Vir-Rodna gruda 1984 št.4
Dorica Makuc
Spomin seže daleč nazaj v prve dni svobode in dnevov tik pred njo. Na oknih goriških Slovencev plapolajo slovenske zastave, čeprav je v mestu še polno kvislinških čet, ki hitijo čez Sočo. Prvega maja 1945 zjutraj uspe »Prešernovcem« (partizanskim borcem 7. udarne brigade Franceta Prešerna) premagati četniško obrambo, in ko se ob 10. uri prevalijo z juga čez Sočo v mestno središče zavezniški tanki in pehota, je Gorica že osvobojena. 12. junija mora jugoslovanska vojska po sporazumu med maršalom Titom in feldmaršalom Aleksandrom o začasni zavezniški upravi v Slovenskem Primorju zapustiti Gorico. S solznimi očmi spremljamo odhod naših borcev, na dnu srca pa vedno bolj kljuje misel, da jih nikoli več ne bo v Gorico. Življenje v svobodi gre svojo pot naprej; srednješolci se moramo trdno oprijeti knjig, v vojnem času smo veliko zamudili. Zvedavo si ogledujemo zavezniške vojake, od tistih v škotskih »kiklcah« in lepih Indijcev z visokimi turbani na glavi do temnopoltih Marokancev, pred katerimi dekleta najraje bežimo. Največ je ameriških zavezniških vojakov; lepo so oblečeni, dobro prehranjeni, pa tudi prijazni so bili ti beli in črni fantje z onstran Oceana. S pogledom se ustavljam na vsakem posebej; nekega dne me je namreč oče presenetil z napovedjo o morebitnem obisku sina, ki živi z materjo nekje v bližini Chicaga.
Torej imam brata, pa čeprav le po pol, po očetu! Nisem torej sama, edinka? Srce se mi je napolnilo s pričakovanjem, vsak dan sem upala, da se bo pred hišnimi vrati ustavil ameriški džip in bo v hišo stopil Paul. No, takrat sploh nisem vedela, kako je bratu ime, niti kje točno živi, kaj počne, ali sploh še govori slovensko? Nešteto vprašanj mi je takrat rojilo po glavi. Pa so minevali meseci, zavezniške čete so že zdavnaj odšle, brata ni bilo od nikoder, moja Gorica pa je žal postala spet italijanska.
Odšla sem na študije, najprej v Ljubljano, nato v daljni Beograd in kmalu sem izgubila tudi očeta, ki je dolga leta hudo bolehal. Pred smrtjo mi je izročil majhno fotografijo odraščajočega dečka, ki se s psičkom igra pred tipično ameriško hišo. Sliko sem spravila v denarnico, kjer jo imam še danes. Paul je bil vojak v II. svetovni vojni, v ameriški mornarici na Pacifiku. V Evropo, v mamin Polhov Gradec, tja, kjer je med I. svetovno vojno pri »Sifreri gor rasel«, je prišel šele po II. svetovni vojni in to večkrat. Toda midva sva se prvič srečala šele pred tremi leti.
Sredi vročega poletnega popoldneva se po telefonu oglasi prijazen glas, z vabilom, da bi me nekdo v Polhovem Gradcu rad videl. Nekdo iz Severne Amerike, neki daljni sorodnik. Kdo vendar, saj tam nimam nikogar, sem presenečeno ugovarjala. Pa vendar pridite k »Sifreri«, tam vas čaka vaš po pol brat Paul. Stisnilo me je pri srcu, v meni so se pričela križati najrazličnejša občutja, od indiferentnosti in strahu pred nečem novim, ki vdira v moje življenje, do radovednosti, ali gre morda res za tistega fantiča s fotografije, ki mi jo je zaupal oče na smrtni postelji. Kakšno bo neki srečanje med zrelo ženo petdesetih let in ameriškim Slovencem, ki pri skoraj sedemdesetih hoče dokončno spoznati tudi očetov rod? Prijazen Paulov nasmeh je pregnal vse moje težave in vsa ugibanja. Saj se smeje tako kot moj pokojni ata , prav takšno čelo in brado ima, sem opogumljeno ugotavljala, ko sva si segla v roke. Pa vendar, da bi ne bilo neprijetnih presenečenj, razočaranja, sem povlekla staro sliko iz torbice. »To je vendar naš stari kuža pred domačo hišo v Waukeganu«, je Paul pribil v lepi slovenščini. Dlje kot je tekel pogovor med nama, bolj sem na njem ugotavljala ne le telesne, tudi značajske lastnosti očeta: isti obraz, ista duhovitost in bistrina duha. In potem ko so v prelepi polhograjski farni cerkvi zadoneli orgelski akordi izpod veščih glasbenikovih rok, sem si rekla, bodi srečna, če že nisi ti, potem je Paul nasledil očetovo glasbeno nadarjenost in jo ponesel daleč v svet.
Na teh polhograjskih orglah je oče opravljal službo organista pred prvo svetovno vojno, potem ko je z uspehom julija 1900 končal orglarsko šolo Cecilijinega društva, ki jo je v Ljubljani vodil Anton Foerster. Že prej je služboval na Brezjah, na Kontovelu pri Trstu, v Velikih Laščah in v Komnu. Bil je, kot se spominjajo najstarejši Polhograjčani, Ivan Kacin, odličen organist in pevovodja in ni nič čudnega, če se je »Janezova« Rezka, ki je tako lepo pela solo sopran v cerkvenem zboru, zaljubila vanj. Takrat je oče načrtoval in tudi odprl v Ljubljani v Novem Vodmatu lastno izdelovalnico harmonijev, saj se je ves čas, odkar je bil zapustil šolske klopi, strastno zanimal za konstrukcijo, ne le harmonijev, ki jih je izdeloval že njegov oče Janez Kacin v Otaležu, ampak je študiral tudi tedanje sisteme mehaničnih orgel ter občasno obiskoval orglarske delavnice v Ljubljani, Benetkah in v Gradcu. Obrt v Ljubljani je uspešno vodil do 1919. leta, nato pa se je preselil v Gorico, kjer je ustanovil na Placuti lastno tovarno orgel, jo opremil z modernimi stroji in si kmalu po Slovenskem in v Italiji pridobil sloves izvrstnega izdelovalca orgel. Potem se je 1932. leta z delavci (odličnimi solkanskimi mizarji) preselil v Domžale, kjer je prešel predvsem na izdelovanje harmonijev, klavirjev in pianinov ter se s svojimi inštrumenti uveljavil ne le v Sloveniji, ampak predvsem tudi v Dalmaciji in še drugod po Jugoslaviji. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je vrnil že bolehen v Gorico, kjer je po vojni še nekaj let vztrajal pri izdelovanju glasbenih inštrumentov, čeprav v manjšem obsegu, vse do smrti 1953. leta.
Kje sva bila ta čas midva s Paulom? Paul se je rodil na Silvestrovo 1912. leta v Ljubljani. Mladi materi, doma z gostilne »Pri Janezu« potem, ko je ugotovila, da si bo Paulov oče za zakonsko družico izbral lepšo in premožnejšo Ljubljančanko, ni preostalo drugega, kot da sledi bratom v Ameriko. Takrat je tudi Polhov Gradec zajela prava ameriška mrzlica; Od Šifrerjevih jih je odšlo naenkrat troje, od »Janezovih« pa kar štirje, trije bratje in sestra Rezka. Osemmesečnega Paula je Rezka izročila v oskrbo Sifrerjevim, kjer so ga z ljubeznijo »gor spravle« stara mati, teta Micka in hčerka Lojzka. Bil je, kot pravijo še danes v Polhovem Gradcu, za glasbo in pesem izredno nadarjen otrok. Ko je domača organistka Šifrerjeva Lojzka pripravljala pevski zbor na latinsko mašo, je komaj triletni Paul že sprejemal zahtevno melodijo in nato sam zase dolge ure brundal »po latinsko«. Prva svetovna vojna je ameriške Slovence odrezala od domovine; Rezka se je v Waukeganu poročila z domačinom Janezom Šifrerjem iz Setnika, kateremu je rodila dve deklici, sina pa je k sebi dobila lahko šele po vojni, 1922. leta. Očim, ki je bil delavec v železarni, je otroka toplo sprejel in ga posvojil ter pozneje zavrnil vsak denar, ki ga je pravi oče nudil iz Evrope. Domov v Polhov Gradec ni Janezova Rezka nikoli več prišla, čeprav jo je doma v družini z dobro vpeljano gostilno in precejšnjo zemljo upravičeno čakal delež, ki si ga je bila z delom tudi zaslužila. Danes živi s starejšo, izredno skrbno neporočeno hčerko še vedno v Waukeganu in si pri 95. letih starosti, potem ko jih je kar 60 preživela v Ameriki, želi domov. Rada bi prišla na sinov koncert 10. maja v Cankarjev dom, toda boji se, da bi ob pogledu na Polhov Gradec in rojstno hišo »samo še vekala«. O življenju in delu Paula Siflerja, ki je član American Guild of Organists, pa American Society of Composers and Publishers ter Društva slovenskih skladateljev, je obširno napisano v knjigi Edwarda Gobetza »Slovenian Heritage I«, mnogo odličnih ocen o Paulovih glasbenih stvaritvah najdemo v Sloveniji tudi v Cerkvenem glasbeniku izpod peres Jožeta Trošta in Eda Škulja.
Paul Sifler je doslej izdal več plošč v samozaložbi Fredonia Discs v Hollyvoodu, kjer živi že vrsto let. Tu je tudi zborovodja in organist v škofijski cerkvi St. Thomasa in organist v Temple Sinai v Glendaleu. Sicer pa veliko komponira tako na posvetnem kot cerkvenem glasbenem področju. Ena najlepših skladb, če ne najlepšo »The despair and Agony of Dachau« (Obup in smrt v Dachau) in s katero je tudi zaslovel, je Paul posvetil bratrancu Janezovemu Frančku iz Polhovega Gradca, ki so ga med vojno Italijani najprej gnali na Rab, potem pa Nemci v Dachau, odkoder se ni več vrnil. V zakonu moj oče ni imel otrok, z lepo Ljubljančanko sta se tudi kmalu razšla in ker takrat, v dvajsetih letih, ni bilo zakonske ločitve, sem se tudi jaz rodila kot nezakonska hči. Mama, ki je bila veliko mlajša od očeta, je morala na porod v daljni Videm in je ne glede na skrb, s katero je naju oče obdal, veliko pretrpela. Ne vem, kdaj je izvedela za Paula i njegovo usodo; ko sem ji ga pred tremi leti pripeljala v Gorico, ga je v našem domu spoštljivo in z ljubeznijo sprejela. Bila je vesela, da me je našel, midve bi ga verjetno nikoli ne uspeli.
Pot do očetovih korenin je Paula vodila v Otalež, vas na polici nad dolino Idrijce, nasproti visokim Masoram, ki jo omenja že Simon Rutar kot enega najstarejših krajev na Tolminskem. Ne vem, če je Paulu znano, toda hrib »Otales« se omenja že v darilni listini cesarja Otona 27. septembra 963. leta. Iz Otaleža izhaja očetov rod predvsem po stari materi Mariji »Brejčevi«, ki je vzela Kacinovega Janeza z Reke pri Želinu in sta si v Otaležu v 80. letih prejšnjega stoletja zgradila skromen dom. Stara mati je bila daleč naokoli znana kot odlična babica, ki se ni ustrašila niti poroda s kleščami, stari oče pa mizar in pri »Tišlerjevih« sta kar naprej peli žaga in »obeljč«. Tudi precej harmonijev je kot samouk izdelal stari oče; obrti naj bi se hodil učit k znanemu podobarskemu podjetju »Faciu« v Polhov Gradec, kamor jo je mahnil peš prek Sovodenj, na Lučne in čez Planino po strmih grabnih. Dolgih poti se stari oče ni nikoli ustrašil; v Polhov Gradec je peljal tudi hčerki, teto Rozo in teto Franco, da bi se tamkaj naučili dobro kuhati. Zadnjikrat pa naj bi bil v Polhovem Gradcu po rojstvu prvega vnuka Paula.
Prišel se je poklonit mladi materi in, kot pravijo Polhograjčani, naj bi pri zibki zavekal nad vnučkom, ki ga je bil oče spregledal.
S Paulom sva se ustavila na grobu starih staršev, na pokopališču za cerkvijo sv. Katarine, ki ima sijajno lego. Proti zahodu se od tod odpre čudovit pogled na vaška polja in hiše v bregovih s samotnimi kozolci, vse tja dol do Polic s starodavno cerkvico, ki ljubosumno čuva sicer že nekoliko zbledele freske slavnega Jerneja z Loke, pa vse do Krna in Kaninskega pogorja in tja do Matajurja. Stara mati so umrli v visoki starosti 92 let, preživeli so obe vojni. Posebno zadnja je bila za Otalež, kot za vse cerkljanske vasi, izredno huda. Ni je bilo hiše, še tako skrite, ki ne bi bila tako ali drugače povezana z osvobodilno borbo in sploh z vojnim dogajanjem. O velikih žrtvah pričata v Otaležu partizansko grobišče in spomenik na pokopališču, ki ga je odkril pisatelj France Bevk in zanj napisal besede: »Tu spijo, ki za nas so pali...« Skupno je bilo 76 padlih in drugih vojnih žrtev iz Otaleža in sosednih vasi. Med njimi sta tudi bratranca Slavko in Janko; prvega so komaj 16-letnega Nemci zverinsko mučili in usmrtili na Hmenici, kjer je služil za hlapca, komaj dve leti starejši Janko pa je padel kot partizan pri napadu na vlak v Baški grapi. Sestre so zaman iskale njegov grob vse do vrha Porezna. V veliki nemški ofenzivi 1944. leta je Otalež doživel tudi letalski napad, kmalu zatem so bili okupatorjevi vojaki v vasi in jo hoteli vnovič požgati. Stara mati, ki so bili takrat stari že čez osemdeset, so pokleknili pred nemškega vojaka, sklenili roke in prosili. Vojak naj bi že imel prižgano bakljo, pa jo je z roko pogasil. Tišlerjeva domačija je ostala in z njo vred še mnoge druge, ki se vzpenjajo po klancu navzgor proti cerkvi. Tako se je Paul »srečal« z Otaležom in očetovimi koreninami. Žal je očetov rojstni dom, ki ga je nekoč pokrivala slamnata streha, že povsem spremenjen. Novi rodovi so ga preuredili po svoje, meni pa se je ob pogledu nanj stožilo po Tišlerjevi delavnici in prijaznem kotu v hiši, kjer smo nekoč posedali otroci in čakali, da nam stara mati natrosijo dobrih koruznih žgancev z masovnikom.
Ob drugem srečanju s Paulom, predlanskim, sva se spustila na Goriško in v Italijo ter »obrala« mnogo cerkva, kjer še donijo očetove orgle. Paul je poskusil najprej tiste v Mirnu pri Gorici, nato one v Zagraju pri Soči, da bi imel še koncert v samostanu na Kostanjevici nad Gorico, kjer je ljubosumna roka popravljavca odvzela očetovo ime z inštrumenta. Odpeljala sva se tudi v idilično podeželsko mestece Piazzolo na reki Brenta v padski nižini, kjer stoje verjetno največje očetove orgle, in je Paul zaigral po nedeljski maši tako, da je po veliki cerkvi, podobni katedrali, zadonelo čisto drugače kot običajno. Povabili so ga na koncert, tako kot v Ločnik pri Gorici, pa na Staro goro v Benečiji in na Sveto goro nad Goričo. Veliko je še poti pred nama, če bi hotela pogledati, kje vse je še prisotna očetova umetnost. Ko sva v Mirnu z mamo prisluhnili Paulovim akordom, se nama je utrnila misel, kako ponosen bi bil danes oče, ko bi vedel, da na njegovih orglah igra njegov sin.
