Zgodba o Slovenskem katoliškem izobraževalnem društvu v Otaležu je zgodba o neupogljivi volji, ljubezni do maternega jezika in moči skupnosti, ki je kljubovala vojnim grozotam in političnim pritiskom pod italijansko okupacijo.
Rojstvo luči v Otaležu (1907)
V nedeljo, 4. avgusta 1907, je v Otaležu vladalo praznično vzdušje. Na ustanovnem občnem zboru Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva so se zbrali domačini, željni znanja in kulture. Pomembnost izobrazbe na krščanskih temeljih sta v svojih govorih poudarila ugledna gosta: akademik Oblak iz Bukovega in cerkljanski dekan. Navdušenje je bilo izjemno. Že prvi dan se je vpisalo 70 članov, med katerimi je bilo pogumno tudi lepo število žensk. Začetni korak je finančno podprla Slovenska hranilnica in posojilnica v Cerknem z darom 100 kron. Glas o novem društvu se je širil kot požar; v pičlem mesecu dni je članstvo naraslo na 124 mož in žena, vodenje pa je kot prvi predsednik prevzel otaleški vikar Vincenc Buda.
Da ima društvo ogromno življenjsko moč, se je izkazalo 15. septembra 1907 na prvi veliki veselici v Jerebovih prostorih. Dvorana, krasno ozaljšana z zelenjem, je pokala po šivih. Zbralo se je med 500 in 600 ljudi! Vikar Buda je zbrane toplo pozdravil, nato pa so se zvrstile bogate točke. Donel je Laharnarjev „Venec slovenskih pesmi“, dvorano je ganila občutena deklamacija pesmi „Oljki“, občinstvo pa se je nasmejalo ob igri „Krčmar pri zvitem rogu”. Pomemben pečat je s svojim govorom pustil filozof M. Božič, urednik dijaškega lista Zora, ki je poudaril dolžnost izobražencev, da svoje znanje vračajo domači vasi. Iz Idrije je peš prišlo kar 20 vrlih telovadcev Katoliške delavske družbe s predstavnikom g. Kantričem, skupaj s cerkljanskimi pevci pa so udarno zapeli moški zbor „Triglav“. Sledila je še igra „Pri gospodi” z odličnimi ženskimi vlogami in šaljivo srečkanje, za katero je zmanjkalo listkov. Ljudje so odhajali domov ganjeni, s sijočimi obrazi – nasprotnika ni bilo nobenega, red je bil vzoren, rojstvo društva pa veličastno.
Razcvet in ustanovitev Orlov (1908–1913)
Društvo je nadaljevalo delo z obljubo, da bo vsako leto pripravilo eno kakovostno prireditev. Na občnem zboru oktobra 1908 so potrdili redne smernice, novembra 1909 pa so se že ponašali z izjemnim uspehom: domačini so v enem letu iz društvene knjižnice prebrali več kot 300 knjig! Istega dne je ob prisotnosti zastopnika Slovenske krščanske socialne zveze iz Gorice ter gostujočih »orlov« iz Cerkna, Spodnje Idrije in Gorice oživel telovadni odsek "Orli" Otalež. Mladi fantje so pod vodstvom učitelja iz Lazca Ambrozija Rusjana zavzeto vadili dvakrat tedensko.
Svojo moč so Orli prvič javno pokazali 2. februarja 1910 na novi veselici. Kljub visoki snežni odeji, ki je pobelila hribe, so ljudje množično prišli podpret igro, petje in telovadni nastop. Delo se je stopnjevalo; maja 1911 je občinstvo uživalo v mešanih zborih („Naše gore“, ruska „Rudeči Sarafan“), Volaričevem „Slovenskem svetu“, Lavtižarjevi drami „Ne v Ameriko!“ in komediji „Prepirljiva soseda“. Leto kasneje, maja 1912, so pri Jerebu uprizorili obsežno Jurčič-Steržajevo narodno igro „Tihotapec“ v petih dejanjih. Na velikonočni ponedeljek leta 1913 pa je bila dvorana ponovno premajhna za vse, ki so si želeli ogledati Medvedovo igro „Stari in Mladi“ (Četrta božja zapoved). Zaradi tistih, ki so ostali zunaj, so igro čez en mesec z enakim uspehom ponovili.
Vojni molk in kralj Matjaž (1914–1921)
Nato je udarila prva svetovna vojna. Društveni oder je utihnil, luči so se ugasnile. A kulturno srce Otaleža ni povsem nehalo utripati. Skrbni člani so bogato društveno knjižnico, ki je narasla že na 400 knjig, pravočasno prenesli v župnijske prostore. Tam so vsako nedeljo po sveti maši zvesto posojali knjige domačinom, s čimer so med vojno morijo ohranjali slovensko besedo. Po vojni pa je nastopila dolga suša. Vas je zajelo tisto, kar je dopisnik v Goriški straži kasneje slikovito opisal kot »kralj Matjaževo spanje«. Oder je stal zapuščen, dvorana je bila nema, čile mlade moči pa so pod italijansko zasedbo negotovo oklevale.
Prebujanje slovenske zavesti in upor (1922–1925)
Toda topli dih nove pomladi je leta 1922 končno prebudil Otalež. 26. februarja so pevci iz Otaleža najprej priskočili na pomoč gasilcem v Plužnjah pri njihovi veselici z igro »Ne kliči vraga«. Pravi domači preporod pa se je zgodil na velikonočni ponedeljek leta 1922. Pod taktirko neutrudnega domačega organista in režiserja Mohorja Pavšiča je zopet zadonela slovenska pesem („Triglav“, „Pobratimija“). Ponovno so uprizorili „Tihotapca“, ki je močno resoniral z domačini, saj je bilo tihotapstvo zaradi novih meja v tistih krajih zelo razvito. Poseben blesk je večeru dala igra „Tekmec iz Suhe Krajine“, kjer je suha postava in šegava narava domačega igralca nasmejala dvorano do solz.
Najpomembnejši trenutek pa je bil nastop z deklamacijo Gregorčičeve „Velikonočne“. Ta je med prisotnimi, ki so trpeli pod pritiskom italijanskega fašizma, vžgala neustrašen pogum. Bila je jasen klic, naj mučeniški narod vztraja in se ne ukloni usodi. Pod vodstvom predsednika Ivana Ambrožiča so veselico ponovili še na binkoštni ponedeljek, izkupiček pa namenili v korist padlim vojakom otaleške občine.
Septembra 1924 je bila v župnišču izvedena revizija društva. Člani, ki so bili raztreseni po okoliških vaseh, so se še vedno sestajali ob nedeljah po maši pred cerkvijo ali v fari. Pod vodstvom odbora, ki so ga sestavljali predsednik J. Vehar, župnik J. Kos, Val. Zajc, Franc Zajc in Val. Kacin, je društvo štelo 40 zvestih članov, knjižnica pa je premogla že 450 knjig.
Februarja 1925 je bil izvoljen nov, zagnan odbor: predsednik Jernej Zajc iz Pluženj, podpredsednik Franc Zajc iz Jazen, tajnik Josip Kos, blagajnik Franc Oblak, knjižničar Jožef Bevk s pomočnicama Viktorijo Božič in Marijo Magajne, gospodar Mohor Pavšič ter pregledovalca računov Valentin Kacin in Jožef Vehar. Takoj po veliki noči so začeli z nedeljskim poukom pevske teorije, odločeni, da slovenska kultura ne bo zamrla, saj so se zavedali, da se "bodočnost kuje v delu in izobrazbi".
Nasilni konec in večna dediščina (1927)
Slovenska pesem, narodne igre in ponosni korak otaleških fantov in deklet pa so bili prevelik trn v peti fašističnim oblastem, ki so hitele izbrisati vse slovensko. Leta 1927 je goriška prefekturna oblast udarila z odlokom: Slovensko katoliško izobraževalno društvo v Otaležu se uradno razpusti, z obrazložitvijo, da deluje v nasprotju z nacionalnim (italijanskim) redom.
Čeprav so oblasti zaklenile dvorano in zapečatile knjige, jim živega duha in sadov dvajsetletnega prosvetnega dela v Otaležu ni uspelo uničiti. Seme izobrazbe, ljubezni do domovine in ponosa, ki so ga posejali vikar Buda, Mohor Pavšič in stotine zvestih domačinov, je ostalo globoko ukoreninjeno v srcih ljudi ter preživelo vse nevihte zgodovine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar