Tihotapci živosrebrove rude v 18. stoletju

 Mira Hodnik

Živosrebrov rudnik je dajal številnim ljudem kruh v idrijski kotlini. Ta kos kruha pa je bil pogosto zelo skromen in težko prislužen. Rudarji so si ga služili v zelo težkih razmerah v jami, izpostavljeni vsem nesrečam in nevarnostim. Rudarji so kmalu spoznali, da je živo srebro dragocena kovina. Posamezniki so se tako začeli ukvarjati s tihotapljenjem in nedovoljeno trgovino z živim srebrom. Kljub budnemu nadzoru rudniških čuvajev so iz jame začeli odnašati koščke rude, ki so jo bodisi takoj prodali ali pa so jo na črno žgali in nato prodali živo srebro. Nekateri so poskušali na tak način le omiliti svojo revščino, drugim pa je to pomenilo izdatnejši vir zaslužka. Po večini  so se roki pravice dolgo izmikali. Ko pa so jim nadrejeni le prišli na sled, so jih predali rudarskemu sodniku, ki jim je jasno in glasno povedal, da so kršili .13 člen karolinškega rudarskega reda in da bodo morali za svoja dejanja odgovarjati. Karolinški rudarski red za idrijski rudnik je izdal  aprila 1580 nadvojvoda Kari. Rudnik živega srebra Idrija je bil namreč leta 1575 podržavljen in je bil tako v lasti dunajskega cesarskega dvora, v Idriji je imel le svojega upravitelja. Zaradi samodrštva takratnega upravitelja rudnika Urbana Ainkiirna je prišlo do uporov rudarjev, zato se je nadvojvoda Kari odločil za izdajo rudarskega reda, ki naj bi med drugim urejal tudi odnose rudarjev do rudnika in nadrejenih rudniških oblasti. Po prevodu g. Marije Verbič se ta člen glasi takole:

Nobene rude se ne sme prodati ali odnašati

Ne sme se kupovati ali prodajati _ nobenega živega srebra, cinobra, neočiščene ali očiščene rude, bodisi pri jamah ali pri žgalnicah, ali jo kamorkoli odnašati in si jo skrivoma prilaščati. Kdor to napravi, prav tako kdor vedoma to dovoli narediti ali je pomagal napraviti, bo strogo kaznovan s smrtno kaznijo in odvzemom premoženja. Kazen za tihotapce je bila torej zelo huda. Vendar, ko sem se začela ukvarjati s problematiko tihotapljenja in kaznovanja, sem kaj hitro ugotovila, da smrtna kazen ni bila pogosta oblika kaznovanja. Kot zanimivost naj omenim, da je v rudniškem arhivu ohranjen prepis resolucije o izmaličenju obraza zločinca z žigosanjem (Brandmarkung) z žarečim železom, izdana od Notranjega in Gornjeavstrijskega apelacijskega sodišča v Celovcu (Inner und Oberösterreichisches Appelationsgericht Klagenfurt). V tej resoluciji je opisan celoten postopek žigosanja delinkventov. Ker se mi zdi zadeva zanimiva, jo bom na kratko opisala.

Osnutek postopka je napisal deželni knez (Jožef II.) 26. avgusta 1783. Nato ga je predal Notranjemu in Gornjeavstrijskemu apelacijskemu sodišču in Višjemu kazenskemu sodišču v Celovcu, da bi stvar presodili in dopolnili, medtem ko je Dunajsko medicinsko fakulteto prosil, da naj napišejo, kako naj strokovno oskrbijo zločinca po žigosanju.

Delinkventu so z žarečim železom močno pritiskali na kožo na obeh licih, in sicer od oči proti nosu, kjer je bilo najmanj brade. e žigosanje ni bilo dobro narejeno, so postopek ponovili. Pri tem je nastala brazgotina, s katero je bil zločinec do konca svojega življenja zaznamovan in izločen iz človeške družbe.

Dunajska medicinska fakulteta je v odgovoru zapisala, da mora pri tem postopku sodelovati zdravnik. Takoj po bolečem žigosanju mora zdravnik prizadete dele obraza pokriti z vlažnimi krpami in nežno pritiskati, nato pa jih s povojem poviti. Čez nekaj časa dobi žigosani visoko vročino in na žigosanem delu se pojavi pod krasto močno vnetje. Prizadetemu je potrebno puščati kri, vnete dele pa oskrbeti. Ko se krasta odlepi, se mora brazgotino z obeh strani stisniti, da odteče gnoj iz globine. Potem je potrebno namazati z mazilom, ki je sestavljeno iz osmih delov digestivnega in dveh delov egiptovskega mazila. Ko se je gnojenje pozdravilo, so se naredile globoke brazgotine, ki jih ni bilo ve mogoče izbrisati.

Misleč, da se je taka kazen izvajala tudi pri kaznovanju tihotapcev živosrebrove rude, sem začela iskati dokaze o tem. Po pregledu velikega števila repertorijev in dokumentov nisem našla ničesar, kar pomeni, da se verjetno ni nihče po idrijskem gospostvu skrival zaradi iznakaženega obraza.

Nedovoljena trgovina je bila v največjem razmahu v 18. stoletju. Z njo so se ukvarjali tako rudarji kot podložniki iz vseh treh mejnih gospostev (idrijskega kameralnega, tolminskega in loškega). Povezani so bili v pravo tihotapsko mrežo. Podložniki loškega gospostva so namreč oskrbovali idrijski rudnik z glinastimi vrči, ki so bili nepogrešljivi pri žganju rude. Tolminski podložniki so bili zaposleni kot rudarji pri rudniku ali pa so se kot obrtniki in trgovci srečevali z živosrebrovo rudo. Tako eni kot drugi so kaj hitro prišli v stik z idrijskimi rudarji, ki so jim dobavljali rudo iz jame.

Leta 1751 so bili zaradi nedovoljene trgovine z živosrebrovo rudo aretirani trije delinkventi - rudarji Sebastijan Štajer (Steuer) Andrej Šerovic in Matija Sedej. Razsodbo so napisali na Višjem sodišču na Dunaju, po predhodnem posvetu z direkcijo Novčnega in rudarskega kolegija na Dunaju. Sebastijan Štajer in Andrej Šerovic sta bila predana Kazenskemu regimentu v Vojno Krajino. Matija Sedej je bil poročen in je imel dva otroka, zato so mu določili telesno kazen. Dve leti je moral delati vpet v železje in okovje pri javnih delih v Idriji. Rudniška uprava se je strinjala s sodbo in je na Dunaj poslala poročilo o izvršitvi sodbe. Poročali so, da Sedej že dela pri rudniku in da ga ves čas nadzoruje rudniška straža. Poudarili so, da je to dober opomin drugim delavcem. Šeroviča in Štajerja je rudniška straža odpeljala v Ljubljano, kjer sta bila predana Kazenskemu regimentu. Vojaščina je odklonila Štajerja zaradi napake na nogi (Fuesschaden?). Rudniška straža ga je pripeljala nazaj v idrijske zapore. Rudniška uprava je predlagala, naj se ga kaznuje s telesno kaznijo. V virih nisem našla, kako so se na Dunaju odločili. 

Rudniška uprava je že leta 1752 menila, da so zaustavili tihotapce z novozgrajenimi španskimi pečmi za žganje rude. Vendar so na rudniških konzultacijah leta 1752 ugotavljali, da so tudi pri novozgrajenih španskih pečeh opazili, da je neki tat poskušal vdreti skozi okno in vrata. Rudniški straži so naročili, naj utrdijo okno z železom in da morajo stražiti pri žgalnih pečeh ves dan in tudi ob nedeljah.

Leta 1752, 30. junija, je rudniška uprava pisala na Dunaj, da so logaški tovorniki 24. maja natovorili pri Rudniškem magazinu v Idriji 18 tovorov živega srebra, označenih s številkami od 285 do vključno 304. Postopek natovarjanja sta ves čas nadzorovala rudniška straža in rudniški pisar Anton Kavčič, ki je vse vodil. Vsak tovor so označili s tekočimi številkami in zapisali v register. Jurij Mihevc, eden od logaških tovornikov, je med drugim napisal za vsakega tovornika posebej, katere številke imajo njihovi tovori. Tovor so nato odpeljali v Logatec, do Antona Kermavnerja. Tu so ponovno preverili številke in tovor deponirali. Pri tem so ugotovili, da manjka tovorniku Juriju Ziherlu tovor s številko 303. Takoj je stekla preiskava. Na vrtu neke ženske v Logatcu so našli odprt tovor. Zadevo so predali logaškemu upravitelju, ki je sprožil nadaljnjo preiskavo. Osumljencev je bilo več, vendar nobenemu niso mogli dokazati krivde. Primer »logaški tovorniki« se je zaključil leta 1754. Po dveh letih razprav so krivdo pripisali Juriju Ziherlu, ki je moral plačati izginuli tovor.

Po letu 1750 je bilo pri rudniku očitno veliko primerov tatvin, saj sta si rudniška uprava in dunajski dvor neprestano izmenjavala informacije o iskanju in zatiranju delikventov. Verjetno so bile to manjše tatvine, kjer so kradljivce le opominjali, brez sodne obravnave. Tudi pisnih virov je malo. Novčni in rudarski direktorij Dvornega kolegija na Dunaju je leta 1755 napisal obširno pismo Reprezentanci in komori v Ljubljani in Višjemu rudarskemu uradu v Idriji. V njem so zahtevali, naj še bolj poostrijo nadzor nad tihotapljenjem živosrebrove rude in živega srebra.

Ugotavljali so, da se z nedovoljeno trgovino največ ukvarjajo podložniki sosednjih gospostev, predvsem s tolminskega. O tem naj se obvesti sosednja gospostva, zlasti tamkajšnje uradništvo z namenom, da bi se tihotapljenje zatrlo že v kali. Tovori (Lageln) živega srebra, ki so pripravljeni za prodajo, morajo biti vidno označeni z znakom Višjega rudarskega urada. Posebno pozornost morajo posvetiti čisti živosrebrovi rudi in majhnim kosom rude (Hand Steiner), ki je zaradi majhnosti najprimernejša za krajo. Pri vsej stvari ni bila dovolj samo prepoved tihotapljenja, temveč so morali to jasno in glasno razglasiti po vsem idrijskem gospostvu in po vseh sosednjih gospostvih, zlasti po tolminskem. Tamkaj ujete tihotapce pa so morali naznaniti Višjemu rudarskemu uradu v Idriji.

Cesarsko kraljevi fiskal (državni pravdnik) grofije Gorice in Gradiške Franc Lo visoni je že novembra 1758 naznanil, da je bil Državni zaklad oškodovan. Kmalu nato je odkril tudi storilca. To je bil tolminski podložnik Matija Čefarin, ki je bil znan tihotapec živosrebrove rude. Takoj so ga aretirali m predali tolminski Deželni pravdi (deželsko sodišče). Med njegovim zasliševanjem se je izkazalo, da mu je pomagal Jakob Likar, prav tako tolminski podložnik. Tudi njega so aretirali m ga predali Deželnemu sodišču v Tolminu. Iz virov ni razvidno, za koliko sta oškodovala Državni zaklad. Razsodba je bila izrečena 18. maja 1759. Matija Čefarin je bil obsojen na tri, Jakob Likar pa na eno leto prisilnega dela pri rudniku, vkovana v železne verige. Potem ko bosta odslužila kazen, pa je Čefarinu za pet in Likarju za tri leta prepovedan vstop na tolminsko področje, medtem ko se na idrijskem ozemlju ne smeta ve prikazati. Ker pa prazen žakelj ne more stati pokonci in lačen delavec ne more delati, je erar odobril za vsakega sedem denaričev na dan za njuno vzdrževanje med prestajanjem kazni. S prestajanjem kazni sta začela 14. avgusta 1759. Rudniška uprava je v svojem poročilu 11. avgusta 1760 naznanila, da se bo 14. avgusta Jakobu Likarju iztekla kazen m da bo izpuščen, medtem ko jim je Matija Čefarin 4. maja 1760 ušel iz zapora m ga niso mogli izslediti. Zaradi tega mu kazni niso poostrili. Prepovedali pa so mu zadrževanje oziroma nastanitev na tolminskem in idrijskem ozemlju za vedno. Torej, kjerkoli bi ga opazili, bi ga morali pregnati.

Leto 1761 je bilo uspešno za rudniško upravo, saj so odkrili dva primera tatvine rude in živega srebra. Januarja so aretirali Jožefa Ambrožiča, ki se je že ve let načrtno ukvarjal s prepovedano trgovino z živim srebrom. Ambrožič je bil podložnik loškega gospostva. Rojen je bil v Davči. Bil je kočar m se je ukvarjal s platnarstvom. Svoj osebni proračun si je poskušal izboljšati s prekupčevanjem in žganjem rude na črno. Zaradi tega so ga predali Tolminski deželni pravdi. Tu so ga obsodili na pet let javnega dela (per qumquenium ad labores publikos) in takojšnjim izgonom iz dežele. Preden pa so izvršili kazen, je rudniški upravitelj Sartori, ki je bil obenem tudi zasliševalec, pisal na Dvorno komoro in prosil za potrditev kazni. Dvorna komora je potrdila kazen in obenem dovolila, da lahko kazen odsluži v Karlovcu na Hrvaškem. Med drugim je v zasliševalnem zapisniku zapisano, da je bil obsojen na pet let težkega dela (Schanzearbeit).

Jožef Ambrožič se je po prestani kazni vrnil v Davčo. Vendar kazen za njega ni bila vzgojna, saj se bomo z njim srečali še v enem sodnem procesu, kjer bo igral glavno vlogo .

Anton Drnovšek je bil nižji žgalniški mojster pri rudniku. Mladost in možnost hitrega zaslužka sta ga 14. julija 1761 speljali na kriva pota, saj je nameraval ukrasti 3 unče živega srebra. Budna straža ga je zalotila pri samem dejanju. Predali so ga rudarskemu sodniku v Idriji. Po letu 1732 je bila namreč sodnijska oblast prenešena na rudniškega oskrbnika (Verweser). Dejansko pa je sodnikove posle opravljal poseben uradnik - justiciar. Najbolj znan je bil Jan Karel pl. Gariboldi, ki je deloval od 1. 1752 do 1793. Na zasliševanju je Drnovšek povedal, da je nameraval živo srebro odnesti nekemu podložniku iz loškega gospostva. Gariboldi je smatral, da lahko svojo kazen odsluži kot rekrut, Tako ga je Višji rudarski urad poslal v Ljubljano, da bi tam preučili to možnost. Po drugi strani pa jih je motilo, da bi bil kot kriminalec skupaj z navadnimi rekruti. Tudi tokrat so se obrnili na Dvorno komoro, da bi dokončno izrekla kazen. Odgovor je prispel septembra 1761. Dvorna komora je sporočila, da je Drnovšek sicer pri osemnajstih letih dovolj star, vendar je premajhen za rekruta. Ukazali so, da naj dela eno leto vpet v železno okovje pri rudniku železa v Čabru in da ga morajo za vedno izgnati iz celotnega idrijskega področja.

Čuvaji v žgalnicah so morali ves čas nadzorovati žganje živosrebrove rude. Da je bila to dragocena kovina, so seveda tudi vedeli. Tako so 8. junija 1767 prijeli Jožefa Bajca, žgalniškega čuvaja, ko je poskušal ukrasti živo srebro. Že dalj časa so opažali, da zmanjkuje živo srebro. Rudniška uprava je sumila čuvaje. Čuvaji so se hoteli otresti suma, zato so se odločili, da bodo poostrili nadzor v žgalnici. Tatu so postavili past pred retorte. To je bila pištola, ki bi se sprožila, če bi kdo ponovno poskušal ukrasti živo srebro iz retort. Tako je 8. junija 1767 to past sprožil Jožef Bajc. Takoj so ga predali rudniški upravi, Od tod so ga odpeljali na Deželsko sodišče v Tolmin. Med zasliševanjem je priznal, da je ukradel vsega skupaj 30 funtov živega srebra (1 funt je 16 unč, 1 unča pa približno 35 gramov). Deželsko sodišče ga je obsodilo na pet let javnega dela na kraju zločina, vkovanega v železne verige (ad labores publicos in loco delicti perqumquennium condemniret worden). Rudniški upravitelj Inzaghi se je na to pritožil in zahteval, da Bajca enkrat za vselej izženejo iz idrijskega področja. Povedal je, da je zelo drago vzdrževati zločinca pet let, vendar je Dvorna komora zahtevala, da ostanejo pri javni kazni, češ da bo opozorilno vplivala na druge rudarje.

Sodne obravnave največje tatvine živosrebrove rude so se odvijale v letih 1778-1779. V rudniškem arhivu obstojata dva fascikla zapisnikov ovadb in sodnijskih zasliševanj zasliševalne komisije Višjega rudarskega urada v Idriji iz leta 1778 in sodnijskih zasliševanj z izrekom sodbe goriškega krvnega sodnika Josipa Locatelija pl. Gibellinija v letu 1779. Obstaja tudi poročilo Višjega rudarskega urada v Idriji (Berg Oberamt in Idria), ki so jo poslali c. k. Dvorni komori - Novčnemu in rudarskemu kolegiju na Dunaju (K. K. Hofkamer in Münz und Bergwesen). Dokument govori o samem poteku izvršitve obsodb. Leta 1778 so se začele prve aretacije. Zaradi tega so pri rudniku ustanovili že prej omenjeno zasliševalno komisijo. Sestavljali so jo rudniški uradniki Karel pl. Gariboldi, Bernhard Schaiber, Ignatz pi. Passetzky, Anton Leitner in Josepf Enhuber kot zapisnikar. Idrija je sicer mela od leta 1689 svojega rudarskega sodnika, vendar je bilo za kriminalne zadeve še vedno pristojno Deželsko sodišče (Landgericht) v Tolminu, ki pa je za zelo težke zadeve (smrtne obsodbe) poklicalo na pomoč goriškega krvnega sodnika, pod katerega je tolminska sodnija tudi spadala. 

Zasliševalna komisija je zaslišala 55 ovadenih oseb, od tega jih je 26 predala goriškemu krvnemu sodniku, ker jih je smatrala za težje primere (crimini maiore). Sodne obravnave so se začele marca 1779, vodila sta jih krvni sodnik Josip Locateli pl. Gibellim in adjunkt Anton Commi, prisostvovali pa so: rudniška uradnika Karel pl. Gariboldi in Ignatz pl. Passetzky ter Josepf Enhuber kot zapisnikar.

Dne 22. novembra 1779 je prišel v Idrijo krvni sodnik Gibellim m naznanil obsodbe. Glavni obtoženci so bili že prej omenjeni Jožef Ambrožič iz gospostva Loka, Luka Bizjak iz tolminskega gospostva ter Tomaž Bonča m Anton Pivk iz kameralnega (idrijskega) gospostva. Ti so bili obsojeni na smrt z obešanjem. Enajst osumljencev je bilo oproščenih vsakršne kazni, 9 delikventov je bilo obsojenih na javna dela pri rudniku, dvema pa je bil prepovedan vstop na idrijsko področje.

Ko je krvni sodnik prebral obsodbe obsojenim na smrt, so jih predali v grajske zapore, vsakega v svojo celico, m jim omogočili še zadnji pogovor z duhovnikom. Na grad so obesili rdečo zastavo. Na nekem prostoru ob cesti, ki pelje proti Spodnji Idriji, na desnem bregu Idrijce, so postavili vislice. Mimo tega prostora so namreč prestopniki imeli uhojeno pot, po kateri so tihotapili živosrebrovo rudo. To naj bi bil opomin vsem ostalim, če bi se kdaj koli ukvarjali s čim podobnim. Dne 26. novembra 1779 so jim še enkrat prebrali obsodbe, nato pa so vsakega posebej odpeljali z vozom v spremstvu večjega oddelka idrijske rudarske milice na vešala. Obsodbo je izvršil goriški rabelj.

Rudniško vodstvo se je na obsodbe devetih delikventov pritožilo, češ da ne morejo delati skupaj s poštenimi rudarji. Poleg tega je rudniški pobiralec davkov Anton Kavčič že septembra 1779 prebral finančno poročilo o samem dveletnem procesu. Vzdrževanje prestopnikov med sojenjem je namreč znašalo 3168 florintov, 58 Videnaričev. Dvorna komora jim je povrnila 3000 florintov stroškov. Na Dvorno komoro so se obrnili tudi s prošnjo naj jim dovoli izgon teh prestopnikov v Trst. Dvorna komora jim je dovolila, s tem da so morali za vse poskrbeti sami. Višji rudarski urad se je vse potrebno dogovoril s tržaškim guvernerjem grofom Zinzendorfom, ki je sprejel vseh devet delinkventov, vendar samo za čas njihove kazni. Vendar si je zagotovil, da bo za njihovo tedanjo oskrbo skrbela Rudniška uprava.

Kot sem že omenila, je bil to dveletni sodni proces. Na njem je glavno vlogo odigral Jožef Ambrožič, po domače Žagar, ki je bil že poznan sodniškim krogom. Po prestani prvi kazni v karlovški trdnjavi se je vrnil domov. Ponovno je začel obdelovati zemljo in se ukvarjati s platnarstvom. Skromen zaslužek ga je ponovno spravil na kriva pota. Ambrožič je namreč žgal rudo na črno, zato je potreboval veliko zanesljivih dobaviteljev rude. Tihotapska mreža je bila dobro organizirana in velikokrat je ruda prišla v prave roke šele po drugem ali celo ve posrednikih. Vključeni so bili podložniki vseh treh mejnih gospostev. Iz jame pa so rudo prinašali rudarji, ki so jo predali posrednikom pri žgalnih pečeh. Le-ti pa so jo nato odnesli do naslednjega predajnega oz. prodajnega mesta pri mlinu na Vrhčev. Velikokrat se je predaja izvršila že pri mostu pri cerkvi Sv. križa v Idriji. Vse to se je seveda dogajalo ponoči. Ambrožič je dobavitelje rude povečini plačeval v naturi s tkaninami, obleko, obutvijo, sukancem ali celo s slanino in mastjo. Zaradi velike bede in naivnosti so se nekateri podložniki hitro odločili za tako sodelovanje, ne da bi vedeli, v kaj se spuščajo. Pogost odgovor v zasliševanih zapisnikih je bil: »Vem, da je rudnik cesaričin, vendar nisem vedel, da je trgovina prepovedana«. Ta nevednost pa je nekatere drago stala.

Med drugim naj omenim, da so na tem procesu sodili tudi trem bratom, Juriju, Antonu in Janezu Zajcu iz Pluženj, in Gregorju Šaulu iz Otaleža iz gospostva Tolmin. Obtoženi so bili vdora v grajski magazin živega srebra v noči s 24. na 25 marec 1770, kjer so vsi skupaj ukradli 135 unč čistega živega srebra. V rudniški magazin so vdrli tako, da so železno mrežo z oken odtrgali s pomočjo dveh velikih žebljev, ki jih je straža kasneje našla na grajskem vrtu. Ko je straža opazila vlom, je bilo že prepozno. Vendar so zadevo začeli raziskovati, tako da jih je sled v letu 1778 pripeljala v Plužnje, do pravih storilcev. Brata Jurij in Janez Zaje sta jim ušla, Antona pa so prijeli in ga zaprli. V zaporu je kmalu zbolel za mrzlico in je še istega leta umrl. Tolminski gosposki so naročili, naj izsledijo še ostale prestopnike in jih ostro kaznuje.

Po tem velikem sodnem procesu je kraja malo ponehala, čeprav je Arko v svoji knjigi omenil, da je bilo v letih 1783-1784 v grajskih zaporih 52 zapornikov. Verjetno so bili to manjši prestopki in s tem tudi manjše zaporne kazni, kajti dokumenti so zelo skromni.

Kot lahko sklepam po hitrem pregledu dokumentov 19. stoletja, je kraja živega srebra nekoliko ponehala. Vendar sodiščem dela ni zmanjkalo, saj so se morali spopadati z drugačnimi hudodelstvi, kot so razne vrste kraj, pretepi s hudimi telesnimi poškodbami ali celo uboji, veliko pa je tudi obravnav zoper »javne posilnosti« (poškodba tuje lastnine) in obravnave zoper moške, »ki so uganjali svojo pohoto nad nežnejšim spolom«. Pa naj ostanejo te teme izziv za naslednjič.

VIR-IDRIJSKI RAZGLEDI 1995