Upor staršev

Na podlagi dopisa iz Rdečega prapora iz leta 1910 je oblikovana zgodba o kmetu iz Lazca pri Otaležu, ki se upre mlademu, politično pristranskemu učitelju. Zgodba prikazuje upor staršev proti telesnemu kaznovanju otrok, ki ga je izvajal učitelj Ambrož Rusjan.

Zima leta 1910 je prinesla v Lazec nad Otaležem grenek mraz in še grenak nemir.

Kmet Jernej je sedel za masivno leseno mizo in opazoval svojega desetletnega sina Franceljna. Fant je krčevito stiskal pesti, izpod rokavov pa so pokukale rdeče, otekle modrice.

»Spet Rusjan?« je potihoma, a z globoko jezo v glasu vprašal Jernej.

Francelj je le nemo prikimal in povesil oči.

Vsi v vasi so vedeli, da je novi, mladi učitelj Ambrož Rusjan strasten klerikalec, ki se rad prepira po krčmah  z vsakim tistim, ki ni klerikalec, ter pravi da se bojuje za krščanska načela. Njegovo politično prepričanje kmetov sprva ni brigalo. Vsak je imel pravico do svojega mnenja.

Težava pa je nastala, ker je Rusjan svojo politični žolč zlival na otroke. Še huje – zdelo se je, da njegove pesti najpogosteje začutijo prav hrbti otrok, katerih očetje so simpatizirali s socialno demokracijo.

»Menda si misli, da če nas lahko župnikov pes grize, nas lahko še on tepe,« je zamrmrala Jernejeva žena, ko je sinu na rane polagala mrzle obkladke.

Jernej je udaril z dlanjo po mizi, da so zažvenketale sklede.

»Dovolj je! Otroke pošiljamo v šolo, da se naučijo kaj koristnega za življenje. Ne pa, da si ta smrkavec na njih hladi svojo jezo in prek naših otrok bije politične bitke z nami!«

Vedel je, da uradne pritožbe lokalnim oblastem ne bodo pomagale, saj so klerikalni krogi ščitili svoje ljudi. Zato se je odločil za drugačno pot. Stopil je do soseda, ki je prav tako gojil napredne, rdeče ideje. Skupaj sta skovala načrt, da javno razkrinkata učiteljevo nasilje.

Nekaj dni kasneje je uredništvo delavskega časopisa Rdeči prapor prejelo pismo iz majhne, odmaknjene vasi nad Idrijco. To je bil sploh prvi dopis iz teh krajev. Pismo je jasno in neizprosno žigosalo Rusjanovo vedenje. Avtorji so mlademu učitelju javno sporočili: če mu v učiteljišču niso povedali, da se nima kaj vtikati v politično mnenje staršev, mu to zdaj sporočajo oni. In da ne bi govoril o zahrbtnosti, so zapisali črno na belem – uporabili bodo skrajna sredstva, da obvarujejo svoje otroke.

Ko je 5. januarja 1910 številka Rdečega prapora prispela v dolino, se je glas o pismu hitro razširil do Lazca. Jernej je v vaški gostilni na glas prebral članek pred vsemi zbranimi možmi. Tudi tisti, ki so volili drugače, so ob omembi pretepanja otrok začeli kimati.

Ko je naslednje jutro učitelj Ambrož Rusjan stopil v razred, je bila na njegovi mizi položena ravno ta številka časopisa. Naslov Iz Lazca pri Otaležu je bil podčrtan z rdečo barvo. Ko je pogledal skozi okno, je opazil skupino domačih očetov, med njimi tudi Jerneja, ki so resnih obrazov stali pred šolskimi vrati.

Rusjan je tistega dne prvič odložil palico. Pismo v časopisu in odločnost staršev sta zalegla – pretepanja je bilo konec, okrajni šolski svet pa je moral hitro začeti poizvedovati, kaj se sploh dogaja v pozabljeni hribovski šoli.