih oboroženih sil. Vsa ta vojaška sila pa vendar ni mogla preprečiti osvobodilnega gibanja, ki je kmalu zajeto vse vasi in skoraj sleherno hišo. Nekaj časa je bila v Otaležu tudi manjša partizanska bolnica.

Kot rečeno, so bili najhujši časi šele po razpadu Italije. Nemški vdori na osvobojeno ozemlje so bili pravi roparski pohodi in ljudje so se Nemcev bali kot v starih časih Turkov. Partizanske brigade in posamezni bataljoni so jih večkrat uspešno odbili, toda tudi partizani, zlasti manjše skupine, ki so jim Nemci včasih prišli za hrbet. so imeli velike izgube in v Otaležu je bilo več partizanskih pogrebov, ki so ljudi napolnili z žalostjo, pa tudi s še večjo odločnostjo in pripravljenostjo za osvobodilni boj. Pri vseh teh pogrebih ki so jih lepo pripravili z udeležbo šolarjev, vaščanov in partizanov. je seveda kot duhovnik sodeloval domači župnik Pilat, ki je tudi pomagal prepoznavati neznane padle in je potem sporočal prizadetim družinam. Na otaleškem pokopališču sta pokopana tudi dva po pol brata znane goriške časnikarke in televizijske delavke Dorice Makuc, ki so ju Nemci zverinsko umorili na Hmenici nad Otaležem. V Otaležu je bil namreč doma njen oče Andrej Kacin, znameniti izdelovalec harmonijev in orgel.

ČEZ KANAVC NA SOVODENJ

Ko se še enkrat z otaležkega pokopališča ozremo na vse strani, nadaljujemo našo pot proti Sovodnju. Kmalu pridemo v mešan gozd in tam se na križišču tudi konča asfalt. Pot nadaljujem po dokaj dobri «mulatieri», ki so jo na ovinkih večkrat širili in po njej vozi tudi avtobus. Tod je zemlja že bolj rdečkasta, med praprotjo rastejo borovnice, najdejo se tudi gobe. Ko se čez kilometer ali dva izvijemo iz objema gozdov, zagledamo hiše (Gorenjih) Jazen, na prijaznem gričku tam spodaj pa nas pozdravlja podružna cerkvica sv. Miklavža, ki po zidni zasnovi izhaja iz 17. stoletja, a ima lepo izdelan lesen oltar iz prejšnjega stoletja. Do sem vozi avtobus, naprej si pomaga vsak po svoje. V Jaznah je bila rojena Marija Bašelj - Vogrič (1931), ki je napisala knjigo iz partizanskih časov Ljudje bodo ostali.

Po cesti, ki je nekoliko manj vzdrževana, se v nekaj ovinkih (spet po gozdu) vzdignemo še više, speljana je bila k obmejnim utrdbam. Paziti moramo, da ne bi zašli preveč na levo v breg po poti, ki nas bi privedla v Mrzli vrh ali k Mrzlikarju. Sicer je tam gori tudi zanimivo zaradi lepega razgleda. Pri Mrzlikarjevi kmetiji je spomenik sedemintridesetim padlim, pretežno -iz bataljona Gradnikove, ki je bil tu zahrbtno napaden. V takratnem boju je padel tudi študent Milan Bogataj sin Marije Bogatajeve iz Gorice. Po očetu izhaja prav iz Gorenjih Jazen od koder je bil doma njegov stari oče, učitelj v Kobaridu.

PROSTO MIMO RAZMAJANIH OBMEJNIH KAMNOV,KI SO NEKOČ LOČILI ITALIJO IN JUGOSLAVIJO

Ko pridemo na najvišjo točko, se pravi na razvodje med Idrijco in Poljanščico oziroma Soro, ali recimo, med Sočo in Savo, med Jadranom in črnim morjem, se splača nekoliko oddahniti. Še vedno je na istem mestu križ z razpelom, ali kot pravijo na Kranjskem, božja martra; nekoč ko so se vanj ozirali tihotapci, domačini in samotni popotniki. Pod Avstrijo je tod tekla deželna meja, Italijani pa so se po prvi vojski spustili še nekoliko bolj v dolino na oni strani, da je bila meja bolj strateška in še bolj »sveta«. Sedaj tu pod Kanavcem (kot se imenuje nekoliko višje stoječa kmetija) ni nobene meje več. Tod teče slovenska planinska transverzala, pa tudi idrijsko cerkljanska planinska pot. Odpre se nam pogled v čisto nov svet, ki je nekoliko bolj planotast, in čeprav ga režejo nekatere tesne dolinice, so pobočja precej položnejša kot na primorski strani, celoten zemeljski relief pa je tod precej bolj dvignjen. saj ima Sovodenj še vedno 592 m nadmorske višine, medtem ko so najnižje otaleške hiše ob Idrijci precej nižje, na višini 270 m.

Za hrbtom bomo pustili pogled v globoko idrijsko dolino in še rahlo slišno šumenje reke ter se podali po novem pobočju navzdol. Iz nekdanjega kolovoza, ki so ga pred nekaj leti razširili, je nastala nova prometna zveza med Primorsko in Gorenjsko, res da ni primerna za avtobuse in velike kamione, a s kakim kombijem se varno spustiš po pobočju nad dolinico, ki te najprej vodi mimo kmetije v Lanišah, ki je nekoč spadala v občino Nova Oselica in torej pod Kranjsko, a so jo ob rapalski pogodbi 1920 Italijani obkrožili s »presveto mejo« — sacri confini, tako da je bila usoda te kmetije za naprej povezana s Pri morsko. Pri hiši se pišejo Uršič in fanta mojih let  s katerim smo skupaj hodili k nauku, ki ga je imel gospod Pilat, je blizu hiše raztrgala mina ena od tistih, ki so jo bili nastavili v strogo za varovan 50-metrski pes ob meji z Italijo. Ubogi fant iz Laniš je bil tako ena od prvih žrtev, ki jih je pokosila ta »nemška« meja. Za njim je bilo še precej smrtnih nesreč vse, dokler partizani niso pobrali vseh min in jih porabili za svojo oborožitev.

Ko prestopimo to nevidno črto, ki je četrt stoletja delila sosede in slovenske brate, zagledamo onstran potoka na desni borne ostanke na pol podrte nekdanje «karaule«, ki smo ji mi pravili kar baraka, čeprav je bila predpisano zidana, s tistim majhnim opazovalnim stolpičem na sredi takšne, kakršne so najbrž tudi kje doli daleč na balkanskih, grških in albanskih mejah. Okrog razpadajočih zidov so visoko v nebo zrasle ponosne temne smreke, ki v mojih otroških letih niso bile večje od božičevega drevesca v preprosti kuhinji.

V tisti karavli, ki je danes ni več, sem tudi jaz nekoč jedel srbski »pasulj«, ko so nas ulovili «grenčerji», kakor smo s to nemško - srbsko skovanko imenovali graničarje, ki smo jih tudi mi z italijanske strani skoraj vse poznali tudi po imenu. Celo to smo vedeli, kateri so »dobri« in kateri so »te hudi«. Pred barako se je dvigal visok drog, na katerem je visela jugoslovanska zastava, čez potok do vhoda pa je vodil majhen mostiček. Na naši, se pravi italijanski strani, ni bilo ničesar podobnega, saj je bila financarska kasarna šele globoko dob za mejo v Dolenjih Jaznah, le tam v gozdu nad Lanišami so imeli neko zasilno uto. Spominjam se, da smo se ogibali samo Italijanov in če smo neopaženo prišli v bližino graničarske karaule, smo lepo vprašali stražarja, če smemo na Sovodenj po moko. Skoraj zmeraj so nas pustili, posebno otroke. le  kadar je bila »grenca zaprta«, tako so rekli, tedaj se ni bilo šaliti z odločnimi graničarji. ki so, komaj so zavpili «stoj». skoraj tudi že streljali. Drugače pa so bili z nami otroci izredno prijazni.

Učitelj Frančišek Bogataj

Rojen-Jazne 1861, umrl-?

Rojen je bil v Jaznah pri Otaležu leta 1861. maturiral je na učiteljišču v Kopru leta 1881. UčiteljevaI je na Tolminskem, med drugim v Soči, Bovcu in na Livku. Najdlje je bil nadučitelj v Kobaridu. V Bogatajevi družini je bilo pet učiteljev oziroma učiteljic Društveno, zlasti prosvetno in gospodarsko delo v Kobaridu je v letih pred prvo vojno čutilo prisotnost nadučitelja Franca Bogataja. Kobariška šola je bila v priročnem, gospodarskem, prometnem in kulturnem stičišču breginjskega ter bovškega kota, kobariških gorskih vasi kakor tudi Soške doline od Tolmina navzgor, zato je odigrala povezovalno vlogo med šolami v zgornjem Posočju in nadučitelj Franc Bogataj je bil povezovalni člen med učiteljstvom. Dalj časa je bil predsednik okrajnega učiteljskega društva in poverjenik Slovenske šolske matice. To situacijo je na mah zrušila soška fronta leta 1915. Kobarid so takoj zasedle italijanske čete, nadučitelj Bogataj je sicer ostal v Kobaridu, a brez službe. V nekim dopisu v Slovencu tistih dni — dopis je prišel v uredništvo skozi Švico -. beremo, da je v Kobaridu mrgolelo italijanske vojske. Kobaridci, kolikor jih je bilo dama. so se koj znašli: odprli so nešteto gostiln, v vsaki drugi hiši je bila gostilna in Kobaridci so postali gostilničarji Tudi nadučitelj Bogataj je postal krčmar in se tako preživljal. Po vojni se je umaknil v ozadje, bil še nekaj let vodja šole v Kobaridu in šel kmalu v pokoj.