Dolga pot iz Lazca v Grašče: Kronika sedemletnega boja za kos ceste
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje življenje v gorskih vaseh nad Cerknim ni bilo lahko. Vsak vsakdanji opravki, prevoz lesa, pridelkov ali obisk sejma v dolini so bili odvisni od stanja poti. V vasi Lasec (današnji Lazec) je v tistem času živel napreden in trmast mož – Josip (Jožef) Kofol. Kot lastnik hiše številka 63 in lokalni veljak je dobro vedel, da je obstoječi kolovoz proti Graščem nevaren, ozek in ob vsakem večjem deževju povsem blaten . Njegova vizija je bila jasna: pot je treba razširiti, podzidati in jo predati v upravljanje občini, da bo skrb zanjo padla na skupna pleča. Pot do tja pa je bila dolga in tlakovana s številnimi zavrnitvami.
Poglavje I: Trdi oreh v cerkljanski izbi (30. december 1901)
Zgodba se uradno začenja na predzadnji dan leta 1901. V Cerknem je vladalo praznično vzdušje, a v občinski pisarni je bilo vzdušje resno. Župan je odprl starešinsko sejo in med drugim prebral prošnjo Jožefa Kofola ter njegovih sovaščanov (»tovarišev«). Prosilci so predlagali, da občina njihovo zasebno, družinsko pot iz Lazca v Grašče uradno sprejme med občinske ceste.
Za Lazec bi to pomenilo rešitev velikega bremena, za cerkljansko občinsko blagajno pa nov strošek. Župan je dal zadevo na glasovanje. Rezultat je bil boren: med vsemi zbranimi starešinami so le štirje dvignili roko za predlog. Večina je glasovala proti in predlog je z veliko večino padel. Prva bitka je bila izgubljena, a Kofol se je šele ogreval.
Poglavje II: Živahna debata in načrt B (23. marec 1903)
Minilo je petnajst mesecev. Kofol je medtem neutrudno prepričeval sovaščane in zbiral podporo. Spomladi leta 1903 je bila ista prošnja ponovno na dnevnem redu starešinske seje. Tokrat se je v zapisnik zapisalo, da se je ob tej točki »vnela živahna debata«.
Med cerkljanskimi veljaki je prišlo do ostrega razkolu. Nekateri starešine so glasno zagovarjali stališče, da gre le za »družinsko pot«, ki koristi zgolj peščici posestnikov v njihovem ozkem gospodarskem oziru, zato občina nima razloga, da bi vanjo vlagala denar vseh davkoplačevalcev. Župan je ponovno odredil glasovanje. Podpora je še padla – tokrat so za predlog glasovali le trije starešine. Predlog je znova padel.
Nato pa je nastopil ključni trenutek sage. Josip Kofol, ki je bil tudi sam del občinskega aparata, je takoj po padcu predloga iz rokava potegnil kompromisni predlog. Če občina noče prevzeti ceste v celoti, naj vsaj finančno pomaga:
- Da se zagotovi denarna podpora za odkup zemljišč od kmetov,
- Da se pot razširi,
- Da se zgradijo kamniti podzidi (škarpe), ki bodo cesto varovali pred plazovi.
Ta taktična poteza je obrodila sadove. Predlog za finančno pomoč je bil sprejet soglasno. Da pa ne bi denarja delili na slepo, so odločili, da gredo najvišji možje občine – župan Anton Kosmač ter podžupana Peter Bevk in Blaž Rink – osebno na teren. Sklenili so, da si zadevo ogledajo »na licu mesta« in šele nato poročajo o primerni višini podpore.
Poglavje III: Prvi uspeh in avstrijska birokracija (15. oktober 1904)
Terenski ogled in pogajanja so trajali več kot leto dni. Oktobra 1904 so se prošnje iz Lazca končno spremenile v oprijemljiv uspeh. Starešinstvo je Jožetu Kofolu in tovarišem odobrilo prvo resno finančno injekcijo: 120 kron podpore.
Vendar pa je imel ta uspeh grenak priokus, saj je občina postavila strog birokratski pogoj, značilen za takratno avstro-ogrsko upravo: denar se ne izplača vnaprej za material, temveč šele »po dovršenem delu, če bode isto dobro ugotovljeno«. Laščani so morali pljuniti v dlani, sami najeti delavce ali poprijeti za orodje ter upati, da bo občinska komisija na koncu z delom zadovoljna.
Poglavje IV: Spor okoli odškodnin za zemljo (4. december 1905)
Gradnja ceste v hribovitem terenu je zahtevala svoj davek. Da bi bila cesta dovolj široka za vozove, napolnjene z lesom ali senom, je morala sekati zemljišča lokalnih kmetov. Konec leta 1905 je Josip Kofol, zdaj uradno zapisan kot starešina iz Lazca, ponovno stopil pred občinski odbor. Zahteval je 160 kron za odškodnine lastnikom, katerih zemlja je bila žrtvovana za novo traso.
Za cerkljanske veljake je bil to šok. Znesek se jim je zdel občutno previsok. Ker niso želeli prazniti blagajne, so sprejeli sklep, da mora posebna komisija ponovno odpotovati v Lazec, si ogledati uničeno zemljo na licu mesta in se z dotičnimi posestniki osebno pogoditi za nižjo, bolj zmerno ceno.
Poglavje V: Barantanje za metre njiv (24. oktober 1906)
Skoraj leto dni je trajalo, da so se strasti pomirile in so se določile natančne številke. Oktobra 1906 je Kofol (tokrat natančno zapisan kot prebivalec hiše Lazec št. 63) prinesel uraden obračun škode. Nova družinska vozna pot je namreč grobo posegla v najboljša kmetijska zemljišča dveh vaščanov:
- Jakobu Lipužiču (Lazec št. 68) in
- Antonu Peternelju (Lazec št. 72).
Cesta je obema tekla naravnost skozi obdelovalne njive v skupni dolžini kar 240 metrov. Ker je voznik s konjsko ali volovsko vprego uničeval pridelek, sta kmeta zahtevala vsak po 60 kron odškodnine (skupaj 120 kron). Občina je po dolgem barantanju odobrila le 100 kron. Ob tem so postavili nepopustljiv pogoj: denar bo izplačan šele po končanih delih, preostanek odškodnine morajo doplačati udeleženci iz Lazca sami, prav tako pa morajo vsa fizična dela na cesti opraviti na lastne stroške.
Epilog: Končna zmaga trme (26. februar 1908)
Zgodba je dosegla svoj vrhunec in srečen konec v začetku leta 1908, dobrih sedem let po prvi vloženi prošnji. Josip Kofol je pred starešine stopil z dvignjeno glavo. Delo je bilo v glavnem opravljeno, kolovoz je postal prava vozna pot. Kofol je poudaril ključni argument: to ni več zaprta družinska pot, ampak jo bodo zdaj »rabili vsi posestniki iz Lasca«.
Za dokončno zaprtje finančne konstrukcije in izplačilo zadnjih odškodnin za zemljišča je prosil še za zadnjih 70 kron. Starešinstvo, ki je projekt spremljalo že skoraj desetletje in videlo ogromen trud vaščanov, je popustilo. Soglasno so odobrili 60 kron.
S tem zadnjim zneskom je bil projekt zaključen. Lazec je bil povezan z Graščami, Josip Kofol pa je dokazal, da se z vztrajnostjo, diplomacijo in neupogljivo voljo da premagati še tako trdoglavo občinsko birokracijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar