Boj za duše in glasove

Časopisna poročila iz leta 1900 razkrivajo oster ideološki in politični konflikt v Otaležu med klerikalnim taborom, ki ga je zastopal Primorski list, in narodno-naprednim taborom, ki ga je zastopala Soča. Medtem ko je Primorski list poročal o uspešnih misijonih in množični udeležbi ljudstva, je Soča kritizirala cerkveno odvračanje kmetov od dela, zlorabo spovednice za politično agitacijo ter manipulacije in podkupovanje na volitvah. Zgodovinski viri kažejo na globoko prepletenost verskega, gospodarskega in političnega življenja na podeželju, kjer so se za doseganje političnih ciljev izrabljali vsi družbeni vzvodi.

Zgodba prikazuje politično-verne razkole v Otaležu leta 1900, ko so misijonarji prekinili kmečka opravila, naprednjaki pa so ostro kritizirali vpliv klerikalcev na življenje in volitve. Zgodba ilustrira boj za vpliv med klerikalnim taborom, ki je organiziral volilne prevoze in pogostitve, ter liberalnimi kmeti, kar je zaznamovalo primorsko podeželje pred prvo svetovno vojno.

Leto 1900. Otalež. Vas pod Bevkovim vrhom , ujeta med strma primorska brda, je tisto poletje dihala v ritmu težkega kmečkega dela. Trava je bila zrela za košnjo, sonce je pripekalo, roke so bile žuljave.

A namesto zvoka kos je tisto soboto, 23. junija, dolino preplavil zvok cerkvenih zvonov. V vas so prispeli lazaristi iz Ljubljane: očetje Urban Nežmah, Mihael Klančnik in I. Flis. Začel se je sveti misijon.

Solze v cerkvi, plevel na polju.

V vasi je nastal nemir. Nekateri kmetje so jezno gledali v nebo in nato na nepokošene travnike. »Kdor zdaj pusti delo, bo pozimi stradal,« so šepetali naprednejši možje, ki so prebirali liberalni časopis Soča .A vpliv domačega župnika – »nunca«, kot so mu pravili domačini – je bil premočan. Ljudstvo je odložilo kmečko orodje. Cerkev je bila polna do zadnjega kotička. Govori misijonarjev so bili strašni in pretresljivi; govorili so o peklu, o grehu, o zveličanju. Ženske so jecale, stari kmetje so si s rokavi brisali solze. Devet dni je življenje v Otaležu stalo.

Ko je bila na sklepni dan veličastna procesija, je pred misijonskim križem korakalo več kot sto deklet z venci na glavah. Vodil jih je sam prečastiti dekan iz Cerkna.

Ko so misijonarji odšli, je v vasi ostala tišina in velik lesen križ. Primorski list je ponosno pisal: »Ljudstvo je popustilo poljsko delo in šlo z velikim veseljem na dušno delo.«

A v sosednji hiši je domači naročnik Soče besno udaril po mizi. Plevel je prerasel njive, delo je zamujalo, ljudem pa je bilo menda »dolgočasno« po pridigarjih.

Vojna v spovednici in v mavhi.

Kmalu po misijonu se je v Otaležu začela tiha, a neizprosna vojna za časopise. Napredna stranka je imela v vasi svoje privržence, ki so želeli brati Sočo in Primorca. A pošto v teh hribih je delil sam gospod nune. Poročila pravijo, da je pošto nosil kar »v mavhi« (v torbi) in jo delil po lastni presoji. Naročniki Primorca so opazili, da njihov časopis zamuja tudi po štirinajst dni. Nune je hodil od hiše do hiše in grmel: »Ne berite tega brezbožnega lista! Naročite Primorski list, ta je krščanski, ta je lepši!« Ko besede niso zalegle, se je boj preselil v spovednico. V temi lesene kletke je župnik grozil prestrašenim kmetom: »Če boš še bral Primorca, ti ne dam odveze! Gorel boš v peklu!«

Med ljudmi je zavrelo. »Zob za zob!« so si začeli šepetati naprednejši kmetje. »Če oni preganjajo naše liste, mi ne bomo brali njihovih!«

Volilna nedelja in dekanovi konji.

Mraz je že stisnil pokrajino, ko je prišel december in z njim čas volitev. Klerikalna stranka v Cerknem se je zbala, da bodo napredni »socialni demokrati« iz Otaleža in Pluženj zmagali. Zato so ukrepali. V nedeljo pred volitvami sta v Otalež nenadoma prišla dva klerikalna misijonarja. Eden od njiju, manjše rasti, je bil tako goreč, da so se mu naprednjaki posmehovali, češ da se boji izgube zaslužka »kot krpar talarjev«. Ponujala sta odpustke, a jezni kmetje so jima zabrusili: »Pustita odpustke doma, ne maramo jih!«

Na sam dan volitev, 20. decembra, se je v Otaležu začela prava logistična operacija. Že ob treh zjutraj je po zasneženih vasi hodil klerikalni agitator Blaž in budil kmete. Nekaj »kimavcev« mu je uspelo prepričati. Pri Maruškovcu, na pol poti do Cerkna, pa so kmete že čakali vozovi. Znan, bogat gospod, ki sicer med letom ni bil prav radodaren, je za to priložnost poslal dva para najlepših konj. Po starega očeta Maruškovca so poslali celo poseben voz, vse pa naj bi menda plačal sam gospod dekan.

V Cerknem je bila volilna mrzlica. Da volilci iz Otaleža ne bi bili žejni, so nunci vestno skrbeli. Na mizah v krčmi je ves čas stal »litron« vina. Kmetje so pili zastonj, kolikor so želeli. Klerikalci so kasneje navdušeno vpili: »To je čista ljudska razsodnost, ki se ne proda za kozarec vina!

«Zvečer so se napredni možje iz Otaleža, razočarani nad izidom, zbrali v svoji izbi. Skupaj so napisali pismo uredništvu Soče in ga zaključili z besedami: »Tako zavite laži se morejo zlagati samo na katoliški podlagi! A kdor laže, kmalu pade pod sodbo pravih vernikov-narodnjakov!«

Boj za duše in glasove v Otaležu se je končal, a prebivalci so vedeli – to je bila le ena od bitk v dolgem stoletju, ki je šele prihajalo.