Zgodba iz Pluženj leta 1910, objavljena v Primorskem listu, opisuje opolzki pustni sprevod, kjer vaščani in ugledni gospodarji zapijajo premoženje pod krinko maškarade. Avtor poziva k opustitvi tovrstnih zabav in poudarja nujnost izobraževanja skozi društva ter svaril pred alkoholom v času grozeče bede.
Pustni greh v Plužnjah
Zima leta 1910 je bila neizprosna. Mraz je pritisnil ob stene lesenih hiš v Plužnjah pri Otaležu, visoko nad Idrijco, a v zraku je bilo že čutiti nemir. Prihajal je pust – čas, ko so krščanska pravila za nekaj dni popustila in ko je človek lahko skril svoj obraz pod masko.
V hiši premožnega gospodarja Anton je bilo tisto popoldne napeto. Anton, mož v najboljših letih, ugleden član vaške skupnosti, je iz stare skrinje vlekel ponošena, raztrgana oblačila.
"Oče, mar boste res spet šli s to drhaljo?" ga je s kotička peči tiho vprašala hči Micka. V rokah je stiskala knjižico, ki jo je prejšnji teden prinesel kaplan iz Katoliškega izobraževalnega društva.
Anton je le zamahnil z roko. "Kaj ti veš, dekle! Tradicija je tradicija. Malo šundra mora biti, da preženemo zimo."
Na glavo si je poveznil visoko kučmo, okrašeno s pisanimi trakovi iz starega papirja. Ko je stopil iz hiše, ga je tam čakala skupina mladeničev in mož. Podoba je bila grozljiva in smešna hkrati. Nekateri so imeli obraze umazane s sajami, drugi so nosili lesene maske. V rokah so stiskali stara, zarjavela glasbila – počene violine, zvite trobente in pločevinaste lonce.
"Udri!" je zavpil eden od fantov in nastal je neopisljiv hrup. Godalo je cvililo, lonci so pokali, zvonci so rjoveli. Za njimi je pritekla množica vaških otrok, ki so kričali in skakali od veselja, s čimer je bil »šunder« popoln. Sprevod se je premikal od hiše do hiše. Pred vsakim pragom so zganjali norčije, dokler jim prestrašeni ali nasmejani gospodarji niso dali tistega, kar so maškare najbolj iskale: krajcarjev in žganja. Z vsako hišo je bila skupina glasnejša, njihovi koraki bolj opotekajoči, njihovi obrazi pod maskami pa bolj rdeči od alkohola. Ugled, krščanska vzgoja in resnost so padli v blato vaške ceste
Na robu vasi, pred novim gasilskim domom, pa sta stala Jakob, poveljnik novoustanovljenega gasilnega društva, in mladi učitelj iz sosednjega Lazca Rusjan . Z žalostjo in ogorčenjem sta opazovala prizor.
"Poglej jih," je dejal učitelj Rusjan in stisnil pesti. "Gospodarji iz uglednih družin, ki bi morali biti zgled mladini, se valjajo po tleh z blazno drhaljo. Vse, kar naberejo, bodo še nocoj zapili v gostilni."
"Res je," je zavzdihnil Jakob. "Časi so težki. Draginja pritiska z vseh strani, beda nam grozi, vsak vinar bi morali desetkrat obrniti v roki, preden ga potrošimo. Naše gasilsko društvo nujno potrebuje opremo, stroški bodo ogromni, oni pa zapravljajo zdravje in premoženje za ta prekleti alkohol."
Ko se je spustil mrak, so se maškare zgrnile v lokalno krčmo. Denar, izprošen pri revnih sosedih, je izginjal v točajkini predalnik, liter za litrom žganja pa v grlih vaščanov. Veselje se je hitro sprevrglo v prepir, kričanje in moralni propad. Anton se je pozno ponoči domov vrnil brez vinarja v žepu, z razbito glavo in praznim pogledom.
Naslednjo nedeljo je v cerkvi zavladal nenavaden molk, ko je kaplan z prižnice prebral dopis, ki je bil poslan uredništvu Primorskega lista. Ko so odmevale besede: "Le oni bo živel vesel in zdrav, kdor se s slabo družbo ne bo pečal!", so mnogi gospodarji, vključno z Antonom, povesili glave. Vedeli so, da so časi preresni, da bi svojo prihodnost zapijali v pustnih norijah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar