V nedeljo, 9. oktobra 1910, se je nad Plužnjami pri Otaležu prebujalo jesensko jutro, prežeto z vznemirjenjem, kakršnega vasica v cerkljanskem okraju še ni doživela.
Že od zgodnjih ur je bilo po vasi čutiti praznični utrip. Domačini so pometali dvorišča, kmečka dekleta so prinašala jesensko cvetje, možje pa so še zadnjič ponosno ometali prah z novih, svetlih zidov. Pred njimi je stal sad njihovega trdega dela in skupnih moči – novozgrajeni gasilni dom.
Okrog poldneva se je v vas začelo zgrinjati ljudstvo od vseh strani. Kmalu so se po klancu navzgor zaslišali umerjeni koraki in lesketanje medeninastih čelad. V Plužnje so korakale uniformirane gasilske čete iz Idrije, Spodnje Idrije in Ledin. Posebno pozornost in spoštovanje je požel ženski podporni gasilni odsek iz Spodnje Idrije, korak pa so zravnali tudi tovariši iz bližnjega Cerknega. Barvite uniforme, ponosne drže in bleščeče sekirice so med zbrano množico domačega in tujega občinstva izvabljale glasne vzklike občudovanja.
Ob dveh popoldne je pred novim domom zavladala slovesna tišina. Množica se je razmaknila, ko je pred gasilce stopil gospod Vinko Buda, otaležki župnik. Z dvignjeno roko in toplim glasom je blagoslovil prostore, ki bodo odslej varovali gasilsko opremo in služili kot zatočišče tistim, ki nesebično tvegajo svoja življenja za varnost bližnjih.
Po blagoslovu je župnik Buda stopil bližnje k zbranim možem in ženam v uniformah. Njegov nagovor je bil bister in močan. Govoril je o pomenu gasilske misli, o plemenitosti njihovega poslanstva ter jih z gorečimi besedami spodbujal k neupogljivi vztrajnosti. Naročil jim je, naj vedno natančno in zvesto izpolnjujejo dolžnosti, ki so jih prostovoljno prevzeli. Njegove besede so se globoko dotaknile vseh navzočih, v očeh pluženskih gasilcev pa se je zrcalila trdna odločnost.
Ko se je uradni del slovesnosti zaključil v splošno zadovoljstvo vseh zbranih, se je praznovanje prelilo v veselo druženje. Člani domačega društvenega odbora so si oddahnili – prireditev je uspela nad vsemi pričakovanji. Polni hvaležnosti do vseh, ki so jim stali ob strani, so gostom stiskali roke.
Ko se je dan nagibal v večer in so se gostje začeli odpravljati proti svojim domovom čez hribe in doline, je med hribovjem odmeval enoten, močan klic pluženskih gasilcev, namenjen vsem bratskim društvom: »Na pomoč!« To ni bil le pozdrav, bila je obljuba, vklesana v temelje novega doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar