Župnik Andrej Kacin

Andrej Kacin rojen 14. novembra 1829 v Otaležu (po domače na Hmenic) kot zakonski sin Gregorja in Ane, rojene Seljak. Aktivno se je udeleževal taborskega gibanja na Primorskem. Leta 1869 je bil izvoljen v odbor Briškega tabora za cerkljanski okraj .Tabor se je med drugim zavzemal ,da se vse slovenske pokrajine zedinijo v "kronovino " Slovenijo z enim samim deželnim zborom ,da se v vseh javnih uradih uporablja slovenski jezik in v javnih šolah  poučuje v slovenskem jeziku... Za duhovnika je bil posvečen 21.septembra 1856. Služboval je kot kaplan v Prvačini, Cerknem in 14 let v Šebreljah,kjer je leta 1867 ustanovil župnijsko šolo in ob nedeljah tudi poučeval.


Leta 1871 je bila pod njegovim vodstvom obnovljena cerkev Sv. Ivana v Šebreljah. Časopis Zgodnja Danica  je o tem dogodku poročal 14.7 1871- "Pred več ko sto leti je še stala blizo Šebrelj cerkvica, posvečena sv. Ivanu; tam je bilo tudi pokopališče, kjer med mnogimi drugimi tudi šest duhovnikov vstajenja v gospodu pričakuje. Toda nemila usoda je cerkvico zadela, opuščati se je jela Božja služba, je nehala in kmalo je prišlo, da so ne kteri celo s silo les in streho raz cerkvice tergali. Stari možje pa terdijo, da je hudobneže Božja roka zadela, še tisto leto so se veči del vsi v večnost preselili. Šebreljce je potem večkrat nesreča obiskala, med drugim so v kratkem času trikrat pogoreli. Začeli so verli
Šebreljci misliti: narod vže posameznim junakom spominke postavlja, ali bomo mar mi toliko svojih prednikov brez spominkov pustili ? Cerkvico hočemo sozidati, jo zopet sv. Ivanu na čast posvetiti, tako napravimo svojim prednikom lep spominek in sv. Ivan bo za nas prosil, da nas Bog obvaruje časne in večne nesreče. Res delo se je pričelo in že je cerkvica dodelana. Sebreljci so se trudili na vse kriplje, žertovali so blago, denar, marljivo so delali, okolica, posebno cerkljanski okraj, jim je mnogo pomagala, celo od Gorice od duhovščine in drugih poštenih duš je došla denarna pomoč.
25. jun. pa ostane v kroniki šebreljski nepozabljiv, ta dan se je namreč cerkvica blagoslovila. Prečastiti cerkljanski dekan gosp. J. Jeram, spremljani od sedanjih drugih duhovnikov, so opravljali cerkveni obred. Bil je naj pervo blagoslov cerkvice, potem so g. dekan imeli temelito za to svečanost sostavljeni govor in so zopet
pokazali, da so svojemu poslu kos. Oči skorej brezštevilne množice so ves čas solze zalivale pri ginljivo podučivnem govoru. Po govoru je bila slovesna sv. maša, zahvalna pesem, blagoslov in potem darovanje za cerkev.
Ljudstva je bilo od vseh krajev silno dosti, in ker je vsak k darovanju šel, se je do 300gl. milošnje nabralo. Čast v. č. gosp. šebreijskemu župniku št. Kacin-u, da je pod njegovim vodstvom cerkvica v tako kratkem času dodelana. G. Tavčar v Idriji je zdelal prav lep,snažen in ličen altar, delo je lepo in človek se misli v
nebeških višinah, ko ogleduje prelepi altar. G. Tavčar je zopet pokazal, da ga narod zastonj z delom ne obsipuje.
Slava mu, dobro dela, pa po ceni. Okrog cerkvice je bilo vse polno lepih mlajev, po več krajih pred
cerkvico svečanosti primerni napisi, vreme za časa svečanosti in Božje službe vgodno, vse se je godilo v naj
lepšem redu. Neki sivi starček mi je naravnost rekel: e bo v nebesih tako fletno, pa smo dobri , prav veseli
me, da sem ta veselja polni dan včakal. Čast in hvala vsim, ki so kaj k slovesnosti pripomogli, v sv. nebesih
jih čaka obilno plačilo. Sv. Ivan prosi za nas, da bodemo časno in večno srečni."


Umrl je po dolgotrajni bolezni 3.marca 1875 v Šebreljah.

O njegovi smrti je poročal Katoliški cerkven list Zgodnja Danica 19.3 1875

Vir-Glas Gorica 12.3 1875 št. 11

Hudo letos gospodari britka smrt med goriško duhovščino. Zopet nam je pokosila marljivega delavca v vinogradu Gospodovem. Dne 5. marca smo pokopali župnika šebreljskega g. Andrej Kacina, kteri je v 43. letu svoje starosti v sredo t. j. 3. marca na pljučni sušici mirno in vdano v Gospodu zaspal.Zgubila je žalujoča fara vnetega dušnega pastirja, | domovina zvestega sina. Bil je tako rekoč žrtva svojega težavnega posla. Pri visokem hribovju zelo raztreseno faro oskrbovati, kakor je šebreljska, ni tako lehko; in tudi najbolj krepkega, če se ne varje, le prehitro bolezen skloni, kdo tega ne ve? — Preselil se je gosp. Andrej v boljšo, lepšo domačijo, kjer se odpočije od svojega trudapolnega delovanja, ter je najšel mir in pokoj, kterega je na svetu zastonj iskal. Pastiroval je ranjki najprej kot kaplan v Prvačini in v Cirknem, posled pa skozi 14 let kot župnik na Šebreljah. Bil je delaven in vnet za svoj stan ; dobrosrčen, ter blagega značaja, in ni imel osobnih sovražnikov. Priča temu prelep pokop, kterega so mu napravili hvaležni farmani in duhovni sobratje, kterih seje pri vsi hudi zimi in obilnem snegu 8 sešlo svojemu tovaršu in prijatelju zadnjo čast skazat. Hvala jim. Vsim znancem in prijateljem njegovim naj bo pa v blagi spomin priporočan.

Župnik Ivan Podobnik

Ivan Podobnik .

Vir-Goriška straža 5.10 1928 št.75

Rojen 23.12.1877 V Plužnjah pri Otaležu.Po končani gimnaziji je študiral nekaj časa pravo na dunajski univerzi, pozneje je stopil v goriško bogoslovnico.Svojo prvo mašo je imel v Otaležu 9.7 1903.. Ko je bil kaplan v Mirnu, ga je  nadškof Jordan poslal na graško univerzo študirat slavistiko, toda ni mu bila sreča mila, takoj po smrti nadškofa Jordana je bil odpoklican. Nekaj časa je bil župni upravitelj v Ajdovščini in potem od leta 1908 kar 20 let vikar v Gradnem. Koder ga je peljala življenjska pot, povsod je ostal ljudem v blagem spominu. Ljudstvo ga je silno ljubilo in častilo, ker je bil vzoren duhovnik, vljuden z vsakim in vedno pripravljen pomagati revnim. Ob začetku vojne z Italijo je ostal na svojem mestu v Gradnem, ki so ga Italijani zasedli že drugi dan po napovedi vojne. Ker so ljudje ostali ves čas vojne doma, je bil rajnki Podobnik ljudem v veliko tolažbo in je z njimi vred marsikaj hudega prestal. Miren in tih, vnet za zveličanje duš in lepoto hiše božje je preživel svoje prekratko življenje.Umrl je 25.9.1928, star 51 let.


Njegovo življenje je zaznamovala prva svetovna vojna in pustila v njem hude posledice.Že prvi dan vojne, 24. maja so ga aretirali italijanski vojaki, češ da je dajal z zvonika svetlobne znake Avstrijcem. Ubogi Podobnik ni imel v sebi niti mrvice vojaškega duha in jo je popihal s culo najpotrebnejšega iz Gradnega proti Kojskemu kakor hitro je zvedel, da se bodo vsak trenutek pojavili italijanski vojaki. Na farovška vrata je obesil napis: Zbežal sem iz strahu pred Italijani. Italijani, jejte in pijte, kolikor vas je volja! Toda župnik v Kojskem ga je obvestil, da je nadškof Sedej pozval pred dvema dnevoma vse duhovnike, da ne sme nihče zapustiti svoje črede. Vrnil se je nazaj v Gradno, kjer so italijanski vojaki pridno izpolnjevali njegovo vabilo in praznili sode. Tam so ga oblasti prijele in skupaj z Lenardičem župnijskim upraviteljem iz Kožbane prisilile, da sta jim kazala pot skozi gozdove na vrh Gendre (Korade). Družbo je obema duhovnikoma delal še ključar Blažič. Celo pot niso srečali žive duše, kaj šele Avstrijce! Ves ta vojaški oddelek se je nenadno pojavil na strateško važnem in razglednem vrhu na Koradi visoko nad Soško dolino. Nekaj dni potem so veliki italijanski listi iz Milana in Rima poročali, da so »naše hrabre čete zavzele Korado s pomočjo kožbanskega župnika«. Novica je šla po svetu in so jo na žalost brali tudi v avstrijskem tiskovnem uradu na Dunaju. Ko sta se s tega prisilnega in nevarnega izleta Podobnik in Lenardič vrnila, ju niso več zaprli. Podobniku ni bilo preveč lepo v Gradnem, kjer so bili izselili večino prebivalstva: v župnišču so operirali ranjence, cerkev so spremenili v bolnišnico in nato v skladišče topov in municije. Tih in ponižen je Podobnik prenašal vse tegobe, toda po dveh in pol letih vojne napetosti so mu popustili živci in ga je mučila nespečnost. Da bi prišel spet do spanja se je zavijal v rjuho, namazano z ilovico, namočeno z jesihom. Trpel je tudi od preganjavice in si ni upal jesti, češ da ga hočejo Italijani zastrupiti. Spravili so ga v bolnišnico San Osvaldo v Vidmu, kjer je umrl po dolgem trpljenju 25. septembra 1928. Brici so ga radi imeli, ker je bil tako skromen in ponižen in so ga, kar je bil prvi primer, pokopali v zidano grobnico. Pokopal ga je dekan Jože Milanič, in prebral Podobnikov lastni nagrobni govor" V Gorici, dne 30. aprila 1928, na dan mojega odhoda iz Gradnegu. Dragi moji vikarjani! Od 7. nov. 1908 pa do danes sem bil med vami. Nisem mislil, da me bo kdüj zadela tako strašna nesreća , da me bo tako strašna bolezen ločila od vas. Pišem Vam, dokler sem še pri razumu. Vedite! Vojna je mene tako strašno končala! Ne mislite, da se preveč težko ločim s sveta. Res je mučno misliti: ravno si vse uredil, pa treba umreti. Pa nič zato! Kmalu bova združena z g. Spitzerjem. Vsaj upam, da ne bom predolgo trpel. Dva moja sošolca Lavrenčič in Kobal sta pred menoj šla v večnost. Letos dne 3. avg. bi obhajali 25 letnico mašništva; jo bomo pa v nebesih. Upam tudi jaz! Prosim predragi! Bodite verni! Ljubite Boga! Pustite na stran vse slabo! Ko boste ob večerih molili, dodajte tudi zame — ali še živega ali že mrtvega — en »oče naš« in eno »češčeno marijo«. Pri Vas želim biti pokopan. Tudi če umrjem v S. Osvaldu pod Vidmom, prosim Vas z vzdignjenimi rokami, poskrbite, da pridem v Gradno, da bom med svojimi duhovljani pokopan. Pokopan bi bil rad v bližini vhoda na pokopališče, na desno, v bližini, kjer počivata rajni Erzentič Jožef in Franc Kristančič. Želel bi, da se grob prehitro ne prekoplje. Potem Vas prosim, da mi vsi odpustite, če sem katerega kdaj žalil. Jaz odpustim vsem in nimam najmanjšega sovraštva do nobenega. Bodite dobri, pošteni. Bojte se Boga! In svojega ubogega vikarja se spominjajte v molitvah. Naj bo to moj zadnji pozdrav mojim nekdanjim dobrim vikarjanom! Z Bogom, z Bogom in na svidenje pri Bogu!" Ivan Podobnik, vikar


Pogreb  vikarja  g. Ivana Podobnika, ne Ie domačinom, ampak vsem Brdam ostal v trajnem spominu. Duhovljani so okrasili in opletli z venci in cvetlicami vso sobo v župnišču, v kateri je bila krsta od četrtka na petek izpostavljena. Ob poti, po kateri se je imel premikati pogreb, so nasadili maje. Po oknih in to že v Višnjeviku so bili izgrnjeni žalni prti. Ljudstva je prišlo od vseh strani Brd vse polno. 18 vencev so nesli fantje. Po večini so jih poklonili duhovljani. Tri Marijine družbe — Gradno, Biljana, Medana, s cvetjem in v belih oblekah so stopale za Marijino zastavo.