Zgodba iz leta 1903 opisuje napeto lokalno rivalstvo ob uvedbi dveh poštnih nabiralnikov v Otaležu in Plužnjah, ki je razkrilo globoke politične delitve med klerikalnim in liberalnim taborom. Medtem ko so pristaši pošte hvalili uradno zvezo, so nasprotniki, nezadovoljni s spremembo sistema, v časopisu Soča obtožili poštarja Jakoba Jereba samovolje in cenzure, na kar je ta odgovoril z ostrim obrambnim pismom. Celotna polemika ponazarja prehod z neformalnega na državni poštni sistem v takratni Avstro-Ogrski.
Poštna vojna v Otaležu: Leto, ko so pisma zanetila vas
Avgustovsko sonce leta 1903 je neusmiljeno pripekalo na strma pobočja Cerkljanske, a v gostilnah in na cerkvenih trgih Otaleža in sosednjih Pluženj je vrelo zaradi povsem drugega vzroka. Zgodila se je velika novost: cesarsko-kraljeva pošta iz Trsta je po dolgih letih prošenj končno odobrila namestitev dveh uradnih poštnih nabiralnikov.
Do tedaj so domačini več kot dvajset let sami, na lastne stroške, organizirali prevoz pisem. Zdaj pa je bila tu uradna kočija na liniji Cerkno–Idrija, ki je vozila vsak dan. Za odgovornega moža – »poštmajstra« – so v Otaležu postavili uglednega Jakoba Jereba.
Vse je kazalo na velik napredek, dokler ni v liberalnem časopisu Soča odjeknilo anonimno pismo, ki je sprožilo pravo medijsko vojno.
Prva iskra: Obtožbe o cenzuri in lenobi
Nezadovoljni tabor, ki se je zbiral okoli lokalnega trafikarja in trgovca Ivana Grudna v Plužnjah, je bil besen. Prej je občinsko torbo nosil Gruden. K njemu v trgovino so ljudje zahajali vsak dan, spotoma prevzeli pisma in časopise ter ob tem poklepetali. Anonimni dopisnik je v Soči udaril z vso silo: nova pošta je menda popoln polom. Zapisal je, da pisma namesto enega dneva potujejo ves teden. Še huje – obtožil je lokalnega duhovnika (»nunca«), da se vtika v pošto in skupaj z Jerebom namerno zadržuje ali uničuje tiste časopise, ki cerkveni oblasti niso bili povšeči. Časopisi naj bi prihajali zamazani, raztrgani in brez ovitkov. Jereba in njegovega stanovskega kolega Zajca v Plužnjah je označil za »oblastna gospoda«, ki pisma izročita le tistim, ki so v njuni »posebni milosti«. Dopisnik je posmehljivo zaključil, da je Jereb postal pravi otaleški »Mojzes«, ki mu zvesti pristaši pojejo visoke pesmi.
Udarec nazaj: »Mojzes« zagrmi
Odgovor ni dal dolgo čakati. Jakob Jereb, globoko užaljen v svoji poštenosti, je v konservativnem Primorskem listu objavil oster, neizprosen odgovor. Naslovil ga je naravnost na »lažnjivega in obrekljivega dopisuna«.Jereb je z uradnimi pravili v roki postavil stvari na svoje mesto. Pojasnil je, da po cesarskih navodilih ni dolžan nositi pisem od vrat do vrat. Nabiralnik je namenjen temu, da ljudje sami pridejo ponje. »Mogočni dopisun ne bo ukazal, da bi pisma nosil po hišah,« je zabrusil. Da bi dokazal neučinkovitost starega, privatnega sistema, je razkril, da je uradni poštni dekret po stari Grudnovi poti iz Cerkna do Otaleža potoval neverjetne štiri dni! Za nameček pa je odločno stopil v bran domačemu župniku, češ da nune sploh še nikoli ni videl poštne torbe, kaj šele prostora, kjer se pisma urejajo. Vrhunec pisma pa je bil Jerebov ponosni zaključek. Sprejel je posmehljivi vzdevek: »Ako vi imenujete poštmajstra 'krive pošte' v Otaležu Mojzesa, sem na to ime ponosen, samo da bi ga bil vreden. Jaz pa imenujem vas podle Judeže Iškarjote!«
Epilog na vaškem trgu
Tako sta tisto jesen leta 1903 v Otaležu stali dve resnici. Za ene je bil Jakob Jereb napreden državni uslužbenec, ki je v vas prinesel red in uradno cesarsko pošto. Za druge je bil podaljšana roka oblasti, ki je uničila preprosto vaško navado druženja ob prevzemanju pisem v lokalni trgovini.
Strasti so se sčasoma pomirile, rumena nabiralnika pa sta ostala – nemi priči časa, ko je navadno pismo lahko razdelilo celo vas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar