Bogata jesen in vonj po kotlih

Prekleto žganje nad Idrijco: Kronika iz cerkljanskih hribov (1889)

Bogata jesen in vonj po kotlih v Otaležu in Plužnjah.

Jesen leta 1888 je bila v cerkljanskih hribih izjemno radodarna. Strme jablane in hruške , ki so krasile terase pod Otaležem in se spuščale proti Plužnjam, so se šibile pod težo sadja. Namesto da bi kmetje sadje posušili v krhlje za ozimnico ali ga na vozičkih odpeljali na semanji dan v Idrijo, so mislili le na eno: kako sadje čim hitreje spraviti v kadi, da zavre.

Ko je napočil čas kuhe, se je nad celotnim grebenom dvignil gost, kiselkast dim. Iz vsake shrambe in izza vsakega vogala v Plužnjah in Otaležu je dišalo po tropinah. Domača žganjekuha je bila v teh hribih svetinja. Čeprav so oblasti na Dunaju ravno koncem lanskega leta povišale davek na žganje, se možje za cesarske ukrepe niso zmenili.

"Dokler teče iz našega sadja, je naše," so godrnjali ob kotlih.

Komaj je izpod cevi pritekla prva bistra tekočina, se je začelo množično preizkušanje. To ni bilo navadno kuhanje, ampak divji vaški praznik. Vsak gospodar je želel dokazati, da njegovo žganje ni "le voda". Med hribovci je namreč veljalo trdno prepričanje: če ima žganje manj kot 24 stopinj (po takratnem starem merjenju), je prešibko in sramotno za hišo. Kmalu so h kotlu prisedli sosedje, nato sorodniki iz sosednjih grap, nazadnje pa se je ob ognju zbrala cela vas – od prvega do zadnjega. Pilo se je pohlepno, naravnost iz meric. "Božja kapljica," so ji pravili, a ta kapljica je moške hitro zbijala ob tla, kot bi jih kdo udaril s kolom po glavi.

 Pustni greh in krvave glave na Lazcu in v Jaznah.

Ko je pokrajino prekrila debela zimska odeja in so poti proti dolini zamrznile, se je življenje zaprlo v hribovske hiše, kjer je bilo zalog žganja na pretek. Nastopil je pustni čas leta 1889 – čas, ko so se prebudile stare, surove navade. V vasi so prišli "škripači" – vaški godci z razglašenimi violinami. Njun prihod je bil znak za popolno razpustitev vseh moralnih barier. Začelo se je obiranje hiš od Lazca pa vse do Jazen. Godca sta žgala divje viže, za njima pa so stopali koledniki in tolpe mladine. V nobeni hiši, kjer so potrkali na vrata, niso prosili za kruh, temveč so prednje povsod postavljali velike steklenice ostrega domačega sadjevca. Mladina, ki je celo leto garala na strmih njivah, je v alkoholu našla divji ventil. Koledovanje se je kmalu sprevrglo v celonočni ples. Plesali in popivali so noč in dan, brez počitka. Vmes pa je v potokih teklo žganje. Pomešano s potom, vročino zaprtega prostora in ponosom hribovskih fantov je žganje hitro zanetilo stare zamere. Zaradi deklet, meja ali starih dolgov so zapele kmečke pesti. Zabava na Lazcu in v Jaznah se je tisto zimo redno končevala s krvavimi pretepi na snegu. Marsikateri fant je odnesel domov razbito glavo, marsikoga pa so morali domov odvleči prijatelji, saj ga lastne noge zaradi strupa niso več držale.

Kaplan Janez Wester in sramota pred oltarjem.

Najtežji udarec za ugled teh hribovskih vasi pa se je zgodil med tednom, ko je bil čas za krščanski nauk in izpraševanje. Kaplan Janez Wester, resen, skrben in strog duhovnik, je v cerkvenih prostorih čakal mladino iz Otaleža, Pluženj, Lazca in Jazen, da preveri njihovo versko znanje in moralo .Ko so se vrata odprla, je kaplan Wester obstal v grozi. Predenj niso stopili bistri hribovski fantje in zala dekleta, ampak bledi, zaspani in popolnoma zmedeni obrazi. Mladina je prišla na izpraševanje povsem "žganjena" – pijana od močnega sadjevca (vina v teh hribih sploh poznali niso). Dekleta so se hihitala v klopeh, fantje so dremali, njihove misli pa so bile povsem zamegljene od prebedenih noči in alkohola. Nihče ni bil sposoben odgovoriti niti na najbolj preprosta vprašanja o veri in krščanskem življenju. Kaplan Wester je z globokim ogorčenjem in žalostjo opazoval to bedo in propad mladine, ki bi morala biti steber prihodnosti teh krajev.