Kronika iz leta 1910 poroča o intenzivnem delovanju orlovskega društva v Otaležu med aprilom in julijem, ki je vključevalo množično obiskano veselico (45 članov) ter nastope na procesijah. Po odhodu načelnika Ambrozija Rusjana junija 1910 je avtor pozval k izvolitvi delavnega in značajnega naslednika za nadaljnji uspeh odseka.
Nedeljsko jutro, ki je prebudilo Otalež
Maja leta 1910 je bila pomlad v Otaležu drugačna kot prejšnja leta. Hribovska vasica, stisnjena nad Idrijco, je brstela od posebnega ponosa. Po hišah so matere in dekleta že tedne likale gube na novih, ponosnih orlovskih krojih. Kmečko delo je bilo čez tisto pomlad težko, roke so bile žuljave, a v fantih je gorela nevsakdanja vročica. Prejšnji mesec, aprila, so se skoraj vsi udeležili tečaja v Idriji, sedaj pa je prišel čas, da domačim pokažejo, česa so se naučili.
»Petindvajset, šestindvajset ... triindvajset ... ne, kar petindvajset fantov v vrsti!« je z odra štel starejši domačin in si popravljal klobuk.
Ko so se zbrali vsi, je številka osupnila celo vas. Nič manj kot petinštirideset domačih Orlov je stalo v popolnih krojih sredi Otaleža! Za tako majhno vas je bilo to pravo čudo. Pozneje popoldne so se jim izza ovinka, malce upehani zaradi zamude in raznih zaprek na poti, pridružili še bratje iz Cerknega.
Takoj po blagoslovu se je začelo. Ljudstvo je obstopilo travnik in z odprtimi usti opazovalo javno telovadbo. Fantje, ki so še lani nerodno stopali za plugom, so se pod vodstvom svojega neumornega načelnika Ambrozija Rusjana gibali kot eno telo
.»Poglej jih, kako se držijo! Kot vojaki!« je zašepetala starejša ženska sosedi, ko so začeli izvajati proste vaje.
Ko pa je nastopila še izurjena skupina idrijskih telovadcev, je med gledalci zavrelo od navdušenja. Nihče si ni mislil, da se je mogoče v tako kratkem času naučiti takšne discipline.
Nato se je začela veselica. Mešani pevski zbor je stopil skupaj. Brat Mohor Pavčič je dvignil roke, vdihnil in zbor je zapel Laharnarjev »Pozdrav«. Glasovi so odmevali od okoliških hribov. Po uradnem nagovoru predsednika pa je bil čas za smeh – na oder so postavili igro »Dr. Vseznal in njegov sluga Štipko Tiček«. Smeh se je razlegal daleč naokoli in ljudje so vsaj za en popoldan pozabili na trdo delo.
Nagajanje na Novi Oselici
Dobre tri tedne kasneje, 5. maja, so se Orli podali na izlet na Novo Oselico. Tudi tam so pripravili javen nastop, srečkanje, petje in deklamacije. A uspeh otaleških fantov je nekaterim očitno šel v nos. Iz ozadja, blizu gostilniških vrat, se je slišalo glasno godrnjanje. Par nahujskanih surovežev, ki so jih lokalni proticerkveni nasprotniki (»mokrači«) nalašč podkupili in nahujskali, je začelo motiti prireditev. Ti mokrači se doma v Otaležu sploh niso upali javno pokazati, raje so prišli na tuje in tam šuntali nevedne ljudi, da bi povzročali nemir. Načelnik Ambrozij Rusjan je stopil pred fante. »Mirno, bratje,« je rekel z mirnim, a odločnim glasom. »Značajnost in vztrajnost sta naš odgovor. Ne dajte se izzvati.« Orli so ostali ponosni in dostojanstveni. Veselica je kljub nekaj kletvicam iz ozadja izpadla odlično, nasprotniki pa so se osramočeni umaknili.
Poletje slovesa in novih izzivov
Maj in junij sta minila v znamenju potovanj in vere. Peš so šli v Idrijo na okrožni občni zbor, kjer so poslušali spodbudne besede predsednika Jazbarja. Nato so ponosno korakali v Cerkno, da bi s tamkajšnjimi fanti sodelovali pri procesiji Svetega Rešnjega Telesa. Isti praznik so ponovili doma, konec junija pa so se v popolnih krojih udeležili velikega cerkvenega shoda. Vrhunec poletja je bilo romanje na Sveto Goro na začetku julija. Tam so stali v množici in poslušali ognjevite, preroške besede dr. Janeza Kreka. Domov so se vrnili polni elana, čeprav jim je bilo žal, da so morali zaradi obveznosti izpustiti popoldanski del slavnosti.
Toda 23. junija je udarila vest, ki je fante globoko prizadela. Ambrozij Rusjan, tisti neumorni voditelj, ki je bil z dušo in telesom vnet za orlovske ideje, jih je moral zapustiti in oditi drugam. Odsek je čez poletje ostal brez načelnika. Ko so se jeseni začela krajšati poljska dela, je med fanti znova stekla beseda o prihodnosti.
Eden od starejših članov je sedel za mizo in v luči petrolejke pisal dopis za revijo Mladost: »Sedaj smo brez načelnika ter bomo mogli pri letošnjem občnem zboru voliti novega ... Zato vam že sedaj, dragi bratje Orli, svetujem, da si izvolite za načelnika mladeniča, ki je delaven in značajen ... Skušnjo imate letos, ko vidite, kako smo delali, ko je bil za načelnika značajen brat Rusjan.«
Pismo, ki je kasneje izšlo oktobra 1910, se je zaključilo z besedami, ki so tisto zimo grele srca fantov iz Otaleža in jim dajale moč, da niso omagali: »Zato proč z lenobo, proč z neznačajnostjo iz naših vrst! Naprej po začrtani poti do zmage! Na zdar!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar