Prikrita resnica je prišla na dan

 Maja 1908 je slovesna postavitev kipa svetega Jožefa v Otaležu nad Cerknem razkrila globoke razdore med vaščani in sporno finančno ravnanje domačega duhovnika. Medtem ko so krščanski krogi kip slavili, so liberalno usmerjeni kmetje protestirali zaradi dvoličnosti, saj je bil kip naknadno plačan z dodatno nabirko po tem, ko je bil že kupljen in skladiščen.

Majsko sonce leta 1908 je v gorsko vasico Otalež prineslo nemir, kakršnega ljudje pod cerkljanskimi vrhovi niso pomnili že dolgo. Na zunaj je vse kazalo na praznik. Primorski list je ponosno oznanjal, da se za tretjo nedeljo po veliki noči obeta veličastna slovesnost – blagoslov novega kipa svetega Jožefa, zavetnika delavcev in preprostega ljudstva. Časopisni vrstici so slikale idilo: vsi vaščani naj bi složno, po svojih močeh in z lastno voljo prispevali krajcarje za svetnika. Iz Idrije so povabili celo slavnega govornika, beneficijata Franca Oswalda, gorečega krščansko-socialnega organizatorja. Govorilo se je, da bo s prižnice grmel o svetih idealih in vlival upanje v srca revnih kmetov.

A resnica v vasi je imela povsem drug obraz. Ko je prišel usodni 10. maj, je bila cerkev polna. Domači duhovnik, ki so mu domačini po domače rekli "nunc Buda", je daroval deseto mašo. Gost iz Idrije je res grmel s prižnice. Njegov glas je odmeval med oboki, ko je ostro napadal "brezverske napredne očete", napredne knjige in liberalne časopise. Verniki so poslušali, nekateri s strahospoštovanjem, drugi s stisnjenimi zobmi.

Pravi šok pa je sledil po končani pridigi. Gospod Oswald je stopil s prižnice, nakar je odjeknila novica: med mašo se bo pobirala miloščina, saj nov kip svetega Jožefa sploh še ni plačan! Med ljudmi je zašumelo.

Prikrita resnica je prišla na dan. Župnik Buda je kip na skrivaj kupil že celo leto nazaj, šele pred pustom pa je ljudem sploh povedal, da namerava cerkev krasiti nov svetnik .Med revnimi kmeti, ki so komaj praskali skupaj denar za golo preživetje, je završalo. Izkazalo se je, da je župnik Buda že zdavnaj izurjen v "fehtanju" za vinarje.

Napredni vaščani, ki so kasneje svoje ogorčenje prelili v časnik Soča, so začeli glasno šepetati o duhovnikovih nenavadnih metodah: Pri nauku za velikonočno spoved je pobiral denar kar neposredno v roko, namesto v obrnjen klobuk, da nihče ni videl, koliko je kdo dal in kam je denar izginil. Z beraško palico je hodil celo v sosednje Cerkno. Čeprav je 3. maja ponosno oznanil, da je nabral že 256 kron in nekaj vinarjev, mu še vedno ni bilo dosti. "Kdaj bo vendar dosti denarja za ta mali kip?" so se spraševali ogorčeni kmetje. Izvedeli so namreč, da je kip pred prihodom v vas celo leto "stanoval" nekje spodaj v Cerknem. "Koliko bomo morali zdaj plačati še za svetnikovo stanovanje?" je pikro odmevalo po vasi.

Otalež je tistega maja ostal razdeljen. Na eni strani so stali tisti, ki so v novem kipu videli ponos in zavetnika. Na drugi strani pa so preprosti kmetje jezno ugotavljali, da župnik Buda zelo dobro loči napredne kmete od svojih vernikov, ko pa gre za pobiranje denarja, mu diši prav vsak vinar – pa naj bo napreden ali nazadnjaški. Slovesnost se je končala, kip je ostal v cerkvi, med ljudmi pa je obviselo grenko spoznanje: za nujne življenjske potrebe kmet nima niti ficka, za cerkvene kipe pa meče stotake proč – nato pa vsi skupaj tožijo, kako slabo se jim godi.