Pravnik Jakob Zajec

JAKOB ZAJEC
1869 Plužnje -1898 Klosterneuburg(Dunaj)


NESREČA NA ŽELEZNICI
Vir-Slovenec 24.2 1898 št.44

Z Dunaja smo prejeli danes zjutraj nastopno brzojavko: Včeraj ob deveti uri zvečer zgodila se je na postaji v Klosterneuburgu pri Dunaju grozna nesreča. Mimo vozeči brzovlak zgrabil je preblizu tiru stoječega pravnika Jakoba Zajc-a in ga s tako silo vrgel ob tla, da je mrtev obležal.


JAKOB ZAJEC
Vir-SOČA 1.3 1898 Št.17,


 Jakob Zajec je bil rojen v Plužnah pri Cerknem od prav revnih kmetskih staršev. Ko je nekoliko odrastel, spoznali so takoj v njem "brihtnega fanta", kateremu bi ne bilo potreba pozneje oprtnika nositi, ampak bi imel pšeničnega kruha v obilici. Ker je bila rojstna hiša preuboga in so se doma dolgo pomislili, prišel je Jakob že precej v letih v šolo v Gorico. 

Kot učencu na gimnazija šlo mu je jako trdo, posebno, ker ga niso bili sprejeli v malo semenišče. Dobival je od začetka hrano pri raznih dobrotnih hišah v Gorici, in pozneje si je pomagal tudi z lastno pridnostjo, s podučevanjem. Občutil je že v zornih letih, kaj se pravi priti kot ubožec na svet a vkljub temu je v šoli vedno dobro napredoval. Najhujše pa ga je še čakalo. 

V peti šoli vzeli so ga k vojakom in mu s tem pretrgali učenje. Moral je v Trst, kjer je služboval dve leti z uzorno marljivostjo in bil drugo četo četovodja. Tretje leto so ga oprostili nadaljne vojaške službe in mladi energični Jakob je to storil, kar bi morda kdo drugi na njegovem mestu ne bil — poprijel se je zopet učenja. Nakupil si je knjig, se upisal kot „privatist" na tukajšnjo gimnazijo in  ker ni imel denarja a tudi časa ne, da bi podučeval, šel je domov v rojstno hišo in tam poleti pri koscih na travniku, pozimi za pečjo pri krompirju in oblicah, ponavljal, kar je bil pozabil pri vojakih  in proučeval latinske in grške klasike, matematiko in zgodovino. 

No, kaj takega ni šala! Toda neumorno delavni Jakob je vse premagal in prihajal je koncem vsakega tečaja k izpitom v Gorico, katere je z dobrini uspehom prestal. Tako je končal šesto šolo. Sedmo in osmo obiskoval je v Novem mestu in napravil tamkaj tudi najtežjo skušnjo, zrelostni izpit. 

Kdo ne občuduje izvanredne energije, s katero je dovršil naš Zajec gimnazijo. Pravijo sicer včasih »nomen est omen", a prav pri njem izgubi ta pregovor vso veljavo, ker Zajec se ni ustrašil nobenega, še tako trnjevega ali visokega plota, pač pa ga je preskočil vedno junaško.

 Kakošna kri se pretaka, človeku po žilah, kako vse vre v njem in bruha na dan, ko ima »maturo v žepu, to občuti in pozna samo abiturijent. Ves svet se mu zdi tako majhen, tako tesan in ako bi bil še drugi in tretji, tudi tega upa doseči. Oh, kako poln idealov je takrat človek. 

Tudi abiturijenta Zajca je gnalo ven, — daleč, daleč. A nočem s tem reči, da je pri njem srce prevladovalo razum. Ne, nasprotno. Imel je gotovo napravljen načrt in natanko določen smoter, študirati je hotel juristerijo. In na tem razpotju čaka večinoma vsakega mladega junaka kupa grenkosti, ki mu kali veselje in ga najdaja z nekim nemirom in strahom. Tako je imel tudi Zajec globoko kupo grenkega strupa  izprazniti; bil je poln upov in nad, o njegovi žepi so bili prazni, njegov mošnjiček suh kakor kresilna goba. A tudi to vitalno uprašanje ga ni ustrašilo, dobil je od neke dobre duše toliko, da je imel za pot, pozvonilo je v tretje, vlak je zažvižgal in peljal Jakoba Zajca na Dunaj. 

Ako bi hotel življenje jurista Zajca na Dunaju natanko popisati, napisat bi lahko celo knjigo, a knjiga bi ne bila vesela, pač pa tragična, tu pa tam do obupa. Omenim naj le nekoliko. 

V Zajcu -juristu je bila utelešena vsa beda ubogega dunajskega študenta. Takoj prvi dan, ko je prišel na Dunaj, videl je nadepolni študent strašni kontrast med idealizmom in realizmom. Videt je pred seboj samo črno temo, a niti enega žarka upanja. Tekal je okrog, pehal se je ves ljubi dan, da bi našel kje kako mesto bodisi duščega učitelja, bodisi pisarja v kaki pisarni: Zaman. Pobrali so mu bili že vse drugi. Obrnil se  je do različnih podpornih društev, ki so mu tudi pomagala, kolikor je bilo v njihovi moči, (posebno podporno društvo za slovenske visokošole podpiralo ga je ves čas njegovih študij), a podpora je bila le mala, ker je bilo preveliko prosilcev. Dobival je od druge strani tako zvane „obedne znamke", s katerimi je kosil v tamkajšnji akademični ,menzi, kjer se je kuhalo za silo nekaj gorkega; a tudi to je bito le včasih in sicer zopet vsled velikega števila prosilcev. Kje je pa še večerja, da ne rečem zajutrek, kje denar za stanovanje, ki je na Dunaju silno drago kje obleka, kje šolske potrebe? Kolikokrat se je vlegel lačen spat na mrzlo ležišče brez upa, ali bo prihodnji dan kaj boljši, sreč­nejši od preteklega. In vendar je živel naš Zajec: živet je sicer, da se Bogu usmili, a obupal ni. Prestal ali bolje prestradal je  prve mesece na Dunaju, ki so za vsakega ubogega študenta meseci tuge, skrbi in samozatajevanja. To obupno stanje se mu je nekoliko izboljšalo, ko je dobil ustanovo goriškega deželnega zbora za prvoletnike. Toda ako se pomisli, da rabi visokošolec na Dunaju vsaj 500 gld., ako hoče eno leto tam živeti in redno študirati in kolikor toliko človeško izhajati, vidi se, da so ustanove po 200 gld. veliko premale. Ako ima študent tako ustanovo, izgubi s tem podporo raznih podpornih društev, in ako se mu ne posreči najti kje postranskega zaslužka, ne more s tem denarjem ne živeti ne umreti. 

Zajec je dobro vedel, da čaka tudi njega slična usoda, ako ostane na Dunaju, in storil je zopet to kot drugi ubogi juristi, odpotoval je v domovino, v rojstno vas Plužne, in študiral tam kanonsko in rimsko pravo, ter se pripravljal za kolokvije in bodoči  izpit. Izbirčni ljudje pravijo sicer, da kaša in močnik nista dobri jedi; a bila sta dobra o veliko boljša, nego dunajski štiridesetdnevni posti. Doma si je pokrepčal Zajec ošibkelo telo in prihajal je koncem tečajev zopet na Dunaj h kolokvijem. Da niso trpele študije pri takem življenju, pripisovati je zopet le  njegovi nedosežni vstrajnosti.

Drugo leto mu je bilo v toliko ugodnejše, da je stanoval brezplačno v tako zvani "domovini " ali Studenienheimu . Sedaj je lahko ostal vsaj celo leto na Dunaju in se mogel učiti bolj temeljito. Na drugi strani je pa zgubil zopet goriško ustanovo za prvoletnike. Pričakoval je podpore 100 gld. od deželnega odbora goriškega, a ta je bil vsled tamkajšnjih žalostnih razmer zaključen predno so se mogle določiti podpore. V tej sili prihitela so mu zopet podporna društva z malimi prispevki na pomoč, tudi iz naučnega ministerstva  se ga je nekoliko podpiralo, in spoznali so bili celo na c. dvoru njegovo potrebo m marljivost ter mu pomagali!

Da bi zamogel lažje izhajati, nakupil si  je bil Zajec potrebne kuhinjske posode in kuhal si je sam večerjo: privabljal je tudi večkrat lačne prijatelje in znance k taki pojedini na makarone ali žgance, katere je znal posebno dobro pripravljati.

Tako je torej životaril Jakob Zajec na Dunaju; vkljub vsem zaprekam ni nikdar obupal, temveč odločno je vedno zrl v bodočnost, Dasi so mu bile razmere celo življenje tako neugodne, zanemaril ni vendar nikdar svojih dolžnostij in tudi državni izpit prestal je pravočasno z dobrim vspehom,

Ako smo občudovali njegovo energijo za gimnazijskih let, koliko bolj jo moramo pri njegovih študijah na Dunaju. In menda lahko rečem, da bi bil le malokateri študent v njegovih razmerah do konca vstrajal, a morda noben ne tako napredoval in vse pravočasno izvršil kakor Zajec. 

Še poldrugo leto in dosegel bi bil svoj tako zaželjeni smoter, dokončal bi bil svoje študije; toda bridka usoda mu ni namenila tega. Kakor je bito celo njegovo življenje samo velika tragedija, tako tragičen je bil tudi konec. Da bi se odpočil nekoliko od trudapelnega dela, napravil je se svojim prijateljem dne 23. februarja mal izlet v Klosterneuburg. Ko se je hotel vrniti in čakal na kolodvoru, ni zapazil k nesreči prihajajočega vlaka, ki ga je popadel in vrgel s tako silo ob tla , da je izdahnil na mestu svojo blago duš o šele 29 let star. Komu ni zarosila solza v očesu, ko je bral v listih to poročilo, saj ga je imel vendar vsakdo rad, nesrečnega Jakoba Zajca.

JAKOB ZAJEC 

Vir -SOČA 11.3 1898 Št.20

Zajec je bil v pravem pomena besede blaga duša. Pregovor pravi sicer: de mortuis nil nisi bene, a tudi, ako bi ta ne veljal, ne vem, kje bi se našel človek, ki bi mogel o pokojnem Jakobu Zajcu kaj slabega ziniti. Storil ni nikomu nikdar nič zalega, ne v besedah ne v dejanji, pač pa kolikor je mogel dobrega. 

V navadnem občevanju je bil vedno priprost, zgovoren in, česar bi nikdo ne pri­čakoval, poln dobrega, zdravega humorja in šale. In ko je napravil kak dober dovtip, in si zagledal na smehljajočem njegovem obrazu nad črnorujavo brado dve vrsti belih zob, si se moral, hočeš nočeš, tudi ti nasmejati. .

Bil je bolj koleričnega temperamenta. Praktičen pri vsaki stvari, ni prišel lahko v zadrego, znal si je v vsakem položaju navadno sam pomagati. Uklanjal ni nikdar svojega vratu, po nepotrebnem, in dvakrat hudo mu je bilo, ako je bil vsled tužnega stanja včasih k temu prisiljen. A tudi tedaj ni poznal klečeplastva in svetlehlinstva, vedel se je vedno dostojno in možko. Pohleven in miren Zajec se je znal tudi razvneti, ako se je šlo za kaj važnega in je videl, da se godi kje krivica. Kako je oživel tedaj njegov obraz, kako so se mu zasvetile one mirne oči, kako glasan je bil tedaj, sicer pa tako tih! Ker je bil prepričan o resnici svojih trditev, se ni dal od nikogar ustrašiti in zagovarjal je odločno vedno in povsod svoje stališče. 

Zajec je bil v vsakem oziru vzgleden mladenič. Znano je, da koristi dober vzgled navadno več nego dolge pridige, in on je uprav s svojim vzgledom mnogo koristil; in če bi ne imel nobenih drugih zaslug, bila bi ta ena največjih. 

Istotako je bil v svoji stroki vzoren dijak. Pripravljal se je pridno za bodoči poklic. Vedel je, da današnji dan ne zadošča več površno znanje, zatorej ni zamudil za svojega bivanja na Dunaju niti ene ure predavanj na vseučilišču. Tičal je tudi po več ur na dan v knjižnici, hotel je znati svojo reč temeljito. Proti svojim prijateljem se je izrazil včasih šaljivo: »Moja glava se mi zdi veliko rešeto, kar vsujem pri enem kraju notri, gre že pri drugem zopet ven". Ako se pomisli, da je bilo njegovo telo vsled prevelikega napora že nekako ošibkelo, in da je bil poleg tega že precej v letih, ni se čuditi, da so mu bili možgani včasih pretrudni, saj so vedeli že stari Rimci, da more biti „mens sami« le „in corpore sano . Toliko večja zasluga Zajcu, ki je vsipal toliko časa v rešeto, da so se vse luknje zamašile in se je moglo napolniti. 

Tudi kar mu je ostalo prostega časa, ga je porabil v izpopolnenje svojega znanja, svoje omike. Obiskoval je različne muzeje, dvorno gledališče, zahajal tudi k veselicam in koncertom, katere so prirejala slovanska društva, sploh je bil povsod, kjer je mogel kaj lepega in dobrega videti in slišati. Zahajal je posebno pogostoma v državni zbor poslušat govore raznih poslancev, ker se je bavil poleg svojih študij najbolj s politiko. A to ne morda za kratek čas, ampak kakor je bilo vse, kar je storil, dobro in trezno premišljeno, tako tudi to. In sedaj prihajam do ene najlepših potez v življenji. 

Zajec je bil narodnjak z dušo in telesom. Njegova najljubša misel, njegov idejal je bil pomagati kedaj ubogemu narodu slovenskemu. Vse svoje znanje in delovanje je hotel žrtvovati in posvetiti svoji domovini, da bi mogel vsaj nekoliko pripomoči k boljšemu stanju slovenskega kmeta in obrtnika. Vedel je pa, da se mora tudi na to stran temeljito izobraziti, ako hoče kaj doseči, da mora študirati v prvi vrsti posebno gospodarske razmere doma in na tujem. Zatorej je čital veliko časnikov slovanskih in drugih. Da bi imel za to lepšo priliko, da bi se seznanil pred vsem z štajerskimi, koroškimi in kranjskimi visokošolci, ter se z njimi razgovarjal o domačih odnošajih, je vstopit v središče slovenskih akademikov na Dunaju v "Slovenijo" Razupili so bili zadnja leta nekateri listi "Slovenijo" kot liberalno društvo, ki ne pozna ne Boga ne hudiča. Zajec je bil, kar tukaj povdarjam, strogo katoliškega mišljenja, dovolil ni nikdar, da bi padla v tem oziru žaljiva beseda, a ni ga oplašilo besedi­čenje, pristopil je društvu in bil radostno vsprejet. Našel je tukaj enako navdušene mlade može, ki so se ga bratsko oklenili, ga spoštovali in ljubili. Z njimi je delal načrte za delovanje v bodočnosti, z njimi je proučeval razna važna gospodarska in politična vprašanja. Ostal je v društvu do konca in malo pred smrtjo še je poslal „Soči* dopis o koncertu in plesu "Slovenije". 

Vidimo torej, kako se je Zajec prizadeval, da bi se vsestransko izobrazil, kako resno se je pripravljal za bodoči poklic. A vodila ga ni pri tem častihlepnost, ne egoizem, ampak edino le idejalna misel, da bi mogel kedaj vse svoje znanje obrniti v prid in blagor svojega naroda. Žalibog ni mu bilo dano, izvršiti svojih lepih namenov, doseči svojega smotra ; sredi neumornega dela ga je dohitela nemila smrt.

 Le eno željo bi še imel: da bi ohranili vsi pokojnega Jakoba Zajca še dolgo v blagem spominu, posebno pa dijaštvo, kateremu bodi on vedno uzor marljivosti, vstrajnosti, vzor poštenega, nepokvarjenega in značajnega dijaka.

 Vir Slovenec 16.3 1898 Št. 61



Z DUNAJA
Vir-SLOVENEC 28.2 1898 Št.47


Pogreb prerano umrlega pravnika gosp. Jakoba Zajec-a izvršil se je prav častno v soboto popoludne v Klosterneuburg-u, kjer je prominul. Udeležba je bila velika Med drugimi so  bili navzoči gg. dvorni kapelan dr. Sedej , odvetnik dr. Sežun, načelnik postaje v Klosterneuburgu itd. Večina slovenskih dijakov na Dunaju spremila je občespoštovanega in priljubljenega tovariša k zadnjemu počitku. V cerkvi in na grobu zapeli so mu krasne žalostinke pevci akad. društva »Slovenije«. Krsto mu je dičilo več vencev, mej temi tudi dva z nemškimi napisi — dokaz, da je bil povsodi priljubljen. Zadnje besede mu je spregovoril na grobu v slovo gosp. pravnik Požar. Rajnki bil je rojen leta 1869 v Plužnah na Goriškem. Boriti se je imel v svojem življenju dovolj, kakor i mnogi slovenski dijak. Kljub velikim oviram — služiti je moral n. pr. 3 leta pri vojakih in je potem zopet nadaljeval v študijah — in žal materijelnim zaprekam, dovršil je vspešno gimnazij in isto tako vspešno napredoval kot pravnik. Ravno ko je imel priti do cilja, ugrabila ga je nemila smrt. Niti materijelno stanje, niti boji, niti trpljenja, katerih je rajnki tako obilo prestal, niso nikdar omajali njegovega blagega značaja in mišljenja. Našel je pokoj šele po smrti. Naj mu bo zemljica lahka!

JAKOB ZAJEC
(Nekrolog. Napisal M. Podkrajec).
Vir-SLOVENSKI LIST 9.3 1898 št.19

Umreti, bratje, težko ni; Pustiti nade, to boli! — S. Gregorčič. Na vrtu stoji vitka jablan in se ponaša s krasno vzrastlimi vejami. In te veje in mladike so posute z nežnim belorudečim cvetjem. S ponosom in sladkimi nadami ozira se vrtar na lepo jablan. Kar nastane vihar, blisk se utrinja za bliskom, strela se utrga iz grmečih oblakov, šine v jablan in jo razporje da tal. In veter odnaša to krasno cvetje in dež je tepta v blato. Obupan gleda vrtnar drugi dan na uničeno drevo in skoro ne more verjeti svojim očem. 

Tej jablani in nje usodi se mi zdiš sličen nepozabni, nesrečni pokojnik. 

Veselil si se krepkega, čvrstega zdravja, veselil se svojih mladih let, radostil se nad svojimi nadami in upi, kateri so se Ti imeli v kratkem izpolniti. Kar trešči v Tvoje ponosno telo nenadna smrt. Brez bolezni, brez trpljenja, hipno se je utrgala nit Tvojega mladega življenja Zapal si oni tidi sili, ki tirja tako veliko žrtev po železnicah leto za letom in ki je tudi Tebe ugrabila s svojo neusmiljeno roko. 

Pretresla mi je vso dušo vest ob Tvojem tragičnem, nepričakovanem koncu na kolodvoru v Klosterneuburgu, kakor jo je pretresla brez dvoma vsem Tvojim znancem. Verjeti skoro nisem mogel te tužne novice — a bila je resnična. 

Vselej se mi inako stori, kadar premine kako brstno mlado življenje. Tako grozno pa me še ni nikdar presunila smrt mladega človeka, kakor Tvoja. Vsaj je celo Tvoje življenje in naposled tudi Tvoja smrt tako tragična, da bi se dala pisati o Tebi pretresljiva žaloigra. Da, to Tvoje tako iznenada prikinjeno žitje se odlikuje po tacih momentih, da zasluži biti oteto pozabi. Oziraje se na te momente sem prijel z nespretno svojo roko za pero, da Ti napišem kratek nekrolog. Žal, da ne morem orisati Tvojih dnij in Tvojega žitja tako, kakor zaslužiš. Vkljub temu bi Ti s temi vrsticami rad postavil vsaj mal, skromen spomenik. 

Predobro je znano življenje, bolje rečeno trpljenje vsacega slovenskega sina, ki se napoti v šole in se hoče povspeti. do boljšega socijal nega mesta, nego ga zavzemlje njegov priprosti otec doma. Ni mi treba povdarjati brezštevilnih ovir, zaprek, niti praviti, kako se mu povsod vali kamenje pod noge na itak trnjevi poti njegovega šolanja. Če pa mora izpiti vsak slovenski dijak bolj ali manj natočeni kozarec gorjupega pelina, tak ga je izpil pokojni Zajec zvrhano časo v teku svojih študij. 

Pokojni Zajec je bil sin ubornih starišev, doma iz Cirknega na Goriškem, in je prišel vže precej pozno v Gorico v šolo. Bil je navezan le nase in na dobra srca. V revščini in skrajni jedinščini potekala so mu leta študij na ljudski šoli in na gimnaziji. 

Pa ne dovolj, da ga je mučila huda rev­ščina. Prišla je še druga neprilika. Zadel ga je v peti šoli vojaški nabor in bil je potrjen kot navaden vojak za tri leta. Brezobziren je ta vojaški zakon za dijake! Ln vsak drugi, kateremu bi se bilo to pripetilo, kar se je Zajcu, dal bi bil slovo gimnazijskim študijam. Toda Zajca to ni potrlo, niti uklonilo njegove jeklene volje. Ko je doslužil svoja vojaška leta, poprijel se je zopet šole in vstopil v šesti gimnazijski razred. Koliko moralne moči, koliko vstrajnosti je moral pač imeti pri tem svojem koraku rajnik! Mladenič štiriindvajsetih let začel je zopet znova pohajati šolo in moral tu sedeti in študirati s sošolci, ki so bili v primeri ž njim še pravi otroci. Toda on ni poznal nikakih obzirov — pred očmi mu je bilo le jedno: dokončati vseh osem raz redov gimnazije, pa naj velja, kar hoče In to je tudi dosegel, dasi ga je stalo v resnici velikih žrtev in zatajevanja. Pokazal se je tudi nenavadno žilavega in vstrajnega. Navajal se je tu junaštva in neupogljivosti v bojih življenja, junaštva, s katerim bi se bil izvestno ponašal v dejanskem življenju, da mu je bilo dano. 

Dovršivši torej po tako hudem boju srednje šole se je napotil na Dunaj in ae ondi posvetil pravoslovju. Imel je tudi tu skrajno trdo življenje, tako življenje, da bi bilo kaoega druzega dovelo do tega ali onega nesrečnega koraka, katerega stori toliko in toliko dijakov v tako bridkem gmotnem stanju, kakor ga je imel pokojnik. Pa on je krepko stal sredi valovja raz burkanega življenja. Vsaj je bil vže od gimnazije sem vajen pretrpeti in prenesti vse neprilike In tako je vstrajal na Dunaju, naj se mu je godilo še tako slabo, in častno bi bil vstrajal do konca svojih študij, če bi ga ne bila od njih odtrgala zgodnja smrt. Da, zdelo se je, kakor bi mu bilo postalo vže igrača, boriti se z vsakterimi zaprekami. In v teh žalostnih okoliščinah in pri tolikih ovirah, katere je vse moško premagal, se mu je ojeklenila volja, ujunačilo srce in postal je značaj v najlepšem pomenu besede Tako vrlih visokošolcev, in to v vsakem obziru, je malo, kakor je bil pokojnik. Trezen, miren, možat v svojem obnašanju in dejanju pridobil si je pri vseh tovariših spoštovanje in ljubezen. O njem je šel le jeden glas: tacega akademika ni, kakor je Zajec; on je mož, nanj se smeš zanašati vedno. Zato ga pa tudi ni imel protivnika: vse ga je cenilo, vse iskalo v svojo družbo. In v ožjem prijateljskem krogu ga je nekoliko minila navadna resnost, postal je zelo ljubko šaljiv. V taki družbi pa se mu je tudi razpleta govorica in jel je navdušeno razpravljati o vprašanjih, tičočih se Slovencev in njihovega položaja; tu je često sklenil z željo, da bi skoro mogel iti mej svoje rojake in ondi delovati v prid svojega naroda. 

Ali ta srčna želja, da bi skoro dopolnil svoje visokošolske Študije in stopil doma v praktično življenje, se mu ni izpolnila. Pač je vlani z dobrim uspehom prestal prvo državno preskušnjo in bil letos pravnik v tretjem letu ter stal skoro na pragu v življenje. A hipoma je tragična smrt posegla v njegove račune in mu prečrtala vse lepe nade in upe. In baš radi tega je njegov konec tako pretresljiv in res obžalovanja vreden. Velika škoda je, da ni prišel tak vrl mladenič v življenje. On bi bil tu cel mož .In tako ga sedaj krije od prijateljev in znancev solzami porošena zemlja, daleč tam v tujini, daleč od domačega sveta, v katerega je tako želel priti, za katerega je hrepenel skoro delovati. Lahka mu bodi zemljica tuja! Duh njegov pa uživaj mir in pokoj po tako trpkih bojih življenja. A ta nekrolog bodi položen kot skromen šopek cvetlic na prerani grob. 

In tako ga sedaj krije od prijateljev in znancev solzami porošena zemlja, daleč tam v tujini, daleč od domačega sveta, v katerega je tako želel priti, za katerega je hrepenel skoro delovati. Lahka mu bodi zemljica tuja! Duh njegov pa uživaj mir in pokoj po tako trpkih bojih življenja. A ta nekrolog bodi položen kot skromen šopek cvetlic na prerani grob  In tako ga sedaj krije od prijateljev in znancev solzami porošena zemlja, daleč tam v tujini, daleč od domačega sveta, v katerega je tako želel priti, za katerega je hrepenel skoro delovati. Lahka mu bodi zemljica tuja! Duh njegov pa uživaj mir in pokoj po tako trpkih bojih življenja. A ta nekrolog bodi položen kot skromen šopek cvetlic na prerani grob Čislanemu znancu.