DOGODEK IZ LETA 1921 NA DAN SV. REŠNJEGA TELESA V CERKNEM.ITALIJANSKA OKUPACIJSKA OBLAST IN NJENA ZATIRALNA POLITIKA.UPOR CERKLJANOV. POGLED Z ENE IN DRUGE STRANI.
DOGODKI V CERKNEM
Vir-Goriška straža 1.6 1921 št.27
Naši fantje so po starodavnem običaju postavili na dan sv. Rešnjega telesa sredi vasi mlaj, na katerega so obesili narodno zastavo. Domačini so z veseljem gledali kako ponosno je vihrala belo-modra-rdeča zastava.Toda tukajšno vojaško posadko je močno razburila.Poveljnik je zahteval da morajo domačini zastavo sneti.Ker tega nikdo ni hotel storiti, so hoteli štirje karabinerji mlaj požagati.Navzoči fantje so protestirali proti tej nameri, ter se sklicevali na to, da je italijanska vlada koncem 1918 v posebnih razglasih zagotovila nam slovencem vse one pravice, ki smo jih imeli pod Avstrijo in še več. Predložili so tak razglas poveljniku, ki ga je sprejel, ter odšel s svojimi karabinerji, ne da bi odžagal mlaj.Domačini so bili mnenja, da je s tem zadeva končana, a so se ljuto varali.Okoli 3 ure popoldne so začeli prihajati avtomobili z orožniki in vojaki.Prišel je orožnik kapitan iz Tolmina, nato neki major orožnikov iz Gorice in kapitan finančne straže iz Idrije.Korakali so v vas kakor bi bili namenjeni v strelske jarke,Radovednost je gnala mnogo domačinov na trg, a orožni kapitan je dal povelje, da se mora ves trg izprazniti, pozneje skoro vse ulice, ter ukazal aretirati vsakega moškega, ki se je pokazal na ulici.Orožniki so surovo postopali z domačini, jih suvali in pretepali s puškinimi kopiti, priznati se pa mora , da so nekateri orožniki, zlasti domačini, dostojno vršili svojo dolžnost. Orožn.kapitan je jako surovo postopal ter pretepal domačine z žilovko. Major je ostal hladnokrven in videti je bilo da je on razumel položaj in pravilno precenil ves dogodek. Ako bi njega ne bi bilo, bi se Cerkljanom gotovo še slabše godilo.Ko je mlaj padel so orožniki zastavo shranili.Okoli 5 ure zvečer je dospel iz Gorice oddelek strojnih pušk, katere so takoj postavili na trgu, pripravljene za boj. V kakem razpoloženju so prihajali orožniki in vojaki v našo vas nam dokazuje:Pred Cerknom so iz Gorice prihajoči vojaki povpraševali"Koliko mrtvih? Koliko ranjenih?"
Okoli 10 ure zvečer pridrvi v Cerkno avtomobil s 17 fašisti.Podali so se naravnost na orožniško postajo in tam vprašali jeli zanje kaj "dela?" Domači orožn. brigadir jim je pojasnil, da je ljudstvo popolnoma mirno, da ni bilo nikakega spopada, ter jih prepričal ,da je njih nastop v Cerknem nepotreben. S seboj so imeli vse priprave s katerimi se vršijo fašistovski napadi in tudi bencin, da bi , kakor so se izrazili, v teh krajih vas zažgali.Nato so odšli, češ da imajo drugod "delo" ter imenovali vasi Avče in Ročinj.
Nastop fašistov v Cerknem je najboljši dokaz, da se fašisti smatrajo za vladne organe in da je vlada v prvi vrsti odgovorna za njihove zločine.
Vseh aretirancev je bilo 19, izmed katerih sojih naslednjega dne dopoldne izpustili 13, dočim so ostalih šest odpeljali z vojaškem avtomobilu, vklenjene po dva in dva v goriške zapore.
Tudi na Cerkljanskem vrhu so postavili Vrhovci mlaj z narodno zastavo.Proti večeru je odšel na Kladje avtomobil z vojaki,ki je imel na vsaki strani puško - strojnico. Tudi ta mlaj je padel in zastavo so odnesli. Ko so orožniki najbolj lovili v Cerknem ljudi, so Vrhovci od 4. do 5. ure popoldne zažgali velik kres. Karabinerji so smatrali, da s kresom kličejo "Srbe" na pomoč.Ves četrtek so bili mnenja, da pridejo čez mejo"Srbi" kakor oni nazivljajo Jugoslovene.
Da bolj označimo duševnost orožn. kapitana. dostavljamo še: izrazil se je, da razobesi na orož. postaji italijansko zastavo, pred katero se bodo morali domačini odkrivati.V javnost so prodrle vesti, da je z aretiranci jako surovo nastopal.Zahteval je od njih, da morajo italijansko zastavo poljubiti in drugo.Karabinerji so na aretirance kričali"Porki ščavi."Kako je orožn.kapitan postopal z njimi, bodo vedeli najbolj povedati naši fantje.Ko se ti povrnejo v kratkem na svoj dom, bo sledilo natančno in podrobno poročilo.
Vam pa mladeniči in možje, kateri ste trpeli in še trpite radi svoje narodne zavednosti izrekamo svojo bratsko zahvalo-.
REVOLUCIJA V CERKLJANSKIH HRIBIH
Vir-Edinost(Trst) 18.6 1921 št.145
Na dan sv. Rešnjega telesa se je pripetil v Cerknem strašen dogodek. Domači fantje so postavili v sredo vasi mlaj in obesili na vrh mlaja slovensko zastavo. Brž po izvršenem zločinu je prodirala četa domačega vojaštva proti mlaju. A glej, vaški fantje niso bili v zadregi. Potegnili so iz žepa razglas italijanskih oblastev iz leta 1918 in pokazali črno na belem, da so tu Slovencem obljubljene in zagotovljene vse pravice, ki so jih uživali v Avstriji, in še večje, naravnost nezaslišane dobrote so jim tu oznanjene. Ker je v Avstriji bilo dovoljeno izobešati slovensko zastavo, zato jo smemo tudi v Italiji izobesiti. Ali bi ne bilo grdo in hudobno od Slovencev, če bi ne marali vzeti resno razglasev italijanskih oblastev? Tako zlobni Slovenci niso. Oni se drže trdno raglasev. To razlaganje ni posebno ugajalo vojaški posadki; spoštovanje in češčenje tistega razglasa jo je celo razjezilo, čemur so se domači čestilci uradnih razglasov močno čudili. Tista zastava na mlaju je punt, upor in revolucija!! Ali mislite, da živimo v Avstriji ali v Švici, kjer ne velja noben zakon in smejo oborožene tolpe požigati, ropati, pretepati in rušiti državo po svoji volji? Pri nas je red, pri nas je mir, pri nas gre zakon nad vse! Obstoj države bomo znadi pošteno braniti!
Okoli tretje ure popoldne so drdrali in ropotali tovorni avtomobili, polni vojaštva in orožnikov, proti Cerknemu. Da bi na najbolj smotren način zavzeli mlaj, hrumeli so v hribe pomožni oddelki iz Tolmina in Gorice. Major in stotnik sta se postavila na čelo podjetja proti mlaju, kar je vsled težkoč terena zahtevalo mnogo opreznosti in prisotnosti duha. Da bi se operacije razvijale bolj premišljeno, je bil privzet v vodstvo stotnik financarjev iz Idrije. Okoli 6. ure je stalo že 36 strojnic v vasi. Samo na trgu v bližini mlaja jih je bilo razpostavljenih 24. Radovedno prebivalstvo je gledalo, kaj bo iz tega. Za uvod je začela plesati po občinarjih žilovka in so treskala puškina kopita po hrbtih, nogah in plečih cerkljanskih kmetov. Na to je izšlo povelje, da ie treba aretirati vse moške, ki se prikažejo na cesti. Trud, napor in domovinska ljubezen italijanskih častnikov je bila kronana z lepim uspehom: mlaj s slovensko zastavo se je zvrnil na tla. V veličastnem zmagoslavju je bilo odpeljanih šest cerkljanskih fantov, vklenjenih v verige, proti goriškim zaporom. To je bila zmaga, kakor malo takih!
Orožniki in fašisti, ki so stali ob cestah, so po vsej poti od veselja in ponosa vzklikali.
Marsikateremu človeku se utegne zdeti ta revolucija čudna. Upal si bo morda celo trditi, da to ni bila revolucija. To je blodno. Kajti zabiti ne smemo nikdar, da »iz malega raste veliko«. Danes visi ena zastava, jutri druga, prihodnji mesec deset ljudstvo postaja samozavestno, postaja ponosno, prevzetno, noče več ubogati, se ne mara pokoriti, se upira in zoperstavlja ukazom, postane upornega duha in čez noč stojimo pred spopadi in upori. Vsakdo pa ve, kako lahek in hiter je prehod od upora k revoluciji. Zato so orožniki in vojaki imeli v Cerknem res opravka z revolucijo in sicer z revolucijo v jajcu. Ko je padel mlaj in je bila na tleh slovenska zastava, se je razbilo jajce revolucije.
Ravno tako v zmoti pa je, kdor trdi, da bi morala oblastva kazati svojo energijo in svojo moč proti požigalcem kmečkih domov, proti razbijalcem in kršiteljem našega imetja, proti onim, ki s samokresi in bombami v rokah pretepajo, zasmehujejo, ponižujejo, onečaščajo naše ljudstvo! Zakaj ne zagrabi jo z železno pestjo onih, pred katerimi so zbežali naši duhovniki kakor divja zver v Gozdove? Zakaj ne tirajo oblastva v zapore onih, ki so izpustili našemu kmetu 20 hI vina, ki so sežigali našemu mučeniškemu ljudstvu streho nad glavo?
Kdor tako govori, ne prizna postave in pravice, ki vlada tukaj. Kaj bodo tisti duhovniki , ki se klatijo po gozdovih! To ni nič v primeri s slovensko zastavo v Cerknem. Kakor smo dokazali je zastava v cerkljanskih hribih nekaka revolucija v jajcu, dočim so duhovniki le posamezne osebe, ki za državo nimajo nikakega pomena. Končno je pa sedaj poletje! Znano je vsem, da je poleti lepo biti v gozdovih. Zdravo je za pljuča, človeka okrepi in osveži, v lica mu dahne lepo barvo.
In kdo bi primerjal malo požige po Istri z mlajem v Cerknem! Da so se spremenile v Istri lepe kmetije v pogorišča, je le lokalnega pomena, revolucija v Cerknem je pa vendar državnega, splošnega pomena. Če se uniči hiša kmetu, se je pa uničila hiša in s tem je stvar rešena .Mlaj v Cerknem pa povzroči lahko uničenje države; ta je več kakor kmečka hiša. V enem slučaju imamo opravka z nesrečo in žalostjo ene družine, v drugem z nesrečo štirideset milijonskega naroda. Zato je jasno, da se mlaj v Cerknem ne da in ne sme primerjati s požigi v Istri.
Naravnost smešno pa bi bilo, ko ni hotel govoriti o tistih 20 tih hektolitrih vina! Na to le kratek, jedrnat odgovor: vino bo drugo leto zopet zraslo, razbita država pa ne zraste kar tako v vinogradu!
Iz vsega tega je torej razvidno, da je bil mlaj v Cerknem nekaj strašnega. Gospodje so že vedeli, zakaj so poslali 36 strojnic v hribe. Jajce revolucije je razbito, domovina je rešena strahotne nevarnosti. Tistih šest cerkljanskih fantov pa, ki sedijo v goriških zaporih rad svojih pregreh, uživa sicer zaupanje in simpatije pri našem ljudstvu, a to je zopet le dokaz, kako malo razviti zaostali so Slovenci.
Resnica je in ostane, da se je v Cerknem uničila socialna in politična revolucija in da bi bili cerkljanski fantje kmalu ugonobili in uničili državo!
LETO DNI KASNEJE SE JE PODOBNA ZGODBA ODVIJALA V OTALEŽU.
RAZGNANA PROCESIJA.
Vir-Goriška straža 21.6 1922 št.26
Na dan sv. Reš. Telesa se v Otaležu na Cerkljanskem zberejo domačini kot navadno v cerkvi k službi božji. Po slovesni maši se začne procesija z Najsvetejšim.V najlepšem redu se procesija razvije. Prva za križem stopa šolska mladina z učiteljstvom,nato Mar. družba, zanjo pevci in ognjegasci, ki stopajo ob strani Najsvetejšega. Za Najsvetejšim so se uvrstili ostali domačini. V lepem redu spremljajo najsvetejše med zvonenjem in petjem po lepo okrašeni vasi. Kar naenkrat že pri drugem oltarju pristopi s trdim korakom in pokrit naravnost pod baldahin k duhovniku, ki ravno drži v rokah Najsvetejše,Orožniški brigadir in zahteva od njega naj procesijo takoj ukine zato, ker mu duhovnik ni mogel pokazati tik pred procesijo dovoljenja za njo. Duhovniku se ni zdelo umestno odgovarjati. Brigadir pa ukaže trem orožnikom pot zabraniti in procesijo razgnati. Ti začnejo svoje delo spredaj pri otrocih. Ni trajalo dolgo in vsa procesija je bila razgnana. Ljudstvo preplašeno, kaj da je, beži razkropljeno na vse strani,otroci pa tekajo, kričijo in jočejo. Duhovnik se poda z Najsvetejšim in nekaj Ijudi nazaj v cerkev ter tam nadaljuje ostale evangelije pri stranskih oltarjih. Toda brigadirjevim ukazom oziroma paragrafom ni bilo še ustreženo. Kar se odpro cerkvena vrata ter priimaha pred oltar orožnik, pokrit, s trdim korakom in ponosno se držeč ter med blagoslovom z Najsvetejšim ukazuje duhovniku, naj se takoj brez odloga poda z njim v njihovo kasarno. Duhovnik ne uboga rekoč: »Podam se po sv. opravilu!« Orožnik zopet odkoraka v svojem tempu skozi zakristijo javit to brigadirju.Ljudstvo se vsled teh dogodkov vedno bolj razburja in bega. Končno se procesija završi. Duhovnik se preobleče in gre v zakristijo. In nova procesija z duhovnikom in bnigadirjem načelu(ta je bila pa dovoljena) se nadaljuje v orožniško vojašnico, kjer pokaže brigadir gospodu neko postavo iz l. 1886., ki pravi, da so zabranjeni cerkveni obhodi brez dovoljenja pod denarno kaznijo. Duhovnik ogovori vsemogočnega brigadirja, kako da ravno za danes ter celo samo za Otalež ta postava velja, v sto in sto drugih krajih se danes verno ljudstvo po deželi zbira v procesije, ki se vrše mirno in lepo brez tega dovoljenja vršile so se tudi v Otaležu, celo ne davno, pred enim mesecem, kar tri v enem tednu, ko jim ni nikdo razganjal. Seveda z novim brigadirjem nastopi nova postava.To priča tudi sledeče dejstvo: Izobraževalno društvo v Otaležu je nedavno priredilo igro «Tihotapec». Po končani predstavi zapove g. brigadir ples. Društvo protestira, češ, mi plesa nočemo, nimamo dovoljenja ter tudi nočemo plačevati taks za take stvari. Brigadir jih zavrne, da je v Otaležu on gospodar brez župana in brez komisarja in otvori ples.Ljudje, ki naj skrbijo za varnost in red po naših krajih in ščitijo zakone, so zadnji čas v nekaterih krajih ali poblazneli, ali pa jih je obsedla brezmejna hudobija. Z vseh strani prihajajo poročila ,ki pričajo, s kakim sovraštvom in samovoljnostjo uganjajo proti našemu ljudstvu najrazličnejše nezakonitosti in to s toliko samozavestjo, kot da stoji za njimi vsa višja oblast, do ministerskega predsednika navzgor.Brigadir, ki si eno nedeljo lasti oblast , da kljub protestu in kljub vsemu otvori na lastno pest ples, si je lastil drugi praznik oblast, da vzbuja pri našem ljudstvu največje ogorčenje, sklicujoč se na ta predpotopni odlok, ki se nikjer ni izvajal,pred nedolgim niti v Otaležu ne.Kaj takega naše ljudstvo ni vajeno in ne bo mirno prenašalo žalitve njegovega verskega čustva. Tak brigadir ne sramotiš svojim obnašanjem samo sebe, ampak tudi tiste, ki so ga poslali in jeza in gnjus ljudstva se obrača v prvi vrsti tudi proti tistim. Če hočejo oblasti, da bo naše ljudstvo lojalno spoštovalo oblasti in državo,tedaj mora biti eno prvih dejanj, da ta brigadir iz Otaleža izgine. Isti brigadir, ki ježe naprej povedal, da bodo o tem časopisi pisali, se danes posmehuje ljudstvu in komisarjatu. Če ima komisarijat količkaj časti v sebi, jo bo znal oprati s primernim nastopom. Sicer pa naj o tem govore tudi naši poslanci in naj vprašajo vlado, ali sta v verskih in političnih zadevah še višja oblastnika knezoškof, ordinariat in civ. komasarijat, ali je vsaka vas anarhija zase z brigadirjem na čelu, ki dovoljuje plese in procesije po njegovem dobrem ali slabem razpoloženju. To moramo že enkrat izvedeti!
