Zgodba o skromnem, a velikem človeku

Vikar Jožef Kos s šolsko mladino v Otaležu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja

 Bled mesec je obsijal strme rebrce Masor, ko se je Josip Kos z roko, naslonjeno na leseno palico, ustavil na robu poti. Pod njim je globoko v grapi šumela Idrijca, nad njim pa so se v nočno nebo dvigale mogočne gorske stene. Bil je utrujen, noge so bile težke od dolge hoje po neprehodnih stezah obširnega Otaleža, a v srcu je čutil globok mir. Tukaj, med temi samotnimi hribi in trdimi, a zvestimi ljudmi, je našel svoj pravi dom.

Njegova pot se je začela daleč stran, pod gorskimi vršaci Nemškega Ruta, kjer je 13. marca 1881 prvič ugledal luč sveta. Mladost ga je vodila skozi šolske klopi v Gorici in Kranju, dokler ga klic srca ni pripeljal v goriško bogoslovje. Ko je julija 1900 prejel mašniško posvečenje in leta 1906 pel svojo novo mašo, si verjetno ni predstavljal, kam vse ga bo vodila božja previdnost. Služboval je kot kaplan pri Sveti Luciji in v Cerknem, nato pa kot župni upravitelj v Dolenji Trebuši. Povsod je pustil sled svoje skromnosti in delavnosti, a tista prava preizkušnja – in hkrati največja ljubezen njegovega življenja – ga je čakala leta 1914, ko je prevzel kuracijo v Otaležu.

Mnogi so takrat govorili, da je Otalež ena najtežjih duhovnij na Goriškem. Poti so bile slabe, strmine neizprosne, hiše raztresene po samotnih hribih. A Josip se ni ustrašil. Z odločnostjo in veseljem je stopal od hiše do hiše, obiskoval bolne in tolažil prestrašene. 

Kmalu za tem je namreč izbruhnila prva svetovna vojna in sopeči hrup soške fronte je odmeval preblizu teh krajev. V teh težkih časih Josip ni bil le duhovni pastir; postal je pravi oče svoje duhovnije. Zavedal se je, da ljudje v teh odmaknjenih krajih ne potrebujejo le molitve, temveč tudi kruha, znanja in napredka. Zato je zavihal rokave. Postal je tajnik lokalnega Izobraževalnega društva in prevzel vodenje hranilnice ter posojilnice. Ko so kmetje prišli k njemu v skrbeh za prihodnost, jih ni le poslušal, ampak jim je pomagal urejati račune, svetoval pri gospodarskih stiskah in reševal njihove vsakdanje brige. 

Njegovo župnišče je bilo vedno odprto, gostoljubje pa na daleč znano. Vsak popotnik, revež ali prijatelj je pri njem dobil toplo besedo, kos kruha in kozarec vina. Njegov odkrit, vesel značaj in nalezljiv smeh sta v mračne vojne in povojne dni prinašala luč.

Med tistimi, ki so začutili njegovo neizmerno dobroto, je bil tudi učitelj Hubert Močnik, ki je poučeval v Lazcu in Otaležu. Med njima se je stkalo pristno, preprosto prijateljstvo, ki je preseglo meje uradnih dolžnosti. Župnišče je imelo hektar travnika, njivo, vrt in dve kravi, ki sta dajali mleko. Poleti, ko je gorsko sonce pripekalo na strma pobočja, sta Josip in Hubert skupaj stopila na travnik. Zavihtela sta kosi, njuni zamahi so bili usklajeni, vonj po sveže pokošeni travi pa je polnil zrak. Pri kozolcu, kjer sta stali lesena mizica in klop, sta si po napornem delu obrisala potna čela, sedla in se ob skromni malici prav od srca nasmejala. Bila sta kot dva brata, dobra kosca, ki sta drug drugemu krajšala čas in si delila skrbi.

Leta so tekla in z naravnimi krasotami obdarjeni Otalež se je Josipu vedno bolj vraščal v srce. Čeprav je bilo delo naporno, nikoli ni pomislil na premestitev. Želel je ostati zvest svojim ljudem do konca.

Nato pa je prišla tiha, zahrbtna bolezen. Rak na želodcu mu je počasi jemal moči. Tiste strmine, ki jih je nekoč premagoval z lahkoto, so postale neprehodne gore. Njegov korak se je upočasnil, obraz je upadel, a iskra v očeh in toplina v srcu sta ostali nespremenjeni. Tudi ko je ležal v postelji, je še vedno mislil na svoje župljane, molil zanje in se zanimal za njihove težave.

Dne 23. junija 1928, ko so travniki okoli Otaleža ponovno dišali po otavi, je utripnilo njegovo plemenito srce. Josip Kos je zaspal v miru. Celo faro in okoliške hribe je ovila globoka žalost. Ljudje so jokali za svojim očetom, svetovalcem in prijateljem. Pokopali so ga tam, kjer je pustil svoja najboljša leta – na domačem pokopališču v Otaležu, sredi gora, ki jih je imel tako rad. 

In ko je veter potegnil čez Masore in zašumel v vejah okoliških dreves, se je zdelo, kot da še vedno šepeta zgodbo o skromnem, a velikem človeku, ki je svoje življenje daroval za bližnjega.