Nekoč, ko so po cerkljanskih hribih šumeli drugačni časi in je bila tiskana beseda dragocenejša od zlata, je v Otaležu utripalo srce, ki je hotelo več kot le trdo delo na zemlji.
Pisalo se je leto 1907. Poletno sonce je 4. avgusta pripekalo na obraze sedemdesetih domačinov, ki so se zbrali z enim samim ciljem: ustanoviti Slovensko katoliško izobraževalno društvo. Med njimi je ponosno sedelo tudi nekaj žensk, odločenih, da si izpovejo pravico do znanja. Ko sta akademik Oblak iz Bukovega in domači dekan z žarom v očeh govorila o pomenu prosvete, so možje in žene vedeli – to je začetek nečesa velikega. Slovenska hranilnica in posojilnica v Cerknem jim je za popotnico namenila sto kron, a pravo bogastvo je bila njihova vnema. Članstvo je raslo kot gobe po dežju; v enem samem mesecu se je društvu pridružilo še 54 duš. Prvi predsednik, otaležki vikar Vincenc Buda, je bil mož dejanj.
Že sredi septembra istega leta je v prostorih gospoda Jereba odmeval smeh. Pripravili so prvo veselico. Nihče ni pričakoval takšnega navala – med petsto in šeststo ljudi se je zgrnilo od blizu in daleč. Prostor, okrašen z zelenjem, je bil pretesen. Ko je recitatorka s prefinjenim glasom začela recitirati Gregorčičevo Oljko, je v dvorani zavladala tišina, da bi slišal bubo leteti. Nato pa smeh! Igra Krčmar pri zvitem rogu je pošteno razgibala dvorano, mlad filozof Božič pa je fante in dekleta opomnil, da je njihova dolžnost prinesti znanje iz šol nazaj v domačo vas. Iz Idrije je peš – čez hribe in doline – pripešačilo dvajset krepkih telovadcev, ki so skupaj s Cerkljani zapeli mogočni Triglav. Ko je zmanjkalo srečk za šaljivi srečelov, so se ljudje razhajali z enim samim spoznanjem: Otalež ima življenjsko moč, ki bo obrodila bogate sadove. In res jih je. Društvo je postalo motor vasi.
Leta 1909 so ustanovili telovadni odsek Orli, ki ga je dvakrat tedensko neutrudno uril učitelj Ambrozij Rusjan. Istega leta so domačini v roke prijeli in prebrali več kot tristo knjig. Zdelo se je, da kulture ne more ustaviti nič – niti debela snežna odeja februarja 1910, ko so Orli prvič javno nastopili, niti nabito polne dvorane, zaradi katerih so morali predstave, kot je bila Medvedova Stari in Mladi, spomladi 1913 ponavljati, saj so ljudje ostajali zunaj.
A nato je prišlo usodno leto 1914. Svet je ponorel. Začela se je prva svetovna vojna in nad otaleški oder je legla težka, mučna tišina. Oder je sameval, luči so ugasnile. Edino zavetišče prosvete je postalo župnišče. Tam so varno shranili štiristo društvenih knjig, ki so si jih zveste roke tiho izposojale vsako nedeljo po sveti maši. Knjiga je bila v tistih mračnih letih edino okno v lepši svet.
Vojna je minila, a prinesla je novega gospodarja – italijansko državo. Nad krajem je zavladalo tisto, vsem dobro znano in težko "kralj Matjaževo spanje". Lude so bili utrujeni, prestrašeni, odrezani od matične domovine. Vse do leta 1922, ko je topli dih nove pomladi spet prebudil zaspano vas. Na velikonočni ponedeljek je iz grl zadonela slovenska pesem, ki jo je z domačim zborom trmasto in vztrajno vadil organist Mohor Pavšič. Ljudje so spet stopili na oder. Odigrali so Tihotapca – zgodbo, ki so jo domačini predobro poznali, saj je bilo tihotapstvo v teh obmejnih hribih takrat edini način za preživetje. Dvorana je dihala kot eno. Ko pa je mlada pripovedovalka začela z Gregorčičevo Velikonočno, so marsikomu pritekle solze. Te besede niso bile le poezija; bile so krik kljubovanja okupatorju, iskra poguma za mučeniški narod, dokaz, da slovenska beseda v Otaležu ne bo utihnila. Že čez nekaj tednov, na binkoštni ponedeljek, so igro ponovili, ves izkupiček pa namenili družinam padlih domačih vojakov.
Časi so bili trdi. Društvo ni imelo svojega doma. Sestankovali so pod milim nebom pred cerkvijo ali pa stisnjeni v mali fari. A volja je ostala. Septembra 1924, ko je knjižnica štela že 450 knjig, je med štiridesetimi preostalimi člani gorela le ena želja: zgraditi lastno prosvetno ognjišče. Februarja 1925 so fantje in dekleta zbrali moči in izvolili nov odbor pod vodstvom Jerneja Zajca. Čeprav so kritiki v časopisih včasih potarnali, da se mladina raje predaja šumnim plesom kot pa resnemu delu, je bil odgovor Otaležanov jasen. Takoj po veliki noči so vsako nedeljo popoldne cerkveni prostori spet oživeli ob zvokih glasbene teorije in ubranega petja. Vedeli so namreč to, kar je zapisal takratni dopisnik: „Ne v lepih toaletnih in šumnih plesnih zabavah se kuje naša bodočnost, pač pa v delu in izobrazbi.“ In s to mislijo so stopali naprej po začrtani poti – za ljudsko izobrazbo in slovensko besedo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar