Pgd Plužnje

Na pobudo tovariša Kofol Jakoba iz Pluženj in tovariša Žaklja-takratnega načelnika PGD Sp.Idrija ,je bilo PGD Plužnje ustanovljeno na ustavnem zboru 15.2 1909.

Pgd Plužnje leta 1909

Takoj po ustanovitvi društva so člani začeli razmišljati in se pripravljati na gradnjo gasilskega doma ,ki se je začel graditi leta 1910. Že v istem letu je bil gasilski dom dograjen in izročen svojemu namenu. Dom je bil v celoti zgrajen s prostovoljnim delom. Ves gradbeni material so člani pripravili sami. Apno so prinesli iz 4 km oddaljenih Masor. Kvalificirane delavce ,ki so dom prav tako gradili prostovoljno , so vaščani oskrbovali s hrano. Vse načrte za izgradnjo doma je napravil tovariš Štravs Franc iz Pluženj. Ves les za gradnjo doma je s prostovoljnim delom razžagal tovariš Eržen Urban. O blagoslovljenju gasilskega doma je poročal takratni časopis Slovenec 29.10 1910 ” V Plužnjah pri Otaležu blagoslovil je dne 9. t. m. č. g. župnik Vinko Buda nov gasilni dom; ob tej priliki je imel lep nagovor na gasilce, za kar se mu naj topleje zahvaljujemo. Slavnost se je vršila ob veliki udeležbi domačega in

tujega občinstva. Zastopana so bila uniformirana gasilna društva iz Idrije, Spodnje Idrije, Ledin, ženski podporni gasilni odsek iz Spodnje Idrije in gasilno društvo iz Cerknega. Odbor se prisrčno zahvaljuje imenovanim društvom za udeležbo in izkazano prijaznost.”

Takoj.ko je bilo društvo ustanovljeno ,so člani začeli razmišljati ,kako priti do finančnih sredstev za nabavo gasilskega orodja in opreme. Prvi prispevek je društvo prejelo od Deželnega odbora Gorica in to v znesku 1000 kron. Za ta znesek je bila nabavljena ročna prevozna brizgalna, ki je takrat stala 900 kron .Lesene predmete, to je raztezale kljukaste in vse ostale lestve so člani sami napravili, vse s prostovoljnim delom. Za vsa dela je najbolj zaslužen tovariš Jakob Kofol, ki je v resnici največ prispeval-tako organizijsko kot s fižičnim delom. Za okrepitev društva, nabavo opreme in orodja, so se izvajale tudi nabiralne akcije po okoliških vaseh. Dohodke za nabavo orodja in opreme je društvo v glavnem ustvarjalo s prireditvami. Od prireditev je društvo v prvih letih po ustanovitvi ostalo tudi 700 kron čistega dohodka. Čim je bilo društvo ustanovljeno, je začelo aktivno delati in sodelovati pri vseh požarih in nesrečah-težave so bile v tem, da se je moralo društvo za prevoz ročne brizgalne posluževati volovske vprege, ker drugih prevoznih sredstev ni bilo na razpolago. Zaradi tega tudi gasilci kljub vsej požvrtovalnosti niso bili pravočasno na kraju nesreče. Pri prvem požaru je društvo sodelovalo v vasi Lazec, ko je gorelo gospodarsko poslopje Petra Zajc. Pet gasilcev je takrat močno zbolelo. Vreme je bilo slabo in so bili do kože premočeni. Od ustanovitve do leta 1927 je društvo sodelovalo pri dvanajstih požarih. V zimskih mesecih leta 1924 so se v vasi Plužnje vršili sabotažni požari. Vsako noč je v vasi gorelo katero od stanovanjskih ali gospodarskih poslopij. Večje škode ni bilo povzročene , ker je gasilsko društvo takoj ukrenilo vse potrebno-organiziralo je nočno stražno službo ter na ta način preprečilo oziroma so gasilci pravočasno pogasili vse nastale požare.8.8 1926 se gasilci iz Pluženj udeležijo gasilne vaje Zveze gasilcih društev Idrijskega okraja. Vaje v Idriji se udeležijo društva iz Cerkna, Sp.Idrije, Idrije z brizgalnami in Plužnje z vajo na lestvah. Vse do druge svetovne vojne je bilo društvo zelo aktivno. Med drugo svetovno vojno je bilo društvo skoraj povsem izčrpano. Glavni del orodja in opreme je bil odpeljan v Italijo, delno pa je bila tudi uničena.V letih 1942-43 so člani društva ,kar jih je bilo še doma, vsi sodelovali pri reševanju in gašenju masovnih požigov naših vasi, katerih povzročitelj je bil nemški in italijanski okupator…….

14. junija leta 1944 so nemški vojaki večji del vasi požgali, kar je bil za krajane velik udarec. Gasilski dom je po tem požigu služil kot prebivališče prizadetim krajanom in kasneje še kot šola.

Po vojni so domu s pomočjo subvencij prizidali še betonski stolp, nabavili motorno brizgalno.

Požrtvovalno delo gasilcev ni ostalo neopaženo. Zaradi strokovne pomoči pri požarih, plazovih, suši in poplavah si je društvo prislužilo pohvalo NM za Slovenijo in odlikovanje Gasilske zveze Slovenije. Trenutno društvo šteje več kot 80 članov, veteranov, pionirjev in mladincev.

Ladislav Likar-Učitelj,domoljub,narodni delavec,trgovec

Rojen v Gorici, kjer je imel njegov oče ,prav tako učitelj ,Gašpar Likar (rojen v Otaležu) trgovino pisarniških in šolskih potrebčin..Izmed štirih otrok v družini je Ladislav stopil po poteh očeta in se zapisal učiteljskemu poklicu.Leta 1899 je prišel v  Koper kjer je leta 1903 maturiral. Ladislav je nastopil leta 1904 učiteljsko službo v Ozeljanu pri Gorici,kjer je ostal do leta 1911.V tem času je tudi poučeval petje in je  bil vodja pevskega zbora na Ajševici.Kasneje ga je pot popeljala v Števerjan v Brdih,kjer je nadaljeval učiteljski poklic.
Izbruhnila je prva svetovna vojna. Začel se je krvavi ples z Italijo. Italijanska vojska je zasedla slovensko primorje.Ladislava je italijanska okupatorska oblast,kot mnogo drugih izobraženih Slovencev,duhovnikov in učiteljev internirala in odposlala v notranjost Italije v mesto Marsala .Za Likarjem se izgubi vsaka sled. Čez dolgo časa se je oglasi iz Firence kjer je bil v "ujetništvu." To je bil znak. da je še živ.
V pismu,ki ga je poslal začasnemu okrajnemu  šolskemu nadzorniku  v Ajdovščini, g. Fran Sivcu 11.1 1916  opiše razmere v izgnanstvu:Djali so me v lepšo kletko,kakor je Marsala, in zato nekoliko lažje pojem »ujetega ptiča tožbo«Za popolno brezposelnost, ki mi je dolgih šest mesecev morila duha, sem našel v mestu umetnosti obilne odškodnine. V Florenci se človek ne dolgočasi, če ima le količkaj smisla za umetnost. Samo Galeria degli Uffici z mojstrskimi deli Tiziana, Fra Angelica, Zippia itd. je neusahljiv vir krepila in tolažbe za žejno in potrto dušo. Potem pa še druge galerije, muzeji in umotvori! So trenutki, ko človek pozabi na ujetništvo. Seveda le trenutki, zakaj
tudi ob uživanju umetnosti se kmalu pojavi reakcija. Domovina mili kraj!
Kot šolnika Vas bode gotovo zanimala usoda naših šolarčkov. Števerjanci so razkropljeni po vsej Italiji. Pogostoma se oglašajo pri meni s pismi naši dobri ljudje.Vesel sem, ko vidim, da jim lahko delim tolažbo.
Skrb za vzgojo naše dece je v obče velika. Za to se je zavzel celo sicilijanski list »Ora«, ki dne 10. oktobra doslovno piše: Z našimi otroki, pred našimi otroki morajo letos šole sprejeti otroke beguncev, male Italijane, ki so bili do včeraj onstran meje in male Slovence; da te začno pretvarjati v italijanske državljane, bo našim učiteljem veselje in čast.
Vsi slovenski otroci morajo hoditi v šolo. Uče jih pa seveda italijanski učitelji, ker slovenski smo vsi v pregnanstvu.

Pisal sem domov  naj mi pošljejo perila in zimske obleke, a dobil sem žalostni odgovor, da je vse izginilo, kar sem imel, obleka, perilo, le par starih hlač je ostalo na podstrešju. Enaka usoda je zadela
 skoro vse duhovnike in naše ubogo ljudstvo. Kljub temu se vsi dobro držimo. Zlasti kaže naš kmet, kako prav je imel pesnik, ko je navdušeno zapel, da hrib se omaje in hrast . . .
Res, na naše ljudstvo smo lahko ponosni.

V glavnih potezah sem naslikal svoje zgode in nezgode. Mnogo zanimivosti imam še v svoji potni torbi, toda o teh bom smel govoriti le tedaj, ko bom dihal sveži zrak ljube zmagoslavne domovine.
K sklepu se Vam odkritosrčno zahvalim za bodrilne besede, ki ste mi jih izvolili nasloviti v dnevih težke izkušnje. Prepričan sem, da se veliki cilji dosežejo le z velikimi žrtvami, in v tej zavesti ponosno polagam tudi jaz svoj obolus na oltar velike matere domovine. V znamenju boljše
bodočnosti, ki, so nam jo dogodki zajamčili, pozdravlja vse cenjene tovarišice in tovariše ter se klanja
Vam vdani .Likar

Poraz pri Kobaridu je potisnil fronto na Piavo. Ladislav je bil zopet v Števerjanu, kjer je po vrnitvi iz Firance bival in deloval za ljudstvo. Likar je bil občinski tajnik, bil je učitelj, dokler ni bil primoran vse zapustiti in se preseliti v takratno  Jugoslavijo.Opustil je učiteljski poklic in se ni več posvečal vzgoji mladine, postal je trgovec in prepotoval slovenski del Jugoslavije, a tudi nižje dol je šel z avtom kot zastopnik raznih tovarn.Ustvarjal si je novo prihodnost. Bil je veseljak,  bil je praktik, ki se je znal uveljavljati v življenju. Sredi  dela, sredi naporov za prihodnost ga je doletela smrt.Umrl je leta 1930.