Junijsko jutro leta 1944 je bilo na Bevkovem Vrhu nad Otaležem nenavadno tiho. Megla se je počasi dvigala z doline, ko je Katarina Podobnik stopila na prag svoje domačije »Na Hmenici«. Pogled na Idrijsko hribovje, ki je po navadi prinašal mir, je bil tistega dne prežet s tesnobo.
Govorice so se širile hitro – Nemci, najverjetneje oddelek gorskih lovcev iz Idrije, so prejšnji večer že zasedli nižje ležeče vasi Jazne, Otalež in Plužnje. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo dosegli njihovo samotno kmetijo.
In res, 14. junija se je uničevalni pohod nadaljeval proti Kladju. Tišino je nenadoma prekinil hrup težkih vojaških škornjev in surovi ukazi v tujem jeziku. Vojaki so kmetijo obkolili brez milosti. »Pet minut!« je odjeknil ukaz. Le pet minut so imeli, da rešijo svoje življenje in karkoli od premoženja.
Katarina, mlada vdova, ki je šele pred letom dni zaradi hude bolezni izgubila moža nekje v daljni Dalmaciji, je ostala sama z dvema majhnima otrokoma, mlajšo sestro in služkinjo.
V tistem nepopisnem kaosu so se najprej zapodili proti hlevu. Izpod strehe se je že valil gost, črn dim, ko so v zadnjem hipu uspeli odvezati in rešiti prestrašeno živino. Katarina je stekla nazaj proti hiši, odločena, da iz ognja iztrga vsaj najnujnejše, tiste drobne spomine in premoženje, ki bi ji pomagali preživeti z otrokoma. A nemški vojak jo je grobo potisnil nazaj. Preden je uspela znova prestopiti prag, je v dnevni prostor za njimi priletela ročna bomba. Glušilna eksplozija in pritisk sta jih pahnila stran. Hiša in kozolec sta v trenutku postala ognjena zublja, ki sta požirala vse, kar so generacije ustvarjale.
Medtem ko je glavnina nemške vojske zapuščala gorečo kmetijo, so s seboj odgnali tri mlade fante, ki so tiste dni pomagali pri kmečkih opravilih. Skozi prasketanje ognja, ki je požiral Hmenico, so se v hribih razlegali njihovi obupni kriki. Nemci so jih mučili že med potjo, kmetijo pa je preplavil zvok nemoči in groze.
Proti večeru je ogenj poniknil v tlečo žerjavico. Katarina je z dvema majhnima otrokoma v naročju, s sestro in služkinjo stala sredi pepela. Bili so brez strehe nad glavo, bosi in revni, a najhujša bolečina tistega dne jih je šele čakala. Iz smeri gozda so pritekli sosedje z grozljivo novico. Tri fante, ki so jim zvesto pomagali, so našli nedaleč stran. Bili so mrtvi, njihova telesa pa od mučenja povsem razmesarjena.
Katarina je nemo zrla v črnino, ki je ostala od njenega doma. O tistih občutkih kasneje ni rada izgubljala besed; kdor je preživel grozote vojne, je vedel, da se te teže ne da opisati. Ostala je sama, vdova z dvema sirotama, na pogorišču.
A slovenski človek trdoživo vztraja. Z neizmerno voljo, vero v prihodnost ter s pomočjo dobrih ljudi iz bližnje in daljne okolice, je Katarina v naslednjih petih letih postavila novo kmetijo.
Ko se je zdelo, da je življenje končno stopilo na mirnejša pota, pa je usoda udarila znova. Leta 1950 je med hudo nevihto strela udarila naravnost v nov hlev. V nekaj urah je ogenj spet upepelil tisto, kar je bilo zgrajeno s trudom in žulji.
»Spet znova,« si je rekla Katarina. Iz zasilnih poslopij, z enako trmo in neupogljivostjo, so v naslednjem letu spet uredili dom. Hmenica je preživela vojno, požig, izgubo in naravne nesreče. Ostala je ponosna domačija na Bevkovem Vrhu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar